|  Vsa odkritja in vsi neverjetni dosežki znanosti, so rezultat sposobnosti opazovanja.
Ko so nekoč Nikolo Teslo vprašali od kod mu vsa ta kreativnost je odgovoril nekako tako: »Nisem jaz kreativen, saj je kreacija že ustvarjena. Jaz le kombiniram to kreacijo v nove sestavljanke, ki jih vi imenujete izumi in kreacije.
Rekel bi, da imam le nekoliko bolj razvit dar opazovanja".
Gola resnica je, da človek ni ustvaril zemlje, ognja, vode, zraka, dreves, trave, planin, morij, vseh živih bitij…, zvezd, sonca, vesolja…in tudi samega sebe ne.
Subjekt (jaz), se za vse dosežke v tehnologiji in tehniki, medicini in vseh vejah znanosti lahko zahvali le sposobnosti opazovanja.
Ta pozornost in opazovanje je ključ, je začetek vsega kar se potem iz tega odkritja razvije.
Vloga pozornosti v našem vsakdanjem življenju in v duhovnosti je odločno premalo prisotna.
Vse preveč je delovanja na pamet, vse preveč ponavljamo to kar so drugi spoznali in odkrili.
Posledično smo postali drugorazredni, neoriginalni.
Seveda se napisanega ne sme jemati ozko, kajti to ne pomeni, da vsak za sebe mora ponovno odkrivati »toplo vodo« in iznajti npr. elektriko…
Prav je, da uživamo v blagodetih silnih razkritij in razcvetu znanosti, ki nam skuša olajšati vsakdanja življenja in le tega podaljšati.
Toda še bolj prav bi bilo, da v sebi ponovno vzpostavimo našo primarno kakovost direktnega opazovanja.
Drvimo skozi življenja kot hitri vlak in se le redko ustavimo, ter v resnici pogledamo čudež življenja v nas in povsod okrog nas.
Brez kakovosti pozornosti in opazovanja se spreminjamo v robote, ki delujejo avtomatično in naučeno.
Všeč so nam postopki, recepture za »primerno« obnašanje in delovanje, ki ugaja.
Vse je postala vaja.
Pozornost je tista kakovost zakopana globoko v nas kar ni robot, kar ni nič mehanskega, temveč je to energija, ki je izjemno živa, ne ponavljajoča, osvežujoča.
V kolikor je pozornost na sceni, ne boš padel v luknjo na cesti ali povzročil kake nepotrebne napake.
Najbolj je pomembna pozornost v medsebojnih odnosih, saj živimo drug mimo drugega in se sploh ne srečujemo, ne dotaknemo drug drugih.
V kolikor enkrat prebudiš pozornost v sebi in si pozoren na svoja početja in delovanja, ter misli, ki nenehno blebetajo in nas imajo v oblasti, ter v kolikor temu kar opazuješ pustiš vso svobodo, da je takšno kot v resnici je, ti prav ta pozornost razkrije resnico.
Te pozornosti se ne da kupiti od nikogar.
Je nekaj najbolj imenitnega kar ti je podarjeno, a si to zakopal pod tonami mehanskih vzorcev.
Pozornost mačke ko lovi miš ali pozornost živali, je veliko boljša od pozornosti večine nas.
V taki pozornosti si z vso energijo pri »stvari«, brez nje pa se energija preprosto troši.
Koncentracija ni pozornost in tega dvojega ne gre zamešati.
Koncentracija je vezanost za nekaj, medtem ko je pozornost popolnoma svobodna.
V kolikor se koncentriraš na neko reč in hodiš po ulici, imaš veliko možnosti da spregledaš ulično svetilko in se vanjo zaletiš.
Ne moreš vedeti kaj pozornost je, temveč le kaj pozornost ni.
Ko misliš, da si pozoren je pozornost že odšla na počitnice.
Pozornost je hrana za dušo, je kakovost, ki je primanjkuje lačnemu svetu in premnogim posameznikom, ki trpijo.
Pozornost je umetnost nad vsemi umetnostmi, je začetek in konec vseh odkritij tako v materialnem kot v »duhovnem«.
Biti resnično pozoren, pomeni biti živ in svoboden, buden in tenkočuten kot sil le lahko.
Pozoren ne moreš biti v kolikor se trudiš biti pozoren ali pozornost treniraš.
Pozornost vse vidi, a se v nič ne vpleta, je v vsem a za nič ni vezana.
Strah je uničevalec pozornosti, radovednost pa njen motor.
Ko opazuješ lepoto, ki te popolnoma prevzame, potem ne obstaja delitev na tebe in na to kar opazuješ.
