NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.000 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 22-okt
  • Dr. Irena Avsenik Nabergoj: Od Erotike do Lepe Vide

  • torek 23-okt
  • Ustvarjalnica sreče

  • sreda 24-okt
  • Cankarjeve črtice

  • četrtek 25-okt
  • Romanje v Medjugorje z Ratkom Šimetinom

  • petek 26-okt
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 27-okt
  • Stolpova pripovedovalnica

  • nedelja 28-okt
  • 21. Pohod po sledeh soške fronte 2018

  • ponedeljek 29-okt
  • Modro brati in kramljati

  • torek 30-okt
  • Igralne urice

  • sreda 31-okt
  • Hellovino čarovniški pohod
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • četrtek 01-nov
  • Modro brati in kramljati

  • petek 02-nov
  • Dobrodelni koncert Za nov gasilski dom NA POMOČ

  • sobota 03-nov
  • Pulz Petka

  • nedelja 04-nov
  • Nogometna tekma: U13: Komen Jadran Železničar

  • ponedeljek 05-nov
  • Modro brati in kramljati

  • torek 06-nov
  • Ustvarjalnice z Galerijo C.C.U.: Štampiljke

  • sreda 07-nov
  • Plečnik in sveto, prvo vodstvo

  • četrtek 08-nov
  • Modrosti in skrivnosti za ohranjanje mladosti

  • petek 09-nov
  • Dolenjsko martinovanje

  • sobota 10-nov
  • Tekmovanje v hitrostnem reševanju Rubikove kocke

  • nedelja 11-nov
  • Peter Klepec

  • ponedeljek 12-nov
  • Modro brati in kramljati

  • torek 13-nov
  • Živeti z vodo - južni rob Ljubljane

  • sreda 14-nov
  • Novo v knjigarni Galerije Fotografije!

  • četrtek 15-nov
  • Pravljice o zmajih z Anjo Štefan

  • petek 16-nov
  • Izmenjevalnica #65 v Humanitarnem centru

  • sobota 17-nov
  • Prekmurje se predstavi

  • nedelja 18-nov
  • Voden ogled MPT za seniorje

  • ponedeljek 19-nov
  • Moška skupina

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kako izražamo in sprejemamo ljubezen   
    četrtek, 9. avgust 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v reviji Karmaplus

    Vsi si želimo biti ljubljeni in ljubiti. Ljubezen nas izpolnjuje in nam daje življenjsko radost. Pomaga nam v težkih časih, da ne obupamo. Blaži bolečine in zdravi naše rane. Kadar pa smo srečni, si želimo deliti svojo srečo s svojimi najdražjimi. Izražamo jo na tisoč načinov, tako kot obstaja na tisoče različnih rož, vse pa nas razveseljujejo s svojo lepoto in vonjem.

    Izražanje ljubezni je odvisno od našega temperamenta, kulturnega okolja, narave odnosa in trenutnih življenjskih okoliščin, čeprav je ljubezen ena sama - naša bit, naš najboljši del, večna in vseobsegajoča.

    Ovire za izražanje ljubezni
    Največja ovira za izražanje ljubezni je strah. Kot otroci smo bili odprti za prejemanje in dajanje ljubezni, vendar pa smo z leti doživeli veliko razočaranj in se zaprli. Preveč nas je bolelo, če naša ljubezen ni bila prepoznana in cenjena, ali pa smo pogrešali ljubezen in razumevanje najbližjih. Morda so težke življenjske okoliščine zahtevale od nas, da otrdimo, da bi sploh preživeli, in videti je bilo, kot da v teh okoliščinah ni prostora za ljubezen.

    Morda so tisti, ki bi nas morali ljubiti in varovati, slabo ravnali z nami in nam tako vzeli zaupanje v ljudi, hkrati pa nas morda še prepričevali, da si boljšega ravnanja ne zaslužimo. Ali pa smo že zgodaj izgubili koga od svojih najbližjih in smo bili še preveč nebogljeni, da bi se zmogli soočiti z izgubo. Tako smo nekje v globini srca rekli sami sebi, da ni varno ljubiti, ker bomo ljubljeno osebo prej ali slej izgubili ali pa nas bo ta prizadela, in to je več, kot lahko prenesemo.

