Andrej Klemenc je eden od vodilnih okoljskih aktivistov in teoretikov na področju ekoloških bojev, energetskih in klimatskih politik. Njegovim družbeno angažiranim pogledom lahko sledimo že od osemdesetih let, denimo v Časopisu za kritiko znanosti, v devetdesetih zlasti v okviru rubrike Oikos. Je tajnik Slovenskega E-Foruma in mentor prihajajočih generacij okoljevarstvenikov.

Kateri so najbolj pereči aktualni ekološki problemi v Sloveniji?

A.K.: Del jih je povezan z neustreznim (inšpekcijskim) nadzorom nad točkovnimi viri industrijskega in urbano-komunalnega onesnaževanja ter posledično s sankcioniranjem in saniranjem lokalnega onesnaževanja tal, vode in zraka kot tudi s prepočasnim črpanjem EU sredstev, kar je deloma povezano s slabo kvaliteto projektov za urejanje okoljske infrastrukture.

Kjer prihaja do ekscesnih onesnaženj (npr. Zasavje), je to hudo pereče za lokalno prebivalstvo. Drugo pereče področje pa je povezano s splošnim razvojnim vzorcem, ki temelji na okoljsko in sicer podcenjeni energiji, ekspanziji (avto)cestne infrastrukture in osebnega avtomobilskega prevoza, večinoma energetsko slabo učinkoviti novogradnji stavb ter siceršnji ekspanziji netrajnostnega potrošništva (kupi čim ceneje in čim več ter čim prej vrzi stran).

To se odraža v naraščajočih emisijah CO2 oz. toplogrednih plinov ter v tem, da se je trend zmanjševanja količine odpadkov na prebivalstva v zadnjih letih spet obrnil v smeri njihovega povečanja, ob tem pa prihaja do zamud pri izgradnji regijskih centrov za ravnanje z odpadki, pri že zgrajenih pa do zamud pri biološko-mehanski obdelavi odpadkov pred njihovim odlaganjem.

Dodamo lahko še problematiko pesticidov v kmetijstvu oz. kmetijskih pridelkih ter nitratov v podtalnici (zlasti v SV Sloveniji), izginjanja tradicionalne krajine oz. zanjo značilnih habitatov ter velike apetite po razvoju množičnega turizma v Triglavskem narodnem parku in njegovi soseščini, pa slika Slovenije kot zelene oaze v Evropi ni več tako rožnata, pardon, zelena. 

Kakšne so lahko posledice gradnje plinskega terminala v Tržaškem zalivu? Postavitev tristometrskih cementnih ploščadi, visoka frekvenca tankerjev itd., kako uničujoče je to za morski habitat?

A.K.: Nisem strokovnjak za te zadeve, a koliko sem uspel slediti medijskim objavam strokovnjakov za ekologijo morja, gre za v primeru „off shore“ terminalov v Tržaškem zalivu za nesprejemljiv poseg, še posebej glede na dejstvo, da so v mulju na morskem dnu usedline, ki vsebujejo visoke koncentracije živega srebra, ki se je skozi stoletja obratovanja rudnika v Idriji naplavljal v Tržaški zaliv.

Segrevanje velikih količin utekočinjenega zemeljskega plina z morsko vodo pa ima za posledico močno mešanje vode v zalivu ter njeno nižjo temperaturo. S tega vidika je dosti bolj sprejemljiva gradnja plinskega terminala v bližini luke Koper, od katerega bi Slovenija tudi sicer lahko imela več, a tu je prav tako kot v čezmejnih Žavljah vprašanje rizika za prebivalce v sicer malo verjetnem primeru velikega uhajanja plina, ki bi tvoril smrtonosen oblak.  

Gradnja drugega bloka JE Krško, vladni razvojni projekt s širokim političnim konsenzom, naj bi stekla leta 2023. Kaj to pomeni z vidika vplivov na okolje? Kje bo odlagališče RA odpadkov?

A.K.: Ne strinjam se, da obstaja širok politični konsenz o gradnji NEK II, čeprav le ta obstaja v ozkem vrhu politično-(elektro)gospodarske elite, pa še tu (še) ni trden. Moram vas tudi popraviti, da naj bi se NEK II začela graditi leta 2013 in bi bila zgrajena nekje do konca desetletja. V koalicijski pogodbi je jasno zapisano, da bo vlada to opcijo najprej temeljito preučila, potem pa tudi v primeru pozitivne odločitve vso zadevo dala na referendum.

Ta bo velik preizkus za odprtost in demokratičnost Slovenije. Bodo nasprotniki vladne odločitve imeli možnost za enakopravno predstavitev svojih stališč v javnosti oz. medijih ali bodo le kulisa za demokratičen imidž političnega odločanja, ki ga bosta obvladovala kapital in strankokracija?

