Piše: Bernarda Pavko Prava

Še tedna kasneje mi gre na smeh ob vprašanju, zakaj ne svarim pred Saint Germainom. To! pa je kozmična zarota. Praznujem jo skupaj s Svaho, Svetlobo (v vsakem dihu) višjega hrama, ki so moja skupina prijateljev z druge strani tančice. Med njimi je tudi Saint Germain. Samo z njim mi pomahaj, pa se vsa odprem in predvsem težko ostanem tiho - če vprašanje ni provokacija. Ko več kot eno življenje v eni inkarnaciji porabiš zato, da začneš vedeti, kdo si, potem ti vsi, ki ti pri tem pomagajo, pridejo res blizu.

Eden od teh je zame Saint Germain; in pred njim naj bi opozarjala? Čarobnost življenja je to, Merlinov vpliv, Saint Germainov šepet Marji, ki je postavila vprašanje in darilo meni, ki sem se tedne veselila, da bom tudi v teh besedah z njim.

O nobenem t.i. mojstru se nisem posebej podučila; najprej so prišle izkušnje, občutki moje resnice in kasneje potrditve. Pred kakimi petnajstimi leti sem dobila takrat posebno gradivo o vijoličnem plamenu v srbohrvaščini; nikoli ga nisem prebrala. Nekaj let sem iz notranjega nagiba nosila samo vijolično barvo, od vijoličnih čevljev do vijolične široke gume za lase. Seveda sem slišala za njegovo spreminjanje kamna v zlato in za "Jaz sem" idejo, a se z zgodbami o njem nisem ukvarjala. Eno obdobje sem celo hecala ljudi, če sploh vedo, kaj mantrajo, če vedo, kaj Jaz sem, ki sem meditacija pomeni.

V težjem obdobju življenja sem potrditve svojih resnic začenjala dobivat v razlagah angela Tobija via Geoff Hoppe (www.crimsoncircle.com). Gradiva so z leti dobila nesluteno razsežnost in globino, posebej ko se jim je pred slabima dvema letoma pridružil Saint Germain s svojo vibracijo. S svojo neposrednostjo, drznostjo, tudi z izzivanjem. Nekateri smo slavili, večina ga je zavračala, mnogi so se ga ustrašili. Zakaj si tak, nič "angelski"? so ga vprašali. Ker jaz to lahko, je odgovoril in mnogi niso razumeli in dostim še dolgo ne bo jasno.

Energija, ki ji rečemo Saint Germain je stari maček Merlin, velik avanturist, strasten zemeljski popotnik, lahko mu rečeš angel Zebiel. Je podpora z druge strani tančice z gorami zemeljskih izkušenj in ustrezno modrostjo. Le zakaj bi se ena zavest, eno bitje spet in spet šlo zahtevno človeško Igro in to v njenih globinah, ne na površju? Zakaj bi nekdo bil v Jezusovih časih Samuel, pa kasneje profesor Adamus, Shekspear in Mark Twain? Zakaj bi svetoval kraljem, se družil z gospo Pompadur in Blavatskyjevo? Zato, da bi kasneje enkrat kakorkoli ogrožal zemljane? Karkoli si ti hudega doživel ali doživljaš, poznam, je rekel pred letom skozi Geoffa; sam sem izkusil hujše, globje in več. Ja, Saint Germaina maraš ali pa ne in ve se, zakaj - preveč čisto ogledalo je. Večini to ne paše in čisto primerno je tako, le da danes zamujajo njegovo izjemno podporo, ne dojamejo še njegovega služenja. Da pa so iz njega naredili grofa Drakulo, zabava vsakega, ki mu je Saint Germain blizu. Ni mi bilo treba jesti trdne hrane, v ogledalu ne vidim svojega odraza, saj je iluzija, in tudi umrl nisem, pravi. In naprej, da je Cerkev v človeški um vpletla: vsaka energija, ki ji ni treba jesti, ki se ne vidi v ogledalu ali ne umre - je zla. Ja, Saint Germain je ne samo po svoji volji zapustil telo, spravil ga je tudi v eno drugo dimenzijo.

