Piše: Agnus Dei v novi Vivi www.viva.si

Pomlad

Ko jablane nazadnje odcvetijo, je negotovosti nedvoumno konec: plašče, jakne in jope zamenjajo lahki suknjiči, celo bluze in majice, pod katerimi se ponosno in prav nič sramežljivo napenjajo čvrste, oble joškice. Malo večje in malo manjše, manj zaobljene in bolj prišiljene, takšne z izstopajočimi bradavičkami in takšne, ki jih diskretno skrivajo. Narava je pač nepredvidljiva, božji načrt pa tudi.

Osebno, priznam, me najbolj pritegnejo joške in joškice, ki se s približevanjem poletja povsem izluščijo iz drobnih cunjic in nesramežljivo počivajo za tankimi tankimi majicami. Ko človek takole udobno in sproščeno sedi ob kavi in sije sonce in je toplo, tudi tistih tankih plasti bombaža ni težko sleči … V mislih, seveda, in izključno za namene vsakoletne priložnostne klasifikacije. Da ne bo pomote in prevelikega zgražanja.

Čvrste, napete, okrogle...

Meni so najljubše tiste večje, čvrste in napete, okrogle in z odločno izpostavljenimi bradavičkami. Večje seveda lahko pomeni tudi velike, le domeniti se moramo, kaj je še veliko, kaj pa že odločno preveliko. Preveliki so nedvomno tisti ogromni baloni, ki ubogo lastnico kar upognejo naprej, ki vse telo silijo in tiščijo k tlom in ga spravljajo iz ravnotežja. Fizikalnega in psihičnega. Takšni veliki meseni hlebci so običajno tudi neusmiljeno zahtevni: če jih lastnica in nosilka pripusti pod majico brez nedrčka, običajno nočejo ostati v višini prsi, ampak se nesramno spustijo nekam proti popku.

In če mora dama, ki jih nosi, iz takšne ali drugačne sile pospešiti korak ali celo teči kak meter ali dva, začnejo nemudoma in silovito opletati levo in desno, kot kemblji v zvoniku, sila vztrajnosti in težnosti pa jih žene naprej, tudi ko se telo že ustavi. Kar utegne biti za izmučeno nosilko več kot neprijetno. Telesno in duševno. Zato so takšne in podobne joške največkrat varno stisnjene v čvrste in trpežne nedrčke, to pa seveda pomeni, da se zdijo še večje, kot so v resnici. Namreč, velikanske! Če niti ne omenjam neprijetnosti, ki jih takšni gmoti gibkega gnetljivega tkiva, zagozdenega v vedno pretesne košarice, povzroča toplo poletno vreme! Grozljivo.

Kar radoživo kipi

Velikost, ki je pri srcu meni, je malce skromnejša, nekaj, kar še lahko poskušamo zaobjeti z dlanmi, a nam vendar radoživo kipi in uhaja med prsti ter se ne nikoli ne pusti povsem ujeti. Da se razumemo: ne govorim o tistih mehkih joškicah, ki uhajajo med prsti kot malce preveč vodene želatinaste pogače. Pod še tako tanko bluzico pa jih, Bogu bodi potoženo, običajno niti ni opaziti. Ne, govorim o joških, ki ponosno napnejo majice in se, ko jih lastnice samovšečno prenašajo po mestu, lahkotno pozibavajo malce v desno malce v levo. Čisto malo desno in čisto malo levo, pa malce gor in malce dol, tako da se ve, da so tam: žive in živahne, godne in voljne. Če je situacija seveda primerna. In če je situacija primerna in postane tudi majica odveč, se ne pogreznejo nekam pod pas, ampak kljubovalno občepijo, kjer so: še bolj čvrste, napete, z bradavičkami, ki ne dopuščajo nikakršnega dvoma.

Drobni poželjivi krogi

No, bradavičke so sploh zgodba zase. Najbolj nenavadne so se mi vedno zdele tiste geometrijske, nekako vodoravne, kot bi iz joškic kukali drobni puščici in kazali strmo naprej. Ponavadi imajo takšne bradavičke tiste najbolj čvrste, že kar trde joškice, najbolj okrogle in zaobljene, in včasih se mi zdi, da bradavički kažeta tako strmo predse in naprej zato, ker v tako polnih joških preprosto ni več niti milimetra prostora zanju, pa sta morali ostati zunaj, kot nekakšna kažipota ali smerokaza. In na tem bo nekaj resnice: to so obenem bradavičke, ki jih noben vrag ne bo skril: v nedrčku ali zunaj njega, pod majico ali svileno bluzo, vedno in neutrudno bodo na tkanini opisovale drobne zapeljivo poželjive kroge. Znova in znova in brez prestanka. Kot da bi po vsej sili hotele poslati nekakšno sporočilo …

Na vrhu potičk

Kakorkoli že, vedno so se mi zdele najbolj ljubke joške s prifrknjenimi bradavičkami: ne povsem oble in okrogle, ampak rahlo hruškaste, kot pravijo nekateri. Mene so bolj spominjale na nekako ekspresionistično oblikovane stožce, spodaj kot malce okrepljene in obtežene, zgoraj pa malo, čisto rahlo prirezane, kot da bi jim z obličem odvzel nekaj volumna, da bi bile videti bolj anatomsko in manj geometrijsko.

To so tudi joškice, ki najlepše ležejo v dlan, joškice, ki sedejo med razporke prstov kot v pripraven naravni nedrček. In se tam tudi najbolje počutijo. In vrh teh ljubkih potičk čepita bradavički, ki strumno strmita gor, v nebo. Večkrat sem se že vprašal, ali res strmita v nebo, Bogu v čast in slavo, ali pa nemara opominjata lastnico, da sta tu in da potrebujeta pozornost. Morda pa tistega, ki joškici pestuje, opozarjata, naj ju ne pozabi. Ali ga morda celo nesramežljivo vabita, naj se ju loti. Kdo ve …

Kot vulkan

Če se že izgubljamo v bradavičkah, seveda ne smemo pozabiti tistih skrivnostnih bitij, ki se skrivajo sredi velikih temnih kolobarjev. Sredi joškic, ponavadi večjih, pa malce mehkejših, no, ne ravno trdih kot granit, nekako takšnih, kot so hlebčki iz dobro pregnetenega in dobro vzhajanega testa za kruh ali pa delikatne, na pari skrbno kuhane šarlote. Vrh takšnih joškic ponavadi obkrožata temnejša kolobarja, medtem ko vrha samega običajno niti ni videti. Kot mirujoč vulkan, ki se je potuhnil in pogreznil vase, čakajoč primeren trenutek.

Toda takoj ko se teh temnih, skrivnostnih kolobarjev dotakne jezik, vlažen, vroč in malce hrapav, bradavički prilezeta iz luknjic kot polžki iz svojih hišic, ko začne deževati, kot kobre, ko jim zaigramo na piščal. Razdraženi in vzdraženi postajata čedalje večji, čedalje temnejši, kot da bi iz kolobarjev posrkali vso barvo. In ko sta končno pripravljeni, ko kolobarja ob njiju zbledita, joškice pa zadrhtijo, se jezik običajno hlastno umakne. Običajno malce nižje.

Kavica v  "kafiču" se na tej točki kajpada mora končati. So pa joškice dober začetek. Najboljši.