Vsi se lažemo. Nekateri so pri tem spretnejši ter uspešnejši kot drugi. Enako tudi bolj ali manj uspešno prepoznavamo, da nam oseba, ki sedi pred nami, laže v obraz. Ne obstaja en sam znak, metoda ali način, ki nam bo zanesljivo razkrinkal lažnivca, toda profesorica psihologije s Harvarda Amy Cuddy v svoji novi knjigi Prisotnost (Presence) pravi, da je najboljši način, da se otresemo naivnosti, ta, da smo pozorni na celotno sliko človeka pred nami in smo manj osredotočeni na vsebino izgovorjenega.

Svetuje še, da opazujemo celega človeka pred sabo, izraz na obrazu, držo, premike, smer gledanja in način govorjenja ter skladanje govora telesa z besedami.

Ljudje smo pogosto neiskreni drug do drugega in ni vedno lahko prepoznati lažnivca, razen če ne gre za politika. Motivi, ki navajajo ljudi na laganje, so različni in številni. Nekateri lažejo, da bi se prikazali boljše, kot so v resnici, oziroma takšne, kot bi si želeli biti, drugi to počnejo iz koristoljubnih vzgibov, tretji, da bi se izognili kritiki ali kazni zaradi nečesa, kar so storili (ali niso storili) ... Ne obstaja univerzalni profil osebnosti, ki bi ga lahko pripisali lažnivcu, toda največkrat so nezrelost, slabša samopodoba in samozavest, nastopaštvo, manipulativnost in izkoriščanje drugih za zadovoljitev osebnih potreb tiste značilnosti, ki jih zasledimo pri ljudeh, nagnjenih k laganju. 

Narejeno izražanje čustev

Obstaja kar nekaj vidikov govorice telesa, ki imajo svoj pomen neodvisno od konteksta. Dobro laganje ne vključuje le čim bolj naravnega govora, temveč tudi oziroma predvsem ujemanje govorice telesa z izgovorjenimi besedami. Manj verjetno je, da bo lažnivec vzpostavil telesni stik ali se celo sogovorniku približal. Njegova govorica telesa je pogosto v nasprotju s tem, kar govori. Motorika je omejena na gibe manjših amplitud, roke in noge se premikajo v smeri proti lastnemu telesu. Ko denimo pravi, da je srečen, presenečen ali žalosten, se bo to poznalo na gibih zgolj z usti, medtem ko naravni odziv zajame cel obraz in telo. Odstopanja so tudi v količini izraženih čustev, časovnem ujemanju z besedami, intenzivnosti in dolžini trajanja. Izražanje čustev zamuja in traja dlje kot običajno ter nenadoma izgine.

Govorijo v monologu, počasneje in manj

Albert Mehrabian je med proučevanjem načina obnašanja med prenašanjem resnice in laži odkril, da lažnivci govorijo manj, počasneje in se večkrat zmotijo. Lažnivec bo uporabljal (ponavljal) vaše besede pri odgovarjanju na zastavljeno vprašanje. Včasih se želi izogniti »laganju« s podajanjem ohlapnih posrednih odgovorov oziroma se odgovoru raje izogne, kot da bi kaj potrdil ali zanikal. Pogosto govori v monologu in brez zaimkov. Občutno se sprosti, ko se zamenja tema pogovora, vezana na laž, kar tudi sam spodbuja s humorjem in sarkazmom. 

Tudi smer pogleda nakazuje na prikrita oziroma zadrževana čustva. Tisti, ki laže, se bo izogibal očesnemu kontaktu in med govorjenjem sogovorniku ne bo gledal v oči. Ljudje, ki zdržijo naš pogled manj od tretjine pogovora, najbrž kaj skrivajo pred nami. Pri tem so izjema najbolj spretni lažnivci, ki po drugi strani naravnost buljijo v sogovornika, tudi zato, da bi se prepričali, da je ta laž »kupil« in so sposobni precej dobro nadzorovati obrazno mimiko ter govorico telesa. 

Imate občutek, da vas nekdo ne mara?

Izraz na obrazu je najlažje nadzorovati, zato je laž z njega najtežje prebrati. Ne obstaja kakšno posebno obnašanje, ki sporoča, da nekdo laže, saj med pogovorom najpogosteje gledamo v sogovornikov obraz, veliko manj pa smo pozorni na njegove roke in noge. To spodbuja lažnivca, da bolje nadzoruje obrazno mimiko in izboljša sposobnost sporočanja neresničnih informacij.

Tako imenovani prehodni obrazni izrazi spreletijo obraz za manj kot petino sekunde, in v tem času lahko denimo nasmeh za delček trenutka zamenja žalost ali bes. Te mikroizraze sicer lahko zaznamo, a to poteka večinoma pod ravnjo našega zavednega, v nezavednem. To lahko pojasni, zakaj imamo včasih neprijeten občutek, da nas ne mara nekdo, ki je z nami zelo prijazen. 

Pozorni bodite tudi na zakrčenost in samodotikanje

Večina strokovnjakov za neverbalno komunikacijo, kot so Paul Eckman, Desmond Morris in Allan Pease, so prepričani, da lažnivce razkriva spodnji del telesa. Ljudje, ki lažejo ali zadržujejo informacijo, se bodo presedali, se naslanjali zdaj na eno, zdaj na drugo stran, pogosto križali noge, kot bi želeli pobegniti iz situacije. Tiste, ki jim je dolgčas, a se pretvarjajo, da so zainteresirani, to razkrivajo z zakrčenimi položaji telesa. Pozornost je dobro usmeriti tudi na različne oblike samodotikanja, kot so grizljanje ustnic, dotikanje ušes, brisanje ali pokrivanje ust z dlanjo, praskanje po hrbtnem delu vratu, križanje rok na prsih, zapiranje oči in mencanje vek, izogibanje očesnemu stiku. 

Allan Pease poudarja, da si moški pogosteje grobo mencajo oči in gledajo v tla, medtem ko ženske nežno masirajo kožo pod očmi in gledajo kvišku. Rdenje, znojenje, drhtenje glasu, požiranje sline, igranje s svinčnikom ali očali so le nekateri najbolj očitni znaki, na katere je prav tako dobro biti pozoren pri ljudeh, za katere sumite, da vam ne govorijo resnice.

Najboljši način, da prepoznate signale laži, je spremljanje govorice telesa, ki je skoraj vedno boljši vodič do resnice od besed, predvsem pa bodite pozorni na skladnost med izrečenimi in neizrečenimi sporočili oziroma med tem, kaj človek govori in kaj počne, medtem ko vam to govori. To je seveda tudi nasvet za vse, ki se želite izmojstriti v laganju, čeprav to, iskreno povedano, ni najlažje delo. Govoriti eno in skrivati nekaj drugega, kot da že to samo po sebi ni dovolj zapleteno, temu sledi še občutek slabe vesti in krivde. Zato stavimo na veliko bolj preprosto, čeprav tudi ne vedno najlažjo pot – resnico.

Tili Kojić

Vir: viva.si