|
||||||
|
|||||||
Piše: Bern Jurečič iz zadnje številke Karme plus
Pred dnevi smo v časopisju lahko prebrali novico, da so štirje bul mastifi
na ulici sredi Ljubljane močno ogrizli nekega moškega. Ne veliko pred tem je
vso pozornost Slovencev pritegnila surovost umora na Dolgem brdu, pri kateri
morilec ni samo moril, ampak počel stvari, ki si jih je težko zamisliti in katerih
podrobnosti povečini sploh niso prišle v javnost. Že tri leta traja nesmiselna
vojna v Iraku, ki je zahtevala trideset tisoč žrtev (če med njimi seveda upoštevamo
samo mrtvece, kajti žrtev je v resnici še veliko več). Še dlje traja okrutna
vojna v sudanski pokrajini Darfur, kjer ne gre le za nasilje kot takšno, ampak
za pravi pravcati genocid, v katerem se je zaradi poželenja po zemlji in njenih
bogastvih ena etična (in politična) opcija odločila, da druge na tistem prostoru
preprosto ne mara in se je je trdno sklenila znebiti. In to pravzaprav ni nič
drugega kot tisto, kar se je dogajalo (in se v manjši meri še vedno dogaja)
na severovzhodu Konga. In še veliko, veliko dlje trajajo prizadevanja kar dveh
velikih svetovnih religij, v skladu s katerimi naj bi ljudje verovali v njihovega
Boga.
To, da eni pri tem prisegajo na križ, drugi pa na meč, je samo niansa - v obeh primerih gre nedvomno za nasilje. Tako je v odvisnosti od nivoja oziroma širine pogleda vsepovsod okoli nas nasilje počasi postalo naš neizogiben življenjski spremljevalec. Toda ali drugače ne gre? Kajti na drugi strani imamo cele religije, ki uče nekaj čisto drugega, in tisoče posameznikov, ki se upajo postaviti nasilju po robu, pridigati proti njemu ter učiti svet o nenasilnem načinu življenja, da ne omenjamo stotin milijonov tistih, ki so takšni ali drugačni vrsti oziroma obliki nasilja izpostavljeni na cesti, v službi ali v "varnem" objemu domačih štirih sten, in katerih želja je samo, da bi lahko imeli - ljubi mir.
VSAKDANJE UBIJANJE, KI GA RAJE NE VIDIMO
Pred nekako tremi desetletji sta se v naših kinematografih skoraj istočasno
pojavilo dva filma o naravi, ki ju je drlo gledat staro in mlado. Prvi med njima,
"Ta čudovita bitja", je bil prečudovit hvalospev živalim in naravi
nasploh, pravi prikaz prirode, ki se menja in ki omogoča življenje ter puščavo
spreminja v cvetoče morje in nazaj. Vzhičenost nad tem filmom je bila tolikšna,
da smo si nekaj mesecev kasneje - pričakujoč podobno lepoto življenja - z veseljem
odšli ogledat tudi drugi film s tematiko narave, "Poslednji kriki savane".
Tudi zaradi nepravih pričakovanj je ta film vzpodbudil zelo različne kritike
in občutke, pri njem slavospeva namreč ni bilo, odlična fotografija pa je bila
tokrat postavljena v vlogo neizprosnega opazovalca dogajanja v naravi, ki je
seveda vse prej kot idilično, saj prikazuje, kaj se TUDI dogaja v naravi, in
sicer v surovi, neolepšani obliki, kot nekakšen dokumentarec torej, slikovni
zapis o bitki za obstanek, za prevlado, za samico, za teren, za življenje.
