JEZIKOVNA IN VSEBINSKA RECENZIJA PESMI

Človeška ribica, lažnivec in prevarant

ponedeljek, 20. november 2006 @ 17:44 CETObjavil: Dysan

Si tudi ti lažnivec in prevarant, lenoba in hudoba, ki na tujih žuljih živi?Si tudi ti en nehvaležneš, ki mu spomin peša in dobro vračaš z zlom? Si tudi ti en potuhnjenec, ki druge hoče duhovnosti učiti, sam pa živi v zablodah? Si tudi ti ena človeška ribica, ki se hodi vsak dan v katedralo izpovedovati in k oporečnemu župniku izpovedovati? Seveda nisi,a obstaja takšen fičfirič, SVETi tič, ki ne sramuje se nič.

Dočakali smo Dysanov prvenec poezije, prvenec Gregorja Pirca.

Pravopisno bi pesem zahtevala lektorsko roko. V drugi kitici, v prvi vrsti je beseda »en« odveč in beseda »nahvaležneš«, se piše pravilno: »nehvaležnež«. Slovnično pravilneje bi se verz glasil: »Si tudi ti nehvaležen,/ ti spomin peša /in dobro vračaš z zlom?« V tretji kitici bi se pravilneje glasil verz: »Si tudi ti potuhnjen,/ in hočeš duhovnosti učiti,/sam pa živiš v zablodah?« Četrta kitica bi pravilneje zvenela: »Si tudi ti človeška ribica,/ki hodi vsak dan k spovedi v katedralo…. »SVETi tič« v peti kitici je nepravilno napisan z velikimi črkami in malo črko »i«, ker po pravopisu se sveti piše z malimi črkami, razen če se hoče poudariti kakšen priimek ali ime, se prva črka piše z veliko začetnico. Sicer pa bo Ljuba najverjetneje pravilneje lektorirala pesem od mene.

Satirične pesmi ali zabavljice v šaljivi obliki bičajo neumnosti, slabosti, zmote, strasti, razvade in napake posamenega človeka, z namenom da bi jih odpravil in morálo na splošno izboljšal. Njihovo glavno sredstvo je ironija. Avtor nastopa v satirah kot moralni sodnik in se obrača na bralčevo vest po zgledu Horacijeve reka: »Resnico povedati s smehom.« Satira izhaja iz moralnega ogorčenja.

Če parafraziram, rečem, da ko je avtorju ta biser spolzel iz rok, je zapustil sled, kot bi se petelinu razletel testis in je pokril površino z jajčastim rumenilom slabše vrste in nato se je razgrnila zavesa, ki je odkrila zagonetno ozračje, ki gori v maščevalnem ognju s človeško ribico, žrtvijo na prizorišču, ki jo fizično in duhovno pohabi, jo oslepi in raztelesi na delce ter ji prida vzdevke: lažnivec, prevarant, hudoba in zloba, nehvaležnež, potuhnjenec z opešanim spominom, zabloda, izpovedovalec pri oporečnem župniku in fičfirič. Lepa plejada vzdevkov…. Vse lepo in prav a na koncu avtor v komentarju napiše nedvoumno tudi ime in priimek človeške ribice, ki ga urednik zbriše.

Pesem z vsemi temi vzdevki kaže na halucinatno stanje trenutka, ko je avtor hotel o nekom (iz opisa naj bi prav vsi Pozitivkarji vedeli o kom) povedati vse najslabše in zliti človeški ribici na glavo škaf gnojnice, ki se je ujela za plotom za komentarje zaprte možnosti, vsak poduk se izbriše, in sedaj pamhlet vdira in smrdi skozi špranje med izpovedanimi čustvi in mislimi pesnikov, s srčnimi strunami, ki prisegajo na lepo poezijo in brenkanje na liro.

Ne gre za osebek X ali Y, gre za nekaj več. Pesem je značilna odslikava človekovega napuha in grtoesknosti, človeka brez moralne osi, ki mu vladajo demonske sile drugega prizadeti in mu zabosti nož v srce. Avtor s svojo poetično stvarnostjo ponazarja krvoločnega razteleševalca duše in se izrazi v kreaciji, ki predstavlja mentalno skropucalo, perverznost, brezobrzirnost in zlonamernost, človeka na nasprotni strani do konca zlomiti. Klanje človeške ribice na sceni spletnih strani je sočutja vreden prizor, norčija, ki operira z maniro obskurnosti prizora lastne drame v glavni vlogi avtorja. Škaf dreka brez primere…. direkt direktni osebi na glavo! Ni pomembno kateri. Ni pomembno kaj je bilo v preteklosti in kaj bo v prihodnosti. Ni pomembno ali ta oseba za to ve ali ne. Še bolj podlo je to storiti za njenim hrbtom, še zlasti če se na spletnih straneh oseba sploh ne udeležuje več kot avtor. Če pusti vse pri miru. Podlo je pod tak prispevek v komentarju (sicer sedaj zbrisanim) na nedvoumen način napisati še njeno ime. Povej človeku v obraz, kar mu misliš povedati!

Je pesem izraz protislovlja kulturi, ki se hoče izraziti kot vrednota? Zasluži si zares »priznanje« za svoje psihično breme, ki ga je avtor vložil v razgradnjo določenega človekovega dostojanstva.

Poslušam radio in slišim pesem: »Manifico je peder, peder, peder, mali peder, Manifico je peder, peder, mali peder….

Skrajno se zdijo sami sebi zabavni razni rokovnjači z opletajočim jezikom. Ali ne?

...... mali, mali, mali velik torzo razsodnika z razperilnimi kleščami v rokah, mali, mali, mali.....

Maska obličja si je naredila epitaf, boječ se, da kar kaže na drugega, je ona sama.

Kdo se v tem primeru gre nojevsko ignoranco, ne do satire, temveč do konkretnega jasno in nedvoumno določenega kršenja človekovega dostojanstva? Teren je spolzek in meja do tja, kamor ne smemo, je majhna… in to bi moral kdo tudi vedeti.

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]