| Glede na to, da je povsod po svetu obdobje večjega klanja zaradi prihajajočih praznikov, ni nič čudnega, da so marsikje udarili potresi. In kakšna je povezava?
Odgovor je v mojem članku iz letošnje junijske številke Aure ...
 Einsteinovi valovi bolečine
Poleg obila izmišljenih tragedij nam Zemlja
vsako leto postreže še z množico resničnih – s stotinami, tisoči dejanskih žrtev
in pravo krvjo – mediji pa poskrbijo, da imamo možnost najzanimivejše
spremljati iz domačih foteljev. Bruhajo vulkani, tresejo se tla, orkani trgajo
strehe, požari puščajo za seboj opustošenje. Naslednje leto posnamejo film o
tragediji in se vsi ob njem dobro zabavamo, filmarji in televizijci pa si
manejo roke. Kar danes odmeva pri poročilih, je jutri snov za hollywoodsko uspešnico.
Včasih tudi obratno.
Pred nekaj meseci smo v kinih gledali, kako velikanski valovi zalivajo New
York, pred nekaj tedni pa pri poročilih, kako zalivajo stotine kilometrov obal
južne Azije. Resda so bili prizori v filmu bolj spektakularni, ampak tudi
posnetki cunamijev in tragičnih sledi, ki so jih pustili za seboj, niso bili slabi.
Drama se je nadaljevala s pompoznim altruizmom; ljudje po vsem svetu smo bili
pripravljeni pomagati. Ampak ali res iz iskrenega usmiljenja in solidarnosti?
Ali pa morda zato, da preženemo podzavesten občutek krivde, ker smo s svojim
načinom življenja vsi skupaj odgovorni za takšne tragedije? In seveda zato, da
ne bi zaostajali za drugimi.
Te dni sem v javnem prostoru prestregel glasno pritoževanje neke ženske: »Ah,
oprostite, ker zamujam. Se mi je spraznil akumulator. Skočim ven, prosim prvega
moškega, da mi pomaga. Noče, se mu mudi. Prosim drugega, tretjega … Niti v avto
niso hoteli sesti, pa da bi ga jaz potisnila!« Kaj veš, morda se jim je mudilo
nakazat prispevek za žrtve cunamija …
Nočem reči, da ni prav pomagati ljudem v hudi stiski, to je (oz. naj bi bil) naraven
človeški refleks. Pravim predvsem, da se pristna pomoč začne doma, da ni
ošabna, da ji povod ne bi smele biti le prodorne reklame, temveč živo srce.
Vsi milijoni dolarjev svetovne pomoči žrtvam cunamija so kozmetičen obližek na ogromnem
rdečem turu, ki je zaradi raznih pritiskov grdo počil. Zdaj si vsi prizadevajo nekako
prekriti vidni gnoj, le redko kdo pa se bo zavzel za debel stržen, ki je zažrt
globoko v notranjost in bo prej ali slej znova potisnil gnoj na površino pri
novi rani – kak centimeter levo ali desno, seveda. Za nas je bolezen bolezen šele
takrat, ko se pojavijo zelo vidni znaki – po njih postavimo diagnozo,
zdravilo pa je blaženje ali odpravljanje simptomov. Ko bo svet polikal
posledice azijske katastrofe, se bosta posušila tudi mednarodna pomoč in
medijska podpora. Celoten šov se bo preselil k naslednji katastrofi in tam posnel
naslednji hit, da tistim, ki jih ni prizadela, ne bi bilo dolgčas.
Ko se Jaka Racman znajde na potapljajoči se ladji in poskuša zamašiti vedno
nove luknje, mu prej ali slej zmanjka prstov. Človeštvu morda ne bo zmanjkalo
obližev, a kaj ko obliži nič ne doprinesejo k zdravju Zemlje. Simptome
odpravljamo, bolezen pa ostaja. Leta 2001 sem kakšen mesec po velikem potresu v
indijski zvezni državi Gudžarat, ki je terjal 20.000 žrtev in 166.000 ranjenih,
potoval skozi glavno mesto Ahmedabad; razmere so bile vse prej kot rožnate. Ampak
rožnate niso bile niti leto prej, ko sem se prav tako mudil v tem kraju! Mase
ljudi preprosto živijo v bedi. Pomoč jim pomaga le, da se vrnejo iz strašno
neznosne bede v malo manj neznosno bedo. Z nič evrov na mesec se vrnejo na
dvajset. Dóma pa že tako ali tako niso imeli.
Prvi prizori opustošenja v Aziji so me takoj spomnili na Einsteina. Glede na
to, da je leto 2005 proglašeno za leto tega velikega znanstvenika, ni nič
čudnega, da sem se spomnil prav nanj, nenavadno je to, da sem se ga spomnil v
povezavi s potresom. Ni splošno znano, da se je Einstein zanimal tudi za
geologijo in na tem področju postavil zanimivo teorijo o potresih. Po tej
teoriji k nastanku potresov pomembno prispevajo t. i. einsteinovi valovi
bolečine (EPW – Einsteinian pain waves), ki so posledica ubijanja živali.
