Piše: Staša Lugovski v Vivi www.viva.si

Vprašanje za milijon dolarjev: kaj je skupno specialnemu agentu Foxu Mulderju, detektivu Adrianu Monku, dr. Sheldonu Cooperju in kapitanu Spocku – poleg očitnega dejstva, da so vsi fiktivni liki priljubljenih nadaljevank? Odgovor se skriva v naslovu, z obljubljenim milijonom pa žal ne bo nič. Zagotovo pa boste v nadaljevanju dobili nekaj zanimivih informacij o skrivnostnem in med šolarji in študenti nadvse zaželenem fotografskem spominu. Ali v resnici obstajajo ljudje, ki si lahko zapomnijo vse, kar vidijo?

Kako deluje spomin?
Spomin je fiziološki proces, ki, preprosto povedano, obsega tri stopnje: kodiranje, ohranjanje in obnavljanje posamezne informacije. Kodiranje omogoči, da se informacija iz zunanjosti prek elektrokemičnih dražljajev preobrazi v obliko, ki jo lahko naši možgani obdelajo.

S tem ko informacijo kodiramo, jo tudi ohranimo. Pri tem je naš cilj, da jo ohranimo za (ne)določeno časovno obdobje. Naposled moramo biti sposobni ohranjeno informacijo po potrebi tudi obnoviti. 

Kaj je torej fotografski spomin?

Ejdetični spomin je izraz, s katerim označujemo sposobnostnekajminutnegaizredno natančnega pomnjenja podob, zvokov ali predmetov. Ožja sopomenka za ejdetični spomin je fotografski spomin, le da je ta sposobnost omejena zgolj na vizualne informacije, medtem ko si osebe z ejdetičnim spominom nehote, neselektivno in brez uporabe tehnik pomnjenja(mnemotehnike) zapomnijo vse senzorične informacije. 

Znanstveniki še niso postavili ostre ločnicemed ejdetičnimin fotografskim spominom, saj večine možganskih procesov, povezanih s pomnjenjem, še niso razvozlali. Opazili pa so, da imajo osebe, za katere velja, da premorejo fotografski spomin, domala popoln nadzor nad priklicevanjem podob, ki so jih videli v različnih časovnih obdobjih. Klasična potrditev fotografskega spomina je denimo to, da se oseba do zadnje podrobnosti spomni poljubnega časopisnega članka, ki ga je prebral pred leti. Teoretično gledano ejdetični spomin pomeni senzorični spomin na dogodek, ki je tako podroben, kot da bi ga oseba, ki o njem pripoveduje, gledala oziroma čutila v danem trenutku. 

A ljudje z ejdetičnim spominom se neredko težje spomnijo vizualnih informacij, saj zaradi presežka podatkov, ki jih vsakodnevno zaznajonjihovi možgani, ne zmorejo razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi podatki, zaradi česar številne spomine pomešajo. Njihov spomin je  »neobdelani« senzorični spomin, saj mu manjka zaznavno procesiranje, s katerim možgani senzoričnim informacijam podelijo pomen. Ljudje z ejdetičnim spominom že od samega začetka pri učenju potrebujejo posebno pomoč. Pogosto se spomnijo celo dogodkov iz časa, ko so bili še dojenčki. Ker se spomini v njihovih možganih shranjujejo drugače (ne opravljajo selekcije med pomembnimi in nepomembnimi informacijami), je pri njih tudi razlikovanje med budnim stanjem in spanjem zabrisano; včasih se tudi sanj spominjajo kot resničnih dogodkov – in nasprotno. Odtod izhajajo tudi njihove težave s spanjem, ki so povezane zmorami in s preobremenjenostjo možganov z informacijami. Zaradi nenehne preobremenjenosti se taki posamezniki utegnejo zdeti oddaljeni in hladni, njihovo izredno sposobnost pomnjenja pa lahko spremljajo druge vedenjske motnje, kot so denimo motnje avtističnega spektra. Tak primer je Kim Peek, ki je bil navdih za nastanek filma Rain Man. 

Resnice in zmote

Velik del trenutne razvpitosti ejdetičnega spomina izvira iz pretirane uporabe tega termina za domala vsak primer izjemne sposobnosti pomnjenja. Posedovanje dobrega spomina jenavadno znak, da oseba nima ejdetičnega spomina, ampak gre za kombinacijo talenta, naučenih tehnik in obsežnega znanja (informacijesi laže zapomnimo, če poznamo povezavo med njimi, kot če se učimo za nas nepovezane stvari, katerih pomen nam ni znan). Raziskave kažejo, da so doslej dokumentirane ejdetične sposobnosti precej manj pogoste, kot je veljalo.

Omeniti velja interpretacijo Adriaana de Groota, do katere je prišels poskusi, ki jih je opravil s šahovskimi mojstri. Ti so premogli izjemne sposobnosti pomnjenja, kakršne so dotlej pripisovali ejdetičnemu spominu. De Groot je preizkušal njihovo sposobnost pomnjenja kompleksnih položajev šahovskih figur na šahovnici. Odkril je, da si lahko šahovski mojstri zapomnijo presenetljivo večjo količino informacij kot laiki, kar naj bi govorilo o njihovih ejdetičnih sposobnostih. Do preobrata je prišlo, ko so šahovskim mojstrom pokazali razporeditev figur na šahovnici, ki se v igri nikoli ne pojavi. Njihov spomin ni bil kaj prida boljši od spomina laikov, kar utegne pomeniti, da šahovski mojstri razvijejo posebno tehniko organizacije in povezovanja določenih vrst informacij – to pa ne spada v okvir definicije ejdetičnega spomina.