    Zato smo se zaprli in nismo nikomur več pustili zares blizu. Prav v teh okoliščinah bi nam bili bližina in ljubezen najbolj potrebni, pa morda nismo bili več sposobni prositi zanju, ker nismo več verjeli, da ju bomo še kdaj deležni. Če bi to zmogli, bi spoznali, da če nas rani eden, še ne pomeni, da so taki vsi ljudje, in da se nam še vedno lahko zgodi tudi kaj lepega in dobrega.

    Ko vstopamo v različne odnose z ljudmi, spoznavamo naše različnosti in pogosto zaradi tega prihaja do nesporazumov. Včasih preprosto "ne govorimo istega jezika" in si zato napačno razlagamo besede in dejanja drugih. Oni nam izražajo ljubezen na en način, mi pa bi si želeli, da nam jo izkazujejo na drugega. Nekdo nam mogoče z veseljem naredi uslugo kot izraz svoje ljubezni, mi pa si mislimo, da bi to prav lahko naredili tudi sami, pogrešamo pa čas, ko bi se zares posvetil le nam. Ali pa nas nekdo večkrat pohvali in nam reče kaj lepega, mi pa pogrešamo njegov dotik, da bi se lahko čutili res sprejete in ljubljene. Možnosti za nesporazume je veliko in če jih ne znamo rešiti, bomo ostajali "praznih rok".

    Do nesporazumov lahko prihaja tudi glede narave naših odnosov z drugimi. Od otroka pričakujemo druge reči kot od partnerja, in od kolega nekaj drugega kot od ljubimca. Starši imajo drugačno vlogo kot babica in dedek, učitelji, sosedje, sorojenci in prijatelji spet drugačno. Če smo lačni na primer starševske ljubezni, se nam lahko zgodi, da jo vede ali nevede pričakujemo od drugih avtoritet, in če se na naša pričakovanja ne odzovejo, kot bi si mi želeli, smo še dodatno razočarani. Morda nekoga doživljamo kot partnerja, zanj(o) pa smo le prijatelji ali celo samo znanci. Spet se počutimo zavrnjene in nevredne ljubezni.

    Nekateri se v takih situacijah zaprejo vase, drugi skušajo pritegniti pozornost na neprimerne načine ali se celo maščevati. Zavrnitev vedno zaboli, še posebno če je groba ali ponižujoča. Boli tudi, če se nekdo, od katerega morda upravičeno pričakujemo ljubezen, ne zmeni za naše potrebe in želje. Kot da nismo samostojna osebnost s svojimi mislimi, čustvi, pričakovanji, upi. Ne spoštuje nas kot človeka, ampak nas doživlja le kot nekoga, ki naj zadovoljil njega (njo). Ni mu (ji) mar naše dobro. Gre mu (ji) le za lastno zadovoljitev. Najbolj pa nas prizadene, če nas nekdo preprosto prezre in se do nas vede, kot da ne obstajamo. Še posebno hudo je, če se to zgodi otroku v odnosu z njegovimi skrbniki.

    Vse to zbuja v nas strah, nam jemlje samozavest in otežuje občutenje in izražanje ljubezni. Nekateri se skušajo izogniti bolečini po principu: "Ničesar ne potrebujem od nikogar," ali "Raje jaz zapustim tebe, kot da bi ti mene." Drugi mislijo, da lahko ljubezen izprosijo ali izsilijo, če že ne ljubezen, pa vsaj pozornost. Tretji si iščejo nadomestilo za ljubezen v različnih vrstah odvisnosti, na primer od hrane, alkohola, sanjarjenja, drog, seksualnosti. Različnih odzivov na take razmere je toliko, kot je ljudi, ki jih doživljajo.

