Lahko imate dobro službo, dovolj denarja, lepo in urejeno hišo ali stanovanje, pa še nov avto za povrh, toda če nimate toplega, ljubečega, odprtega in sproščenega partnerskega razmerja, potem verjetno niste zares srečni. Če se s svojim partnerjem ne morete iskreno pogovoriti o svojih stališčih, čustvih, skrbeh, željah in potrebah, če niste deležni njegove pozornosti in razumevanja in če mu ne morete podariti svoje ljubezni, potem ne živite zares polno. Zelo pomemben del vas ostaja neizražen, neizživet, mrtev.

Začetek razmerja
Vsakdo vstopa v partnerski odnos s svojimi pričakovanji in predstavami o skupnem življenju. Vsakdo prinese v ta odnos svojo doto čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcev, ki so med seboj bolj ali manj usklajeni. Drugače povedano, ljudje smo si različni, zato so različne tudi naše predstave in pričakovanja.

Ko smo 'omamljeni' od zaljubljenosti, se medsebojnih razlik ne zavedamo v tolikšni meri, kot se jih potem, ko zaljubljenost mine in se prične pravo partnersko življenje v skupnem gospodinjstvu. Razlike še bolj pridejo do izraza, ko se rodijo otroci in bistveno spremenijo ritem življenja. Če ne prej, pa takrat zagotovo pride do občasnih trenj in napetosti, ki so sestavni del vsakega partnerstva. Te težave seveda niso nerešljive, le lotiti se jih je treba na pravi način. Žal pa v partnerski odnos pogosto vstopamo slabo opremljeni z znanjem in veščinami, ki bi nam bile v pomoč pri premoščanju medsebojnih razlik in pri poglabljanju odnosa s človekom, s katerim smo se odločili preživeti lep kos svojega življenja. Prav zato veliko ljudi živi neizpolnjeno zakonsko oziroma partnersko življenje, kar pa ne vpliva slabo le na njuno počutje, temveč tudi na vzdušje v celi družini.

'Čustveno gnezdo'
Dinamika medsebojnih vplivov v družini je zelo kompleksna zadeva, saj vsak njen član prispeva svoj delež k ustvarjanju družinskega vzdušja. Levji delež pa vsekakor prispevata oče in mati. Kakovost tega odnosa ne vpliva samo na osebno srečo in zadovoljstvo zakoncev, temveč tudi na družinsko vzdušje, v katerem se kot v nekakšnem nevidnem 'čustvenem gnezdu' odvija psihološki razvoj otrok. Kakšnih vedenjskih in miselnih vzorcev se bodo otroci 'nalezli' v družini in jih ponesli v svoje samostojno življenje, je v zelo veliki meri odvisno prav od vzdušja, v katerem odraščajo. To je lahko toplo in ljubeče, hladno in brezčutno, nemirno in napeto ... Kakršno koli že je, se bo družinsko vzdušje vtisnilo v nežno otroško duševnost in postalo njihov življenjski sopotnik, kar bo v precejšnji meri oblikovalo njihovo nadaljnje življenje.

To nevidno 'čustveno gnezdo' je pomembno za vse nas. Tako za otroke, kot za odrasle. To je tisto, kar našim bivalnim prostorom vdahne življenje in iz hladnih opečnih in betonskih sten ustvari topel dom. Dom nam služi kot tiho pribežališče, kamor se lahko umaknemo iz vsakdanjega vrveža. Dom je pristan, kjer bi naj bili deležni ljubezni, podpore, spodbude, pozornosti. Je toplo 'gnezdo', kjer bi se naj počutili varne in sprejete. Če temu ni tako, smo prikrajšani za zelo pomemben del življenja. In ker starša dajeta osnovni ton vzdušju v družini, je partnerstvo eno od najpomembnejših razmerij v življenju odraslega človeka.

Kaj lahko storite?
Če ste zadovoljni s svojim partnerjem, a bi vseeno želeli nekoliko izboljšati vajin odnos, upam, da boste v nadaljevanju prispevka našli kaj koristnega zase. Če s svojim partnerskim razmerjem niste zadovoljni, pa imate vedno najmanj tri možnosti:

• lahko pustite, da življenje še naprej teče po ustaljenih tirnicah. To je najudobnejše, saj vam za to ni treba ničesar storiti.
• če ne zmorete več, se lahko odločite za razvezo in si poiščete srečo v nekem drugem razmerju. Pri tem je dobro vedeti, da je ločitev sprememba, ki terja veliko energije, novo razmerje pa prinaša nove izzive.
• lahko pa se odločite, da ponovno zgradite odnos s svojim partnerjem.

 
Veliko ljudi se iz dneva v dan vedno znova odloča za prvo možnost. Ker ta praktično ne prinaša nobenih sprememb, o njej ne bomo razpravljali.

Ločitev
Druga možnost pomeni precejšnjo spremembo v življenju. Ločitev, predvsem v čustvenem smislu, vedno pomeni 'rezanje', saj je treba razdvojiti nekaj, kar je do pred kratkim predstavljalo zaključeno celoto. Bolj ko sta partnerja korektna in prisebna, manj boleč je ta čustveni 'kirurški poseg'. Več ko je nerazrešenih čustvenih relacij med partnerjema, bolj boleča je ločitev. Marsikdaj je, na žalost, podobna čustvenemu 'mesarjenju', ki boleče prizadene vse družinske člane, zlasti pa otroke. Ločitev vedno zareže v družinsko čustveno tkivo, temu se ne da izogniti. Kako boleča je, pa je odvisno od čustvene stabilnosti in zrelosti njenih članov, zlasti staršev. Glede na delikatnost druge izbire, bi se, vsaj po mojem mnenju, bilo bolje najprej odločiti za tretjo opcijo. Če ta ne da ustreznih rezultatov, se še vedno lahko odločimo za ločitev. V tem primeru bomo imeli mirnejšo vest, saj bomo sami pri sebi vedeli, da smo poskusili vse, kar je bilo v naši moči.

