Piše: Bern Jureèiè iz zadnje številke Karme plus

Pred dnevi smo v èasopisju lahko prebrali novico, da so štirje bul mastifi na ulici sredi Ljubljane moèno ogrizli nekega moškega. Ne veliko pred tem je vso pozornost Slovencev pritegnila surovost umora na Dolgem brdu, pri kateri morilec ni samo moril, ampak poèel stvari, ki si jih je težko zamisliti in katerih podrobnosti poveèini sploh niso prišle v javnost. Že tri leta traja nesmiselna vojna v Iraku, ki je zahtevala trideset tisoè žrtev (èe med njimi seveda upoštevamo samo mrtvece, kajti žrtev je v resnici še veliko veè). Še dlje traja okrutna vojna v sudanski pokrajini Darfur, kjer ne gre le za nasilje kot takšno, ampak za pravi pravcati genocid, v katerem se je zaradi poželenja po zemlji in njenih bogastvih ena etièna (in politièna) opcija odloèila, da druge na tistem prostoru preprosto ne mara in se je je trdno sklenila znebiti. In to pravzaprav ni niè drugega kot tisto, kar se je dogajalo (in se v manjši meri še vedno dogaja) na severovzhodu Konga. In še veliko, veliko dlje trajajo prizadevanja kar dveh velikih svetovnih religij, v skladu s katerimi naj bi ljudje verovali v njihovega Boga.

To, da eni pri tem prisegajo na križ, drugi pa na meè, je samo niansa - v obeh primerih gre nedvomno za nasilje. Tako je v odvisnosti od nivoja oziroma širine pogleda vsepovsod okoli nas nasilje poèasi postalo naš neizogiben življenjski spremljevalec. Toda ali drugaèe ne gre? Kajti na drugi strani imamo cele religije, ki uèe nekaj èisto drugega, in tisoèe posameznikov, ki se upajo postaviti nasilju po robu, pridigati proti njemu ter uèiti svet o nenasilnem naèinu življenja, da ne omenjamo stotin milijonov tistih, ki so takšni ali drugaèni vrsti oziroma obliki nasilja izpostavljeni na cesti, v službi ali v "varnem" objemu domaèih štirih sten, in katerih želja je samo, da bi lahko imeli - ljubi mir.

VSAKDANJE UBIJANJE, KI GA RAJE NE VIDIMO

Pred nekako tremi desetletji sta se v naših kinematografih skoraj istoèasno pojavilo dva filma o naravi, ki ju je drlo gledat staro in mlado. Prvi med njima, "Ta èudovita bitja", je bil preèudovit hvalospev živalim in naravi nasploh, pravi prikaz prirode, ki se menja in ki omogoèa življenje ter pušèavo spreminja v cvetoèe morje in nazaj. Vzhièenost nad tem filmom je bila tolikšna, da smo si nekaj mesecev kasneje - prièakujoè podobno lepoto življenja - z veseljem odšli ogledat tudi drugi film s tematiko narave, "Poslednji kriki savane". Tudi zaradi nepravih prièakovanj je ta film vzpodbudil zelo razliène kritike in obèutke, pri njem slavospeva namreè ni bilo, odlièna fotografija pa je bila tokrat postavljena v vlogo neizprosnega opazovalca dogajanja v naravi, ki je seveda vse prej kot idilièno, saj prikazuje, kaj se TUDI dogaja v naravi, in sicer v surovi, neolepšani obliki, kot nekakšen dokumentarec torej, slikovni zapis o bitki za obstanek, za prevlado, za samico, za teren, za življenje.
Med prizori je bil morda še najbolj znaèilen tisti, ko sta se dva medveda stepla na življenje in smrt - zaradi enega samega lososa. Le-teh je bilo na tistih brzicah sicer obilo, vendar je nek medved pograbil tistega, ki je skorajda uspel uiti drugemu medvedu, le-ta pa se s to "krajo" ni strinjal in prièela se je bitka. Drugi lososi so si le nekaj metrov vstran nagonsko prizadevali skoèiti èez brzico in številni medvedi so jih lovili naprej, ne da bi to prej omenjena medveda kolièkaj zanimalo. Podobnih primerov boja med živalmi in živalskimi vrstami v filmu ni manjkalo, prikazani pa so bili tudi drugi nivoji krute vojne v naravi, tako recimo tisti, ko èlovek ubija in trebi živali, tisti, ko živali ubijejo èloveka (razvpiti dokumentarni posnetek incidenta, v katerem je francoski turist svojo nespametno željo po èimbolj atraktivnem in bližnjem posnetku levje družine plaèal z življenjem), in tisti, v katerem èlovek ubija in iztreblja èloveka (plaèanci ubijajo amazonske Indijance, da bi potem lahko v miru gradili avtocesto na njihovem ozemlju). Tako je gledalec lahko dobil obèutek, da se nahaja sredi neke nenehne vojne, ki se je še premalo zaveda. In èe si dovolimo razmišljati, da je narava nek širši okvir, v katerega èlovek kljub svojim prizadevanjem povzdigniti se nad naravo, spada s svojimi "visokimi" ali pa z "nizkotnimi" nameni, potem nasilje ni niè drugega kot zelo naraven naèin vzpostavljanja odnosov. Èe pri tem odmislimo stališèe, da je èlovek nekaj veè od narave, stališèe, ki ga - kot vse kaže - vedno bolj drago plaèujemo na ekološkem in zdravstvenem nivoju, a to je kveèjemu del neke druge zgodbe.