    Začne se z zdravo ljubeznijo do sebe
    Vsa razočaranja in nepotešene potrebe po ljubezni zbudijo v nas dvom, ali smo sploh vredni ljubezni. Joga pa nas uči, da smo je vredni, saj je naš resnični jaz, naša bit eno z vesoljem. Uči nas, da je dragoceno vsako živo bitje, torej tudi mi, in da ne smemo nikoli dvomiti v svojo lastno vrednost in človeško dostojanstvo. Uči pa nas tudi, da se ne smemo vezati na mnenja in odzive drugih.

    Nekdo, ki nas zavrne, s tem pove več o sebi, kot o nas. Kadar so ljudje dobre volje, se jim morda zdimo čudoviti, kadar so slabe, pa morda za to krivijo ves svet, vključno z nami. Zato se ne bi smeli vezati na mnenja drugih. Naša vrednost ni odvisna od spremenljivih čustev ljudi, ampak smo dragoceni sami po sebi, že samo zato, ker smo človeška bitja. Čim bolj smo v stiku s svojo bitjo, tem bolj se tega zavedamo.

    V vseh okoliščinah moramo ohraniti ravnotežje in pozitiven odnos do sebe in do drugih. Tudi če naredimo napako, je bilo zmotno le naše vedenje, naše bistvo pa je ostalo nespremenjeno. Isto velja tudi za druge. Biti moramo dovolj odprti, da sprejmemo kritiko, kadar bi lahko nekaj naredili bolje, hkrati pa dovolj trdni, da nas neupravičena kritika ne prizadene. Dovolimo vsakemu, da vidi svet s svojimi očmi, vendar pa si to pravico vzemimo tudi sami.

    Z vadbo joge se naučimo ostati mirni in neprizadeti, ne glede na to, kaj se dogaja okrog nas. To ne pomeni, da smo brezbrižni do drugih, ampak da nas stvari ne spravijo iz tira, zato lahko bolje presojamo in delujemo smotrno in učinkovito. Svojo naklonjenost in ljubezen izražamo na način, ki je primeren glede na medsebojni odnos, čas in okoliščine. Ker nas ne slepijo naši problemi in se ne odzivamo nepremišljeno "na prvo žogo", ne da bi prej ocenili razmere, vidimo jasno in se lahko resnično posvetimo sočloveku ter naredimo največ, kar lahko.

    Čeprav smo pripravljeni storiti marsikaj za druge, pa znamo ohraniti tudi svoje življenje, si vzeti čas za počitek, za sprostitev, zadovoljitev svojih osnovnih potreb in ne nazadnje za vadbo, da se ohranjamo v kar najboljši kondiciji. Samo če smo sami v dobri formi, pozitivno naravnani in polni energije, lahko uspešno pomagamo drugim. Če pa smo trenutno v "negativni fazi" (saj kdo pa nima kdaj tudi slabih trenutkov!), moramo biti sposobni to sprejeti in najti načine, da se dvignemo iz tega.

    Pri tem nam največ lahko pomaga razumevajoča oseba, morda sorodnik ali prijatelj, ki nam je naklonjen in nas ne bo obsojal, tudi če kdaj naredimo napako ali neumnost. Ni sramota prositi za pomoč, če jo tudi sami dajemo, kadar koli le lahko. Ne bojmo se, da bi nas to naredilo šibke! Naredi nas - človeške. Tako se zavemo, da nismo sami in da nam ni treba nositi na plečih teže vsega sveta. Skupaj zmoremo več in bolje!

    Sprejmimo, da smo samo eno od neštetih bitij na tem svetu, ki se trudi živeti po svojih najboljših močeh. Tako kot vsa živa bitja si tudi mi želimo srečo in pravico imamo do nje. Ne grizimo se preveč zaradi svojih napak, ker si s tem samo jemljemo energijo, s katero bi jih sicer lahko odpravili. Rajši razmislimo, kako bi se drugič dalo narediti bolje. Vsi smo tu, da se učimo, rastemo in napredujemo na poti spoznavanja bistva sveta in samih sebe.