Edino pozornost je energija, ki je vse povezujoča, misel (jaz) pa počne prav obratno, vse deli in analizira do nezavesti.
Ali si ti ali je pozornost. Obojega hkrati ni.
Pozornost je ljubezen in najvišja oblika inteligence in je kot taka sposobna rešiti vse človeške probleme, tudi tiste o vprašanju življenja in smrti, obstoju boga, večnosti...
Za pozornost ni pregrad in omejitev, ki nam jih vsaki trenutek servira razum.
Pozornost je svoboda.
Ko pozornost enkrat resnično je, izgine vsa nezadostnost in osamljenost in človek je v celoti potešen.
Čudež življenja, ki ga sicer sploh ne opazimo postane živa resničnost in lepota, ki jo iščejo lačne množice in je prisotna povsod.
Mirko
|
NE ZAMUDITE
Vloga pozornosti v materialnem in duhovnem razvoju
Prispeval/a: Astronom dne sobota, 3. marec 2012 @ 07:23 CET
Pozdravljen Mirko !
Zelo dobro si napisal, edinole se ne bi strinjal v naslednji tvoji navedbi (to je pač spet tista besedica "Jaz", kjer midva ne prideva skupaj ... ) :
Mirko:
"Ko opazuješ lepoto, ki te popolnoma prevzame, potem ne obstaja delitev na tebe in na to kar opazuješ."
Astronom:
Korektno ! ... In tudi ni delitve med Tabo in pozornostjo ...
Mirko:
"Edino pozornost je energija, ki je vse povezujoča, misel (jaz) pa počne prav obratno, vse deli in analizira do nezavesti.
Ali si ti ali je pozornost. Obojega hkrati ni."
Astronom:
Če nisi sam, torej "Jaz" poenoten s pozornostjo, potem se že avtomatsko ločuješ od pozornosti, kar si dobro napisal v prvem stavku. V drugem stavku bi prej, če že hočeš, lahko "misel" ločil od "Jaza", kot pa da ju enačiš. Saj lahko rečeš "moja misel" - se pravi nekaj kar imaš, in nisi "Ti" ... "Jaz" pa mora biti enako kot "pozornost" - vliješ se v pozornost (pozornost je v Jazu in Jaz je v pozornosti in samo deluješ) ... sicer vse ostalo negiraš, kar si napisal ...
Vloga pozornosti v materialnem in duhovnem razvoju
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 3. marec 2012 @ 18:59 CET
Spoštovani Astronom lepo pozdravljen.
Veseli me, da ti je članek blizu in veseli me tudi, da si jasno izrazil s čem se ne strinjaš.
Kot praviš se v tej točki že od začetka ne moreva sporazumeti.
No kot si od mene že vajen, bom poskusil še enkrat pojasniti zakaj vidim tako kot vidim.
Praviš, da se v prvem stavku z menoj strinjaš. O.K.
Potem pa pride tista točka v kateri se razhajava.
Ti namreč ločuješ misel od »jaza«, jaz ju pa enačim.
V kolikor želiva pojasniti to enigmo, prosim pojasni kaj je za tebe ta »jaz«.
Podaj mi svoje poglede in ne tistih prebranih ali pobranih od drugod.
Velikokrat sem že pojasnjeval kaj je »jaz« za mene.
Naj strnem še enkrat. »Jaz« je psihološki center (ego), ki se kot tak ločuje od svojih vsebin (misli, občutkov…) in se enako ločuje navzven.
Ta center je v celoti lažen in obstaja le zaradi dvojnosti, psihološkega prostora, ki znotraj te dvojnosti obstaja.
V resnici obstajajo le vsebine, ki so jaz.
Jaz ima nešteto programov in mehanskih vzorcev, a ena glavnih njegovih je ločevanje in deljenje.
Le poglej kako je svet razdeljen in ni tako težko uvideti kdo je za to »zaslužen«.
Kar je noter, to je tudi zunaj.
»Jaz« je ustvaril meje in pregrade med narodi, med revnimi in bogatimi, manj vrednimi in več vrednimi, med verniki in ateisti.
Pravljice o višjem, božanskem jazu so vse projekcije tega istega povsem materialnega in tuzemskega »jaza« (ega).
V kolikor je torej resnica to kar pišem potem je moje pisanje v nadaljevanju povsem v skladu s to resnico.
Namreč potem ne more veljati, da je »jaz« enako kot pozornost kot praviš ti.
Zaradi tega pravim, da je pozornost popolna odsotnost »jaza«.
To dvoje ne gre skupaj. Ali je eno ali drugo.