Seveda lahko znatnejši potres nastane le v primeru, da to omogočajo še drugi
dejavniki: premiki tektonskih plošč, geografska
lokacija, zračni tlak, razpoke v skalah, vulkanska aktivnost itn.
Nadgradnja Einsteinove teorije je t. i. BIS teorija, ki so jo
razvili trije eminentni indijski fiziki (dr. Bajaj,
dr. Ibrahim, dr. Singh, od tod BIS). Težko je reči, kaj je pripravilo
priznane fizike do tega, da se poglobijo v probleme geologije in potresov, v
vsakem primeru pa so njihove raziskave svež veter v relativno mladi seizmološki
znanosti. Zanesljivo napovedovanje potresov je še vedno nerešljiva uganka, zato
je na tem področju dobrodošel vsak z raziskavami podprt predlog.
Poskusi dokazovanja BIS teorije so strokovni in temeljijo na korektnih
znanstvenih raziskavah. Bajaj, Ibrahim in Singh
trdijo, da so proučili kompleksno vlogo nosiseptičnih valov (ti nastajajo ob oglašanju živali, ko jih koljejo) na
nastanek strižnih razpok, ki so povezane s seizmično anizotropijo. Marsikogar
takšne učene razlage sicer ne bodo prepričale ali jim sploh kaj pomenile, toda škoda
bi bilo, če bi jih seizmologi povsem prezrli, ne da bi jih ustrezno pretehtali
in ovrednotili, samo zaradi naših družbeno-kulturnih predsodkov. Marsikatero
zgodovinsko odkritje je prav zaradi ozkogledosti varuhov veljavne resnice dolgo
tičalo v temnih predalih, namesto da bi ob dodatnih raziskavah že takoj po
odkritju služilo človeštvu.
Ampak BIS teorija je povezana z zelo specifičnimi problemi. Če bi se namreč
izkazala za resnično, bi se zavoljo preprečevanja potresov bilo pametno
odpovedati šunki, pršutu, pleskavici, pečenki ... Ops! S tem že korakamo po
nemirnih tleh trga, demokratskih svoboščin, družbenih navad. Za razliko od fizikalne
teorije o relativnosti, ki je razburkala predvsem znanstvene kroge, se teorija
o valovih bolečine dotika našega vsakdana in jo zato mnogi sprejemajo z veliko
skepse. Razumljivo. Težko je ne biti skeptičen ob tako nezaslišani ideji,
posebej glede na dejstvo, da (še) ni dokazana in da drzno dreza v naš jedilnik.
»Da ubijanje živali povzroča potrese? Dajte no mir! Gotovo imajo ti fiziki kak prikrit
namen. Hindujci, ne?«
A saj to je le drobec mozaika. Če primerjamo vpliv klavnic na seizmične
aktivnosti z njihovim negativnim vplivom na ekološkem in gospodarskem področju,
je potresni del v bistvu neznaten, ne vem pa, ali lahko rečemo, da je zanemarljiv.
Poskusite si predstavljati zbor cviljenja in vreščanja tisoč sedemsto različnih
živali, kolikor jih človeštvo ubije za hrano vsako sekundo. Čez sekundo naslednjih
tisoč sedemsto ... in spet ... in spet. Zamislite si krik, ki se iz sekunde v
sekundo trga iz vseh teh grl ... Ko si ga sam res živo predstavljam, se mi več
ne zdi nemogoče, da bi ta ogromna masa agonije utegnila pretresti še kamen. In
morda tudi kakšno človeško srce.
Mislim sicer, da je problem še veliko bolj kompleksen. Pravzaprav je tako
globalen, da bolj ne bi mogel biti, zato terja celostno pozornost. Predvsem pa
je treba zdraviti vzroke in ne posledic. Najprej na mikro-nivoju, lokalno pri
posameznikih. Z majhnim premikom v glavi in srcu, ki bo vodil k večji
senzitivnosti, solidarnosti, človečnosti, morda ne bomo preprečili nastajanja
razpok pod zemljo in velikih potresov, bomo pa gotovo zmanjšali razpoke med
ljudmi in male potrese v številnih domovih. |
NE ZAMUDITE
Klanje in potresi
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 17. december 2005 @ 09:54 CET
Članek sem z velikim zanimanjem prebrala.
Ravno te dni berem knjigo "KAJ HOČE BOG" (Neale Donald Walsch) in v njej odkrivam presenetljivo spoznanje, da BOG od človeštva noče NIČESAR, ker vse že ima oz. ker vse že JE BOG. Bog živi v nas in mi živimo v Bogu. Bog je vsaka najmanjša travica, kamenček, žuželka... Vsi smo ENO, združeno v BOGU. Vsi smo - z vsem širnim vesoljem vred - en sam velikanski organizem, eno samo mogočno telo, ki ga povezuje oz. prežema BOG.
