Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je svoj odnos do pojavov, ki znižujejo raven etike javne besede v medijih in drugih oblikah javne komunikacije že večkrat izrazil, tako prek obravnave posameznih pobud, kot v javnih sporočilih in zlasti v svojih letnih poročilih, ki se obravnavajo v državnem zboru.

V teh poročilih, na podlagi katerih državni zbor sprejema svoja priporočila, tudi na področju etike javne besede, je Varuh dal analizo primerov, ki jih je obravnaval, oceno dela državnih institucij in predloge za izboljšanje razmer.

Kadar Varuh prejme pobude posameznikov ali skupin, ki so prizadeti zaradi posameznih objav, jih praviloma usmeri na uporabo pravnih in drugih poti, ki so jim na voljo. To so lahko kazenski in civilni sodni postopki ter postopki v okviru novinarskih združenj.

Varuh sam nima pristojnosti do medijev in novinarjev, zato nanje ne more naslavljati poizvedb in predlogov. Pristojen pa je do državnih organov in v zvezi s tem je v poročilih kritično ocenjeval zlasti delo organov pregona (državnih tožilcev) pri kvalifikaciji posameznih ravnanj, ki so imela znake javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti.

Varuh je sam začel postopke pred novinarskim častnim razsodiščem le v primerih, ko so prizadeti otroci ali predstavniki marginalnih skupin, ki po oceni Varuha sami teh postopkov ne morejo začeti. V vseh drugih primerih pa prizadete spodbuja, da sami vodijo postopke za varstvo svojih pravic in interesov. Le tako se bo sčasoma tudi v Sloveniji izoblikovala sodna in druga praksa, ki bo dala odgovore na vprašanja, do kod lahko seže svoboda izražanja, kdaj pa je ta meja presežena in prevladujejo druge človekove pravice in svoboščine.

Mejo in tehtanje med svobodo izražanja in drugimi svoboščinami in pravicami lahko poda le sodišče po presoji okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Na tem področju je dostopna obsežna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že večkrat ponovilo, da svoboda izražanja pomeni enega izmed temeljev demokratične družbe, pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka.

Ob tem pa poudarja tudi, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, ki jih dojemamo kot neškodljive ali se do njih niti ne opredeljujemo, temveč zajema tudi tiste, ki prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo bodisi državo ali pa katerikoli del prebivalstva. To terja zahteva po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe.

Pri presoji dovoljenega posega v osebnostne pravice se upošteva zlasti, ali je sporni prispevek v funkciji odpiranja tem, ki so splošnega pomena za javnost. Nesporno je tudi, da imajo pri posegih v osebnostne pravice manjše varstvo politiki in druge javne osebe. V posameznih primerih se upošteva tudi zvrst prispevka in varstvo umetniške svobode avtorjev.

Na tej podlagi je mogoče zaključiti, da mejo kaznivosti in etičnosti posameznih prispevkov lahko dajo le pristojni organi, če prizadeti uporabijo poti, ki so jim na voljo. Varuh se do posameznih prispevkov praviloma ne opredeljuje.

Javno se po svoji presoji oglaša le takrat, kadar oceni, da je to potrebno. To je praviloma v primerih, ko so prizadeti posamezniki ali skupine, ki sami nimajo možnosti začeti postopkov za varstvo svojih pravic in nimajo dostopa do javnosti in medijev.