Piše: Franc Rozman

Človek - od kod ?
V tem poglavju se sprašujem, ali je obstoj človeka slučaj oziroma pomota narave ali pa ima stvarstvo in naše bivanje v njem smisel in namen.

Predlagam, da poskušava odgovoriti na vprašanje, kdo smo ljudje, kaj smo, zakaj smo, ali ima naše bivanje smisel? Ali misliš, da bi se lahko dokopala tudi do takšnih odgovorov.

Takšna vprašanja so zelo smiselna. Naše bivanje v tem trenutku je tisto, kar nas najbolj zanima, bolj kot tisto, kar je bilo, ali tisto, kar bo.

Kako bova ugotovila, kakšen smisel ima najino bivanje tu na Zemlji?

Najprej morava ugotoviti, ali je stvarstvo kot celota smiselno ali nesmiselno?

To so najbrž za naju pretežka vprašanja.

Prehitro ne smeva obupati. Vzemiva nekaj primerov smiselnih stvari ali dejanj iz vsakodnevnega življenja in skušajva ugotoviti, v čem se razlikujejo smiselne stvari od nesmiselnih.

Hm ..?

Vidim, da nimaš prave ideje. Smiselne stvari izražajo red in so predvidljive. Stenska ura je stvar, ki izraža smisel. Njen smisel je v kazanju časa in dokler se ne pokvari, z lahkoto napovedujemo njeno obnašanje. Nobenega naključja ni v premikanju urinih kazalcev.
Stvari, ki jih za določen namen izdela človek, se da že na prvi pogled ločevati od bolj naključnih tvorb, kot je kamen, oblak, ...
Naključne in nesmiselne stvari so nepredvidljive. Tudi če v nekem trenutku nesmiselna stvar izraža kak smisel, se že v naslednjem trenutku sesuje v nesmisel, v negacijo prejšnjega stanja. Če v stvarstvu vidiva le prehajanje enega nesmisla v drugega, potem lahko oceniva, da je stvarstvo ples nesmislov, če pa v stvarstvu opažava red in predvidljivost, pa morava biti previdna in dopustiti možnost smiselnega dogajanja v stvarstvu.

Tvoja razlaga je preveč zapletena. Naj skušam na primeru preveriti, ali tvoje razlage razumem.
Do podobe nečesa, na primer "podobe človeškega obraza", lahko pridemo na dva načina; po smiselni poti, tako da podobo obraza naslika slikar, ali preko naključja, tako da podobo obraza oblikujejo naključni oblaki na nebu.
V primeru risanja slike bo podoba trajna in si ogledovanje podobe lahko načrtujemo, v primeru oblaka, pa se bo podoba tako hitro razblinila v nič, kot je nastala.

Odličen primer. Iz tega lahko sklepava, da so naključni procesi podvrženi hitremu razkroju in kot taki dokaj neobstojni. Če je stvarstvo rezultat naključja, bo manj obstojno, kot v primeru, da je stvarstvo smiselno. Za naključno stvarstvo lahko pričakujeva, da se že jutri lahko sesuje v nič.

Muha, ki živi le nekaj minut, vidi oblak kot nekaj trajnega in stalnega. Ljudje živimo tudi do sto let, vendar tudi ljudem se lahko dogodi, da bomo spreminjajoče se stvari lahko videli kot trajne.

Znanost zna ugotoviti dogajanje v vesolju za zelo daleč nazaj, zato nismo vezani na opazovanje dogajanja le v enem stoletju.

Stvarstvo se že milijarde let zelo smiselno razvija in nič ne kaže, da se bo jutri sesulo v nič.

Ta ugotovitev pa naju že obvezuje, da možnosti smiselnosti stvarstva ne smeva zanemariti.

Kaj pa pravzaprav pomeni, da je vesolje smiselno?

To pomeni, da je vesolje rezultat navdiha nekoga - načrtovalca vesolja. To pomeni, da obstaja nekdo, ki si je vesolje zamislil in ima možnost usmerjanja vesolja.

Vem, na kaj napeljuješ. Dopovedati mi hočeš, da je vesolje ustvaril Bog.

V Svetem pismu je Stvarnik osrednja oseba stvarstva. Pomisli, kako neuspešna bi midva bila z najinim razglabljanjem, če bi v primeru, da Bog res obstoja, midva hotela dokazati njegov neobstoj. Če Stvarnik obstaja, bi bila razlaga vesolja brez njega nesmiselna in napačna. Predlagam, da ne delava prezgodnjih zaključkov in skušava korak za korakom ugotavljati smiselnost vesolja in s tem obstoj Stvarnika.