Verjameš lahko informacijam, ki povzročijo ali okrepijo tvoj strah pred Saint Germainom ali pa podatkom, da je ustanavljal in delal s skupinami kot so rožni križarji, prostozidarji, vitezi templarji in z drugimi. Primerjanje informacij in ugotavljanje, kdo ima bolj prav, je seveda izgubljanje energije, pomembna je samo osebna izkušnja, ki postane tvoja resnica. Štejejo energijski spomini. Če si neposredne izkušnje dovoliš, jih s Saint Germainom še danes dobiš; dejstvo je, da on ne izgublja časa, rad sodeluje s tistimi, ki resno mislijo.

Pozimi 2005 je Adamus Saint Germain v mesečnem srečanju Karminskega kroga poslušalce povabil v srečanje z njim. Tu, na Zemlji (in vabilo še vedno velja). Prepoznali me boste šele potem, ko bom že izginil, je rekel. Saint Germain kot mojster iluzij lahko s teboj zajtrkuje, se vozi v avtu, te pogleda iz živali ven, svojo energijo lahko iz živalske spremeni v človeško, ki se za trenutek pojavi v tvojem življenju in izgine. Vem, je moja resnica. Z nekaterimi sem se osebno že srečal v tem življenju, je tudi rekel, tisti že veste. Uau, me je obšlo, res je! V knjigi Marija Magdalena potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem opisala zelo posebno srečanje. Leta 2000 se je na Stritarjevi v Ljubljani v močnem nalivu ob meni iz nič pojavila ženska in z mano vedrila ob izložbenem oknu. Medtem ko je izza debelih očal v glavnem gledala v tla, mi je sama od sebe razložila bistvo kontroverzne knjige Ne, in amen!, ki je ravno izšla. Tako kot se je pojavila, je ženska tudi izginila in v knjigi sem napisala, da se je dematerializirala. Občutki so mi to šepnili, posebna vibracija srečanja. Lansko leto sem zato Saint Germainu takoj rekla: Krasno! Meni se pridi pokazat!

Nekaj tednov za tem sem šla plavat s kiti v Dominikansko republiko in kar sem napisala o tej izkušnji, je samo sled intenzivnosti in globine občutkov, ki sem jih z njimi doživljala. Opis duhovnih doživljanj je tako ali tako lahko samo medel okus. Jutro pred vrnitvijo v Evropo sem šla v Miamiju gledat sončni vzhod, na dolg sprehod po plaži in končala v kavarni Starbucks. K moji mizi je prisedel okrogel Američan mojih let in medtem ko sem pregledovala (po mojem) večkilski nedeljski časopis, ki sem ga kupila očetu, je on meni nasproti jedel mafin. Čudno dolgo traja ta en sam kolač, me je obšlo, ko sem med listanjem strani videla vilico ki se ni nehala dvigati in spuščati. Gospod je ljubeznivo pripomnil nekaj o časopisu; ja, sortiram ga, da ne bom te teže nosila domov, sem ga pogledala. Pokimal je, ni pa vprašal, od kod sem, kar Američani praviloma naredijo. Ko sem čez čas pogledala okrog po lokalu, sem v kotu zagledala spečega moškega z razgrnjenim časopisom v naročju.

A je pa dober! sem v smehu z nagibom glave pokazala v smer spečega.

Ja, je moški miren in nasmehljan pogledal v kot. Zadaj je zgodba, je rekel.

Jaaa!, sem se zasmejala prijetno presenečena, saj sem bila že celo zimo pozorna na ostanke svojih zgodb. Neznančeva pripomba me je razveselila in ni preveč izstopala, saj v glavnem imam tak odnos s svojim življenjem; stalno mi kaže, kako sodeluje z mano, kako me podpira in uči.

Vsaka stvar je zgodba, je počasi končal moški in me preljubeznivo gledal v oči.

Ja, tudi jaz tako verjamem, sem še rekla, medtem ko je vstajal. In takoj ko je odšel, me je obšlo: Vrabca, Saint Germain je bil! Za njim sta ostala toplina in izjemen občutek varnosti, ki sta po prihodu domov odstopila mesto moji veliki drami.

