Vloga pozornosti v materialnem in duhovnem razvoju
četrtek, 1. marec 2012 @ 05:02 CET
Uporabnik: panefin001
Vsa odkritja in vsi neverjetni dosežki znanosti, so rezultat sposobnosti opazovanja.
Ko so nekoč Nikolo Teslo vprašali od kod mu vsa ta kreativnost je odgovoril nekako tako: »Nisem jaz kreativen, saj je kreacija že ustvarjena. Jaz le kombiniram to kreacijo v nove sestavljanke, ki jih vi imenujete izumi in kreacije.
Rekel bi, da imam le nekoliko bolj razvit dar opazovanja".
Gola resnica je, da človek ni ustvaril zemlje, ognja, vode, zraka, dreves, trave, planin, morij, vseh živih bitij…, zvezd, sonca, vesolja…in tudi samega sebe ne.
Subjekt (jaz), se za vse dosežke v tehnologiji in tehniki, medicini in vseh vejah znanosti lahko zahvali le sposobnosti opazovanja.
Ta pozornost in opazovanje je ključ, je začetek vsega kar se potem iz tega odkritja razvije.
Vloga pozornosti v našem vsakdanjem življenju in v duhovnosti je odločno premalo prisotna.
Vse preveč je delovanja na pamet, vse preveč ponavljamo to kar so drugi spoznali in odkrili.
Posledično smo postali drugorazredni, neoriginalni.
Seveda se napisanega ne sme jemati ozko, kajti to ne pomeni, da vsak za sebe mora ponovno odkrivati »toplo vodo« in iznajti npr. elektriko…
Prav je, da uživamo v blagodetih silnih razkritij in razcvetu znanosti, ki nam skuša olajšati vsakdanja življenja in le tega podaljšati.
Toda še bolj prav bi bilo, da v sebi ponovno vzpostavimo našo primarno kakovost direktnega opazovanja.
Drvimo skozi življenja kot hitri vlak in se le redko ustavimo, ter v resnici pogledamo čudež življenja v nas in povsod okrog nas.
Brez kakovosti pozornosti in opazovanja se spreminjamo v robote, ki delujejo avtomatično in naučeno.
Všeč so nam postopki, recepture za »primerno« obnašanje in delovanje, ki ugaja.
Vse je postala vaja.
Pozornost je tista kakovost zakopana globoko v nas kar ni robot, kar ni nič mehanskega, temveč je to energija, ki je izjemno živa, ne ponavljajoča, osvežujoča.
V kolikor je pozornost na sceni, ne boš padel v luknjo na cesti ali povzročil kake nepotrebne napake.
Najbolj je pomembna pozornost v medsebojnih odnosih, saj živimo drug mimo drugega in se sploh ne srečujemo, ne dotaknemo drug drugih.
V kolikor enkrat prebudiš pozornost v sebi in si pozoren na svoja početja in delovanja, ter misli, ki nenehno blebetajo in nas imajo v oblasti, ter v kolikor temu kar opazuješ pustiš vso svobodo, da je takšno kot v resnici je, ti prav ta pozornost razkrije resnico.
Te pozornosti se ne da kupiti od nikogar.
Je nekaj najbolj imenitnega kar ti je podarjeno, a si to zakopal pod tonami mehanskih vzorcev.
Pozornost mačke ko lovi miš ali pozornost živali, je veliko boljša od pozornosti večine nas.
V taki pozornosti si z vso energijo pri »stvari«, brez nje pa se energija preprosto troši.
Koncentracija ni pozornost in tega dvojega ne gre zamešati.
Koncentracija je vezanost za nekaj, medtem ko je pozornost popolnoma svobodna.
V kolikor se koncentriraš na neko reč in hodiš po ulici, imaš veliko možnosti da spregledaš ulično svetilko in se vanjo zaletiš.
Ne moreš vedeti kaj pozornost je, temveč le kaj pozornost ni.
Ko misliš, da si pozoren je pozornost že odšla na počitnice.
Pozornost je hrana za dušo, je kakovost, ki je primanjkuje lačnemu svetu in premnogim posameznikom, ki trpijo.
Pozornost je umetnost nad vsemi umetnostmi, je začetek in konec vseh odkritij tako v materialnem kot v »duhovnem«.
Biti resnično pozoren, pomeni biti živ in svoboden, buden in tenkočuten kot sil le lahko.
Pozoren ne moreš biti v kolikor se trudiš biti pozoren ali pozornost treniraš.
Pozornost vse vidi, a se v nič ne vpleta, je v vsem a za nič ni vezana.
Strah je uničevalec pozornosti, radovednost pa njen motor.
Ko opazuješ lepoto, ki te popolnoma prevzame, potem ne obstaja delitev na tebe in na to kar opazuješ.
Edino pozornost je energija, ki je vse povezujoča, misel (jaz) pa počne prav obratno, vse deli in analizira do nezavesti.
Ali si ti ali je pozornost. Obojega hkrati ni.
Pozornost je ljubezen in najvišja oblika inteligence in je kot taka sposobna rešiti vse človeške probleme, tudi tiste o vprašanju življenja in smrti, obstoju boga, večnosti...
Za pozornost ni pregrad in omejitev, ki nam jih vsaki trenutek servira razum.
Pozornost je svoboda.
Ko pozornost enkrat resnično je, izgine vsa nezadostnost in osamljenost in človek je v celoti potešen.
Čudež življenja, ki ga sicer sploh ne opazimo postane živa resničnost in lepota, ki jo iščejo lačne množice in je prisotna povsod.
Vsa odkritja in vsi neverjetni dosežki znanosti, so rezultat sposobnosti opazovanja.