SMO BREZBRIŽNI ALI OTOPELI? ALI KAR OBOJE?

Tako nekega dne dobiš v roke brošuro, v kateri združba, ki se javno in goreèe zavzema za mirno sožitje z živalmi, svoja stališèa krepi s surovimi slikami nasilja nad živalmi, iz katerih se kri kar cedi, obenem pa uporablja toèni isti nestrpni besednjak, katerega uporablja "druga" stran, vse to pa poène s silo, ki ne dopušèa ugovarjanja oziroma - bolje reèeno - tiste, ki imajo pomisleke proti tovrstnim "miroljubnim" idejam, že vnaprej oznaèuje za neprimerne in "neosvešèene", torej ljudi, ki skoraj naèelno podpirajo klanje živali. Tako gre krog naprej. Kajti mesarji v klavnicah opravljajo svoje delo prav tako kot strojepiske, lekarnarji, prometni policaji ali direktor in nobenega dvoma ni, da med njimi najdemo veliko veè vsega navelièanih in otopelih ljudi, ki jim veliko veè pomeni "konec šihta" kot pa galone prelite krvi nedolžnih živali. Pri èemer so na njihove krike povsem neobèutljivi - podobno kot prometni policaj, ki ga bodo sèasoma vrgli iz službe, èe se bo pustil pregovoriti vsakemu prekrškarju, ali tajnica, ki bo k direktorju prevezala èisto vsak telefonski klic, tudi tiste, ki moledujejo ali se stalno nekaj pritožujejo. Razlika je le v tem, da klavci vendar ubijajo, mar ne?
To je vsekakor res, a to pa ni tudi vse. Kajti na naše ulice se brezbrižnost (èeprav šentflorjanci nismo èisto imuni nanjo!) še ni preselila do take mere kot na primer na ulice ameriških velemest, kjer se sredi ploènika ležeèemu ranjencu èisto neprizadeto umaknejo vsi mimohiteèi, ne da bi se kdo vprašal, ali ne bi klic na policijo hropeèemu nemara le še rešil življenje. Smo pa na èisto dobri poti do tja. Èe ne bi bilo tako, potem bi torbièarji na cesti imeli manj možnosti, èe ne bi bilo tako, potem bi socialne službe razrešile marsikateri družinski problem veè, in èe ne bi bilo tako, se tudi v nedavnem primeru Silva Pluta ne bi zgodilo, da se morata dve ministrstvi vsej javnosti na oèeh ubadati s kljuènim (in zelo pekoèim) vprašanjem, kdo in na katerem nivoju je tisti, ki tega vroèega kostanja ne bi smel predati naprej v odloèanje. Ta zapis seveda nima namena odpirati vprašanja kakršne koli odgovornosti, gre preprosto za opažanje, da se je Silvo Plut pravzaprav "moral" zgoditi Sloveniji, saj se bo zaradi njegovega primera nekaj zgodilo oziroma bo prišlo do nujne korekcije sistema v tistem segmentu, kjer je neopazno prišlo do pušèanja, le-to pa bi v bodoèe lahko pripeljalo do veliko veèjih težav v družbi, kar prav gotovo ni v interesu ne oblasti ne ljudstva.