Referendum bo po eni strani katalizator za regresivni trend h krepitvi novega korporativizma na Slovenskem, po drugi strani pa katalizator za Slovenijo kot odprto družbo tudi kar se tiče zagotavljanja energetskih storitev. Utegne biti veliko „usodno vprašanje“, ki  katalizira dominantno matrico razvojnega upravljanja družbe.  

Sicer pa si težko predstavljam vlado, ki bo pred ljudstvo prišla z odločitvijo za gradnjo brez podpisane predpogodbe o skladiščenju visoko radioaktivnih odpadkov oz. izrabljenega jedrskega goriva. To ne bo mačji kašelj. Predvideno kritično pomanjkanje proizvodnih kapacitet za električno energijo pa bo v Sloveniji nastopila že v času predvidenega začetka gradnje nove nuklearke.

Se pravi, da ga bo potrebno rešiti drugače – verjetno predvsem z veliko bolj fleksibilnimi ter hitreje postavljivimi plinskimi elektrarnami, predvsem z visoko učinkovitim plinsko-parnim ciklom ter industrijskimi in komunalnimi plinskimi kogeneracijami. Ter kot kaže novim blokom šoštanjske termoelektrarne. Energetski scenariji tudi kažejo, da druga nuklearka tudi s stališča zmanjševanja emisij toplogrednih plinov iz elektroenergetike ni nuja, temveč izbira.

Z realizacijo scenarija učinkovite (so)proizvodnje in rabe energije je cilje zmanjšanja emisij celo nekoliko lažje doseči, predvsem pa imamo v tem scenariju veliko večji potencial za multiplikatorje trajnostnega narodnogospodarskega razvoja, predvsem več in bolj trajna delovna mesta kot tistih okoli tisoč za pet do šest let, kolikor naj bi jih prinesla gradnja NEK II.

Sedanja finančno-gospodarska kriza bo še zaostrila vprašanja financiranja gradnje – brez bistvenega povečanja cen električne energije in usmerjanja vseh tako pridobljenih sredstev v gradnjo NEK II Slovenija ne bi zmogla zagotoviti financiranja, tudi če bi se odločili za zelo sporen model državne gradnje nove nuklearke.

To pa bo ogrozilo konkurenčnost male in srednje industrije, ki danes zato, da imamo gospodinjstva in veliki odjemalci poceni elektriko, že zdaj plačuje za elektriko več kot njeni konkurenti v EU. Kot partnerji pri financiranju gradnje se ponujajo Italijani, ki želijo imeti Slovenijo in Albanijo kot svoji „nuklearni postojanki“ za oskrbo z električno energijo. Smo državljani in državljanke Slovenije to pripravljeni sprejeti?   

Konec koncev, ne pa tudi nenazadnje – po logiki stvari bo vlada imela več kot dovolj dela že s tem, da sprejme odločitev glede podaljšanja obratovanja sedanje nuklearke po koncu predvidene življenjske dobe leta 2013. Z ali brez njega pa bo potrebno v praksi in ne na papirju rešiti vprašanje „nasledstva“ jedrskih odpadkov med Slovenijo in Hrvaško.  Bo vlada politično tvegala in nam nakopala nova odprta „nuklearna vprašanja“ še preden bodo rešena stara?

Septembra je čez Slovenijo tekla strogo tajna operacija transporta visoko radioaktivnih odpadkov. Transport je financirala in nadzirala ameriška Agencija za jedrsko varnost z vsemi dovoljenji s strani RS. Čigavi interesi stojijo za tovrstnimi rizičnimi operacijami?

A.K.: Odgovor je preprost: interesi velikih sil, da se vojaški jedrski klub ne širi in da  izrabljeno jedrsko gorivo ne pride v roke potencialnih „malopridnih držav“ in  teroristov. Kakorkoli že se to cinično sliši – v tem primeru so tveganja, ki smo jim bili izpostavljeni med  prevozom, glede katerega javnost ni bila obveščena, v funkciji naše lastne varnosti, pa karkoli si že mislimo do nedavnega Bushevi Ameriki ali (za vekomaj?) Putinovi Rusiji. Kaže pa na povezanost t.i. „miroljubne“ in vojaške uporabe jedrske energije.

Kakšno je stanje na področju pitne vode v Sloveniji? Zadnje čase se omeja več ekoloških bomb, npr. Dravsko polje.

A.K.: O tem raje vprašajte ga. Marto Vahtar z ICRO ali svobodnega okoljskega raziskovalca Antona Komata. Vedno sem se branil vloge „vsepristojnega dežurnega ekologa“.    

