Piše: Zoran Železnikar

Samomor in evtanazija
Samomor je nesmiselen beg pred nekimi okoliščinami, ki se jim ni mogoče izogniti, saj smrt življenja ne prekine. Če si vzameš življenje z namenom, da nečemu ubežiš, s tem dejanjem pravzaprav nisi razrešil prav nič. Odhod duše iz fizičnega sveta je ne razbremeni njene odgovornosti. S samomorom se ne da uiti kazni. Samomorilec meni, da samomor ustavi zavest, a zgodi se prav nasprotno. Zavest se še okrepi.

Pravičnosti se ni mogoče izmakniti. Če storiš samomor, ne boš dosegel tistega, kar se je duša namenila doseči. A stopiti v praznino se ne da, saj ta ne obstaja. Ni je nikjer v vesolju. Prostor je vedno napolnjen s tvojimi stvaritvami. Ne moreš jim ubežati.

Zaradi samomora Bog človeka ne kaznuje; kljub temu ga ljubi in ga ne bo nikoli zapustil. Vendar pa je tisto, s čimer umreš, tisto, s čemer moraš še naprej živeti. Zopet se namreč vrneš prav na tisto točko, ki se si ji hotel izogniti. Samomor je uporaba smrti za pobeg, a vedno znova ustvari isto življenje, življenje z istimi izzivi in preizkušnjami.

Religije, ki razglašajo pridobitev zaslug za samomor, so v veliki zablodi. Izjava: „Gospod, uniči naše sovražnike“ je bumerang.

Evtanazije ni mogoče enačiti s samomorom. Pomeni olajšati umiranje. Motiv in okoliščine samomora niso nepomembne. Bolečine ob smrti je na mestu zmanjšati. Človeka vegetativno vzdrževati pri življneju ni smiselno.

Pri samomoru zaradi bolezenskih bolečin meja zdržljivosti ni nikoli preoračena. Ko nivo bolečin doseže določen prag, pride nezavest ali smrt. Takšni ljudje v duhovnem svetu pridejo v področje zdravljenja.

Smrt je nov začetek
Mit o smrti, ki je prisoten v naši tradiciji, je le ena od številnih iluzij, ki imajo – kot vse iluzije – svojo zgodovinsko vlogo in namen. Predstavlja eno od opornih točk pri plezanju na goro spoznanja samega sebe in svoje narave. Smisel življenja je neprestana sprememba, napredovanje v smeri krepitve zavesti, napredovanje k duhovni zrelosti. Ni napačno verjeti v posamezne mite. Napačno je pri njih vztrajati tudi, ko vam življenje pokaže, da ste v zmoti.

Mit o smrti ima za posledico, da življenje izgubi eno svojih bistvenih kvalitet: nesmrtnost, obenem pa se zgodi degradacija kakovosti življenja. Iluzija smrti življenjsko stvarnost človeka napolni s strahom, kajti pričakovani posmrtni scenariji so vsaj neprijetni, če ne grozljivi. Kdo je živel tako popolno, da si obeta le nebesa?

Ob spoznanju, da je življenje v vsakem od nas večno, da smo nesmrtna duša, ki ne more biti pogubljena in da so predstave o smrti in grozljive slike o posmrtnem življenju le iluzije, ki se naposled kot takšne tudi izkažejo, človeka napolnijo optimizem, radost in nova voljo do življenja. Kako čudovito je, ko smo sposobni storiti korak do tega uvida! Deležni smo nagrade, ki se ne more primerjati z nobenim posvetnim bogastvom. Postali smo nesmrtni, neustrašni in ljubeči. Ali si lahko zamislite še kaj lepšega?

Smrt ni naporna za tiste, ki umrejo temveč je težavna le za one, ki ostanejo. Nihče ne umre, ne da bi izkusil vse, kar se je namenil izkusiti v snovnem svetu.

Brez Boga ni mogoče niti živeti niti umreti, vendar si zlahka misliš, da si brez njega. Če misliš, da živiš ali umreš brez Boga, bo tvoja izkušnja pač taka. Bog in življenje sta eno in isto.

Želja vsega bivajočega je samega sebe spoznati skozi lastne izkušnje. To je cilj življenja.

Če oz. ko dosežeš popolno samorealizacijo, je tvoja največja želja to izkusiti kot neposredno fizično realnost. Zato pa se moraš vrniti v fizični svet.

Posmrtno življenje ni niti čas niti prostor. Vendar je prostor, kjer se občuti veliko; v njem se ustvarja kontekstualno polje, v katerem se duše ponovno spomnijo, kdo so. Smrt je proces s katerim ponovno vzpostaviš svojo identiteto.

KONEC
Vir: www.prisluhni.si

Povzeto po virih: /67/,
Martin Fieber: Umiranje - Zapis medijalnog kruga mira Berlin iz 1956 do 1975 g.
Glej tudi vire /51, 3,4,5,11,12/