|
||||||
|
|||||||
Piše: Bernarda Pavko Prava
Še tedna kasneje mi gre na smeh ob vprašanju, zakaj ne svarim pred Saint Germainom.
To! pa je kozmična zarota. Praznujem jo skupaj s Svaho, Svetlobo (v vsakem dihu)
višjega hrama, ki so moja skupina prijateljev z druge strani tančice. Med njimi
je tudi Saint Germain. Samo z njim mi pomahaj, pa se vsa odprem in predvsem
težko ostanem tiho - če vprašanje ni provokacija. Ko več kot eno življenje v
eni inkarnaciji porabiš zato, da začneš vedeti, kdo si, potem ti vsi, ki ti
pri tem pomagajo, pridejo res blizu.
Eden od teh je zame Saint Germain; in pred njim naj bi opozarjala? Čarobnost življenja je to, Merlinov vpliv, Saint Germainov šepet Marji, ki je postavila vprašanje in darilo meni, ki sem se tedne veselila, da bom tudi v teh besedah z njim.
O nobenem t.i. mojstru se nisem posebej podučila; najprej so prišle izkušnje, občutki moje resnice in kasneje potrditve. Pred kakimi petnajstimi leti sem dobila takrat posebno gradivo o vijoličnem plamenu v srbohrvaščini; nikoli ga nisem prebrala. Nekaj let sem iz notranjega nagiba nosila samo vijolično barvo, od vijoličnih čevljev do vijolične široke gume za lase. Seveda sem slišala za njegovo spreminjanje kamna v zlato in za "Jaz sem" idejo, a se z zgodbami o njem nisem ukvarjala. Eno obdobje sem celo hecala ljudi, če sploh vedo, kaj mantrajo, če vedo, kaj Jaz sem, ki sem meditacija pomeni.
V težjem obdobju življenja sem potrditve svojih resnic začenjala dobivat v
razlagah angela Tobija via Geoff Hoppe (www.crimsoncircle.com).
Gradiva so z leti dobila nesluteno razsežnost in globino, posebej ko se jim
je pred slabima dvema letoma pridružil Saint Germain s svojo vibracijo. S svojo
neposrednostjo, drznostjo, tudi z izzivanjem. Nekateri smo slavili, večina ga
je zavračala, mnogi so se ga ustrašili. Zakaj si tak, nič "angelski"?
so ga vprašali. Ker jaz to lahko, je odgovoril in mnogi niso razumeli in dostim
še dolgo ne bo jasno.
Energija, ki ji rečemo Saint Germain je stari maček Merlin, velik avanturist,
strasten zemeljski popotnik, lahko mu rečeš angel Zebiel. Je podpora z druge
strani tančice z gorami zemeljskih izkušenj in ustrezno modrostjo. Le zakaj
bi se ena zavest, eno bitje spet in spet šlo zahtevno človeško Igro in to v
njenih globinah, ne na površju? Zakaj bi nekdo bil v Jezusovih časih Samuel,
pa kasneje profesor Adamus, Shekspear in Mark Twain? Zakaj bi svetoval kraljem,
se družil z gospo Pompadur in Blavatskyjevo? Zato, da bi kasneje enkrat kakorkoli
ogrožal zemljane? Karkoli si ti hudega doživel ali doživljaš, poznam, je rekel
pred letom skozi Geoffa; sam sem izkusil hujše, globje in več. Ja, Saint Germaina
maraš ali pa ne in ve se, zakaj - preveč čisto ogledalo je. Večini to ne paše
in čisto primerno je tako, le da danes zamujajo njegovo izjemno podporo, ne
dojamejo še njegovega služenja. Da pa so iz njega naredili grofa Drakulo, zabava
vsakega, ki mu je Saint Germain blizu. Ni mi bilo treba jesti trdne hrane, v
ogledalu ne vidim svojega odraza, saj je iluzija, in tudi umrl nisem, pravi.
In naprej, da je Cerkev v človeški um vpletla: vsaka energija, ki ji ni treba
jesti, ki se ne vidi v ogledalu ali ne umre - je zla. Ja, Saint Germain je ne
samo po svoji volji zapustil telo, spravil ga je tudi v eno drugo dimenzijo.
Verjameš lahko informacijam, ki povzročijo ali okrepijo tvoj strah pred Saint
Germainom ali pa podatkom, da je ustanavljal in delal s skupinami kot so rožni
križarji, prostozidarji, vitezi templarji in z drugimi. Primerjanje informacij
in ugotavljanje, kdo ima bolj prav, je seveda izgubljanje energije, pomembna
je samo osebna izkušnja, ki postane tvoja resnica. Štejejo energijski spomini.