    Ko ljubezen postane naša narava
    Ko se znebimo strahu in zavor, se nam "odpre srce" in lahko svobodno ljubimo. Vendar pa ne zamenjujmo zaljubljenosti ali odvisnosti z ljubeznijo. Če rečemo nekomu: "Ljubim samo tebe in nikogar drugega," je to znak za nezdravo navezanost, morda celo odvisnost. Bolj prav bi bilo reči: "Samo tebe ljubim na tak način." Kdor namreč ljubi samo enega, najbrž ne ljubi nikogar, niti samega sebe ne. Po vsej verjetnosti bo "visel" na svojem izbrancu(ki) in pričakoval, da mu bo izbrana oseba izpolnila vse želje in potrebe, česar pa ne more storiti noben človek.

    To je že vnaprej izgubljena bitka in najboljša garancija za razočaranje. Kdor je prazen sam v sebi, nikoli ne bo imel dovolj pozornosti, prijaznosti, razumevanja. Dokler ne bo spremenil odnosa do sebe in sveta, bo vedno nepotešen in nezadovoljen, ne glede na to, kako zelo se trudimo, da bi mu ustregli. Obenem pa je tudi malo verjetno, da bi nam znal pozornost vračati z zrelo ljubeznijo, saj kdor ne zna osrečiti samega sebe, tudi drugih ne zmore.

    Prava ljubezen nikoli ni osredotočena le na enega človeka. Resnična ljubezen pomeni, da je to naša prava narava in da smo ljubeči do vseh, ki jih srečujemo, od svojih najbližjih, do ljudi, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, kot tudi do živali, rastlin in celo mineralov. Ljubezen zajema ves svet vključno z nami. Takrat ne delamo razlik med ljudmi. Ne delimo jih več na "naše" in "njihove". Vsi so naši bratje in sestre. Tudi če nam storijo kaj slabega, razumemo, da so to storili iz stiske. Nekoč bodo razumeli tudi oni.

    To vrsto ljubezni primerjajo z dežjem, ki pada enako na dobre in slabe. Ni na nas, da sodimo. Na nas je, da dajemo pomoč, podporo, razumevanje, sočutje, da skušamo ublažiti bolečino in celiti rane. Kako bodo drugi to sprejeli, pa je njihova odločitev, ne naša. Včasih je potrebno veliko časa, preden se ljudje odprejo in si upajo verjeti, da jih ne bomo prizadeli. Rajši si nadenejo oklep in ne spustijo nikogar zares blizu. Ne zaupajo nikomur in so večno na preži, od kod bo spet "priletelo". Šele ko se skozi daljše obdobje prepričajo, da smo do njih vedno pozitivni, si upajo korak za korakom na plano, pa še takrat nas po malem preskušajo s kakimi malimi provokacijami.

    Če nismo dovolj trdni v svojem pozitivnem odnosu in se pustimo izzvati, sami pri sebi rečejo: "Aha! Saj sem vedel(a), da si tak(a) kot vsi drugi! Samo delaš se, da si boljši(a). Pa sem te ujel(as)!" Če nismo iskreni v svojem pozitivnem odnosu, se bo to res prej ali slej pokazalo. Šele če se izkaže, da je to naša prava narava, nas ne spravijo iz tira, ker smo to resnični mi in drugačni sploh ne moremo biti. In takrat nam končno verjamejo in se upajo ljubiti in biti ljubljeni.

    Ko se šele učimo, kdo smo, nam je dostikrat težko sprejeti ljudi, ki so drugačni, ki so nam nerazumljivi ali ki so do nas, drugih ali sveta nasploh negativni. Če jih še nismo sposobni sprejeti, se vsaj ne pustimo zaplesti v njihov krog negativnega. Pri tem pa bodimo pozorni na svoje misli in občutke, ker so morda ti ljudje tisti, ki nam držijo ogledalo, da se v njih prepoznamo. Pravijo, da nas na drugih najbolj motijo prav naše lastne napake. Dostikrat gledamo iste stvari in situacije, pa v njih vidimo različne stvari. Vsak jih doživlja nekoliko drugače in s tem tudi v spominu skladišči druge spomine. Se vam je že zgodilo, da ste z nekom nekaj skupaj doživeli, ko sta kasneje pripovedovala o tem, pa ste se spraševali ali sta bila res ob istem času na istem kraju?

