NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kakšen davek jemlje kriza na naše zdravje?   
    četrtek, 31. julij 2014 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Biba Jamnik Vidic v Vivi www.viva.si

    Ko je državna banka na Nizozemskem odpustila tri tisoč ljudi, jih podjetje ni pustilo na cedilu. Ekipa strokovnjakov se je pogovorila z vsakim posebej. V skladu s tem, da je šlo pri njih za fazo žalovanja so najprej prav v ta namen prilagodili krivuljo žalovanja psihiatrinje Elisabeth Kubler-Ross, ki govori o tem, da gre človek, ko se mu zgodi nekaj hudega, skozi pet faz: šok in zanikanje, jeza, pogajanje, depresija ter nazadnje sprejemanje in eksperimentiranje. Nato so ustrezno ukrepali.

    Tistim, ki so bili v depresiji, so pomagali z ustrezno obravnavo, pri čemer so še posebno pazili na morebitne znake, ki bi kazali na samomorilnost. Ljudem v fazi sprejemanja in eksperimentiranja so pomagali z izobraževanjem in s finančno podporo, da so lahko stopili na novo poklicno pot.

    Drugi primer je francoski Telekom. Ko so zaposleni zaradi stresa, ki sta ga povzročili preobremenitev in menjava delovnih mest, začeli delati samomore, se je javnost nemudoma odzvala. Protest se je končal z odstopom namestnika predsednika uprave in z ukrepi za zaščito delavcev.

    Kakšen je položaj v Sloveniji, nam je pojasnila prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru. S skupino strokovnjakov se že osem let ukvarja z zdravstvenimi težavami, ki so posledica prestrukturiranja podjetij.

    Bi lahko primerjali ukrepanje nizozemske banke ali francoskega Telekoma s tukajšnjim položajem? Kako je urejeno odpuščanje?

    Pri nas delodajalci ljudem dajo vedeti, da so smeti, nekaj, kar podjetje ne potrebuje več. Zato se dogaja, da večina odpuščenih obtiči v predzadnji fazi – v depresiji. Značilen primer je Mura. Leta 2009, ko so se v Sloveniji začele kazati posledice finančne in gospodarske krize, so zdravniki v primerjavi z letom prej napisali kar tri tisoč več receptov za zdravila, namenjena zdravljenju duševnih in vedenjskihmotenj. Ko je človek enkrat v depresiji, mu grozi, da tako tudi ostane. To zlasti velja za ljudi, ki večkrat padejo na dno. Večina brezposelnih Slovencev je bila skoraj vso svojo delovno dobo na istem delovnem mestu. Če takega človeka odpustiš, je enako, kot če izruvaš rastlino s koreninami vred. Mi nismo ameriška družba, kjer ljudje vsakih nekaj mesecev iščejo novo službo in se nenehno selijo. Pri nas so ljudje čustveno navezani na kraj rojstva in dela ter na podjetje, zato tako težko doživljajo, kar se jim dogaja. V organizacijah pa nimamo programov, ki bi jih dejavno in usmerjeno potegnili iz depresije.

    Na eni strani je treba ljudem pomagati, na drugi pa od tistih, ki so dejavni, ne znamo izvleči njihovih potencialov.
    Res je. O tem nam govorijo vsi zunanji opazovalci. Tudi sama se veliko ukvarjam s tem. S konkretnimi podatki o tem, kakšne bodo dolgoročne posledice krize na zdravje ljudi, se pri nas nihče ne ukvarja poglobljeno. V vseh letih krize narašča odsotnost z dela – to je posledica hudega stresa in prilagoditvenih motenj. Ali z drugimi besedami: pod to diagnozo zdravniki pišejo trpinčenje na delovnem mestu ali mobing. Po naši raziskavi je delež tako prizadetih delavcev skoraj 20-odstoten. Če upoštevate, da si po močni tovrstni torturi le redko kdo opomore, ugotovite, da imamo ogromno nedejavnih delavcev. Potem je tu še depresija. Če je bolniški stalež zaradi ene epizode ponavljajoče depresije še pred leti trajal trideset dni, zdaj traja šestdeset dni ali celo več. Tudi psihosomatskih obolenj ne gre zanemariti. 

    Znano je namreč, da je v času po prestrukturiranju podjetja do petkrat več miokardnih infarktov, o tem, koliko je ran na želodcu, poslabšanj sladkorne bolezni, neurejenega povišanega krvnega tlaka itn., pa nimamo podatkov. Če k temu dodamo pospešen tempo dela in posledično – še posebno ob stresu – več mišično-skeletnih bolezni, ki jih tako rekoč vse napačno pripišejo samo degenerativnim boleznim, je podoba popolnejša. 
    Vem, da ne moremo ustaviti odpuščanja, vendar tega ni treba delati "na horuk". To, da bo podjetje odpuščalo, je znano že veliko prej, zato bi morali v podjetjih izobraziti ljudi, ki se bodo ukvarjali z odpuščenimi in tudi s tistimi, ki ostanejo. 

