Ob odkritju spominske plošče gledališki igralki Emi Starčevi, ki sta jo na njeni rojstni hiši v Krpanovi ulici št. 4, v Sežani postavili Občina Sežana in Kosovelova knjižnica Sežana, odkrila pa jo je gledališka igralka Saša Pavček 11. aprila 2006, sem obiskovalce nagovorila:

Sem sorodnica Eme Starčeve. Moj spomin nanjo sega v otroštvo po vojni, ko sem kot 10-letna deklica Emi pomagala voziti samokolnico in zlagati opeko pri gradnji osnovne šole v Dobravljah pri Ajdovščini. Tedaj je svoje kratke počitnice Ema namenila udarniškemu delu pri povojni obnovi šole. V meni je zapustila lepo in močno podobo svojega značaja, da se danes čutim dolžno, da o njej spregovorim nekaj svojih misli.

Gledališki igralci običajno ne zapuščajo za seboj spomenikov in prav je, da se spominu nanjo oddolžimo s spominsko ploščo na njeni rojstni hiši. Vse delo gledališke igralke Eme Starčeve iz njenega ustvarjalnega obdobja se je zlilo v čudežno energijo umetnosti z očarljivo in sugestivno igro njenih igralskih likov in karakternih vlog.

V Mariboru je leta 1924 postala članica Slovenskega narodnega gledališča in do druge svetovne vojne je ustvarila številne temperamentne in naravne like, ki jih je uprizorila v 120 srednjih in velikih vlogah. Nastopala je tudi v opereti in slovenskem filmu Veselica. Svojo bogato ustvarjalno pot je nadaljevala v Drami, po vojni pa v Slovenskem narodnem gledališču.

Ema je bila v tvornem obdobju njenega gledališkega ustvarjanja v središču slovenske odrske ustvarjalne pozornosti. Z odrskih desk je zapustila občinstvu svojevrstno umetniško podobo, ki se odlikuje po moči duha in sili umetniške nadarjenosti, ki je izžarevala v številnih njenih vlogah, polnih strastne zavzetosti in intelektualne zagnanosti. Svojim vlogam je dodajala moralno svežino, etičnost, toplino, zapletenost strasti in močno zaznamovala spoznanje vesti. Bila je buditeljica domovinskih čustev, prijateljica, ostrilka vesti in zaznamovana s svojimi temeljnimi občutenji primorske duše v korist družbe, kulture in doživetij tistega časa. Zaljubljena je bila v dobro, v svojo odgovornost do domovine in delo, tudi med narodno osvobodilnim bojem, ko je odšla v partizane in nastopala v partizanskem gledališču v Črnomlju. Tu bi omenila tudi njenega brata Slavka – Fazana, ki je padel kot borec, kar je igralko hudo prizadelo.

V njeni igri je dogorevalo čustvo ljubezni. Močan vpliv na njeno dovršenost v gledaliških vlogah je imela njena ljubezen do domovine, opazovala je ljudske značaje in si nabirala obraze in vzore svojega naroda, ki so se močno uveljavili v njenih nastopih.

Močno je bila povezana s svojo številno družino bratov in sestrá, ki so bili člani beograjskega gledališča, z očetom Janezom Jakobom iz Sežane in svojo materjo Terezijo Breščak, sestro mojega deda iz Dobravelj. Družina je po vojni živela v Beogradu. Naj omenim tudi njenega brata Draga, glasbenika in pevca, lirskega tenorista s spretnimi igralskimi sposobnostmi, roj. 1918 v Gorici, umrlega v Beogradu 1984. leta. Po vojni je bil član beograjske opere in gostoval po evropskih in izvenevropskih državah ter odpel preko 50 glavnih vlog. Nastopal je v klasičnih in tudi sodobnih delih in operetah. Ema je imela še sestri Ratko in Olgo.

Gledališče ima veliko moč. Skoz gledališko igralko Emo Starčevo je govorila družba s čustvi tedanjega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Njena umetnost je bila nosilka prave resničnosti, vpletena v zgodovino in zavzetost tiste dobe. Njeni odigrani liki odražajo ustvarjalno delovanje bogatega duha, z razdelitvijo vse njene osebnosti v karakternih vlogah njenemu občinstvu.

Ohranimo jo v lepem spominu!

V spomin nanjo sem napisala zgornjo pesem in jo po nagovoru prebrala zbranemu občinstvu.

Tatjana Malec iz Kopra

[ Odgovori na to | # ]