Prenova razmerja
Oglejmo si še tretjo opcijo. Četudi je prepad med partnerjema že precej velik, je možno odnos zgraditi na novo, če je le dovolj pripravljenosti in dobre volje na obeh straneh. Vendar nekdo mora začeti prvi, in začeti mora pri sebi, ne pri partnerju. Ko se bomo zares vzeli v roke, bo partner zagotovo začel drugače gledati na nas.

Če se odločimo za izboljšanje oziroma prenovo obstoječega razmerja, se moramo sprijazniti z nekaterimi dejstvi. Partnerja in njegovega obnašanja ne moremo spremeniti mi. To lahko stori samo on sam. Pogosto si želimo, da bi se naš partner spremenil, običajno tako, da bi te spremembe ustrezale našim potrebam. Toda to se največkrat ne obnese. Prav tako ne moremo spremeniti partnerjevih in svojih potreb. Kar lahko spremenimo, je naš odnos do partnerja, njegovih potreb in stališč ter naš odnos do sebe in svojih potreb. Prvi korak je ta, da se sprijaznimo z dejstvom, da je naš partner tak, kakršen je in da smo mi takšni, kakršni smo. To pomeni, da sprejmemo svojega partnerja z vsemi vrlinami in pomanjkljivostmi ter da na enak način sprejmemo sebe. Če nam to uspe, bo že to imelo določen vpliv na tudi našega partnerja, ne da bi ga v karkoli silili.

Spreminjanje sebe
Nadaljnji koraki so povezani s spreminjanjem sebe. Kakšen bo naš partnerski odnos, je v prvi vrsti odvisno od stopnje našega samospoštovanja in občutka lastne vrednosti. Bolj ko se spoštujemo in sprejemamo, bolje bomo znali poskrbeti zase - za svoje potrebe in pravice. Zavedati se moramo, da s svojimi dejanji, besedami in čustvenimi odzivi soustvarjamo partnerski odnos. Če je partner krivičen do nas, mi pa se ne postavimo zase, nas bo sčasoma prenehal spoštovati. Če kuhamo zamero, ne da bi partnerju povedali, kaj nam ni všeč oziroma s čim nas je prizadel, si delamo medvedjo uslugo. V sebi tiščimo nekaj, kar bi morali izraziti (to ni ne prijetno ne zdravo), partnerju pa omogočamo, da si naše ravnanje napačno razlaga. Če od partnerja nekaj pričakujemo, ne da bi mu povedali, česa si pravzaprav želimo, smo krivični, saj nam ne more brati misli. Če mu to vendarle povemo, toda na neustrezen način, se zagotovo ne bo konstruktivno odzval. Razmejimo partnerjevo odgovornost od svoje in skušajmo ugotoviti, kako s svojim obnašanjem vplivamo na odnos. Nato začnimo spreminjati tiste vedenjske vzorce, ki prispevajo k poglabljanju prepada med nami in partnerjem.

Ljubezen
Druga zelo pomembna stvar je ljubeča pozornost do partnerja. Bolj ko poznamo svojega partnerja, njegove potrebe in njegove omejitve, bliže nam bo in bolje ga bomo razumeli. Izračun je v principu preprost: več ko damo, več dobimo. Bolje, ko se počuti partner, ne glede na to, kje smo - pri kosilu, v družbi, na sprehodu ali v postelji - več bomo tudi mi dobili od njega. Pri tem je seveda pomembno, da, ko dajemo, dajemo od srca. To pomeni, da ne dajemo zato, ker pričakujemo povračilo. Vsa naša pričakovanja (zlasti tista, ki nam veliko pomenijo), če so izrečena ali ne, naš partner doživlja na nezavedni ravni kot zahteve. Brž ko so nekem odnosu prisotne zahteve, ni več prave svobode. Ljubezen bi morala biti svobodna in ne bi smela temeljiti na načelu daj - dam, ker gre v tem primeru za navadno trgovino. Prav zato je za pravo ljubezen potrebna čim večja čustvena samostojnost obeh partnerjev. Čustvena samostojnost nam daje občutek svobode in neodvisnosti, večjo objektivnost in sposobnost odpovedovanja. Zato je čustvena samostojnost eden od pomembnih dejavnikov za izražanje prave ljubezni.

Če želimo izboljšati svoje partnersko razmerje, se je treba čimprej lotiti dela na sebi. Šele ko se bomo znali postaviti zase, ko bomo bolje razumeli svojega partnerja in ko bomo začeli razvijati svojo čustveno samostojnost, se bodo v našem razmerju začele dogajati čudežne spremembe. S spreminjanjem sebe in s pozornostjo, ki jo vlagamo v partnerski odnos, si dobesedno krojimo usodo. Če pa smo tudi starši, potem v veliki meri krojimo tudi usodo svojih otrok.

Brane Krapež
Šola čustvene inteligence

Vir: soutripanje.cdk.si