Vsaka naša misel ali čustvo se dotika vsake misli oz. čustva drugih ljudi, pa tudi živali, in se z njimi povezuje in prepleta. Vsako naša beseda ali dejanje sprožata posledice, ki (lahko) usodno vplivajo na ves svet (vesolje)
In potem razmišljam:
Če smo vsi en organizem, pa recimo določen del tega organizma doleti n.pr. poškodba - ali ne bi bolečine čutilo VSE telo? Recimo, da bi si priščipnili mezinec na nogi - bi bili preostali deli telesa ob tem ravnodušni in bi še celo uživali ob bolečini?! Nikakor ne - z vsemi silami bi si prizadevali omiliti bolečino ali jo odpraviti!
Kaj pa počnemo mi? Sadistično-mazohistično se usedemo v fotelj in "uživamo" v predstavah trpljenja, kateremu je izpostavljen neki zelo oddaljeni del človeštva (ali živalstva).
Vsi dobro vemo, da če v gorah, ki jih je nedavno pobelil sneg, kričimo, s tem sprožimo plaz, ki nas lahko zasuje. Se pravi, da smo s kričanjem "proizvedli" dovolj močne vibracije, ki so nato vplivale na snežno odejo, da je pričela drseti. Tudi kepa, če jo spustimo po zasneženem bregu, se med potjo spremeni v orjakinjo, ki (lahko) ruši vse pod seboj, učinek plazu pa je še neštetokrat večji. Vse to pa smo proizvedli le z nekaj močnejšega glasu!
Zakaj torej glasovi, ki jih spuščajo živali v smrtni agoniji, ne bi mogli imeti podobnega učinka? Ali pa glasovi mladih vojakov, ki jih na bojnem polju pokončavajo sovražnikove krogle? Ali morda glasovi trpinčenih ljudi, ki jih mučijo po zaporih in v koncentracijskih taboriščih? Ali v nebo segajoči glasovi trpečih mater, žena, otrok, ki so jim ubili sina, moža, očeta?
Vsi ti glasovi pretresajo zemeljsko ozračje in povzročajo mogočne vibracije, ki lahko dramatično vplivajo na usodo ZEMLJE in vsega vesolja.
Priznam - tudi sama spadam med grešnike, ki si kdaj pa kdaj privoščijo sočen zrezek, največkrat puranov ali piščančji.
Spomnim pa se svojih otroških let in dejstva, da nisem marala mesa. Pri mizi so se zato dogajale prave drame.
"Dokler ne poješ vsega, ne smeš od mize" mi je često grozila stara mama. Pa sem se davila s tistim mesom in skoraj bruhala, a pojedla sem ga.
Zakaj ga jem še zdaj? Ker sem postala z mesom zasvojeno človeško bitje, ki si prizadeva, da bi se tega odvadilo. Zato vse pogosteje dajem prednost mleku in jajcem ( k temu bi imeli rastlinojedci veliko pripomniti!), pri tem pa se tolažim s tem, da za to ni treba ubiti nobene živali, kajti mleko in jajca nam živali "odstopajo prostovoljno", mar ne!?
Zakon vzroka in posledice zakon je ŽIVLJENJA!
Vsak občutil bo posledice svojega vedenja!
Energija, ki oddajamo jo, se ne izgubi -
naj oddamo dobro, slabo - vse nazaj nas doleti!
******
Vsako jutro vprašaj svojo Notranjo Modrost,
kaj lahko za koga bi naredil dobrega,
pa neprecenljivo ti odkrila bo skrivnost,
da, če bi dobro delal vsak, svet bi bil brez zla.
******
Tudi če univerzalnih zakonov ne poznaš,
ne pomeni, da ni treba se ti po njih ravnati!
A tudi, če le nezavedno se po njih ravnaš,
v življenju tvojem hudega se ti ni treba bati!
******
Ni treba nam dojemati BOŽANSKEGA s čutili,
da bi lahko resnično vanj verjeli!
Tudi kisik je neviden, a bi se zadušili,
če okrog sebe bi ga ne imeli!
******
Vsaka naša misel valovi do mej vesolja,
od podobnih misli drugih se na poti bogati.
Njenega povratka ne določa naša volja,
čudež ali opustošenje s povratkom povzroči!
******
Da žival sploh nima duše, je splošno verovanje.
Če pod besedo DUŠA razumemo hvaležnost,
zvestobo in za ljubljeno osebo žalovanje,
do svojega potomstva ganljivo skrb in nežnost,
si upravičeno lahko zastavimo vprašanje:
Res človeku duša pred živaljo daje prednost?
******
Misli so iz knjige "MODROSTI ZBRANE IZ VERZOV STKANE"
Ljuba Žerovc
Klanje in potresi
Prispeval/a: asta dne sobota, 17. december 2005 @ 11:17 CET
Ja, potres v Bovcu na Velikonočno nedeljo, lani cunami
ob Božičnih praznikih......
Naključja pravijo, ne obstajajo. Potem bo nekaj že na tem
prijazen pozdrav, asta