Pozdravljena Merijen,

hvala za lepo in globoko misel Henricha Heine. Vsak človek na svoj filozofski način doživlja Boga. Poezija, tudi ko govori o Bogu, je vedno simbolična, pesnik doživlja ves svet, vso naravo, vso našo vključenost v univerzum kot božansko podarjenost stvarstva. Kakor koli že, poezija so vedno odtenki osebnih občutenj.

Bog očitno obstaja, mnogi etiki in filozofi ga vidijo kot »prima causa« vsega obstoječega. Potem, ko se je zgodil Dresden, Dachau, Auschwitzu, Hirošima mnogi več ne verjamejo, da je Bog vsemogočen. Ljudje se sprašujejo, če mir prihaja od Boga, od kje potem prihaja vojna? Zakaj vsemogočni Bog vojne ni preprečil. Kako lahko opravičimo Boga zaradi zla v njegovem stvarstvu. Kako je mogoče, da sploh obstajata trpljenje in zlo? Filozofi in etiki trdijo, da če Bog ni mogel ustvariti sveta, v katerem ne bi bilo zlo, potem ni vsemogočen. Če pa bi bil lahko ustvaril popolnoma dober svet, pa tega ni storil, potem ni neskončno dober. Lahko si mislimo tudi, da je Bog popolnoma nerazumljiv in skrivnosten. Njegova dobrota je združljiva z obstojem zla. Empirične podlage, da bi ta vprašanja razumeli, enostavno ni. Zakaj je Bog rešil Izraelce pred Egipčani in ali je res ustvaril čudež? Zakaj ni tega čudeža ustvaril v Dresdenu, Dacauu, Auschwitzu, Hirošimi, itd.? Ostaja še vedno odprto vprašanje zakaj ni Bog pomagal ujetnikom koncentracijskih taborišč, v katerih je bil tudi moj oče? Bog verjetno tedaj ni mogel pomagati, ker je bil Hitler in njegov morilski aparat močnejši s svojim zlom. Tako je bilo pognanih v smrt petdeset milijonov ljudi. Ali vsemogočni Bog neprenehoma posega v svetovno dogajanje, ga usmerja, vse in vsakogar, celo rast najmanjše bilke?

Stvar si lahko razložiš le tako, da razumeš Boga na način, da ob začetku sveta je Bog (prima causa – prvotni vzrok) podelil zakone, ki določajo vse, kar se dogaja na tem svetu, v vsemirju, nato pa je ta svet prepustil tem zakonom, v katere načeloma ne posega. Albert Einstein je rekel, da Bog ne kocka, temveč dopušča, da delujejo naravni zakoni. In že to, da delujejo naravni zakoni, je zares nekaj čudežnega in nič manj pomembno od pravega čudeža, ki presega naravne zakonitosti. In konec koncev kam bi prišli, če se ne bi mogli zanesti na naravne zakonitosti. Čudežev torej ni, vse izvira iz kakšnega nam še nepoznanega naravnega zakona. Na psihičnem področju človeštva sploh še ne poznamo vseh naravnih zakonov, ki ga vodijo. Tudi Hitlerja je ustvaril in vodil v vsem njegovem zlu nek naravni zakon. Goethe je rekel, da lahko mirne duše častimo, česar ni mogoče raziskati ali česar znanost ni mogla dokazati. Kant je šel skozi vse domnevne dokaze, vendar je prišel do zaključka, da obstoja Boga ni mogoče dokazati. Tudi tega ne moremo izključiti, da čudeži, ki presegajo naravne zakone, obstajajo in to na področju vseh religij in se dogajajo vsak dan.

Običajno človeku zadostuje, da verjame v neskončno dobrega in vsemogočnega Boga. Tomaž Akvinski je rekel, da ne verujmo prenagljeno, temveč naj svoje spoznavne sile, razum in um napnemo do skrajnih meja, da bi videli vse, kar lahko spoznamo z njihovo močjo. Vprašanje je ali naj človek, ko stopi v cerkev pusti zunaj razum in verjame v nekaj, kar ni dokazano? V Genezi piše, da je Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. Kristjan verjame, da bo naposled zmagalo dobro, če ne v tem življenju, pa v onostranstvu, ko bodo poravnani vsi računi. Vendar s slabim, se moramo spopasti tukaj in zdaj. Slabo je kruta realnost.