    Če bomo dovolj dolgo vztrajali v pozitivnem odnosu, se bo sčasoma velika večina ljudi omehčala in nas sprejela kot pozitivne ljudi, katerih se jim ni treba bati. Morda bodo prvič v življenju dojeli, da so res sprejeti, ljubljeni in razumljeni. Pa tudi če ne, smo v njih vsaj zasejali seme. Ne moremo pa predpisovati semenu, kdaj naj vzklije. Včasih so za to potrebna leta ali celo desetletja. Zaupajmo vase in v svojo pot in rezultati bodo prišli, ko bo čas za to dozorel. Preprosto pustimo, da se izrazi naš pravi, boljši jaz in prebudili ga bomo tudi v drugih.

    Ljubezen izražamo na tisoč in en način
    Kako bomo izrazili svojo ljubezen, je odvisno od mnogih stvari. Najprej smo to mi sami, naš temperament, značaj, naše navade, trenutno telesno in psihično stanje, okoliščine, v katerih se nahajamo. Kadar smo na primer utrujeni, bolni ali v stiski s časom, bomo svojo naklonjenost izkazovali drugače, kot kadar prekipevamo od zdravja, energije in si lahko vzamemo čas za druge.

    Ne da jih ne bi imeli radi, le naša trenutna sposobnost dajanja je manjša. Kljub temu pa zadošča že prijazna beseda, pogled, bežen dotik ali telefonski klic, da drugim pokažemo, kako nismo pozabili nanje in da so nam še vedno dragoceni. Le spomniti se je treba na to! Ne hitimo drug mimo drugega, kot da so ljudje in druga živa bitja samo nepomembne stvari ob naši poti. Zase vem, da sem se že kot otrok odločila, da mi bodo ljudje in živa bitja nasploh vedno pomembnejša od stvari.

    Ne moreš jih preprosto pospraviti v omaro, dokler jih spet ne potrebuješ! Razumimo pa tudi druge in jim ne zamerimo, če nam kdaj ne posvečajo toliko pozornosti, kot bi si je želeli. Če vemo, da nas imajo radi in jim zaupamo, bomo zmogli počakati na primernejši trenutek za izkazovanje ljubezni, ne da bi se vznemirjali. Saj nismo več dojenčki, da ne bi mogli počakati nekaj minut ali ur!

    Drug pomemben dejavnik v načinu izražanja ljubezni je razmerje, v katerem smo do drugih. Otroku na primer izražamo ljubezen na drug način kot odraslemu, ženske in moški si jo med seboj izkazujejo drugače, kot če gre za pripadnike drugega spola. Gre za način, kako drug drugega pogledamo, se dotaknemo, kaj in kako rečemo. Pri tem je pomemben naš osebni prostor in kako blizu koga spustimo v različnih okoliščinah.

    Na primer bližina, ki je v intimnem odnosu prijetna in potrebna, je neprimerna, morda celo odbijajoča v odnosu nadrejeni podrejeni. Nekdo, ki je v odnosih zelo sproščen in se pogosto dotika ljudi, morda ne prepozna, da je bolj zadržanim tako tesen stik neprijeten. Po drugi strani pa se morajo tudi tisti bolj zadržani zavedati, da drugi ne morejo prepoznati njihove naklonjenosti, če jim je ne izrazijo dovolj pogosto in nedvoumno.

    Izražanje ljubezni je namenjeno našemu sočloveku, zato ga prilagodimo vsakemu posebej. Premislimo, kaj v nekem trenutku potrebuje in bodimo pozorni na njegove odzive. Včasih je za stik dovolj že pogled v oči, kratek: "Mhm!", nagib glave, s katerim pokažemo, da sledimo temu, o čemer govori. Kadar smo komu naklonjeni, vede ali nevede posnemamo njegovo držo, kretnje in mimiko, dihanje, način govora, izbiro besed. S tem izražamo, da smo "na istih valovnih dolžinah".

