Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Otrostvo_Zanimal_Pojem_Svetosti_Bog

Svetost Boga-temelj vsega sobota, 12. julij 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: hierhod Že v otroštvu me je zelo zanimal pojem svetosti. Zdel se mi je tako nedoumljiv in skrivnosten. Nekako sem čutil, da je to nekaj, kar je zelo daleč od mene. Z velikim občudovanjem sem gledal slike v cerkvah, kjer so bili upodobljeni razni svetniki in svetnice z avreolami. Verjel sem, da zlati in svetleči obročki dejansko krožijo nad človekom, ki je svetnik. Svetništvo sem z veseljem privoščil drugim ljudem, sam si pa tega nikakor nisem želel, ker sem nekako uvidel, da če si svetnik, se moraš posloviti od užitkov tega sveta. Najhujša pa je bila misel, da če si svet, da ne smeš več grešiti. Vse to so bile otroške predstave, ki so zlahka vodile v svet prisilnih misli. Sedaj je moj pogled na svetost nekoliko drugačen. Verjamem, da se svetniki tudi znojijo in da opravljajo svoje osnovne življenjske potrebe. Njihov lastni trud za svetost je skoraj brez pomena, če Bog ne daje rast. Kar se tiče svetosti, je Bog na prvem mestu. Bog je namreč prasveti, popolnoma drugačni, poleg njega ne moremo postaviti nobene podobe. Sicer biva med svojim ljudstvom, vendar se nihče ne more z njim primerjati. Svetost je božja lastnost in bo ob sodbi bistvena. V svetosti je Bog bistveno nasproten do človeka. Za človeka ostane le eno. Pasti mora na kolena pred božjo sveto mogočnostjo. Ker je Bog svet, hoče, da je tudi tisti, ki si ga je izbral, svet. Prišel bo celo dan, ko bo Bog použil s svojo svetostjo vso profanost. Iz tega lahko nadaljujem, da je svetost nekakšna moč, energija. To je res nekaj, kar se sveti in daje avreole svetnikom. Svetost je nekaj, od česar se Bog ne more ločiti. Če sem iskren, mi je pojem božje svetosti enako skrivnosten kot pojem Svete Trojice in Jezusova božja in človeška narava. Te pojme je lažje doživeti, kot pa jih doumeti. Nekomu se lahko dogodi spoznanje troedinega Boga med igranjem klavirja, ko doživi harmonijo med tremi tipkami. Drugi lahko doživi trojno božjo enotnost s svojim zakonskim partnerjem in svojo družino. Človeško in božjo naravo Jezusa lahko nekdo doživi, če Jezusa primerja s kakšnim herojem, ki je kljub strahu naredil pravo potezo. Drugi bo spet razumel Jezusa, ko bo na nek določen način razmišljal o pojmu nadčlovek. Svetost Boga lahko začnemo razumeti, ko naprimer vidimo kakšnega starčka ali starko, ki izžarevata mir in veselje in imata dejansko razsvetljeno obličje. Vsekakor je svetost nekaj, kar ni običajno. Je nekaj izrednega. Je nekaj, kar nasprotuje temu svetu. Kar nasprotuje temačnosti in trdoti. Svetost Boga je temelj in izhodišče morale. Božja svetost odkriva človekovo grešnost. Če bi se Bog odrekel svetosti, ne bi bil več Bog. Zato se je Jezus, ki je Božji Sin, učlovečil. Hotel je, da v imenu človeštva spoštuje božjo svetost. Svetost Boga je bolj cenil kot svoje človeško življenje. Tu nam pamet zares odpove. Zakaj je Bog bolj cenil svojo svetost, kot pa človeško življenje svojega Sina? Ali je res bila po sredi samo Njegova svetost? Kaj pa, če je ravno obratno? Kaj pa, če se je s Sinovo smrtjo na križu, po drugi strani odpovedal svoji svetosti in vzvišenosti? Kaj je človek, da je Bog zaradi njega postavil celo svojo svetost na kocko? Mislim, da bomo svetost Boga bolje razumeli, če bomo razmišljali o pojmih božje strogosti in božjega usmiljenja. Bog ne more izkazati usmiljenja, če prej nečesa ne zahteva. Mora biti najprej strog, če hoče biti potem usmiljen. Mnogi ljudje odpadejo od Boga, ker ga doživljajo samo kot strogega. To je lahko objektivno ali pa subjektivno. Boga imajo za tirana. V iskanju drugih poti lahko zapadejo v prave položaje zatiranosti, ki so lahko zelo nevarni. Vsi si želimo, da bi bil Bog samo usmiljen. Da bi pa imeli pravi občutek, da je Bog usmiljen z nami, pa bi bilo dokaj neprimerno, če bi ga po drugi strani prosili, da naj bo strog z nami. Dovolj je, da se mu zahvaljujemo vsak dan za dobrote, ki nam jih je izkazal. Bog lahko potem vsak dan še kaj doda v svojem usmiljenju. Vsekakor nam bo največje usmiljenje izkazal na dan sodbe in s podaritvijo večnega življenja. Da bi pa res bilo tako, pa moramo sprejeti Boga v svoje srce, dušo in telo. Komentarji (34) www.pozitivke.net