Teologija odgovarja, da je Bog ustvaril popoln svet, v katerega ni vnesel zla. To naj bi prišlo s človekom, ko je zlorabil svojo svobodo in grešil. Kako pa je sploh s človekovo svobodno voljo? Papež Janez Pavel II. v svoji knjigi »Na pragu upanja«, 1994 svobodno voljo označuje kot »veliki božji dar človeku«. Eksistencialistični filozof Jean-Paul Sartre pa meni, da je Bog res dal človeku svobodno voljo, sam pa je pri tem izzval možnost, da se človek odloči proti Bogu in za zlo. In če tako gledamo, je Bog, ki izhaja iz »prima causa« podal prvo iztočnico za zlo. O zlu je mogoče veliko napisati. Ali je pobijanje v obrambi domovine zlo ali herojsko domoljubno dejanje in kot takšno označeno za dobro dejanje? Kdo definira zlo, če ne pristojne družbene sile vladajoče oblasti? Merila kaj je zlo postavljamo ljudje. Ali je zlo sploh resnično. Tomaž Akvinski pravi, da ima bit le tisto, kar prihaja od Boga. Ker pa zlo ne prihaja od Boga, tudi nima dejanske samostojne biti. Tomaž Akvinski pravi, da je zlo golo umikanje, odsotnost dobrega. Če je torej zlo odsotnost dobrega, potem nima lastne biti. Zlo in trpljenje sta po svoji biti močnejša od dobrega. Miselna operacija Tomaža Akvinskega, s katero je hotel odvzeti zlu njegovo želo, ni prepričljiva. Zlo je kruta realnost tega sveta, proti kateri ne pomaga nobena še tako spretna miselna akrobacija (na svetu imamo tako ali tako solznodolinstvo). Religije iščejo zlo v človeku, čeprav dobro in zlo izhajata iz prvotnega soobstoja dveh bogov, enega dobrega, drugega slabega, čeprav velike svetovne religije tega ne zagovarjajo.

Vprašanje je, zakaj ima prav človek kot edino bitje na nebu in zemlji svobodo, da dela zlo? Kdo ima korist od tega? Človekova svoboda je nadvse dvorezen dar. Ne moremo vedeti dokončno od kod se je v božje stvarstvo prikradlo zlo, saj problem zla ni le problem človekove svobodne volje. Pomembno vlogo ima tudi nauk o grehu Adama in Eve in izvirnem grehu. V novem katekizmu od 1993 piše, da izvirni greh ni osebna krivda, temveč je »greh« le v prenesenem pomenu in da predstavlja skrivnost, ki je ne moremo povsem doumeti. Izvirni greh je pravzaprav le kolektivna krivda, ki sploh ni prava krivda in zato ga ne moremo pojmovati kot izvor zla. Bog ni ustvaril Adama in Evo takšnega kot sta bila, temveč je ustvaril evolucijo, ki se razteza prek več milijonov let.

Zanimivo je, da Jug Hanes Jonas in katoličan Janez Pavel II. soglašata, da se je Bog s tem, ko je človeku dal svobodno voljo, odpovedal sam sebi, da se je zaradi človeka odrekel svoji moči, da tako rekoč plačuje davek za svobodo, ki jo je podelil človeku. Še več, pravica, da Bog trpi s stvarstvom, kakor je nekoč trpel z Jobom. Zasledimo celo mnenje, da Bog zaradi zla na svetu obžaluje stvarjenje.

Znašli smo se na meji, da vsa skupaj težko razumsko dojamemo. Res pa je, da je gospa Hitler takoj po porodu izgubila že več otrok, ko je ponovno rodila Adolfa, šibko komaj življenje sposobno bitje, je rotila Boga, da naj ne dovoli, da bi mali Adolf umrl. Adolf je ostal pri življenju. Ali ni mogel Bog predvideti kaj bo Adolf storil človeštvu? Tako se nam poraja vprašanja, da vemo le kaj skrivnostni Bog ni, ne pa tudi kaj je. Dejanski stik s Bogom pa je kljub temu svobodno dejanje vere. Tisti interniranci, ki so trpeli Dachau, Auschwitz in druga taborišča pravijo, da so v najtežjih trenutkih iskali brata, Boga in upanje in da so našli v veri vse tri. Ko govorimo o Bogu trčimo ob neizrekljive skrivnosti. Slovenski filozof Marko Uršič pravi, da med svetom in Bogom ni nepremostljive razlike. In zakaj se tem skrivnostim ne bi reklo Bog. Uršič misli, da je 'ime Bog' še vedno najbolj primerno nemožno izrekanje tiste »skrivnosti«, v katero naj bi človek verjel in v katero naj bi človek strmel.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]