Farmacevtska industrija ima poleg škodljivih učinkov na okolje tudi škodljive učinke na zdravje človeka, ki so skoraj popolnoma spregledani in niso deležni kritike? Ali bi morale organizacije za varstvo potrošnikov opozarjati nanje?

A.K.: Nedvomno. Potrošniške organizacije so oz. bi morale biti ključne pri odkrivanju in preprečevanju nevarnosti za zdravje ljudi in okolja pri vsem, kar kupujemo, vključno oz. celo prednostno glede farmacevtskih in fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov). Bomo videli kako se bodo realizirale obljube vlade o krepitvi njihove vloge.

Kje v verigi onesnaževanja okolja je neoliberalno kmetijstvo, delujoče na principih cenovnega absolutizma?

A.K.: Sedanji globalni sistem prehranjevanja je izredno neučinkovit, kvazi liberalen (ameriški in evropski veliki farmerji so prejemniki ogromnih subvencij, hkrati pa največji nasprotniki za odprtje trga za uvoz hrane iz „tretjega sveta“) in netrajnosten.  O  tem, pa tudi o okoljskih vidikih slovenskega kmetijstva bi kaj več lahko kompetentno povedala tako Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj kot agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec.

Kakšne so vloga in predvsem možnosti razvoja miroljubnega kmetijstva v primerjavi z industrijskim?

A.K.: Za ZDA so ugotovili, da bi se lahko prehranjevale na osnovi ekološke pridelave in predelave hrane, vendar bi moral biti v tem primeru vsak sedmi prebivalec eko-kmet. Ker smo tako okuženi z ideologijo, da je manjšanje deleža kmečkega prebivalstva merilo „napredka“, se nam to zdi nezaslišano.

A tudi v tem primeru bi se lahko od okoli 200 milijonov aktivnega prebivalstva v ZDA dobrih 160 milijonov lahko ob tem, da bi uživali zdravo hrano in živeli v zdravem okolju, ukvarjalo z drugimi dejavnostmi. Meni se to ne zdi noben „padec“ v neko tradicionalno ruralno družbo- navsezadnje danes tudi (eko)kmetje živijo v informacijski družbi, so izobraženi, mobilni in vključeni v različne „virtualne realnosti“.

Kako bi bilo s tem v Evropi ne vem,  saj je  Evropa , celo če je obravnavamo skupaj z evropski delom Rusije (kje so pravzaprav meje Evrope kot topološkega konstrukta?) bistveno bolj gosto naseljena kot ZDA. A to se v bistvu detajli – osnoven je konceptualni odmik od razumevanja industrijskega kmetijstva kot nečesa učinkovitega ter njegove ekspanzije kot merila „napredka“.   

Ali lahko rečemo, da kapital v Sloveniji, s soglasjem nacionalnih oblasti, ki izdajajo obratovalna dovoljenja, onesnažuje okolje in ogroža zdravje prebivalstva, npr. Lafarge v Zasavju in drugi?

A.K.: Če že govorimo v tem registru potem bi bilo potrebno reči, da je tudi „kapital“ v Sloveniji razcepljen subjekt in da, rečeno s Clausom Offejem, kapital kot tak deluje v interesu vseh članov kapitalistične družbe, torej  ne le njegovih lastnikov in menedžerjev, temveč tudi delovne sile. Del ga lahko preživi le s stalnim izigravanjem oz. odlaganjem spoštovanja v pravni red Slovenije prenesenih okoljskih standardov EU, del kapitala pa prav to izigravanje in nespoštovanje tako ali drugače ovira.

V Črnomlju npr. so se bremen več desetletnega lokalnega onesnaževalca okolja rešili šele, ko je ta s svojim onesnaževanjem avtomobilov, parkiranih na dvorišču sosednje nove podružnice danske multinacionalke, vodstvu in zaposlenim slednje šel tako na živce, da je morala inšpekcija opraviti svoje delo. Onesnaževalec kot kralj na Betajnovi v zatonu v novi konstelaciji ni mogel več izvajati pritiska na inšpekcijske službe, češ vi kar uveljavite okoljevarstveno zakonodajo in si pripišite posledice za brezposelnost vaših sosedov in  sorodnikov.  

Na mikro ravni slika  tako ni tako črno bela, na globalni ravni pa je seveda strašljivo, ko spoznavamo, da gospodarski krizi globalne kapitalistične družbe lahko ubežimo le tako, da povečujemo svojo osebno porabo. Tudi če kupujemo „eko“ izdelke ne moremo ubežati izsiljevalski logiki vedno večje osebne porabe kot gonila kapitala, zadevo lahko le omilimo oz. upočasnimo. Na ta način je enačba pravočasnega in zadostnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov nerešljiva. To je tisto „unheimliches“, testnobno, grozljivo, ko govorimo o okolju in kapitalu.

