Piše: Damjana Kuster

V današnjem času, ko smo mnogo preveč ločeni med seboj, se zdi pozitivno razmišljanje prav posebej pomembno. Da ljudje podobnih zamisli in občutij iščemo nove, skupne rešitve, ki bodo omogočale dostojno preživetje vsakomur. Kako torej prebuditi pogum, trdoživost in globino v doživljanju, da se ne bomo mogli več brezbrižno gnati za materialnimi dobrinami, ampak bomo sposobni slišati svoj notranji glas, se zanesti nase in na svojo moč ter tako delovati za dobrobit človeštva?

Da lahko resnično doživimo in živimo »ta trenutek«, moramo najprej vedeti, kdo smo in kaj je naš namen. Zavedati se moramo tudi svoje troedinosti, saj smo bitje, sestavljeno iz telesa, uma in duha. In ta troedinost nas spremlja na vsakem koraku. Pot spoznavanja samega sebe je mnogokrat težka, polna najrazličnejših preizkušenj in dogodkov, ki se zdijo na prvi pogled naključni, mnogokrat celo krivični, pa vendar, ko gledamo nazaj, so stvari tako logične. Naključij ni.

Naša največja sovražnika na poti spoznanja, ki nas prepogosto zaustavljata, sta občutek krivde in občutek strahu.

Občutek krivde je popolnoma nesmiseln in ne smemo ga zamenjati z obžalovanjem. Obžalovanje je občutek, ki nam sporoča, da nam je žal za nekaj, kar smo naredili in da tega ne bi želeli ponoviti. Krivda pa je občutek, ki nas zaznamuje in nam nikoli ne dovoli, da bi se odkupili, ne glede na to, kaj smo naredili.

Strah je moč, ki krči, zapira, srka vase, beži in škoduje. Ne smemo ga zamenjati s previdnostjo, kajti previdnost je občutek, ki nam sporoča, da se moramo zaščititi, preden stopimo na rob; strah pa je občutek, ki nam sploh ne dovoli narediti koraka. Vzame nam ves pravi smisel, vso pravo svetost življenja samega.

Problem pa je, ker smo se naučili živeti v strahu; govorili so nam o preživetju najsposobnejšega, o zmagi najuspešnejšega in o uspešnosti najbolj prebrisanega. In tako se trudimo postati najsposobnejši, najmočnejši in najbolj prebrisani in če nam karkoli manjka, se ustrašimo izgube, kajti naučeni smo, da biti manj pomeni izgubiti.

Nasprotje strahu je ljubezen, pa vendar tako malo vemo o ljubezni, ki ne bi bila osnovana na strahu. Prava ljubezen je moč, ki širi, odpira, vztraja, deli z drugimi, zdravi. Je tisto, kar je brez pogojev, brez omejitev in brez potreb. Ne zahteva ničesar v povračilo, nima konca, pa vendar gre v neskončnost.

Poznamo uspešnost najbolj prebrisanega in tako malo vemo o blaženosti najbolj ljubečega…

Treba se je zavedati, da vsa dejanja, ki jih storimo, temeljijo ali na ljubezni ali na strahu, in to ne le tista, ki so povezana z medčloveškimi razmerji. Odločitve, ki vplivajo na posle, politiko, religijo, vzgojo naših otrok, socialne programe, ekonomske cilje različnih družb; odločitve, ki se nanašajo na vojno, mir obrambo, nasilje; odločitve ali si bomo prisvajali ali dajali, ali bomo kopičili ali razdeljevali – vsaka svobodna odločitev, ki jo kdajkoli sprejmemo, izvira iz misli na ljubezen ali iz misli na strah. Kajti tako strah kot ljubezen sta občutka, ki, podobno kot vsi občutki, ustvarjata vibracijo.

Vendar je nad tema dvema principoma nekaj, čemur jaz pravim resnica. Ni se vedno lahko odločiti zanjo, je pa vsekakor vredno, kajti resnica je edina, ki nas lahko osvobodi. Ko se odločimo za resnico, postane naše življenje ena sama sprememba, postanemo prisotni, čuječi, sočutni, hvaležni, in kar se mi zdi še posebej pomembno – postanemo odgovorni.

Vse to je nekaj, kar ne moremo zblefirati, niti ukrasti niti se priučiti. Je stvar zavesti.
Razne frustracije, s katerimi se danes ukvarjajo ljudje, v glavni meri izvirajo iz neposlušanja duše.

Zato je zelo pomembno, da se naučimo občutiti ta trenutek, da se zavedamo, da lahko nenehno dvigujemo frekvenco - in to tako, da držimo pozornost. Ob tem pa je treba ves čas preverjati, kakšen je naš namen. S svojimi nameni namreč vplivamo na ustvarjalno energijo v vsakem trenutku.

Ko ni strahu, nismo ločeni niti drug od drugega niti od samega sebe niti od Boga. Vsi smo eno.

Vir: www.gibanje.org