Ali ejdetični spomin sploh obstaja?

Velik znanstveni dvom o obstoju ejdetičnega spomina se je pojavil okrog leta 1970, in sicer na osnovi poskusa Charlesa Stromeyerja, ki je preučeval spomin svoje žene Elizabeth. Ta je trdila, da si lahko zapomni poezijo, napisano v tujem jeziku, ki ga ne razume, in sicer še leta po prvem branju pesmi. Elizabeth je edina oseba, ki je kdajkoli uspešno opravila takšen test. Metodologija tega testa je vprašljiva, saj ga je izvajal njen mož, Elizabeth pa testa nikoli več ni hotela ponoviti. Nedavno je znova prišlo do zanimanja za podobno testiranje, vendar so bili rezultati precej slabši. 

Vseeno obstaja nekaj nepojasnjenih primerov ejdetičnega spomina. Ukrajinski profesor Andrej Sljusaršuk si je zapomnil več kot 30 milijonov cifer števila π. Čeprav ni zmogel ponoviti vseh, pa je lahko povedal katerokoli naključno izbrano zaporedje. Madžarski matematik John von Neumann je lahko zrecitiral sleherno besedo vsake knjige, ki jo je kdaj prebral, četudi je od takrat minilo več desetletij – vključno s številko strani. Skladatelj in pianist Sergej Rachmaninov si je lahko že po drugem branju zapomnil celotne skladbe. Stephen Wiltshire lahko nariše natančen tloris mesta zgolj na osnovi enega ogleda iz helikopterja. 

Ali se ga lahko priučimo?

Doslej še ni dokumentiranega primera priučenega spomina te vrste, obstajajo pa številne metode, ki nam pomagajo izboljšati spomin. A. R. Luria je napisal knjigo Mindof a Mnemonist, ki govori o moškem z izjemnim spominom, S. V. Šereševskem. Ta si je lahko zapomnil dolge sezname naključnih besed in jih še desetletja pozneje tudi natančno ponovil. Luria je verjel, da je imel Šereševski neomejen spomin. Uporabljal je mnemotehniko, pri kateri je urejal predmete vzdolž ceste Maksima Gorkega, se nato vrnil nazaj na začetek in jih nato enega po enega pobiral vse od začetka do konca poti. Tej mnemotehnikipravimo metoda lociin ni povezana s fotografskim spominom.

Še en dokaz, ki podpira dvom v obstoj fotografskega spomina, je svetovno tekmovanje v spominu. Tekmovanje skoraj v celoti sestavljajo vizualne naloge. Nihče od zmagovalcev tega tekmovanja ne zagovarja obstoja ejdetičnih sposobnosti, prav nasprotno, vsi uporabljajo različne mnemotehnike, večinoma metodo loci. Vse te metode niso povezane s fotografskim spominom, ki je pridobljen, metode pa so priučene. 

Poleg metode loci si pomnjenje lahko olajšamo s številnimi drugimi mnemotehničnimi metodami. Sezname si denimo lažje zapomnimo s tvorjenjem akronimov (besede, sestavljene iz prvi črk besed v seznamu). Zaporedja številk pa si lažje zapomnimo, če si izmislimo stavek, v katerem bo imelo zaporedje besed enako število črk kot gredo števke v številu. Veliko več podobnih metod pomnjenja lahko najdete na spletu in v knjigah za izboljšanje spomina. 

Izjemno redka sposobnost

Dosedanje raziskave kažejo, da je fotografski spomin, če sploh obstaja, izjemno redka sposobnost. Obenem je dvorezen meč za vse, ki ga premorejo, saj ga lahko spremljajo tudi vedenjske motnje. Pomanjkanje razumevanja, raziskav in standardizacije testov o različnih vrstah spomina utegnete ljudi pustitiv zmotnem prepričanju, da imajo duševno motnjo, saj se prav zaradi tega razlikujejo od okolice. Naj vam na koncu zastavim resnično vprašanje za milijon dolarjev: če bi lahko izbirali, ali si še vedno želite imeti tovrsten spomin?

Izvrsten spomin samo v otroštvu?

Ejdetični spomin, pri čemer gre za pomnjenje dogodkov, ki so tako podrobni, kot da bi ga oseba, ki o njem pripoveduje, gledala oziroma čutila v danem trenutku, so raziskovalci opazili  v zgodnjem otroštvu. Imelo naj bi ga od 2 do 10 odstotkov otrok, pri čemer pa ni dokazano, da bi bila ta sposobnost povezana s stopnjo inteligence. Po šestem letu starosti ta izjemna sposobnost pomnjenja postopoma izzveni. Dokazali so ga z metodo priklicevanja slik. Otrokom so pokazali sliko ter jim naročili, naj jo preučujejo približno trideset minut, zatem pa so sliko umaknili. Ugotovili so, da si otroci z ejdetičnim spominom zapomnijo sliko s popolno natančnostjo, vendar le nekaj minut po umiku slike. Raziskovalci še niso odkrili tovrstnega natančnega spomina pri odraslih. 

Vir: www.viva.si