|  Če malo gledamo po kakšnih knjigah o evoluciji, lahko vidimo, kako so se oblike določenih živali spreminjale od nepopolnosti k popolnosti. Od grdega k lepemu.
Da ima neka žival vedno bolj aerodinamično ali hidrodinamično obliko, to je za njo osebno praktičnega pomena, za nas (človeške) opazovalce pa predvsem estetskega pomena.
Človek obstaja še premalo časa, da bi evolucija nanj kaj bistveno vplivala. Morda bo imel v prihodnosti malo večjo glavo ali pa bolj nagubano možgansko skorjo. Kar se estetike tiče, je proporcionalno, aero in hidrodinamično kar dobro razvit. Bi pa človeku zelo prav prišlo, če bi mu normalno izrastla še tretja "izmena" zob.
Tako bi res lahko krepko živel čez sto let. Dosedanja človekova "evolucija" na področju zobne medicine caplja daleč zadaj za človekovo "evolucijo" prodora v vesolje. Po mojem mnenju bi morala biti zobna protetika na nivoju implantatov razvita že pred 60-imi leti.
Če vemo, da obstaja v vsakem človeškem zobu na kupe nekakšnih kanalčkov, kako bomo ta zob pozdravili z vrtanjem in krpanjem? Ali ne bi bilo bolje "evolucijsko" iznajti nekakšno tableto, ki bo svojo energijo usmerila v te kanalčke?
Mislim, da je evolucija na splošno že zelo daleč prišla in da je nekako "ujela" ideal lepote.
Glavno vprašanje je, kaj je namen evolucije? Ali se ta odraža v vedno večji prilagodljivosti življenjskemu okolju? Ali evolucija dejansko izboljšuje dobro počutje živih bitij?
Ali je evolucija v tem, da omogoča živim bitjem vedno večjo kvantiteto?
Ali ljudje naivno mislimo, da je pestrost in lepota rastlinskega in živalskega sveta samo zaradi naših estetskih užitkov?
Ali je pestrost flore in favne zaradi božje uživaželjnosti?
Ali je nekaj lepo zaradi tega, ker je pač lepo lepo?
Življenje na Zemlji je v določenih pogledih šlo od enostavnega h kompleksnemu in od kompliciranega k enostavnemu. Vsekakor je vedno funkcioniralo, če ne nebi preživelo. Torej, na koncu koncev je vse skupaj le vprašanje malo večjega ugodja in lažjosti v smislu preživetja.
So pa določene oblike življenja tako zasnovane, da ne dopuščajo nekega posebnega napredka v lepoti.
Na žalost se je v zgodovini Zemlje dogajalo tudi kaj tako revolucionarnega, da nekatere vrste živali niso mogle vsaj malo uresničiti ideala lepote in so pred tem izumrle.
Skoraj ne moremo najti biologa ali zoologa, ki bi za kakšno današnjo obstoječo vrsto rekel, da je grda ali da ni popolna.
Torej, kam lahko evolucija še napreduje? Ali je evolucija postala vprašanje prestiža?
Zakaj ima pav tako lepo in hipnotizirajoče perje? Zakaj nima malo bolj ostrega kljuna in malo močnejših mišic, pa bi odgnal vse sovražnike in tekmece? Zakaj je tukaj "romantika" in "dolgočasje" namesto "praktičnosti" in "pragmatičnosti"?
|
NE ZAMUDITE
Lepota in evolucija
Prispeval/a: stojči dne sreda, 16. december 2009 @ 15:23 CET
moje mnenje je,
da je nekaj lahko lepo
predvsem zaradi tvojega notranjega občutka za lepoto.
Nekaterim je lahko vse lepo,
celo navadna zmrznjena kaplja na oknu,
nekaterim pa to nikakor ni,
vse rastlinje in vsa bitja je Bog ustvaril za naš evolucijski razvoj,
kajti znanstveniki so lepo predvideli,
da enkrat od tega kar danes planet Zemlja je
ne bo ostalo nič, oziroma samo še prah,
usoda planeta Zemlja je podobna usodi vseh sosednjih planetov
všeč mi je citat iz Bhagavat Gite, ki pravi;
Nikoli časa ni bilo
ko nas nikjer ne bi bilo
in nikoli ne bo prišel čas
ko nas nikjer ne bo
imej lep dan
že Sokrat je rekel; "To kar iščeš je v tebi"
---
stojči
Lepota in evolucija
Prispeval/a: hierhod dne sreda, 16. december 2009 @ 23:28 CET
Zelo lepo razmišljanje! Hvala ti!
