Glede na to, da je povsod po svetu obdobje večjega klanja zaradi prihajajočih praznikov, ni nič čudnega, da so marsikje udarili potresi. In kakšna je povezava?
Odgovor je v mojem članku iz letošnje junijske številke Aure ...
Einsteinovi valovi bolečine
Poleg obila izmišljenih tragedij nam Zemlja
vsako leto postreže še z množico resničnih – s stotinami, tisoči dejanskih žrtev
in pravo krvjo – mediji pa poskrbijo, da imamo možnost najzanimivejše
spremljati iz domačih foteljev. Bruhajo vulkani, tresejo se tla, orkani trgajo
strehe, požari puščajo za seboj opustošenje. Naslednje leto posnamejo film o
tragediji in se vsi ob njem dobro zabavamo, filmarji in televizijci pa si
manejo roke. Kar danes odmeva pri poročilih, je jutri snov za hollywoodsko uspešnico.
Včasih tudi obratno.
Pred nekaj meseci smo v kinih gledali, kako velikanski valovi zalivajo New
York, pred nekaj tedni pa pri poročilih, kako zalivajo stotine kilometrov obal
južne Azije. Resda so bili prizori v filmu bolj spektakularni, ampak tudi
posnetki cunamijev in tragičnih sledi, ki so jih pustili za seboj, niso bili slabi.
Drama se je nadaljevala s pompoznim altruizmom; ljudje po vsem svetu smo bili
pripravljeni pomagati. Ampak ali res iz iskrenega usmiljenja in solidarnosti?
Ali pa morda zato, da preženemo podzavesten občutek krivde, ker smo s svojim
načinom življenja vsi skupaj odgovorni za takšne tragedije? In seveda zato, da
ne bi zaostajali za drugimi.
Te dni sem v javnem prostoru prestregel glasno pritoževanje neke ženske: »Ah,
oprostite, ker zamujam. Se mi je spraznil akumulator. Skočim ven, prosim prvega
moškega, da mi pomaga. Noče, se mu mudi. Prosim drugega, tretjega … Niti v avto
niso hoteli sesti, pa da bi ga jaz potisnila!« Kaj veš, morda se jim je mudilo
nakazat prispevek za žrtve cunamija …
Nočem reči, da ni prav pomagati ljudem v hudi stiski, to je (oz. naj bi bil) naraven
človeški refleks. Pravim predvsem, da se pristna pomoč začne doma, da ni
ošabna, da ji povod ne bi smele biti le prodorne reklame, temveč živo srce.
Vsi milijoni dolarjev svetovne pomoči žrtvam cunamija so kozmetičen obližek na ogromnem
rdečem turu, ki je zaradi raznih pritiskov grdo počil. Zdaj si vsi prizadevajo nekako
prekriti vidni gnoj, le redko kdo pa se bo zavzel za debel stržen, ki je zažrt
globoko v notranjost in bo prej ali slej znova potisnil gnoj na površino pri
novi rani – kak centimeter levo ali desno, seveda. Za nas je bolezen bolezen šele
takrat, ko se pojavijo zelo vidniznaki – po njih postavimo diagnozo,
zdravilo pa je blaženje ali odpravljanje simptomov. Ko bo svet polikal
posledice azijske katastrofe, se bosta posušila tudi mednarodna pomoč in
medijska podpora. Celoten šov se bo preselil k naslednji katastrofi in tam posnel
naslednji hit, da tistim, ki jih ni prizadela, ne bi bilo dolgčas.
Ko se Jaka Racman znajde na potapljajoči se ladji in poskuša zamašiti vedno
nove luknje, mu prej ali slej zmanjka prstov. Človeštvu morda ne bo zmanjkalo
obližev, a kaj ko obliži nič ne doprinesejo k zdravju Zemlje. Simptome
odpravljamo, bolezen pa ostaja. Leta 2001 sem kakšen mesec po velikem potresu v
indijski zvezni državi Gudžarat, ki je terjal 20.000 žrtev in 166.000 ranjenih,
potoval skozi glavno mesto Ahmedabad; razmere so bile vse prej kot rožnate. Ampak
rožnate niso bile niti leto prej, ko sem se prav tako mudil v tem kraju! Mase
ljudi preprosto živijo v bedi. Pomoč jim pomaga le, da se vrnejo iz strašno
neznosne bede v malo manj neznosno bedo. Z nič evrov na mesec se vrnejo na
dvajset. Dóma pa že tako ali tako niso imeli.