    Zakaj se je treba ukvarjati tudi z ljudmi, ki po prestrukturiranju ostanejo?
    Pri tistih, ki ostanejo, pogosto nastane občutek krivde, ker so obdržali delo, hkrati pa jih razjeda strah pred tem, kdaj bodo sami na vrsti. To vodi v nekakšen kanibalizem, ko sodelavci začnejo delati eden proti drugemu. Menim, da je prostora in dela dovolj za vse, zmanjkuje nam le volje. In to je največja tragedija. Za primer bom navedla Estonijo. Finančno smo nemara celo na boljšem od njih, vendar imajo tamkajšnji ljudje voljo in entuziazem, da bi stvari spremenili, pri nas pa vladajo depresija, cinizem in nemoč.

    Kaj bi torej morali storiti delodajalci?
    Noben delodajalec se ne bi smel lotiti prestrukturiranja, ne da bi prej poskrbel tako za ljudi, ki ostanejo, kot za tiste, ki bodo odšli. To bi moralo biti napisano v zakonodaji. Predlog, da bi to veljalo za vse članice EU, je raziskovalna skupina več evropskih držav, v kateri deluje tudi naš inštitut, že predala Bruslju. Skupaj s kolegi iz dvanajstih evropskih držav delamo že vse od začetka krize. V več projektih smo najprej odkrili, kakšne so posledice prestrukturiranja. Bili smo prvi, ki smo že pred krizo govorili o tem, kakšne so posledice pri "preživelih" in ne le pri odpuščenih delavcih – in kakšne posledice to pušča na zdravju ljudi. Zatem smo izbrali primere dobre prakse in jih predstavili. Vsem primerom dobre prakse je skupno, da sta ob prestrukturiranju organizacije ključna dobro informiranje in ustrezno komuniciranje.

    Delavcev odpuščanje ne sme doseči posredno ali celo šele na dan odpustitve. Ključen je tudi trenutek, kdaj in kaj povedati, pri tem pa je treba imeti natančno pripravljen program za odpuščene in "preživele". V ta program morajo biti vključene tudi zunanje ustanove (usklajeno delujoča zavod za zaposlovanje ter ekipa kariernih svetovalcev in terapevtov), ki se približajo delavcu v organizaciji. Programi, ki jih pripravi organizacija, morajo biti predvideni do zadnjih potankosti in tudi zapisani, njihovo izvajanje pa mora biti usklajeno in evalvirano. Vedno mora obstajati dobra in verodostojna komunikacijska vez med menedžmentom in delavci. 

    Pri nas se delodajalci do ljudi obnašajo zelo poniževalno, ne samo takrat, ko jim sporočajo, da jih ne potrebujejo več ...
    Veste, kaj je zanimivo? Vsi ljudje si prizadevajo, da bi imeli dobre odnose v družini, da bi se dobro razumeli s prijatelji in s sosedi, ko pa vodijo skupino delavcev v službi, so popolnoma drugačni. Isti posameznik, ki mu je še kako pomembno njegovo osebno počutje, nad svojimi sodelavci izvaja pritisk. V Sloveniji opažam, da je v delovnih okoljih zelo veliko grobosti, in to na vseh ravneh, od politike navzdol. Ta vzorec obnašanja smo nekako prevzeli in ga uporabljamo vsevprek. To me straši, kajtiposledice utegnejo biti grozljive.

    V kakšnem pomenu?

    Ker sem zdravnica, bom opozorila samo na zdravstvene težave. Ko govorim o zdravju, nimam v mislih samo telesnega zdravja, temveč tudi duševno, duhovno in psihosocialno zdravje. Če človek vsak dan v službi posluša, da ni vreden nič, da ga lahko vsak trenutek nekdo zamenja, ne more biti stimuliran za delo. Zaradi stresa dela slabše, začnejo ga pestiti zdravstvene težave, hkrati pa si ne upa v bolniški stalež. Pomoč poišče šele, ko obnemore. Družinski zdravniki in psihiatri poročajo, da so iste bolezni vsaj enkrat težje kot včasih. Skokovito narašča predvsem depresija. V petih do desetih letih naj bi postala celo vodilna bolezen na svetu. 

    Naslednji pereč problem so samomori. Ker imamo pri nas majhne številke, si o njih nihče ne upa govoriti. Toda če bi opravljali tako imenovane psihološke avtopsije, dam roko v ogenj, da bi za številne samomore ugotovili, da so posledica nerešljivih situacij, v katerih se znajdejo ljudje. Zato bi morali imeti program, kako jih preprečevati, vendar ga nimamo. 

    V krizi se povečuje tudi poraba zdravil. Koliko je zlorab na tem področju?
    Zlorabe so težko merljive. Vemo pa, da si ljudje pogosto izmenjujejo in delijo zdravila. Poznam primer, ko je mati hiperaktivnega otroka začela jemati sinovo zdravilo. Ta stimulator osrednjega živčnega sistema ji je "pomagal", da je laže premagovala vsakodnevne strese. To je zelo nevarno, saj človek od amfetaminov zelo hitro postane odvisen. Ljudje si pomagajo tudi z veliki količinami kave in alkohola ter s kokainom.