ALI MEJE NASILJA OBSTAJAJO?

Primer je na nek naèin teoretièno podoben divjanju manjšinske (veèinoma obarvane) francoske mladine zaradi smrti dveh prestopnikov in množiènim protestom prebivalstva ob sprejemanju nove zaposlitvene zakonodaje (tudi v Franciji). V obeh primerih gre za nenehno in pogosto komaj opazno nasilje ene opcije nad drugo, pa naj gre za napetosti med rasami ali pa prizadevanje oblasti vsiliti pravila, ki niso sprejemljiva za široke množice. Tako se ena od strani odzove najprej z mislijo in besedo, potem s protesti in na koncu z nasiljem.
Za kaj torej gre? Predvsem za to, da ima vsak posameznik, združba ljudi, država ali pa rasa svoje neodtujljive pravice, s katerimi ni èisto niè narobe, dokler ne trèijo ob neke druge, prav tako neodtujljive pravice drugega, kdorkoli to že je. Da se to zgodi, je seveda èisto naraven pojav, vendar se od te toèke dalje od èloveka, ki je seveda civiliziran in kot tak veliko "višji" od živali (ki je sicer del iste narave, a je kljub vsemu še vedno "samo žival") prièakuje drugaèen, bolj moder in strpen odziv, zlasti sposobnost popušèanja ter sklepanja kompromisov, ne pa vztrajanje pri svoji izhodišèih, pa naj stane, kar hoèe", ter celo vsiljevanje svoje volje s silo. Primerjav z naravo je seveda veliko veè, na primer tista, v kateri se èlovek ogradi z visokim zidom in je to navadno vzrok za slabo voljo ali celo obsojanje s strani soseda, nosorog pa vse štiri vogle "svojega" ozemlja pošteno oznaèi s svojim blatom, kar je èisto zadostno znamenje, da se konkurenèni nosorog na tem kosu Zemlje ne bo pojavil, "kajti èe se pojavi …".

V ZAÈETKU SEZNAMA SAMOOBRAMBA …

Ali gre pri vsem nasilju, ki smo mu danes prièa, za nekaj nenaravnega ali ne, pravzaprav niti ni vprašanje, bolj gre za dilemo, kaj storiti. Naèinov sooèanja in spopadanja s silo je veliko. Kadar gre za nasilje posameznikov ali nad posameznikom, je ponekod možna samoobramba, vèasih so s tem težave. Konec koncev je torbièarja nedavno premikastila starka, od katere bi prièakoval vse kaj drugega, srbska policija pa poroèa o mladenki, ki je z istim Silvom Plutom v nekem stanovanju preživela nekaj ur, vendar se ji razen verbalnega nasilja ni skrivil niti las na glavi, kar je še danes predmet ugibanj, kako je to sploh mogoèe. Prav tako velja, da se marsikatera ženska ponoèi odpravi z enega naslova v Ljubljani na drugega (ker druge možnosti paè ni), ne da bi se ji kaj zgodilo. Nemajhno vlogo pri tem zelo oèitno igra energija in tisti, katerih energija je inferiorna, umikajoèa in obrambna, imajo le malo možnosti. Od tu do pomisleka, ali to pomeni, da je najboljše sredstvo obrambe proti nasilju lastno nasilje, naenkrat ni veè daleè.
Jasno je, da bi znali ob taki tezi skoèiti pokonci vsi borci proti nasilju, a jih utegne nekoliko ohladiti kar narava sama s svojimi principi. Živali je namreè oborožila z razliènimi sredstvi, zvijaèami ali drugimi možnostmi pobega, izogiba, prestrašitve nasprotnika ali pa z orožjem, ki ga nasprotna stran kaj dobro pozna. Konec koncev kaèi strup prav pride tudi zaradi obrambe, ne le za lov, nekatere ribice pa imajo na boku "narisano" veliko oko, ki naj bi zmešalo in odvrnilo napadalca, da ne govorimo o kameleonu, ki se skrije s spreminjanjem barve, ali sipi, ki se skrije za oblak èrnila.