    Ne izhajajmo iz predpostavke, da imajo drugi iste potrebe in želje kot mi! Skušajmo jih čim bolj spoznati, in kadar smo v dvomih, jih raje vprašajmo, kaj si želijo. Ne bodimo kot ljubimec iz pesmi, ki jo je pred mnogimi leti pela Josipa Lisac: "…nudi sve a ne shvaća to što želim…" ("…ponuja mi vse, ne dojame pa, kaj si želim…"). In ne domišljajmo si, da bolje vemo, kaj je dobro zanje kot oni sami. Ljubezen se izraža prav z občutljivostjo za želje in potrebe drugih. Iti moramo "iz sebe", da bi jih prepoznali in dojeli.

    Premagati moramo svojo lagodnost, se na nek način razširiti, si dovoliti nove izkušnje in vzorce vedenja, ki nam morda niso ravno "pisani na kožo", lahko pa z njimi osrečimo druge in se hkrati marsičesa naučimo. To je kot kadar se učiš novega jezika. Sprva se loviš pri vsaki besedi, potem pa ti jezik steče in sčasoma že lahko razmišljaš ali celo sanjaš v prej tujem jeziku. Tako zavestno dajanje ljubezni tudi nam pomaga pri rasti in nabiranju izkušenj. Kolikor damo, toliko dobimo.

    Po drugi strani pa se moramo znati tudi "krotiti" v svojem izražanju ljubezni in ga prilagoditi okoliščinam. Pred časom mi je kolegica pripovedovala o dveh, očitno na sveže zaljubljenih študentih, ki se nista mogla zadržati, da se ne bi objemala med poukom. Koliko sta odnesla od vaj, si lahko predstavljamo, hkrati pa sta dekoncentrirala druge. Sama sicer vedno govorim, da je bolje, če se ljudje ljubijo, kot da bi se sovražili, in gotovo raje vidim, da se objemajo, kot da bi se pretepali, ampak malo občutka za okoliščine je vseeno dobrodošlo.

    Ne moremo se v javnosti vesti enako kot v svoji domači kuhinji ali spalnici. S pretiranim izkazovanjem intimnosti smo neljubeči do tistih, ki so temu priča, ker jih nekako izključimo iz dogajanja, kot da ne bi obstajali. Hkrati pa lahko spravimo v zadrego tudi tistega, ki mu je naša pozornost namenjena. Spomnimo se: "Če ljubimo samo enega…"!

    Včasih se ljubezen kaže tudi v tem, da komu kaj odrečemo. Dati alkoholno pijačo alkoholiku ali drogo narkomanu ni ljubeče dejanje, čeprav oni tega ne doživljajo tako. Tudi razvajanje otrok ni ljubeče, saj jih s tem prikrajšamo za nabiranje izkušenj in razvijanje delovnih navad ter jim dolgoročno otežujemo življenje. Tudi učitelji, ki so preveč popustljivi in ne zahtevajo od učencev, da snov obvladajo, niso resnično ljubeči. Lažje se je z otroki zabavati in biti priljubljen, kot naučiti jih česa koristnega. Včasih se obe dejavnosti lahko pokrivata, vedno pa ne.

    Iz svojega lastnega šolanja se spominjam predvsem dveh profesoric, za matematiko in fiziko ter za angleščino, ki sta na gimnaziji veljali za "strah in trepet" in zaradi svoje strogosti med dijaki seveda nista bili preveč priljubljeni, zdaj pa sem jima hvaležna za znanje, ki sta mi ga dali, in ju imam za najboljši profesorici, kar sem jih imela. Žal mi je samo, da tega nisem vedela že takrat.

    V jogi pravijo, da je učitelj najbolj strog do tistih učencev, ki so mu najbližji. Ti mu namreč dovolj zaupajo, da je lahko strog z njimi in znajo to ceniti, saj vedo, da je to v njihovo lastno dobro, ker se bodo tako največ naučili. Morda ne boste verjeli, toda v mladih letih, ko sem se še iskala, sem si večkrat želela, da bi imela nekoga, ki mi me imel dovolj rad, da bi me opozoril, kadar delam kaj narobe.