Prvi prizori opustošenja v Aziji so me takoj spomnili na Einsteina. Glede na
to, da je leto 2005 proglašeno za leto tega velikega znanstvenika, ni nič
čudnega, da sem se spomnil prav nanj, nenavadno je to, da sem se ga spomnil v
povezavi s potresom. Ni splošno znano, da se je Einstein zanimal tudi za
geologijo in na tem področju postavil zanimivo teorijo o potresih. Po tej
teoriji k nastanku potresov pomembno prispevajo t. i. einsteinovi valovi
bolečine (EPW – Einsteinian pain waves), ki so posledica ubijanja živali.
Seveda lahko znatnejši potres nastane le v primeru, da to omogočajo še drugi
dejavniki: premiki tektonskih plošč, geografska
lokacija, zračni tlak, razpoke v skalah, vulkanska aktivnost itn.
Nadgradnja Einsteinove teorije je t. i. BISteorija, ki so jo
razvili trije eminentni indijski fiziki (dr. Bajaj,
dr. Ibrahim, dr. Singh, od tod BIS). Težko je reči, kaj je pripravilo
priznane fizike do tega, da se poglobijo v probleme geologije in potresov, v
vsakem primeru pa so njihove raziskave svež veter v relativno mladi seizmološki
znanosti. Zanesljivo napovedovanje potresov je še vedno nerešljiva uganka, zato
je na tem področju dobrodošel vsak z raziskavami podprt predlog.
Poskusi dokazovanja BIS teorije so strokovni in temeljijo na korektnih
znanstvenih raziskavah. Bajaj, Ibrahim in Singh
trdijo, da so proučili kompleksno vlogo nosiseptičnih valov (ti nastajajo ob oglašanju živali, ko jih koljejo) na
nastanek strižnih razpok, ki so povezane s seizmično anizotropijo. Marsikogar
takšne učene razlage sicer ne bodo prepričale ali jim sploh kaj pomenile, toda škoda
bi bilo, če bi jih seizmologi povsem prezrli, ne da bi jih ustrezno pretehtali
in ovrednotili, samo zaradi naših družbeno-kulturnih predsodkov. Marsikatero
zgodovinsko odkritje je prav zaradi ozkogledosti varuhov veljavne resnice dolgo
tičalo v temnih predalih, namesto da bi ob dodatnih raziskavah že takoj po
odkritju služilo človeštvu.
Ampak BIS teorija je povezana z zelo specifičnimi problemi. Če bi se namreč
izkazala za resnično, bi se zavoljo preprečevanja potresov bilo pametno
odpovedati šunki, pršutu, pleskavici, pečenki ... Ops! S tem že korakamo po
nemirnih tleh trga, demokratskih svoboščin, družbenih navad. Za razliko od fizikalne
teorije o relativnosti, ki je razburkala predvsem znanstvene kroge, se teorija
o valovih bolečine dotika našega vsakdana in jo zato mnogi sprejemajo z veliko
skepse. Razumljivo. Težko je ne biti skeptičen ob tako nezaslišani ideji,
posebej glede na dejstvo, da (še) ni dokazana in da drzno dreza v naš jedilnik.
»Da ubijanje živali povzroča potrese? Dajte no mir! Gotovo imajo ti fiziki kak prikrit
namen. Hindujci, ne?«
A saj to je le drobec mozaika. Če primerjamo vpliv klavnic na seizmične
aktivnosti z njihovim negativnim vplivom na ekološkem in gospodarskem področju,
je potresni del v bistvu neznaten, ne vem pa, ali lahko rečemo, da je zanemarljiv.
Poskusite si predstavljati zbor cviljenja in vreščanja tisoč sedemsto različnih
živali, kolikor jih človeštvo ubije za hrano vsako sekundo. Čez sekundo naslednjih
tisoč sedemsto ... in spet ... in spet. Zamislite si krik, ki se iz sekunde v
sekundo trga iz vseh teh grl ... Ko si ga sam res živo predstavljam, se mi več
ne zdi nemogoče, da bi ta ogromna masa agonije utegnila pretresti še kamen. In
morda tudi kakšno človeško srce.
Mislim sicer, da je problem še veliko bolj kompleksen. Pravzaprav je tako
globalen, da bolj ne bi mogel biti, zato terja celostno pozornost. Predvsem pa
je treba zdraviti vzroke in ne posledic. Najprej na mikro-nivoju, lokalno pri
posameznikih. Z majhnim premikom v glavi in srcu, ki bo vodil k večji
senzitivnosti, solidarnosti, človečnosti, morda ne bomo preprečili nastajanja
razpok pod zemljo in velikih potresov, bomo pa gotovo zmanjšali razpoke med
ljudmi in male potrese v številnih domovih.
Einsteinovi valovi bolečine