Kako naj raziskujeva stvarstvo in spoznavava Stvarnika? Nobene ideje nimam, kakšen bi Stvarnik lahko bil.

V kolikor si pod besedo Stvarnik ali Bog predstavljava materialno bitje, ki ima roke, noge in glavo in se nahaja nekje v prostoru, si ga ne bova prav predstavljala. Če je Bog stvarnik in s tem avtor materije in prostora, je moral Bog obstajati prej; torej takrat, ko še ni bilo materije in prostora. Bog torej ne more biti materialno bitje.

Ta trditev je logična, vendar težko predstavljiva. Razumljivo je, da povzročitelj materije in prostora ne more biti materialno bitje. Če bi bil Bog materialno bitje, bi to pomenilo, da je materija obstajala prej, preden jo je Bog ustvaril.

Kadar si želim ustvariti predstavo o Bogu, iščem pojme, ki niso vezani na materijo in prostor. To bi lahko bili: logika, zavedanje, ustvarjalnost, ljubezen, svoboda.... Boga je najbrž možno opisovati le s temi pojmi. Predstave o Bogu na osnovi materialnih lastnosti, kot so velikost, barva, kraj, pa bi bile zanesljivo zgrešene.

Bojim se, da bo najino razumevanje Stvarnika na osnovi nematerialnih pojmov zelo skromno.

Predstava bo res skromnejša, imava pa upanje, da bo pravilna.

Kako si lahko predstavljava nekaj izven prostora, nevezano na materijo? Vse, kar si nazorno predstavljam, je materialne narave in v prostoru.

Čeprav je privlačnost Zemlje in drugih nebesnih teles prostorska lastnost, se nam v vsakodnevnem življenju zdi drugače. Morda nama bo ponazoritev težnosti olajšala razumevanje nematerialnega in neprostorskega. Napraviva naslednji miselni poizkus: Kjerkoli na zemeljski obli vržemo kamen v zrak, ta pade nazaj na Zemljo. Ta poizkus bi lahko v svetopisemskem stilu opisala takole:

Okrog Zemlje deluje neka sila, ki nadzoruje, da predmeti ne uidejo z Zemlje. Ta sila "opazi" vsak predmet, ki bi ga kdorkoli hotel vreči z Zemlje v vesolje in ga potegne nazaj. Ta sila opazi vse predmete neodvisno od tega, koliko jih na različnih koncih Zemlje istočasno vržemo v zrak in vse pritegne nazaj, pa naj si bo to še tako skrit kotiček zemeljske oble. Privlačnosti Zemlje se ne moremo skriti.

Po analogiji s privlačnostjo Zemlje si Stvarnika predstavljam kot vseprostorsko ustvarjalno energijo ali silo, podobno gravitaciji, ne pa kot materialno bitje, podobno človeku.

Gravitacija je lahko le delna ponazoritev Boga, saj se gravitacija sebe ne zaveda. Če je stvarstvo ustvarjeno smiselno in zavestno, mora biti Stvarnik zavestno bitje.

Res je, gravitacija se sebe ne zaveda. Z gravitacijo si ponazarjam le način božjega delovanja. Nobenega razloga pa ni, da takšen način delovanja ne bi mogel biti usmerjan zavestno.

Skušal sem vprašati, kje je Bog, od kod Bog usmerja vesolje? Ker si Boga predstavljava vseprostorsko, moram priznati, da niti ne znam zastaviti vprašanja.

Neuki ljudje bi odgovorili, da je Bog v nebesih, in si pri tem predstavljali kak kraj. Ker si midva Boga predstavljava vseprostorsko, je vprašanje "kje?" nesmiselno. Za najino dojemanje bi bil najboljši odgovor: povsod, kjerkoli; to je tudi od tu, kjer sva midva.


Bojim se, da bova morala končati najino razmišljanje o Bogu, zaradi preskromne predstave o Njem.

Poznati le skromne osnovne lastnosti o Bogu ne pomeni konca razmišljanja. Ravno nasprotno! Konec razmišljanja bi pomenilo, če bi o Bogu vedela vse. Najino raziskovanje je možno le dotlej, dokler česa ne veva. Ker o Bogu še marsičesa ne veva, imava še veliko priložnosti za raziskovanje.
Pomembno pa je še nekaj. Pri raziskovanju si o Bogu ne smeva ustvariti napačne predstave. V primeru napačne predstave bi nama nadaljnje raziskovanje Stvarnika in stvarstva postalo nelogično. Napačni sklepi pa resnično onemogočijo nadaljnja razmišljanja.