Če si neposredne izkušnje dovoliš, jih s Saint Germainom še danes dobiš; dejstvo
je, da on ne izgublja časa, rad sodeluje s tistimi, ki resno mislijo.
Pozimi 2005 je Adamus Saint Germain v mesečnem srečanju Karminskega kroga poslušalce
povabil v srečanje z njim. Tu, na Zemlji (in vabilo še vedno velja). Prepoznali
me boste šele potem, ko bom že izginil, je rekel. Saint Germain kot mojster
iluzij lahko s teboj zajtrkuje, se vozi v avtu, te pogleda iz živali ven, svojo
energijo lahko iz živalske spremeni v človeško, ki se za trenutek pojavi v tvojem
življenju in izgine. Vem, je moja resnica. Z nekaterimi sem se osebno že srečal
v tem življenju, je tudi rekel, tisti že veste. Uau, me je obšlo, res je! V
knjigi Marija Magdalena potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem opisala
zelo posebno srečanje. Leta 2000 se je na Stritarjevi v Ljubljani v močnem nalivu
ob meni iz nič pojavila ženska in z mano vedrila ob izložbenem oknu. Medtem
ko je izza debelih očal v glavnem gledala v tla, mi je sama od sebe razložila
bistvo kontroverzne knjige Ne, in amen!, ki je ravno izšla. Tako kot se je pojavila,
je ženska tudi izginila in v knjigi sem napisala, da se je dematerializirala.
Občutki so mi to šepnili, posebna vibracija srečanja. Lansko leto sem zato Saint
Germainu takoj rekla: Krasno! Meni se pridi pokazat!
Nekaj tednov za tem sem šla plavat s kiti v Dominikansko republiko in kar sem
napisala o tej izkušnji, je samo sled intenzivnosti in globine občutkov, ki
sem jih z njimi doživljala. Opis duhovnih doživljanj je tako ali tako lahko
samo medel okus. Jutro pred vrnitvijo v Evropo sem šla v Miamiju gledat sončni
vzhod, na dolg sprehod po plaži in končala v kavarni Starbucks. K moji mizi
je prisedel okrogel Američan mojih let in medtem ko sem pregledovala (po mojem)
večkilski nedeljski časopis, ki sem ga kupila očetu, je on meni nasproti jedel
mafin. Čudno dolgo traja ta en sam kolač, me je obšlo, ko sem med listanjem
strani videla vilico ki se ni nehala dvigati in spuščati. Gospod je ljubeznivo
pripomnil nekaj o časopisu; ja, sortiram ga, da ne bom te teže nosila domov,
sem ga pogledala. Pokimal je, ni pa vprašal, od kod sem, kar Američani praviloma
naredijo. Ko sem čez čas pogledala okrog po lokalu, sem v kotu zagledala spečega
moškega z razgrnjenim časopisom v naročju.
A je pa dober! sem v smehu z nagibom glave pokazala v smer spečega.
Ja, je moški miren in nasmehljan pogledal v kot. Zadaj je zgodba, je rekel.
Jaaa!, sem se zasmejala prijetno presenečena, saj sem bila že celo zimo pozorna
na ostanke svojih zgodb. Neznančeva pripomba me je razveselila in ni preveč
izstopala, saj v glavnem imam tak odnos s svojim življenjem; stalno mi kaže,
kako sodeluje z mano, kako me podpira in uči.
Vsaka stvar je zgodba, je počasi končal moški in me preljubeznivo gledal v
oči.
Ja, tudi jaz tako verjamem, sem še rekla, medtem ko je vstajal. In takoj ko
je odšel, me je obšlo: Vrabca, Saint Germain je bil! Za njim sta ostala toplina
in izjemen občutek varnosti, ki sta po prihodu domov odstopila mesto moji veliki
drami.
Nekaj ur po vrnitvi sem že imela natisnjene slike kitov iz podvodnega video
posnetka in dva meseca sem medlela pred njimi. Povsod sem bila, samo ne v telesu,
vrtela sem tisti video in jokala, jokala. Posebej, ko je po pošti prišel drugi
posnetek druženja s posebnim kitom, ki je bil z mojim čolnom zadnji popoldan.