Nekaj ur po vrnitvi sem že imela natisnjene slike kitov iz podvodnega video posnetka in dva meseca sem medlela pred njimi. Povsod sem bila, samo ne v telesu, vrtela sem tisti video in jokala, jokala. Posebej, ko je po pošti prišel drugi posnetek druženja s posebnim kitom, ki je bil z mojim čolnom zadnji popoldan. Mogočna žival se je z nami več ur igrala kot domači ljubljenček, meni pa omogočila trajajočo izkušnjo večdimenzijskosti. Kit je tako postal moja ljubezen in to v času, ko je Saint Germain učil, da prava ljubezen nima povezav. Prava ljubezen nima povezav! Ja, seveda, razumem, se je dogajalo v meni, strinjam se. Nobene povezave, ljubezen nima povezav. Samo kit..., sem jokala, kita ne dam!
Čez nekaj tednov sem pri plačevanju bencina na avtocesti opazila starejšega klošarja in ko sem brisala šipe, je pristopil in vprašal, če ga peljem v Koper. Prelep marčev popoldan je bil že sam po sebi čaroben, a v zraku je bilo nekaj več; tokrat sem Saint Germaina takoj začutila. Pa se zabavajva, sem pomislila. Ko sem povedala, da grem v Ankaran, je izbral izstopiti na črpalki v Kozini. Uživala sem v mirni in v glavnem tihi vožnji, med katero je v glavnem smrdel in nekaj godrnjal nad svojim mobijem, vmes pa vprašal, če mu bom dala denar za sendvič. Seveda, sem rekla, za karkoli. Za karkoli? je rekel posmehljivo. Ja, sem rekla in se odločila, da mu ne dam tisočaka, ampak vse stotake; nisem natanko vedela, koliko jih imam. Ko sem v Kozini segala na zadnji sedež po torbico, je moj sopotnik rekel:
Saj ste kar v redu ženska, potem pa človeku zavijete vrat! in to ponazoril s kretnjo in hreščečim glasom.
To pa ni več res!, sem planila v smeh in pomislila, kako s tako pripombo ne počaka, da bi videl, koliko denarja mu bom dala.
Da ne? me je pogledal postrani. V zraku in v meni se je iskrilo, ko sem mu ponudila 300 tolarjev.
Tole pa ni dovolj za sendvič, je zagodrnjal, medtem ko se je brez pozdrava dvigal iz sedeža.
Bo že moralo biti, sem rekla v smehu in odpeljala. Do Ankarana sem seveda premišljevala o njem in še nekajkrat bruhnila v smeh.

Naslednji popoldan sem ravno sedla za računalnik, ko je pozvonila akviziterka. V Ankaranu imam posebej rada mir, poleg tega sem takrat delala družbo očetu, ki je čudežno okreval po operaciji kolka. Ko sem odprla vrata, je odrasla blondinka narejeno ljubeznivo, a odločno, naredila korak skoraj čez prag, definitivno pa v moje energijsko polje. Ups?! Nepremični se mi je precej znižal glas, na katerega se je obesilo ivje, medtem ko sem jo gledala v oči. Tik pred mano je nemoteno regljala in po izmenjavi parih stavkov rekla: Vi pa niste od tukaj, a ne? A je to pomembno? sem slišala svoj ledeni glas in žensko je ritensko in malo po strani odneslo proti stopnicam. Uau!, me je obšlo, ko sem zaprla vrata, pa sem ji res zavila vrat! Brez Saint Germainove pomoči se tega ne bi zavedla; iskreno sem izbrala, da tega ne bom več počela.

Saint Germain se mi je še večkrat pokazal: v stavku mimoidočega v Tivoliju, plaval je z mano v nekaterih delfinih na Havajih, v starem mačku se nam je pridružil na lanski poletni delavnici na Kolpi in bil potem z menoj še en teden, preden je umrl. Danes me uči in mi dela družbo v mojem mopsu. Najbolj pa me je presenetila njegova potrditev, da je on prišel v kite, ki so me tako odprli. Devet mesecev po srečanju s kiti sem dojela, da je v njih z menoj plaval Saint Germain. Kiti so izkušnja alfa - omega je (zame) Saint Germain! Enkrat si bodo ljudje radi ogledovali 17-minutni video posnetek kita, ki ob gumenjaku za 10 ljudi v popolnem prevalu nazaj kaže trebuh, maha z repom in se postavi navpično tako, da ogromno glavo skoraj nasloni na čoln (roka mi je sama šla, da se ga dotaknem, a sem jo zadržala). Do zdaj je posnetek razveselil presenetljivo malo ljudi - ostale je strah Saint Germaina. Njegovih najnovejših vabil se bojijo.

Si se pripravljen/a pokazat? 1.del