Zakaj se tako bojiš napačnih sklepov?

Pogosto srečujem ljudi, ki si Boga predstavljajo kot človeka. Predstavljajo si, kako Bog ponoči spi, kako gre opoldne na kosilo, podnevi pa hodi po nebesih in skozi luknjo gleda na Zemljo, kaj kdo dela. Takšna predstava o Bogu je seveda smešna in nesmiselna, odziv ljudi na tako naivno videnje Boga pa "ugotovitev", da Bog ne obstaja. Z napačno predstavo si resnično zaprejo pot do nadaljnjega spoznavanja stvarstva.

Veliko ljudi ne verjame v smiselnost stvarstva in Stvarnika. Ali misliš, da bi verjeli, če bi si Boga pravilno predstavljali?

Ljudje poznamo predvsem materialni svet, iz materialnega sveta pa o Bogu lahko le sklepamo. Bog presega materialni svet, zato ga z materialnimi dokazi ni možno dokazovati. Izven materialnega sveta pa smo ljudje zelo nebogljeni in se počutimo tako kot riba na suhem. Zaenkrat so naše sposobnosti in znanje nematerialnega sveta preveč omejene, da bi Stvarnika dokazali. Iz dejstev, ki jih vidimo, zaenkrat lahko le domnevamo in verjamemo, da Stvarnik obstaja.


Pred kratkim sem bil v družbi, ki je bila prepričana, da je vesolje posledica neke vesoljske sile in srečnega naključja v velikem kaosu.

Tudi midva trdiva, da je vesolje ustvarila vesoljska sila, ki jo midva imenujeva Bog.

Že, toda ateisti so prepričani, da se vesoljska sila ni zavedala sebe in svojega početja, ampak je delovala popolnoma kaotično in naključno.

Tudi sam ne bi verjel v zavestno ustvarjanje vesolja, če se ne bi z gotovostjo prepričal, da v vesolju zanesljivo obstaja bitje, ki se sebe zaveda in je sposobno ustvarjati.

Zelo samozavesten si s to izjavo. Kje in kako si se o tem prepričal?

Midva sva del vesolja in se sebe zavedava; torej midva sva bitji iz vesolja, ki se sebe zavedava. Res je, da ne moreva ustvariti vesolja, kaj malega pa lahko ustvariva. Torej, če to zmoreva midva, najbrž to zmore še kdo drug v vesolju?

Zavedanje je čudovita stvar.

Zelo samovšečno bi bilo, če bi si domišljala, da ima edino človek sposobnost zavedanja. Možno in verjetno je, da v vesolju obstojajo tudi druga takšna zavestna bitja in da je takšno zavestno bitje, ki ga midva imenujeva Bog, ustvarilo vesolje.

Kljub temu pa obstaja možnost, da je nastanek vesolja rezultat naključja v neredu, ki se ga nihče ni zavedal?

Če te verjetnosti ne bi bilo, bi to pomenilo, da sva Boga dokazala, zato ta verjetnost vsaj teoretično obstaja. Ateisti so mnenja, da je ta verjetnost velika, ortodoksni ateisti pa vidijo le to možnost.
Preden nadaljujeva z ocenjevanjem verjetnosti, ali je nekaj naključno ali zavestno, napraviva še en poizkus. Našteval ti bom nekaj stvari, ti pa poizkusi ugotoviti, ali jih je napravil človek ali jih je izoblikovala narava.

Ko mi pokažeš radijski sprejemnik, kovanec, knjigo bom brezpogojno verjel, da jih je izdelal človek. Ko vidim skalo, verjamem, da jo je izoblikovala narava.

Ta tvoja odločnost pri prepoznavanju zavestno izdelanih predmetov naju prepričuje, da predmeti zelo nazorno izkazujejo način nastanka. Tudi če najdeš predmet, ki ga še nikoli nisi videl in ne veš, čemu služi, boš hitro ugotovil, ali so predmet izoblikovali naključni pojavi narave ali ga je izdelal človek.
Če bi v divjini, ki ni poseljena z ljudmi, našel lepo in urejeno hišico, bi imel vsaj dve možnosti sklepanja:

· da so jo izoblikovali naključni pojavi narave
· da jo je kljub divjini in odsotnosti ljudi izdelal človek

Oba bi prisodila veliko verjetnost, da je hišico izdelal človek, četudi ne bi vedela, kako in kdaj, zelo majhno verjetnost pa možnosti, da je posledica naključnih naravnih pojavov.

Se nadaljuje

Človek sem - ustvarjam 1.del