Vidiš dragi Astronom težava takih poskusov pojasnjevanj je v dejstvu, da si razum iz stanja dvojnosti poskuša zgolj na intelektualni (miselni) ravni razložiti nekaj kar ni razložljivo necelostnemu razumu.
On ne zmore tega dojeti in pika, dokler preprosto ne odneha.
O tem sva se že enkrat zedinila ko si sam napisal, da taka stanja poznaš.
Edino sogovornika, ki sta bila zunaj polja misli se resnično razumeta in to razumevanje zagotovo ni le na miselni ravni.
Z besedami in zgolj intelektualno, se tega stanja preprosto ne da ujeti.
V tem je celotna težavica in s tem se razum, ki »vse zmore« nikakor ne more sprijazniti.
V stanju ko je misel popolnoma odsotna je prav zaradi tega prisotna popolna zaceljenost, ter energija, ki ne deli.
Nikakor ne moreš potem reči, da je ta energija »jaz«, saj natanko ločiš kaj je kaj.
V zvezi s tem nikoli več ne dvomiš, saj ni tistega, ki bi še lahko dvomil.
Temu rečem, da je dejstvo spregovorilo samo, ne pa da misel vrti neskončne predstave o tem dejstvu.
Razlika je kot dan in noč, a žal vidim večino ljudi, ki se je v te pasti ujelo in zamenjalo laž z resnico.
Sprememba, ki se je zgodila s tako spremembo zavesti je neprecenljiva.
Prebujen človek misel koristi po mili volji, ampak ni njen suženj ker za njo ni vezan.
Popolnoma jasno vidi njene meje in je posledično kadar jih ne potrebuje od njih povsem prost.
Na tak način ne deluje pogojeno in po vzorcih ampak se na dnevne izzive in situacije odziva zmeraj v skladu s trenutno situacijo in ne na pamet.
To delovanje je direktno brez posrednika in prevajalca v vlogi misli, ki stvarnost popači.
Delovanje iz tega neomejenega prostora neskončnih možnosti, je torej zmeraj novo in optimalno, tisto iz »jaza« pa pogojeno in omejeno, staro.
Iz starega prihajajo konflikti in vojne, ter vse kar ego »premore« iz novega pa le mir, sožitje...mir...mir..., blaženi občutki povezanosti z vsem.
Upam, da se ti in jaz lahko približava tej cvetlici do direktnega stika, do otipa, tako da ni nobene pregrade več in nobenega posrednika (misli -jaza).
Ta cvetlica je edino kar je resnično sveto in kar obstaja, saj je vse drugo mrtva preteklost in predstave.
Srečno dragi Astronom.
Mirko
Vloga pozornosti v materialnem in duhovnem razvoju
Prispeval/a: Astronom dne nedelja, 4. marec 2012 @ 07:55 CET
Mirko:
Potem pa pride tista točka v kateri se razhajava.
Ti namreč ločuješ misel od »jaza«, jaz ju pa enačim.
V kolikor želiva pojasniti to enigmo, prosim pojasni kaj je za tebe ta »jaz«.
Podaj mi svoje poglede in ne tistih prebranih ali pobranih od drugod.
Velikokrat sem že pojasnjeval kaj je »jaz« za mene.
Naj strnem še enkrat. »Jaz« je psihološki center (ego), ki se kot tak ločuje od svojih vsebin (misli, občutkov…) in se enako ločuje navzven.
Ta center je v celoti lažen in obstaja le zaradi dvojnosti, psihološkega prostora, ki znotraj te dvojnosti obstaja.
V resnici obstajajo le vsebine, ki so jaz."
Astronom:
Odlično si opisal, Mirko, a poglej, v prvem odstavku misel z jazom enačiš, v drugem ju ločuješ. Vendar te ne bi rad lovil na besede, ker besede so na področju duhovnosti lahko velike pasti ...
Moje dojemanje jaza:
"Jaz" je perspektiva zavedanja, neskončno majhna točka v neskončno veliki "Enosti". Problem nastane, ko se vprašamo, "Kdo" - "koga ali kaj" opazuje. Takrat moramo postaviti mejo med njiju. To pa je "miselni konstrukt" in je čista izmišljotina uma, ki drugače, kot v "svetu dvojnosti" ne zna funkcionirati. In ker mejo torej lahko postavimo popolnoma svobodno, jo lahko postavimo popolnoma v neskončnost in zaobjamemo Vse, torej celotno Enost. Temu potem pravim "Jaz" (z veliko začetnico)
Mogoče še primer:
Imaš Ocean, recimo, da je to vse, kar obstaja ... in imaš neskončno kapljic (jazov), ki sestavljajo Ocean. Potem si izbereš eno kapljico, kot perspektivo, torej točko, od koder zaznavaš. Vendar kapljici ni nihče definiral velikosti, zato jo moraš definirati sam. Če vzameš, da je kapljica velika kot Ocean, se poenotiš z Oceanom (postaneš Jaz) in ničesar ni izven tebe ... lahko pa si seveda tudi neskončno majhen, kar pomeni, da te po definiciji NI. Potem je Vse izven tebe ... in je spet Ocean lahko Vse (torej celota), ker tebe ni - a le pod pogojem, da te res ni ... a če te ni, kdo potem zaznava Ocean ? Prideš do absurda ... zato je edina možnost, da Jaz zaobjema Vse ...
