|  Na spletni strani MMC RTV Slovenija pišejo, da so skoraj deset let po tem, ko je Dan Brown z Da Vincijevo šifro organizacijo Opus Dei v naši zavesti zasidral kot nekakšno temno silo iz ozadja, je ustanova "udarila" nazaj s filmom, ki njenega razvpitega ustanovitelja prikaže v krasni luči.
Film There be Dragons v režiji Rolanda Jofféja, ki je ta teden dočakal premiero v Španiji (maja prihaja v ZDA, za drugod pa datumi še niso znani) in katerega snemanje je stalo približno 40 milijonov dolarjev, so v veliki meri financirali darovalci organizacije Opus Dei.
Vsekakor ne gre za kakšen nepomemben projekt: Joffé ima za seboj več kritiško hvaljenih uspešnic, ki se odvijajo na ozadju pomembnih zgodovinskih poglavij (Denimo The Killing Fields, Mesto radosti, Škrlatno znamenje ter seveda The Mission, zgodba o jezuitih v Južni Ameriki), v glavni vlogi pa bomo spoznali Charlieja Coxa, ki se je sicer ravno pridružil trenutno eni najbolj "vročih" serij na ameriških malih ekranih, Boardwalk Empire; med drugim se v filmu pojavijo tudi Olga Kurylenko, Wes Bentley (Lepota po ameriško) in Geraldine Chapman.
Podporniki filma v bran njegovi objektivnosti izpostavljajo dejstvo, da je Joffé agnostik in Jud, a treba je vedeti, da so člani Opusa Dei kot "strokovnjaka na snemanju" posodili celo enega svojih duhovnikov ... There Be Dragons je bolj ali manj biografska zgodba sv. Jožefmarije Escrivá de Balaguerja, ustanovitelja Opusa Dei, ki ga je leta 2002 kanoniziral papež Janez Pavel II.
Escrivá, ki ga je zgodovina obsodila zaradi sodelovanja s španskim fašizmom oz. generalom Francom, je tukaj prikazan kot izrazito apolitičen človek, trdo odločen, da se ne bo postavil na nobeno stran. Precej pozornosti bo verjetno deležen tudi prizor samokaznovanja, eno spornejših ravnanj Opusa Dei, še pišejo na MMC RTV Slovenija.
Več >>
Vir: rtvslo.si
|
NE ZAMUDITE
Se Opus Dei lahko reši podobe zlovešče sile v senci?
Prispeval/a: eckhart dne sobota, 2. april 2011 @ 15:00 CEST
Hmm, ja - Opus Dei = Božje Delo. Bolj perverznega imena si ta mračna, po mafijskem zgledu delujoča organizacija ni mogla nadeti (mogoče jim lahko konkurira samo še njihov originalni zgled, katerega moderni klon so, to je jezuiti = jezusovci, pa seveda razno razni islamski džihadi = svete vojne v imenu edinega Boga).
Vladimir Felzmann, ki je Opus Dei zapustil po triindvajsetih letih, je takole razlagal svoj odhod: »Ugotovil sem, da Opus Dei nima nobene zveze z Bogom«. Bil je prepričan, da je vsak, ki dalj časa živi v Opusu Dei intelektualno tako »ohromljen«, da postane čustveno odvisen in popolnoma zavezan organizaciji. Začne se v trenutku zaprisege, potem pa utrjuje z »vzgojnimi prijemi«, ki se jim je prisiljen podrejati. Sistem prisili visoko inteligentne ljudi, da lastne sposobnosti etične presoje popolnoma podredijo višji avtoriteti in se v posameznih primerih popolnoma odrečejo moralni odgovornosti za svoje ravnanje v zunanjem svetu. (str. 167) Opus Dei v svoje šole vabi predvsem otroke staršev srednjega razreda, ki zmorejo plačati razmeroma visoko šolnino. Duhovni razvoj svojih učencev usmerjajo in spremljajo od samega začetka. S tem jih pripravljajo na njihovo članstvo v Opusu Dei. Opus Dei zanika, da bi novačil med mladimi, toda človek si more le ogledati primerna gradiva, pa bo razumel kolikšen pomen pripisuje mladim: »Mladost je čas, ko se izoblikuje posameznik. To je čas idealov in ljubezni, ko je njegova duša odprta – in nadvse dovzetna – za luč spoznanja… To je najbolj primeren čas za sejanje… (uvodnik v Cronica VII, 1962). S široko mrežo šol je Opus Dei v osemdesetih letih pridobil bolj zanesljive in predane člane, ki jih je od otroštva dalje vzgajal v duhu interesov Opusa Dei. (str. 175 – 176)
V svoji predrznosti si Opus Dei dovoli marsikaj: uporablja enaka orožja, kot jih uporablja njihov sovražnik. Za svoje potrebe najema ljudi, ki zanj niso vredni nobenega spoštovanja, in ti opravijo najbolj umazane posle. Na ta način uresničuje cilje, ne da bi se neposredno vpletal. Potem jih Opus Dei zavrže, tako kot človek odvrže umazan robček. Tako Opus Dei denimo najema odvetnike, ki mu svetujejo, kako naj se izogne plačevanju davkov – kasneje bodo seveda trdili, da je bil tako prihranjen denar namenjen širjenju vere. Najemajo arhitekte, ki se znajo izogniti gradbenim omejitvam in mu pridobijo lokacijska dovoljenja, npr. za šole. Najemajo lahke ženske, ki izzivajo škandale in spravljajo ob dober glas politike, ki nasprotujejo Opusu Dei.
Kaj ima torej cerkveni Opus Dei opraviti z Bogom in Kristusom? Kajti ne pozabimo: totalitarni malikovalski kult Opus Dei se ne ne imenuje samo »katoliški«, ampak tudi »krščanski«. O tem je Mahatma Gandhi, znan Nobelov nagrajenec za mir govoril 8. septembra leta 1920: »Trdno sem prepričan, da današnja Evropa ne uresničuje Božjega Duha in kristjanstva, ampak satanov duh. In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah. Menim, da evropsko krščanstvo pomeni klevetanje Jezusovega kristjanstva.« Vir: Gandhi, Christus und die Christen« (Gandhi, Kristus in kristjani), 1931.
Več o tematiki:
http://www.pozitivke.net/article.php?story=20071006163115509&query=Opus%2BDei
---
Bog da, cerkev ne!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru