|  Krščanska in židovska vera sta mnogokrat pod napadom gibanja zelenih, zaradi njihovega domnevnega antropocentrisma in zavračanja ostalih vrst. Zagotovo obstajajo razlage pri obeh religijah, ki prikazujejo nezadostno skrb za nečloveška bitja.
Fanatiki, ki verjamejo v zamisel o pravih vernikih, ki bodo zaprhutali v nebesa, medtem ko bo nad neverniki razhajala kuga, zelo malo skrbijo, kakšnemu razdejanju smo medtem priča na Zemlji. Zakaj ne bi takoj oropali primarne divjine, če čas nemudno tiktaka koncu naproti? To so ekstremne izjave, ampak globlje breme, ki ga je kot prvi izpostavil Nietzsche, je krščanska antipatija napram naravi.
Krščanstvo se je obrnilo proti naravi – seksualni naravi, če smo natančnejši, ampak tudi proti Darwinovim zakonom, ki močnejšim zagotovijo preživetje. Krščanstvo zavrača Zemljo in zemeljske zahteve v zameno za nebesa in svetništvo. Te obtožbe niso neutemeljene, ampak krščansko zavračanje narave ima več opravka s Svetim Pavlom in Svetim Avguštinom, kot pa s Staro in Novo Zavezo.
Očitno mesto, kje začeti, je knjiga Geneze. Božji ukaz v prvem poglavju Adamu in Evi je bil:” Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!” je bil srž generacijam okoljevarstvenikov. Ampak, kaj pomeni podrediti si Zemljo in imeti nadvlado nad živimi bitji? Imeti nadvlado nad živimi bitji, nemara postavlja človeka na Bogu podoben podest, ampak vključuje tudi neko mero skrbi.
Imeti moč nad bitji pomeni nekaj drugega, kot jih popolnoma iztrebiti. Tudi, ko je bil Bog razočaran nad brezbožnostjo Zemlje in živalmi, ki jih je ustvaril, celo obžaloval, da je ustvaril bitja, se ustavi pred popolnim izničenjem. Njegove inštrukcije Noetu pri gradnji barke so natančne in specifične – specifične, to je, v vseh pogledih: ne samo eksplicitnih in posebnih, ampak tudi v povezavi s stvarmi in biološkimi vrstami.
“Od vsega, kar živi, od vsega mesa, vzemi v ladjo po dvoje od vsake vrste, da jih ohraniš s seboj pri življenju, ….od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji…” Gospod, medtem ko je uničil pokvarjeno življenje na Zemlji, si želi ohraniti vsa bitja “čista” in “nečista”, da se ohrani pri življenju zarod po vsej zemlji. Noetu svetuje naj si priskrbi živeža ne samo zase in za svojo družino, ampak tudi za živali. “Ti pa si vzemi vsakršnega živeža, ki se jé in ga spravi pri sebi, da bo tebi in njim v jed.
” Ko vode upadejo Bog sklene zavezo z Noetom: “Ko zberem oblake nad zemljo in se prikaže mavrica v oblakih tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in slehernim živim bitjem vsakršne vrste, in ne bo več vode za potopo, da bi pokončal vsa živa bitja.” Sedaj se ponovno soočamo z možnimi potopi: grozi nam dvig morske gladine do sedem metrov, če se stopi led na Grenlandiji, kar bi povzročilo poplavo biblijskih mer, in ogrozilo mesta kot so London, New York, Hong Kong. Ampak, kot je Nietzsche napovedal, tokrat ne moremo grajati Boga. Krivci smo mi sami in poleg tega veliko manj usmiljeni kot famozni Jahve iz Stare Zaveze.
Vir: www.resurgence.org/
|
NE ZAMUDITE
Zemlja in Nebesa
Prispeval/a: amazon dne sobota, 19. maj 2007 @ 20:40 CEST
Antropocentrizm u končni fazi poznajo vsi ljudje na zemli. Vsak človk hoče bit srečen in zadovoljen. Mislm, da vsak hoče bit sit in v sebi pomirjen.