Mirko, res cenim tvojo prijaznost in požrtvovalnost na forumu in ti želim eno čudovito nedeljo !
Vloga pozornosti v materialnem in duhovnem razvoju
Prispeval/a: panefin001 dne nedelja, 4. marec 2012 @ 08:36 CET
Odlično si opisal, Mirko, a poglej, v prvem odstavku misel z jazom enačiš, v drugem ju ločuješ. Vendar te ne bi rad lovil na besede, ker besede so na področju duhovnosti lahko velike pasti
Mirko:
Dobro jutro dragi Astronom.
Um je prepoln misli…občutkov…spominov…vzorcev…in prav vse vsebine tvorijo jaz.
Tukaj sva si enotna.
Prijatelj dragi nisem naredil nobene napake v tem drugem stavku kot se ti dozdeva.
Namreč ti praviš, da bi jaz moral biti v pozornosti in jaz pravim, da je pozornost odsotnost jaza.
Nisem torej ločil misel od jaza, ampak sem jaz, ki je misel ločil od pozornosti.
Vidiš razliko?
Zakaj pravim, da pozornost in jaz ne gresta skupaj?
Naj se navežem na tvojo razlago jaza ko praviš, da je jaz neskončno majhna točka v veliki enosti, ki jo lahko poljubno širiš.
Ko te berem vidim, da si tudi dober matematik in te zato direktno vprašam:«Kaj pomeni točka z ozirom na neskončnost?«
Točka in neskončnost se izključujeta dragi Astronom.
Poglej ti dovoljuješ, da točka izgine kadar se neskončno pomanjšuje, mar ne?
Zakaj pri sveti koprivi pa potem ne dovoljuješ, da se ta točka izgubi kadar se neskončno povečuje?
Mar ni neskončnost le neskončnost???
Kadar postaviš točko jo lahko širiš do nezavesti, a bo ona zmeraj imela meje. Lahko se ji sicer te meje povečujejo, a dokler je točka v centru bo prav ta točka limitirala omejitve.
Dokler torej obstaja center bo ta za večne čase omejen s samimi seboj.
Neskončnost nima nobenega centra ker je neskončna.
Vesolje tako tudi nima nobenega centra. To se mi ljudje trudimo iznajti različne centre, od sončevega, centra galaksij, …
Prijatelj dragi v tem je hec in špetir, ter pojasnitev vseh silnih prevar gurujev iz vseh vetrov na katere opozarjam, ker so si izmisli vse kar izhaja iz takih povsem napačnih razumevanj vsega tega.
Iz takega nerazumevanja je izmišljen nekakšen veliki Jaz, božanski jaz…tralala…
Torej dragi prijatelj, šele ko jaz (točka, psihološki center) popolnoma dojame da je omejen in da vse kar bo počel v smeri postajati neskončen ali ujeti to neskončnost, Boga, ljubezen, nujno mora biti omejeno, preneha s takimi neplodnimi početji.
To kar se posledično zgodi, je nekaj najbolj presenetljivega in osvobajajočega kar se nam lahko zgodi.
Zgodi se preskok zavesti v kateri nič več ne obstajajo delitve na tebe in …
To je drugačen svet, povsem drugačno stanje zavesti, ki je popolnoma neznano omejenemu razumu.
Tukaj ni več govora o nekakšnem jazu, malem ali velikem ker ni nobenega centra.
To kar je, je neskončnost, totalna povezanost vsega z vsem. Jaz vse to izključuje, saj po svoji naravi deli in deli do nezavesti.
Ojoj dragi prijatelj kako silno privoščim vsem izgubljenim, da prenehajo loviti svoj rep in se enkrat ustavijo, ter utihnejo pred nečim kar nima razlag in besednih pojasnitev.
Tudi tebi eno prelepo sončno nedeljo in tudi tebi velika hvala, da nam s svojimi prispevki kažeš na del te neskončne lepote.
Mirko