Zgodba s trboveljskim Lafargom pa je le lokalna komedija oz. žaloigra, v kateri je minister nastopal predvsem kot „mediator“, ne pa kot tisti, ki spravi pristojne inšpekcije in agencije v red, da opravijo svoj posel tako kot je treba  in se da uveljavi Zakon. So pa v ozadju verjetno še lokalno-regionalne politično oblastne igre, Lafarge pa je izpostavljen  tudi zato, ker je pač v tuji lasti in kot tak primerna tarča za kanaliziranje lokalnih zdrah. S čemer nočem reči, da je „nedolžen“,  pač pa to, da pri teh stvareh nikoli ne gre le za „okolje“, tudi če so v prvih bojnih vrstah čistokrvni varuhi okolja, ki niso okuženi z interesno oblastnimi igrami.   

Ali lahko postane Slovenija smetišče Zahoda?

A.K.: Ne. Naj se sliši še tako „nealternativno“, je temu tako, ker smo v EU in ker nam kljub pomanjkljivem spoštovanju okoljske zakonodaje ne vlada „ekološka mafija“. Smetišče Zahoda so države kot so Romunija, Bolgarija, Albanija, jug Italije, afriške države in odprta morja.

Ali v Sloveniji obstajajo okolju prijazna podjetja? Katera industrija je najbolj pogubna za okolje?

A.K.: V Sloveniji je precej podjetnikov, ki v upoštevanju varstva okolja  deloma vidijo etični imperativ deloma pa podjetniško priložnost. Pogubna pa je vsaka industrija, ki ne generira dovolj dodane vrednosti za sanacijo oz. odpravo prekomernega onesnaženja okolja in ki tudi potencialno nima perspektive, da bi bila konkurenčna ob internalizaciji t.i. eksternih stroškov v cene surovin in energije. To pa je ponavadi – ne pa vselej - tudi industrija s slabo plačanimi delovnimi mesti. In tega je v Sloveniji precej.

Tudi to je deloma cena za „mehko tranzicijo“. Resno prestrukturiranje slovenske industrije se šele začenja. Strinjam se s Frančkom Drenovcem, da smo prišli do konca nekega razvojnega ciklusa, katerega matrica se je vzpostavila konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je bila tudi sprejeta odločitev o gradnji NEK. NEK II bo, če bo šlo za s strani države oz. na paradržavno financiran projekt, tako simbolno in realno v funkciji agonije te razvojne paradigme.  

Kdo nosi politično odgovornost v primerih ogrožanja okolja in zdravja? Kje tiči politični in kje kapitalski interes, kdo profitira?

A.K.: To je potrebno presoditi od primera do primera. Da bi se to lažje razčistilo niso potrebne le bolj neodvisne, usposobljene in opremljene inšpekcijske in kriminalistične službe ter organi za boj proti korupciji in pranju denarja, temveč tudi večja sistemska podpora neprofitnim, v javno dobrobit delujočim organizacijam na področjih varstva zdravja, okolja in narave.

Tako na državni kot na lokalnih oz. občinskih ravneh. A res močne in neodvisne so tiste organizacije, ki se lahko financirajo samo s prispevki državljanov. Tu pa nam manjka tako zaupanja kot zavesti in nenazadnje tudi sredstev. Okoljsko ozaveščeni srednji razred v Sloveniji je šibak in omejen predvsem na individualna potrošniško-gospodinjska dejanja, ne pa v podporo kredibilni kolektivni akciji.  

Obstaja močan trend prenosa sistemske odgovornosti na individualni nivo; ekološka odgovornost se vse bolj prelaga z industrije na ramena posameznika; na vsakem koraku naletimo na opozorila v stilu: skrb za okolje se začne na krožniku, reciklirajte odpadke, varčujte z energijo ipd. Zdi se, da se veliki sistemi odvezujejo odgovornosti in jo postavljajo v breme posameznika.

A.K.: Konec koncev imajo prav in če uporabimo dialektiko, lahko postanejo žrtve lastne logike. Kaj pa, če kot potrošniki rečemo, da če smo že za vse odgovorni, potem bomo tudi zapravljali manj, kot državljani pa, da želimo manj delati in imeti več razpoložljivega – in ne le prostega - časa, tudi za ceno izgube „standarda“. Do včeraj se je to v Sloveniji, v kateri je delovna sila med najbolj izčrpanimi v Evropi, vsaj glede na količino časa, ko ljudje delajo, veljalo kot popolna utopija.