Med prizori je bil morda še najbolj značilen tisti, ko sta se dva medveda stepla
na življenje in smrt - zaradi enega samega lososa. Le-teh je bilo na tistih
brzicah sicer obilo, vendar je nek medved pograbil tistega, ki je skorajda uspel
uiti drugemu medvedu, le-ta pa se s to "krajo" ni strinjal in pričela
se je bitka. Drugi lososi so si le nekaj metrov vstran nagonsko prizadevali
skočiti čez brzico in številni medvedi so jih lovili naprej, ne da bi to prej
omenjena medveda količkaj zanimalo. Podobnih primerov boja med živalmi in živalskimi
vrstami v filmu ni manjkalo, prikazani pa so bili tudi drugi nivoji krute vojne
v naravi, tako recimo tisti, ko človek ubija in trebi živali, tisti, ko živali
ubijejo človeka (razvpiti dokumentarni posnetek incidenta, v katerem je francoski
turist svojo nespametno željo po čimbolj atraktivnem in bližnjem posnetku levje
družine plačal z življenjem), in tisti, v katerem človek ubija in iztreblja
človeka (plačanci ubijajo amazonske Indijance, da bi potem lahko v miru gradili
avtocesto na njihovem ozemlju). Tako je gledalec lahko dobil občutek, da se
nahaja sredi neke nenehne vojne, ki se je še premalo zaveda. In če si dovolimo
razmišljati, da je narava nek širši okvir, v katerega človek kljub svojim prizadevanjem
povzdigniti se nad naravo, spada s svojimi "visokimi" ali pa z "nizkotnimi"
nameni, potem nasilje ni nič drugega kot zelo naraven način vzpostavljanja odnosov.
Če pri tem odmislimo stališče, da je človek nekaj več od narave, stališče, ki
ga - kot vse kaže - vedno bolj drago plačujemo na ekološkem in zdravstvenem
nivoju, a to je kvečjemu del neke druge zgodbe.
SMO BREZBRIŽNI ALI OTOPELI? ALI KAR OBOJE?
Tako nekega dne dobiš v roke brošuro, v kateri združba, ki se javno in goreče
zavzema za mirno sožitje z živalmi, svoja stališča krepi s surovimi slikami
nasilja nad živalmi, iz katerih se kri kar cedi, obenem pa uporablja točni isti
nestrpni besednjak, katerega uporablja "druga" stran, vse to pa počne
s silo, ki ne dopušča ugovarjanja oziroma - bolje rečeno - tiste, ki imajo pomisleke
proti tovrstnim "miroljubnim" idejam, že vnaprej označuje za neprimerne
in "neosveščene", torej ljudi, ki skoraj načelno podpirajo klanje
živali. Tako gre krog naprej. Kajti mesarji v klavnicah opravljajo svoje delo
prav tako kot strojepiske, lekarnarji, prometni policaji ali direktor in nobenega
dvoma ni, da med njimi najdemo veliko več vsega naveličanih in otopelih ljudi,
ki jim veliko več pomeni "konec šihta" kot pa galone prelite krvi
nedolžnih živali. Pri čemer so na njihove krike povsem neobčutljivi - podobno
kot prometni policaj, ki ga bodo sčasoma vrgli iz službe, če se bo pustil pregovoriti
vsakemu prekrškarju, ali tajnica, ki bo k direktorju prevezala čisto vsak telefonski
klic, tudi tiste, ki moledujejo ali se stalno nekaj pritožujejo. Razlika je
le v tem, da klavci vendar ubijajo, mar ne?
To je vsekakor res, a to pa ni tudi vse. Kajti na naše ulice se brezbrižnost
(čeprav šentflorjanci nismo čisto imuni nanjo!) še ni preselila do take mere
kot na primer na ulice ameriških velemest, kjer se sredi pločnika ležečemu ranjencu
čisto neprizadeto umaknejo vsi mimohiteči, ne da bi se kdo vprašal, ali ne bi
klic na policijo hropečemu nemara le še rešil življenje. Smo pa na čisto dobri
poti do tja. Če ne bi bilo tako, potem bi torbičarji na cesti imeli manj možnosti,
če ne bi bilo tako, potem bi socialne službe razrešile marsikateri družinski
problem več, in če ne bi bilo tako, se tudi v nedavnem primeru Silva Pluta ne
bi zgodilo, da se morata dve ministrstvi vsej javnosti na očeh ubadati s ključnim
(in zelo pekočim) vprašanjem, kdo in na katerem nivoju je tisti, ki tega vročega
kostanja ne bi smel predati naprej v odločanje. Ta zapis seveda nima namena
odpirati vprašanja kakršne koli odgovornosti, gre preprosto za opažanje, da
se je Silvo Plut pravzaprav "moral" zgoditi Sloveniji, saj se bo zaradi
njegovega primera nekaj zgodilo oziroma bo prišlo do nujne korekcije sistema
v tistem segmentu, kjer je neopazno prišlo do puščanja, le-to pa bi v bodoče
lahko pripeljalo do veliko večjih težav v družbi, kar prav gotovo ni v interesu
ne oblasti ne ljudstva.
