NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 03-jul
  • Živa knjižnica: zgodbe udeležencev izmenjav

  • nedelja 05-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 07-jul
  • Odprtje Bralnice: Sonce in sončice po vsem svetu

  • četrtek 09-jul
  • Bralnica: Predstavitev literarne revije Sejalec

  • sobota 11-jul
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • ponedeljek 13-jul
  • Gorenjska muzejsko-planinska transverzala

  • sreda 15-jul
  • Henganje v Tivoliju

  • petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Nismo prečkali meje, meja je prečkala nas   
    ponedeljek, 28. september 2009 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Dnevnik Kirgizijke Aigul Hakimove, aktivistke za pravice imigrantov, ki v Sloveniji končuje doktorat

    19. avgust 2009, Ljubljana
    V torek zjutraj me je poklicala urednica EUekspresa in me vprašala, ali bi napisala dnevnik o življenju v Evropi, ki je že ustaljena rubrika omenjenega časopisa. To je v razmeroma kratkem času že drugi predlog, da bi pisala o tem, kaj pomeni kot priseljenec živeti v Sloveniji.

    Dosti zdravorazumsko se zdi, da me jemljejo kot migrantko, ki bi lahko s svojim »pristnim« pričanjem povedala kaj o tem, kako je biti migrant v Evropi. Ne pišem dnevnika, zato se bom potrudila opisati svoje občutke ali bolje rečeno razumevanje mojega tako imenovanega migrantskega življenja.

    1. oktober 2001, Biškek
    1. oktober je dan, ko sem zapustila Biškek, glavno mesto Kirgizije, kjer sem končala študij mednarodnih odnosov in diplomacije. Po dveh mesecih čakanja na prvi vstopni vizum v Moskvi sem prek Zagreba prišla študirat v Ljubljano. Danes, po osmih letih bivanja v Ljubljani, se ne počutim kot tujka v dobesednem smislu te besede, prav tako pa se tu ne počutim doma.

    Najbolj zanimivo pa je, da se tudi doma v Kirgiziji ne počutim doma. Velikokrat sem premišljevala o tem, da nimam posebnega domotožja, ne vleče me v domače kraje in domala nimam kakšne hude stiske zaradi pomanjkanja »domačnosti«. Po drugi strani pa življenju v tujini ne pripisujem nekega izrazitega pomena. Da to pomeni nekaj posebnega, nenavadnega. Sem tukaj in to je to.

    20. avgust 2009, Ljubljana
    Vprašanje migrantov in migracij na splošno spremljam kot aktivistka, torej politično. Preden sem se lotila teh stavkov, sem skoraj do konca prebrala knjigo Louisa Adamiča »Vnuki«, ki me je zelo navdušila in celo prevzela. Gre za pripoved mladega človeka, ki se je pred prvo svetovno vojno iz Kranjske preselil v ZDA, vendar ne v iskanju sreče, zaslužka ali materialnega blagostanja, ampak v iskanju nečesa več.

    Pri branju knjige sem v mnogih njenih delih videla sebe ali bolje rečeno: vprašanja, ki jih zastavlja avtor, postavljam tudi jaz sebi. To pa so vprašanja izvora, korenin, morda tudi identitete, novega življenja (čeprav ima v 21. stoletju »novo«, globalizirano življenje najbrž drugačen pomen). Preizpraševanja izvirajo iz novih okoliščin ter nenehnih poskusov razumevanja in doživljanja dežele ter tudi vprašanj, vezanih na prvo, drugo in tretje pokolenje migrantov.

    Knjiga je bila napisana leta 1935, vendar je name napravila tako izrazit in močan vtis, da je nisem mogla odložiti in sem jo brala pozno v noč. Še posebej zanimivi so mi bili opisi delavskih bojev v ZDA, pa delavskih gibanj, poskusov organiziranja delavcev iz mesta San Pedro itd.

    Avtor nekajkrat omeni tudi haymarketski izgred, incident, ki se je zgodil 4. maja 1886 v Chicagu in ki je botroval nastanku prvomajskega praznika dela. V njem je bil ubit tudi delavec Anton Gale iz Kranjske, dedek glavnega junaka povesti.

    In kakšno zvezo ima življenje izseljenca Hunkija (izraz označuje Madžara, pa tudi vsakega drugega priseljenca iz nekdanje avstro-ogrske monarhije), ki se je leta 1913 iz Slovenije preselil v ZDA, z mano? Veliko večjo, kot sem si mislila.

    21. avgust 2009, Ljubljana
    Spomnila sem na geslo »Pravice so izborjene in ne podeljene«. Današnje pravice (in tudi relativno blagostanje, v katerem živimo) so bile dosežene skozi številne delavske boje. Mednje sodi tudi gibanje Industrial Workers of the World (IWW), ki še vedno obstaja, najmočnejše pa je bilo prav v obdobju, ki ga opisuje Louis Adamič.

    Sedanji položaj precejšnjega deleža migrantov v Sloveniji in v EU nasploh nekako spominja na položaj priseljencev v ZDA na začetku 20. stoletja. Podvrženi so hudim pritiskom in neomejenemu izkoriščanju. Do nedavnega ni bilo prav veliko slišati o migrantskih delavcih v Sloveniji, eden od redkih poskusov samoorganiziranja priseljenih delavcev pa je bil začetek gibanja Nevidnih delavcev sveta (IWW) v Ljubljani pred dvema letoma. Aktivisti in aktivistke Socialnega centra Rog in številni fantje, ki večinoma delajo v gradbeništvu in prihajajo iz nekdanje Jugoslavije, smo pred dvema letoma začeli opozarjati na položaj migrantskih delavcev v Sloveniji.

    Največji problem v Sloveniji je, da obstajajo različni statusi (npr. napoteni delavec in sezonski delavec, pa tudi začasno delovno dovoljenje, ki si ga pravzaprav lasti delodajalec), ki delodajalcem in državi omogočajo brezvestno izkoriščanje delavcev. O tej problematiki pišemo tudi na spletni strani www.njetwork.org, gibanje pa ima vsaka dva tedna tudi svojo polurno oddajo Viza za budućnost na Radiu Študent.

    22. avgust 2009, Ljubljana
    Kaj mene definira kot migrantko? Tisto, kar počnem v praksi: boj za pravice priseljencev, ki so nemalokrat v položaju manjvrednega prebivalstva. To mi omogoča boljše dojemanje družbe, v kateri se brišejo meje med državljani in tistimi, ki državljanstva nimajo. Svoboda gibanja in pravica do bivanja sta dva temelja, za katera se je še vedno treba boriti.

    In včasih se mi zdi, kot da se moje življenje odvija nekje na meji, kjer hočejo nekateri postaviti visoke zidove (restriktivna migracijska politika), drugi pa taisti prostor nenehno prečkajo. Ali kot pravijo migranti, ki so se priselili v Evropo ali se preseljujejo po tej celini: nismo prečkali meje, meja je prečkala nas.

    Vir: www.euekspres.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.njetwork.org
  • www.euekspres.si
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Za boljši svet in dobrodelnost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Nismo prečkali meje, meja je prečkala nas | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,36 seconds