Mogočna žival se je z nami več ur igrala kot domači ljubljenček, meni pa omogočila
trajajočo izkušnjo večdimenzijskosti. Kit je tako postal moja ljubezen in to
v času, ko je Saint Germain učil, da prava ljubezen nima povezav. Prava ljubezen
nima povezav! Ja, seveda, razumem, se je dogajalo v meni, strinjam se. Nobene
povezave, ljubezen nima povezav. Samo kit..., sem jokala, kita ne dam!
Čez nekaj tednov sem pri plačevanju bencina na avtocesti opazila starejšega
klošarja in ko sem brisala šipe, je pristopil in vprašal, če ga peljem v Koper.
Prelep marčev popoldan je bil že sam po sebi čaroben, a v zraku je bilo nekaj
več; tokrat sem Saint Germaina takoj začutila. Pa se zabavajva, sem pomislila.
Ko sem povedala, da grem v Ankaran, je izbral izstopiti na črpalki v Kozini.
Uživala sem v mirni in v glavnem tihi vožnji, med katero je v glavnem smrdel
in nekaj godrnjal nad svojim mobijem, vmes pa vprašal, če mu bom dala denar
za sendvič. Seveda, sem rekla, za karkoli. Za karkoli? je rekel posmehljivo.
Ja, sem rekla in se odločila, da mu ne dam tisočaka, ampak vse stotake; nisem
natanko vedela, koliko jih imam. Ko sem v Kozini segala na zadnji sedež po torbico,
je moj sopotnik rekel:
Saj ste kar v redu ženska, potem pa človeku zavijete vrat! in to ponazoril s
kretnjo in hreščečim glasom.
To pa ni več res!, sem planila v smeh in pomislila, kako s tako pripombo ne
počaka, da bi videl, koliko denarja mu bom dala.
Da ne? me je pogledal postrani. V zraku in v meni se je iskrilo, ko sem mu ponudila
300 tolarjev.
Tole pa ni dovolj za sendvič, je zagodrnjal, medtem ko se je brez pozdrava dvigal
iz sedeža.
Bo že moralo biti, sem rekla v smehu in odpeljala. Do Ankarana sem seveda premišljevala
o njem in še nekajkrat bruhnila v smeh.
Naslednji popoldan sem ravno sedla za računalnik, ko je pozvonila akviziterka.
V Ankaranu imam posebej rada mir, poleg tega sem takrat delala družbo očetu,
ki je čudežno okreval po operaciji kolka. Ko sem odprla vrata, je odrasla blondinka
narejeno ljubeznivo, a odločno, naredila korak skoraj čez prag, definitivno
pa v moje energijsko polje. Ups?! Nepremični se mi je precej znižal glas, na
katerega se je obesilo ivje, medtem ko sem jo gledala v oči. Tik pred mano je
nemoteno regljala in po izmenjavi parih stavkov rekla: Vi pa niste od tukaj,
a ne? A je to pomembno? sem slišala svoj ledeni glas in žensko je ritensko in
malo po strani odneslo proti stopnicam. Uau!, me je obšlo, ko sem zaprla vrata,
pa sem ji res zavila vrat! Brez Saint Germainove pomoči se tega ne bi zavedla;
iskreno sem izbrala, da tega ne bom več počela.
Saint Germain se mi je še večkrat pokazal: v stavku mimoidočega v Tivoliju,
plaval je z mano v nekaterih delfinih na Havajih, v starem mačku se nam je pridružil
na lanski poletni delavnici na Kolpi in bil potem z menoj še en teden, preden
je umrl. Danes me uči in mi dela družbo v mojem mopsu. Najbolj pa me je presenetila
njegova potrditev, da je on prišel v kite, ki so me tako odprli. Devet mesecev
po srečanju s kiti sem dojela, da je v njih z menoj plaval Saint Germain. Kiti
so izkušnja alfa - omega je (zame) Saint Germain! Enkrat si bodo ljudje radi
ogledovali 17-minutni video posnetek kita, ki ob gumenjaku za 10 ljudi v popolnem
prevalu nazaj kaže trebuh, maha z repom in se postavi navpično tako, da ogromno
glavo skoraj nasloni na čoln (roka mi je sama šla, da se ga dotaknem, a sem
jo zadržala). Do zdaj je posnetek razveselil presenetljivo malo ljudi - ostale
je strah Saint Germaina. Njegovih najnovejših vabil se bojijo.
Si se pripravljen/a pokazat? 1.del
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Kozmus_Zarota
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