ALI MEJE NASILJA OBSTAJAJO?
Primer je na nek način teoretično podoben divjanju manjšinske (večinoma obarvane)
francoske mladine zaradi smrti dveh prestopnikov in množičnim protestom prebivalstva
ob sprejemanju nove zaposlitvene zakonodaje (tudi v Franciji). V obeh primerih
gre za nenehno in pogosto komaj opazno nasilje ene opcije nad drugo, pa naj
gre za napetosti med rasami ali pa prizadevanje oblasti vsiliti pravila, ki
niso sprejemljiva za široke množice. Tako se ena od strani odzove najprej z
mislijo in besedo, potem s protesti in na koncu z nasiljem.
Za kaj torej gre? Predvsem za to, da ima vsak posameznik, združba ljudi, država
ali pa rasa svoje neodtujljive pravice, s katerimi ni čisto nič narobe, dokler
ne trčijo ob neke druge, prav tako neodtujljive pravice drugega, kdorkoli to
že je. Da se to zgodi, je seveda čisto naraven pojav, vendar se od te točke
dalje od človeka, ki je seveda civiliziran in kot tak veliko "višji"
od živali (ki je sicer del iste narave, a je kljub vsemu še vedno "samo
žival") pričakuje drugačen, bolj moder in strpen odziv, zlasti sposobnost
popuščanja ter sklepanja kompromisov, ne pa vztrajanje pri svoji izhodiščih,
pa naj stane, kar hoče", ter celo vsiljevanje svoje volje s silo. Primerjav
z naravo je seveda veliko več, na primer tista, v kateri se človek ogradi z
visokim zidom in je to navadno vzrok za slabo voljo ali celo obsojanje s strani
soseda, nosorog pa vse štiri vogle "svojega" ozemlja pošteno označi
s svojim blatom, kar je čisto zadostno znamenje, da se konkurenčni nosorog na
tem kosu Zemlje ne bo pojavil, "kajti če se pojavi …".
V ZAČETKU SEZNAMA SAMOOBRAMBA …
Ali gre pri vsem nasilju, ki smo mu danes priča, za nekaj nenaravnega ali ne,
pravzaprav niti ni vprašanje, bolj gre za dilemo, kaj storiti. Načinov soočanja
in spopadanja s silo je veliko. Kadar gre za nasilje posameznikov ali nad posameznikom,
je ponekod možna samoobramba, včasih so s tem težave. Konec koncev je torbičarja
nedavno premikastila starka, od katere bi pričakoval vse kaj drugega, srbska
policija pa poroča o mladenki, ki je z istim Silvom Plutom v nekem stanovanju
preživela nekaj ur, vendar se ji razen verbalnega nasilja ni skrivil niti las
na glavi, kar je še danes predmet ugibanj, kako je to sploh mogoče. Prav tako
velja, da se marsikatera ženska ponoči odpravi z enega naslova v Ljubljani na
drugega (ker druge možnosti pač ni), ne da bi se ji kaj zgodilo. Nemajhno vlogo
pri tem zelo očitno igra energija in tisti, katerih energija je inferiorna,
umikajoča in obrambna, imajo le malo možnosti. Od tu do pomisleka, ali to pomeni,
da je najboljše sredstvo obrambe proti nasilju lastno nasilje, naenkrat ni več
daleč.
Jasno je, da bi znali ob taki tezi skočiti pokonci vsi borci proti nasilju,
a jih utegne nekoliko ohladiti kar narava sama s svojimi principi. Živali je
namreč oborožila z različnimi sredstvi, zvijačami ali drugimi možnostmi pobega,
izogiba, prestrašitve nasprotnika ali pa z orožjem, ki ga nasprotna stran kaj
dobro pozna. Konec koncev kači strup prav pride tudi zaradi obrambe, ne le za
lov, nekatere ribice pa imajo na boku "narisano" veliko oko, ki naj
bi zmešalo in odvrnilo napadalca, da ne govorimo o kameleonu, ki se skrije s
spreminjanjem barve, ali sipi, ki se skrije za oblak črnila.
