Pozdravljen Hierhod!

Moram priznati, da na Pozitivkah redko beremo tako poglobljene komentarje, kot je to tvoje razmišljanje. V zadnjem času sem se tudi jaz razmišljujoče poglabljala v vprašanje zakaj človek veruje in od kod človeku potreba po veri in kaj je sveto in kaj profano in kje človek črpa svojo sposobnost biti etičen.

Izrekel si pomenljive besede: »Za kaj bi Boga potrebovali? Saj imamo vse. Kruha in iger tudi ne manjka. Znanost je tako ali tako že vse spoznala. No, te podnebne spremembe še moramo urediti in pa izpopolniti sistem za obrambo pred kometi. Danes nam je vse dano. Lahko smo duhovni z Bogom ali brez njega. Lahko smo moralni z Nietzschejem ali brez njega. Lahko smo shizifreniki in lepo hodimo v službo. Eni so dosegli v svojem IQ tako visoko stopnjo, da so enaki Svetemu. Intimno v srcu čutijo, da so nekaj posebnega, ne upajo pa si izreči, da so sveti. Takemu človeku odpade potreba po ločevanju na sveto in ne-sveto. Mora pa tak človek povedati, da obstajajo inteligentni in neinteligentni (shizofreni in neshizofreni) ljudje, kajti eno oporno točko pa človek vendarle mora imeti v življenju.«

Pravzaprav se sprašujem zakaj je surovim materialistom toliko do tega, da bi ubili Boga v človeku, zakaj jim je toliko do tega, da posegajo v človekovo zavest biti, zakaj jim je toliko do tega, da bi drugi sprejeli njihovo normirano zavest brez Boga. Kje je geneza teh njihovih prizadevanj? Ali ni to sprevrženi Nadčlovek, ki se je Nietzscheju ponesrečil. Nadčlovek z voljo po moči nad drugimi, ki bi hotel zasesti mesto Boga in postati vsemogočen.

Nietezsche je morda meril s svojim Nadčlovekom in Voljo do moči na bitje, ki bo preselo človeka »animale rationalis« in postalo Nadčlovek v kulturnem pomenu in svojem zavedanju. Ker je pa Boga ubil, je to ubogo bitje obsojeno na tavanje in iskanje božje popolnosti, tam, kjer je ni več. V razkrajajočem svetu. Vse je zrelativizirano, vse je prevrednoteno. Z usmrtitvijo Boga je ubito tudi bitje vrednot in bitje upanja. Ali je pri vernem človeku tudi res tako? Pred časom sem brala v Novi reviji, št. 65/66, 1987 pismo o svetem, ko sta si dopisovala Marko Uršič in Tine Hribar. Uršič se sprašuje, kako naj mislimo sveto, če iz njegovega območja že vnaprej odmislimo božje? Ima prav, že metodično miselno, lahko pridemo do svetega, ki posvečenost prejema končno od Boga, kakor zveni tudi Hribarjev stavek (Nova revija 61/62) pa moramo zopet pristati na trditev, ki jo sprejemata oba: »Če nas svetost ne objame tu, nas ne bo nikjer.« Ta stavek razkriva namreč v človeku ravno to, v kar strmimo in kar nas v zadnji konsekvenci vodi do tega, v kaj je treba verjeti? Kaj je v človeku svetega, da kar zastrmimo vanj? Gotovo je, da sveto v človeku ni nič takega, kar bi si bil človek sam prislužil. To bi bilo kvečjemu nekaj, kar ga napolnjuje z zavestjo nepoštenega, nečistega, grešnega, včasih že kar zločinskega. Koliko grdih vzgibov in misli se podi po njegovi notranjosti, ali naj doživi ob tem zavest svetega in posvečenosti? Človek strmi nad prepadom svojih zmot in zablod. Toda človek zazre v svoji globini tudi nedoumljive skrivnosti svoje biti, ki si jih ni sam dal, s katerimi je obdarjena njegova bit, ob kateri ga nehote spreletava omotičnost globine, enkratnosti in veličine do neizraznosti, ob kateri beseda obnemi in njegov duh zastrmi. Zavest lastnega jaza je samo človeška, nobenemu drugemu izkustvenemu bitju ni dana. Kot pesnica si veliko krat rečem, da je moja intimna, drugim nedostopna tišina in globina moje notranjosti nekaj svetega »svetišče mojega jaza«. Sveto je vse, kar je posvečeno moji notranjosti. Sveta je globina moje enkratne osebnosti. Vsa dobrota in lepota, ki jo človek nosi v sebi je sveta. To je ganjenost duše, ko se v človeku razodeva presežno bitje, kar ima že smer onkraj samega, kar ga posvečuje. Kot pesnica čutim podarjenost od zgoraj, jaz samo upravljam to podarjenost, nosim v sebi svet posvečen od drugod. To sveto žarišče svoje osebnosti nisem ustvarila jaz, to mi je bilo podarjeno z rojstvom. Rodila sem se združena z vsemi drugimi svetovi kod svet zase. V meni se zrcali svet v nerazumljivi enoti mojega samozavestnega jaza. Moj jaz ni proizveden in na trgu razglašen kot obstoječi, v sebi občutim nekaj vzvišenega nad profanim. Nikoli odtujljivo bit. V njej se odseva ves svet, vse njegovo bogastvo, dobesedno celotni makrokozmos. To je nekaj, v kar lahko človek samo strmi in se mu čudi.

Misel po Hribarju in Uršiču pa bi zložila stavek: »Ta svet je nekaj svetega, vendar ne sam na sebi, marveč po posvečenosti, ki jo prejema od Boga.« In se zlaga z drugim stavkom prav tam, ki govori:«Nič bivajočega ni svetega, toda v svoji biti je sveto vse (vsako) bivajoče.« Kolikor ima vsako bivajoče svojo »bit« od Boga, toliko je vsako bivajoče tudi sveta. Uršič dobro poudarja, da med svetom in Bogom ni nepremostljive razlike. Govoriti o Bogu, pomeni hoditi po robu. Vsega pač ni mogoče utopiti v besedah, zlasti kadar trčimo v neizrekljive skrivnosti. In zakaj ne bi tej skrivnosti rekli Bog, se sprašuje Uršič v pogovoru s Hribarjem. Ime Bog je najbolj primerno za izrekanje tiste »skrivnosti«, v katero naj bi človek verjel in v katero naj bi človek vsaj strmel in se ji čudil.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]