Sama sem kristjanka, katoličanka. Nimam takih svetovnih nazorov, da bom odprhutala v nebo, druge ljudi bo pa pomorila kuga. Take ideje sem do zdej vidla samo na televiziji, ki je govorila o nekaterih protestantskih sektah v Ameriki. Morm reč, da jih ne obsojam, ker se mi zdijo sam preveč obupani. Mene moj župnik ni nikol učil, da moram sovražit naravo in živali. Tud za svetga Pavla in Avguština ne vem, da bi bila tako barbarska. Mislm, da gre pri vsem tem za en velik nesporazum.
Zlo rada mam živali, mogoč tud zarad tega, ker je moj župnik bil frančiškanskega reda. Sveti Frančišek je zlo rad imel živali tako, da jim je celo pridigal.
Sama ne maram jesti živali. Nisem veganka, niti vegetarjanka. Sem pač taka. Zarad tega ne obsojam kakšnga fizičnega delavca, ki je močno hrano živalskega izvora. Njegovo telo pač to potrebuje, da lahko zdrži vse napore. Na žalost še nismo v taki družbi, da bi ne bilo potrebno težko fizično delo.
Imam teto na Dolenjskem. Imajo veliko živine pri njih doma. Tudi ona je katoličanka. Vselej sem vsa iz sebe, ko vidm, s kakšno ljubeznijo skrbi za žvali. Ko gre kakšna žival v zakol, takrat moja teta joče. Tudi jaz jočem z njo. Zmeri se sprašuje, ali bodo žival ubili na tak način, da bo čim manj čutila.
Zlo nerada gledam po televiziji kakšne dokumentarce, kjer je prikazan, kako se žvali med seboj ubijajo. Včash me je kar groza, ko vidm, kako levi lovijo in preganjajo kakšno antilopo ali podobno žival. Mislm, da takrat antilopi ni prav nič lepo pri duši. Potem pa vidm, kako jo zgrabjo za zadek al pa za nogo in da rabjo kar velik časa, da jo zgrabjo za vrat. Takrat se sprašujem, kako je lahko snemalec tako mirno vse skupej gledal in da ni posredoval, da bi rešil ubogo žvalco. Še hujši so dokumentarci, kjer neka žival poje drugo, ki je še živa. Ampak to je verjetno moj problem, da tako močno doživljam medživalske odnose. Tolažbo za ta problem sm našla v svoji župniji, ko se vsakič pri maši v adventnem času bere iz Izaijeve knjige. Izaija govori o mesijanskih časih, kako se bosta volk in jagnje skupi pasla, kako bo lev jedel slamo kakor vol.
Ne mi zamert, če bom spet omenla svojo prijatlco psihologinjo. Ona pravi, da so v današnjem času medčloveški odnosi zlo slabi. Opaža, da ima vse več ljudi svoje hišne ljubljenčke. Nekateri posvečajo tem ljubljenčkom celo večjo pozornost, kot pa svojim otrokom al pa zakonskemu partnerju. To gotov ne more bit normaln pojav. Pravi, da so dandanes ljudje postali tako probčutljivi v medosebnih odnosih, da bi lahko rekli, da drži tist pregovor:"Človek človeku pes." Iz tega sm zaklučla, da je ljubezen do žvali pri nekaterih lahko gola farsa. Sem že srečala take ljudi, ki so rekli, da bi človeka lahko z lahkoto ubil, živali pa nebi mogel, ker mu ni nič nardila.
Vsekakor smo antropocentrični, ne glede na vero, raso al karkol druzga. Agresija in nespoštovanje se začne v medčloveških odnosih.
V Indiji sem srečala tudi vero, ki noče ubiti niti mravljice. Sprašujem se, kaj ti ljudje nardijo, če zbolijo in je treba ubit kakšne bakterije, da bi lahk ozdravli. Mogoč pa nikol na zbolijo.