Tudi pri ljudeh ni bistveno drugače, le načini se razlikujejo v veliki meri. Nekateri si tako pomagajo tako, da se obrnejo stran, kar je sporna, a precej logična praksa, drugi se na nasilje odzovejo z nasiljem (po možnosti s še večjim, da bi si vnaprej zagotovili mir), tretji se zadovoljujejo s preigravanjem vloge žrtve, a možnosti je še veliko. Neka ženska je javno zagovarjala tezo, da je potrebno potencialnemu posiljevalci odvzeti ravno tisto, česar si najbolj želi, torej strah v očeh žrtve, vsled česar "se je bolje prepustiti, pa ga bo minilo, preden bo začel". Morda to v kakšnem primeru res velja, čisto možna pa je tudi opcija, do bo potem opeharjeni nasilnež to isto žensko preprosto zadavil, ker ga je ponižala. Pogosto se znajdemo v položaju, ko je težko biti pameten. Iz tega sledi, da je še vedno najbolje izogniti se nasilju, če je to seveda sploh mogoče.
… IN NA KONCU GENOCID
Včasih ni tako. Čisto dovolj je, da se znajdeš na nepravem mestu ali pa da padeš nekomu v oko ali ga razburiš kako drugače. Tako je bil znani slovenski igralec na parkirišču lastnega bloka brutalno pretepen zgolj zaradi tega, ker je nasilnež od lastnika "tako dobrega avta" pričakoval velik plen, šoferju mestnega avtobusa pa je mladenič razbil lično kost samo zaradi tega, ker si ga je "upal" opozoriti, da je vožnjo potrebno plačati.
Pri nasilju, kjer gre za množico ljudi, je zadeva težja. Morda pride do panike ali stampeda, kjer zaradi nekoliko daljšega nenehnega stika z več ljudi v množici hkrati vsakdo izgubi razsodnost in se potem giblje samo še po črednem nagonu, pri tem pa se niti ne zaveda, da stoji nekomu drugemu na glavi, kar se je nedolgo tega zgodilo pred diskoteko Lipa. Zato niti ni čudno, da vsake demonstracije budno opazujejo celo kordoni policije in ne le dva ali trije, kolikor bi jih bilo dovolj za prijetje vinjenega izgrednika; prehiteti in preprečiti je treba nehoten premik mase.
Povsem druga zgodba pa se odvija v primeru, ko nasilje postane organizirano, ko ga izvaja določena združba, politična opcija, narod ali rasa. V takih primerih je mogoče pričakovati različne oblike, od močnega pritiska, verbalnega stika, zmanjševanja prostosti in pravic pa do najbolj srhljivih prizorov nasilja, kakršni so dandanes, v 21. stoletju, vsakdanja praksa v Afriki, kjer mačete krajšajo ude, da žrtve ne bi mogle bežati, a da bi vseeno ostale žive in pomnile svoje napadalce.
MAJČKENI SILAK V VSAKEMU OD NAS
Nasilja tako ni mogoče izkoreniniti, vsaj dotlej ne, dokler se bomo poleg na cesti razbitega avtomobila vozili čisto počasi in zvedavo, dokler si bomo nasilne filme ogledovali s perverzno logiko "samo da se to ne dogaja meni" in dokler bomo kupovali krzno in meso. Kajti vse dotlej, dokler bodo zrezki šli tako dobro v promet, bo na svetu še veliko otopelih in brezbrižnih klavcev. Pa če jih obsojamo ali ne. Ker sebe pač ne obsojamo. Tudi v trenutku, ko kupujemo meso, ali pa v trenutku, ko dvignemo roko nad predrzno ženo - ki je niti udariti ni več treba, saj se bo pokorila že zgolj ob pomisli, kako je bilo nazadnje …
In ko gledamo poročila o Darfurju, ropih, nasilju v družini in na cestah, seveda
niti ne pomislimo, da v načelu nismo kaj dosti boljši od tistih dveh medvedov
v "Poslednjih krikih savane", imamo pa zato srečo, da za razmišljanje
o tem nimamo veliko časa. In ker pravijo, da "tisto, česar ne veš, ne boli",
to nekako kar pomeni, da smo kljub vsemu precej boljši!
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/NasiljeNaseLjubo
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