    Malo ranjenega ponosa se mi ne zdi pretirana cena, da se naučiš kar najbolje krmariti skozi življenje. Pogosto si želim, da bi svojega učitelja srečala že prej. Prihranila bi si marsikatero neumnost. Vendar pa pravijo, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Očitno sem potrebovala še nekaj lekcij, da sem dozorela za srečanje z njim.

    Ljubezen se izraža tudi z iskrenostjo. Če si ne upamo povedati in pokazati, kdo smo v resnici, tudi drugim onemogočamo, da bi se nam razkrili. Tako ostajamo za zidovi, osamljeni in nerazumljeni. Vem, da nisem popolna in da bom kdaj tudi prizadela druge, vede ali nevede. Vendar jim zaupam, da so dovolj odrasli in zreli, da bodo znali ceniti mojo odkritost in da bodo na račun razumevanja in bližine preboleli kako prasko. S tem ko se razkrijem, ko dopuščam tudi svojo ranljivost, jim izkazujem spoštovanje, saj jim razkrivam resnico, ker jih imam za vredne, da jo spoznajo.

    Ljubezen je ena sama
    Načinov izražanja ljubezni je toliko, kot je različnih odnosov med ljudmi. Če samo pomislimo, s koliko ljudmi se srečamo vsak dan – od svojih najbližjih do neznancev na cesti. Vsak pa je enkraten in zato je tudi odnos z njim enkraten in neponovljiv. Nekateri odnosi trajajo le trenutek, ko se na primer na cesti srečamo z očmi, ko se brez besed sporazumemo, po kateri strani pločnika bomo šli, da se ne zaletimo. Drugi trajajo vse življenje in gredo skozi mnoge faze. Čim bolj odprto je naše srce, v tem več odnosov smo sposobni vstopiti in v vsakem dajati najboljše, kar trenutno zmoremo.

    Srčna čakra se v sanskrtu imenuje anahata – brezkončni prostor. V njej ni omejitev. Prostora je za vse in še več. V njem ni delitev. Vsi so nam ljubi, čeprav na različne načine. Slepi so tisti, ki hočejo ljubljeno osebo samo zase. To je podobno, kot če bi jo skušali zapreti v ječo, da ne bi imela stika z drugimi. Tisti, ki zna biti ljubeč do vseh, bo znal ljubiti tudi nas, tisti pa, ki ni sposoben ljubiti niti samega sebe, tudi nikogar drugega ne bo nikoli zares ljubil. Gre za osnovno naravnanost v pozitivno ali v negativno, v širjenje ali zapiranje, v dajanje ali jemanje.

    Pravijo, da je srce sedež duše. Je naša dušica preplašena in skrčena na najmanjši možen prostor ali pa se svobodno razširja in zajema celo vesolje? Sprostimo se, razširimo srce in svobodno zadihajmo. Dajajmo in sprejemajmo ljubezen. To je pretakanje energije med nami, povezovanje in "usklajevanje vibracij" na višjem nivoju, kot smo ga bili sposobni do sedaj. Za ljubezen ni omejitev! Edina omejitev smo mi sami, koliko smo se sposobni odpreti in spustiti druge v naše življenje.

    Z odpiranjem srca, pa ne le za ljudi, za vsa živa bitja, za ves planet in za vse vesolje vsak od nas prispeva, da je svet lepši in bolj usklajen. Ljubezen je, le prepoznati jo moramo v nas in v drugih ter ji pustiti da prosto teče in se preliva, da napoji vsakega od nas. Dopustimo, da se v nas odpre vodnjak srca, iz katerega bomo lahko črpali ljubezen za vse, ki jo potrebujejo. Že danes, jutri, pojutrišnjem, vedno!

    Dr. Vojka Bole-Hribovšek

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Karmaplus
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Ljubezen in spolnost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Kako izražamo in sprejemamo ljubezen | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Kako izražamo in sprejemamo ljubezen

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 9. avgust 2018 @ 11:03 CEST

    "Ljubim samo tebe in nikogar drugega,"
    ...........

    Svet pa v jok:))


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,27 seconds