Tudi pri ljudeh ni bistveno drugaèe, le naèini se razlikujejo v veliki meri. Nekateri si tako pomagajo tako, da se obrnejo stran, kar je sporna, a precej logièna praksa, drugi se na nasilje odzovejo z nasiljem (po možnosti s še veèjim, da bi si vnaprej zagotovili mir), tretji se zadovoljujejo s preigravanjem vloge žrtve, a možnosti je še veliko. Neka ženska je javno zagovarjala tezo, da je potrebno potencialnemu posiljevalci odvzeti ravno tisto, èesar si najbolj želi, torej strah v oèeh žrtve, vsled èesar "se je bolje prepustiti, pa ga bo minilo, preden bo zaèel". Morda to v kakšnem primeru res velja, èisto možna pa je tudi opcija, do bo potem opeharjeni nasilnež to isto žensko preprosto zadavil, ker ga je ponižala. Pogosto se znajdemo v položaju, ko je težko biti pameten. Iz tega sledi, da je še vedno najbolje izogniti se nasilju, èe je to seveda sploh mogoèe.

… IN NA KONCU GENOCID

Vèasih ni tako. Èisto dovolj je, da se znajdeš na nepravem mestu ali pa da padeš nekomu v oko ali ga razburiš kako drugaèe. Tako je bil znani slovenski igralec na parkirišèu lastnega bloka brutalno pretepen zgolj zaradi tega, ker je nasilnež od lastnika "tako dobrega avta" prièakoval velik plen, šoferju mestnega avtobusa pa je mladeniè razbil lièno kost samo zaradi tega, ker si ga je "upal" opozoriti, da je vožnjo potrebno plaèati.

Pri nasilju, kjer gre za množico ljudi, je zadeva težja. Morda pride do panike ali stampeda, kjer zaradi nekoliko daljšega nenehnega stika z veè ljudi v množici hkrati vsakdo izgubi razsodnost in se potem giblje samo še po èrednem nagonu, pri tem pa se niti ne zaveda, da stoji nekomu drugemu na glavi, kar se je nedolgo tega zgodilo pred diskoteko Lipa. Zato niti ni èudno, da vsake demonstracije budno opazujejo celo kordoni policije in ne le dva ali trije, kolikor bi jih bilo dovolj za prijetje vinjenega izgrednika; prehiteti in prepreèiti je treba nehoten premik mase.

Povsem druga zgodba pa se odvija v primeru, ko nasilje postane organizirano, ko ga izvaja doloèena združba, politièna opcija, narod ali rasa. V takih primerih je mogoèe prièakovati razliène oblike, od moènega pritiska, verbalnega stika, zmanjševanja prostosti in pravic pa do najbolj srhljivih prizorov nasilja, kakršni so dandanes, v 21. stoletju, vsakdanja praksa v Afriki, kjer maèete krajšajo ude, da žrtve ne bi mogle bežati, a da bi vseeno ostale žive in pomnile svoje napadalce.

MAJÈKENI SILAK V VSAKEMU OD NAS

Nasilja tako ni mogoèe izkoreniniti, vsaj dotlej ne, dokler se bomo poleg na cesti razbitega avtomobila vozili èisto poèasi in zvedavo, dokler si bomo nasilne filme ogledovali s perverzno logiko "samo da se to ne dogaja meni" in dokler bomo kupovali krzno in meso. Kajti vse dotlej, dokler bodo zrezki šli tako dobro v promet, bo na svetu še veliko otopelih in brezbrižnih klavcev. Pa èe jih obsojamo ali ne. Ker sebe paè ne obsojamo. Tudi v trenutku, ko kupujemo meso, ali pa v trenutku, ko dvignemo roko nad predrzno ženo - ki je niti udariti ni veè treba, saj se bo pokorila že zgolj ob pomisli, kako je bilo nazadnje …

In ko gledamo poroèila o Darfurju, ropih, nasilju v družini in na cestah, seveda niti ne pomislimo, da v naèelu nismo kaj dosti boljši od tistih dveh medvedov v "Poslednjih krikih savane", imamo pa zato sreèo, da za razmišljanje o tem nimamo veliko èasa. In ker pravijo, da "tisto, èesar ne veš, ne boli", to nekako kar pomeni, da smo kljub vsemu precej boljši!