A zdaj je morebiti prav grozeča recesija priložnost za utopijo krajšega delovnega časa, univerzalnega temeljnega državljanskega dohodka, rekombinacije samooskrbe, menjave uslug, rovašenja ter občasnega vstopa v svet mezdnega ali samostojno podjetniškega dela ipd. Marsikdo, ki ima denar, pa bo po sedanji lekciji globaliziranega špekulativizma raje kot v rizične sklade investiral v hišo, ki sama „proizvaja“ potrebne energetske storitve, prestreza deževnico in reciklira gospodinjsko tehnološko vodo preko rastlinske čistilne naprave na lastnem vrtu.

Če si ob tem še usposobljen za lovljenje priložnostnega oz. projektnega dela in če so člani gospodinjstva sposobni in voljni ekološko pridelati in predelati malo ali malo več sadja in zelenjave, prosti čas pa preživljati brez ambicij po eksotičnih počitnicah in nakupovanju, potem ne živiš niti v iluziji samozadostnosti malega kmeta, niti pod absolutnim pritiskom ublagovljenja svoje delovne sile ali prodaje svojih izdelkov za vsako ceno. Nastaja nov tip „ekološkega post(malo)meščanstva“, v Sloveniji predvsem v obnebju newagerske ideologije.   

Bombardirani smo s hiperpromocijo skrbi zase, zdravega življenja, zdrave hrane, vegetarijanstva, pregona kajenja, debelosti in drugih 'nezdravosti', skratka, na pohodu je paradigma absolutnega zdravja, ustvarja se prototip 'človeka maratonca'. Kakšna je povezava med ekologijo in biopolitiko?

A.K.: To pa je druga plat ekološke „skrbi zase“ in „uporabe ugodij“. Michael Foucault se ob tem verjetno obrača v preranem grobu.  A treba je vedeti, da je tja prišel prezgodaj tudi za to, ker je aids jemal le kot nov diskurz, s katerim oblast legitimira svoj nadzor nad ugodji, ki si jih želijo disciplinirana telesa, ki so sicer njen lastni produkt.

Zdravo živeti pomeni da (se) znaš tudi (pre)grešiti, kategorični imperativ zdravega življenja pa na kolektivni ravni vodi v fašizem. Dispozitiv zdravega življenja ni dispozitiv življenja za zdravje. Paradoks je, da danes veliko ljudi umre prav v oz. zaradi skrbi za zdravje. Seveda pa se nič ne prodaja tako dobro kot „skrb za zdravje“.

Še zlasti, če jo uspeš zaviti v embalažo nečesa eksotično drugačnega od siceršnjih zdravstvenih pripomočkov in storitev. Bio-politika je le naslednji logičen korak v tej smeri. Obljublja brezsmrtnost in pravzaprav je najbolj grozljivo ne to, da laže, temveč to, da ji utegne uspeti. To pa je smrt človeka kot „biti za smrt“. Karkoli že to pač pomeni.  

Kako ocenjuješ vlogo in moč slovenskih NVO na področju ekologije?

A.K.: Se opravičujem, ampak najprej moram popraviti, da gre za varovanje okolja in/ali narave (to sta dve različni zadevi), ne pa za „ekologijo“, ki je, strogo vzeto, znanost o razmerju med organizmom in njegovim okoljem in kot taka vključuje vse mogoče biološke, kemijske in fizične oz. naravoslovne discipline. Zdaj pa k odgovoru na vprašanje. Mogoče je z nami nekako tako, kot je bil v osemdesetih letih moto stripa na notranji zadnji strani hrvaškega političnega tednika Danas. Pisalo je „Danas jesmo, sutra (možda) nismo.“

Eno pa je gotovo – to, da če namreč ne bo nas, bodo pa drugi. Do zaprte naracije teoremov Jerrya Riffkina sem sicer zadržan, a sprejemam njegovo tezo, da je za strukturno rešitev problema brezposelnosti v družbi, ki noče poslabšati možnosti za kvaliteto življenja prihodnjih generacij, a želi ostati odprta in dinamična, krepitev razvoja „tretjega sektorja“ oz. neprofitnih nevladnih organizacij edina alternativa družbi, v kateri je vse več ljudi brez dela, ali opravlja slabo plačana občasna dela, na drugi strani pa se vse več ljudi sooča s sindromom „kronične izgorelosti“ zaradi pretiranega dela in individualizirane odgovornosti, peščica pa se jih koplje v izobilju „leisure class“.

Vprašanja sestavila: Tatjana Grei

Vir. www.cnvos.info