Zares je zelo pomemben notranji občutek za lepoto. Zdi pa se mi, da je lepota tudi nekaj čisto neodvisnega od mojega notranjega občutka. Včasih nas lahko zavede misel, da je nekaj v nas, da je Bog v nas. Bolj pravilno je reči, da se lahko Bog manifestira tudi v našem srcu. Boga lahko namreč z veliko lahkoto "izženemo" iz svojega srca.
Res je, da smo lahko ljudje templji Svetega Duha. Ampak samo templji.
Za nas ljudi je lahko dovolj že samo to, da se samo mi spremenimo v prah. Čeprav se nam včasih lahko zazdi, da s svojim zavedanjem "kontroliramo" milijarde let preteklosti in prihodnosti, smo v dejanskosti samo bežen utrinek.
Svetovi nastajajo in minevajo, pa spet nastajajo... Če je tako, potem je možnost za reinkarnacije. Težje je pa reči, da vesolja nastajajo in minevajo, pa spet nastajajo...
Najbolj "težavno" pri reinkarnacijah je to, da se bitje, ki se je ponovno utelesilo (umesenilo), mora spet vsega učiti od začetka. Rešitev za ta problem vidim v tem, da mu v njegovi duši čimprej "klikne", da je nekoč bil ta in ta ali to in ono in da je sedaj dosegel že zelo visoko stopnjo zavedanja. Ta različica je zelo dobra, ker je najbolj zaželjena na Zahodu. Vzhodnjaki znajo biti bolj "težavni" in gredo od človeka morda k muhi, pa potem do psa in pa spet do človeka. To se mi zdi hujše od katoliških vic.
Stojči, da ne boš mislil, da imam kaj proti tebi. Osebno si tudi sam želim, da bi bilo človeškemu posamezniku dano, da polno uživa srečo tu, na planetu Zemlja. Ker mi je kar všeč človeško utelešeno, prizemljeno življenje, si zato želim, da bi lahko človek živel najmanj 150 let. To pa zato, ker prvih 40 let rabimo, da pridemo "k sebi" in se otresemo vseh "negativnosti" in zgrešenosti.
Na nivoju duše pa smo lahko obstajali že pred neskončnostjo in bomo še v neskončnost.
Bog nam je gotovo podaril vse stvarstvo, da bi lahko izvršili svojo evolucijo (morda tudi v smeri lepote). Evolucija poteka nekako izmenično med nami in Bogom. Fenomen je namreč tole: Ustvarjeni smo po Kristusu in za Kristusa. Po drugi strani se je Bog učlovečil. Bog je povzdignil padlo človeško naravo. Bog je bil skušan kakor navaden človek. V čemer je bil skušan in preizkušan, more pomagati skušanim. Ergo (torej), Bog "in personam" (osebno) je glavni vir človekove evolucije ali "evolucije".
Mi moški poznamo veliko vrst lepot pri ženskah. Za nekatere rečemo, da so sexy ali da so "ljubice". Ob drugih bomo rekli, da so "mame" ali da bi radi, da nam rodijo otroke.
Vsekakor obstajajo stvari in "stvari" za katere obstaja kar širok konsenz, da so lepe ali "lepe".
(Oldtimerji vemo, kaj pomeni imeti lepo punco v postelji in pa lepo svinjo v svinjaku.)
Ustvarjalci reklame, v kateri je rečeno "lepota ni naključje", se sploh ne zavedajo, kako globoko resnico propagirajo.
V svojem članku se nisem hotel ukvarjati z filozofskimi ali religioznimi predstavami o lepoti, ampak zgolj o čisti imanentni popolnosti, ki bi se ji morda lahko reklo tudi lepota ali pa prijetnost (ugodje).
Lp!
hierhod