    Kakšne bodo dolgoročne posledice tovrstnih zlorab?
    Odvisnost. V enem od naših časopisov je bila objavljena zgodba zdravnice, ki je povedala, da se je po napornem dežurstvu začela sproščati ob kozarcu vina. Sprva ji je za miren spanec zadoščal en kozarec, pozneje dva. Že kmalu je postala odvisna.

    Kaj pa prekerni delavci, katerih status je tudi neizmerno negotov? 
    Prekerni delavci so obsojeni na nenehno iskanje dela in vzporedno negotovost. To pomeni, da delajo, dokler lahko, če jim seveda sploh kdo da delo. Analize so pokazale, da so zdravstveno v največji nevarnosti – celo bolj kot brezposelni – izpostavljeni pogosti iskalci zaposlitve. Lahko si prestavljamo desetine ali celo stotine napisanih prošenj – in vse so zavrnjene. Še tako velikemu navdušencu lahko zmanjka volje, znanje pa sčasoma kopni … Vemo, da delodajalci danes iščejo mlade ljudi, ker so hitrejši, pa tudi zato, ker so pripravljeni za minimalno plačilo delati noč in dan. Toda kaj če bodo tudi čez dvajset let iskali mlade in bodo ti, ki so mladi zdaj, ostali na cesti? Ali se človek lahko razvije v strokovnjaka na svojem področju, če se nenehno prilagaja vedno novim zahtevam in postaja prej dober administrator kot poglobljen strokovnjak? Ob tem so mladi prepričani, da jim stari odžirajo delo, most med generacijami pa se ruši, čeprav je ključen prav prenos znanja med generacijami: starejši nudijo znanje, modrost, natančnost, izkušnjo in pripadnost, mladi pa hitro učenje, prilagodljivost, sveže ideje. Vse to ni zanemarljivo. 

    Kaj je mogoče narediti v naših podjetjih?

    Veliko, tako kot v drugih državah v Evropi in po svetu, le hoteti je treba. Pred osmimi leti smo vpeljali projekt Čili za delo. Doslej smo vzgojili približno dvesto svetovalcev, ki svojih podjetjih skrbijo za promocijo zdravja. To razumemo v širšem pomenu besede: kako ustvariti okolje, v katerem se bo delavec dobro počutil in bo z veseljem hodil v službo. Nekateri so v podjetjih izpeljali pravo revolucijo. V Domelu, kjer so še posebno uspešni, so izračunali, da imajo zaradi promocije zdravja tudi znaten dobiček. To, kar delamo, ni nič novega. Take projekte vodijo po vsem svetu, saj so ugotovili, da od zadovoljnih ljudi dobiš več. Podjetju največ daje zdrav, stimuliran, vesel in motiviran človek, ki čuti pripadnost podjetju. 

    Za Slovenijo je značilno še eno protislovje. Po podatkih Evropskega statističnega urada o storilnosti v državah članicah EU Slovenci ne dosegamo evropskega povprečja, obenem pa smo obremenjeni bolj kot drugi.

    To je protislovno le na videz. Gre za to, da delo dojemamo drugače kot drugi narodi. Čeprav vemo, da smo manj storilni, intenzivnost dela doživljamo močneje kot drugi. Toda pomembno je, kako ljudje nekaj doživljajo – in ne kaj je res. Eden od kazalnikov je tudi avtonomnost in posledično ustvarjalnost. Ti podatki kažejo, da naši delavci niso avtonomni. Ali povedano drugače, ves čas nam nekdo ukazuje, kaj in koliko moramo narediti. O tem ne odločamo sami in to hromi ustvarjalnost. Tretji razlog so nizki dohodki. Če človek s plačo ne more preživeti, je primoran delati tudi popoldne, zaradi česar v službo prihaja utrujen.

    Kako bi si lahko pomagali, da bi nam bilo v teh razmerah laže?

    Najprej je treba doumeti, da je nujno spremeniti okolje! Okolje ustvarjajo naša politika, naši delodajalci, deloma mi sami, deloma pa gre tudi za fizično prilagoditev okolja človeku. Človek ni docela prilagodljivo bitje, predvsem pa ne dolgotrajno prilagodljivo. Če ga v to prisilimo, zboli.

    Nekaj lahko naredimo tudi sami zase – če se tako telesno kot duhovno čim bolj okrepimo in se naučimo nekaterih tehnik premagovanja stresnih situacij. Kolegica psihiatrinja mi je razložila, da je treba v primeru trpinčenja razvrednotiti dejanje tistega, ki to počne. Tegase je mogoče naučiti. Težava je v tem, da je treba to znanje plačati.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Nizozemska-Delovna-Mesta-Odpuscanje

    No trackback comments for this entry.
    Kakšen davek jemlje kriza na naše zdravje? | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,52 seconds