|  Čeprav se z načinom razmišljanja pogosto ne strinjam, je knjiga jasen in preprost vpogled v to, kako razmišljajo in delujejo tisti, ki »imajo«. V angleščini celo obstajata izraza »haves« in »have-nots«.
Avtor razlaga razliko med tistimi, ki delajo za denar in tistimi, ki uporabljajo denar tako, da dela za njih. V tem vidi tudi ključno razliko, zakaj so nekateri bogati, drugi pa ne.
Najprej je potrebno pojasniti nekaj osnovnih pojmov:
- prihodki in odhodki (se navezujejo na bilanco uspeha)
gre npr. za plačo in stroške, ki jih imamo
- premoženje in obveznosti (bilanca stanja)
Premoženje je vse, kar nam prinaša prihodek, obveznosti pa vse, za kar moramo odvajati svoj denar, odhodki v različnih oblikah.
Kiyosaki zatrjuje, da so prizadevanja ljudi, da bi se izkopali iz revščine, neuspešna v glavni meri zaradi tega, ker ne ločijo med tema dvema pojmoma.
Bogati vlagajo svoj denar v premoženje, navadni ljudje pa ponavadi v obveznosti – za katere pa menimo, da so premoženje. Kiyosaki izziva utrjeno prepričanje, da je npr. hiša premoženje.
Če pomislimo v okviru prihodkov in odhodkov – med katere bi jo uvrstili? Hiša, ki jo kupimo zase, nam v prihodnosti dejansko ne prinaša prihodkov, temveč stroške – večja in več vredna kot je, več stroškov imamo. Enako velja npr. za avtomobil in še kaj!
»Navadni« ljudje pa vse te stvari v našem življenju ponavadi vidimo kot naše premoženje. Vendar nam prav te pogosto držijo zanko okoli vratu, saj »moramo« delati in služiti denar, da si jih lahko privoščimo in jih vzdržujemo.
Bogati razmišljajo na drugačen način, pa naj gre za ljudi, ki so se rodili v bogatih družinah, kjer jim je tak način razmišljanja in življenja že položen v zibko, ali pa za številne »novopečene« bogataše, ki so to ugotovili in izkoristili predvsem v zadnjih desetletjih privatizacije premoženja v gospodarstvih v prehodu, kot smo poimenovani Slovenija in druge novonastale države v Evropi.
Ponovno poudarjam, da se sama nujno ne strinjam s tovrstnim načinom »bogatenja« na plečih drugih, vendar je to način, na kakršnega dandanes deluje naš svet, svet v katerem so bogati vedno bolj bogati, ostali pa delajo(mo) za njih. Če ne drugega, se je tega dobro zavedati.
|
NE ZAMUDITE
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: Jonson dne torek, 4. september 2007 @ 11:58 CEST
omogoča parazitski način življenja. "Denar dela denar" - tak
način služenja denarja se mi zdi neetičen. Etika pa je tisto, kar v
tem svetu primanjkuje.
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: jamarka dne sreda, 5. september 2007 @ 13:05 CEST
Ali bi po vašem morali zapreti vse banke in druge finančne inštitucije ki se ukvarjajo s "služenjem z denarjem" Kako bi npr. večina ljudi prišla do stanovanja, avta, počitnic če ne bi bilo kreditov ?
Ali bi moralo biti nekoga ki 20 let varčuje in vlaga svoj pošteno prislužen denar sram ker zato dobi obresti ali dividende ?
Denar - govorim seveda o pošteno zasluženem, je plačilo za opravljeno delo. Zakaj bi bilo nemoralno in neetično če nekdo varčuje in denar pametno vlaga. Pa naj bo njegov cilj pokojnina, renta, nova hiša ali šolanje otrok. Ta knjiga nas poizkuša samo pokazati kako priti do do svojih finančnih ciljev.
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: Jonson dne sreda, 5. september 2007 @ 19:44 CEST
Zato, da lahko razumeš, zakaj še danes nekateri tako
razmišljamo, da "denar dela denar" ni etično, moraš razmišljati
globlje.
S tem, ko sem se rodil v ta svet pričakujem enake možnosti, kot
vsi ostali ljudje. Sem jaz kriv, da so moji starši revni? Zakaj torej
nimam enakih možnosti za preživetje kot tisti, ki so se rodili v
bogatejši družini? Ali ni to nepravično?
Vsak človek na zemlji ima pravico do strehe na glavi. In če moji
starši niso lastniki nepremičnine, ampak so ujeti v plačevanje
najemnine, to vpliva tudi name. Da postanem lastnik
nepremičnine (ki predstavlja moje bivanje, kar je moja potreba)
bom moral vložiti veliko več energije. Manj denarja bom imel za
ostale stvari. Poleg tega, pa bom moral banki plačevati obresti,
če bom vzel kredit. Pomeni še dodatni napor. Zakaj pa? Sem
naredil kaj narobe, da se moram tako namučiti za stanovanje?
Zakaj moram jaz plačevati za napake mojih staršev, ker nista
razmišljala o varčevanju?
Poleg tega: imam dovolj denarja za stanovanje, le da je
razporejen v času. Torej nimam ga naenkrat dovolj. In zakaj bi
zdaj moral plačevati neke obresti neki ustanovi, ki naj bi mi
posodila denar? Imam denar za stanovanje, vendar ga lahko
odplačujem mesečno, tako kot pridejo prihodki. Mesečno bi
odplačeval stanovanje brez obresti. Stanovanje bi po nekaj 10,
20 letih bilo odplačano in stanovanje 100% v moji lasti. Moj
denar, moja lastnina. Zakaj bi nekomu plačeval še obresti???
Zakaj bi nekdo živel na moj račun?? Naj gre delat, če hoče
imeti denar. Ne pa, da se obesi na moje prihodke. Ker gre za
mojo pravico do bivanja.
Stanovanje je moja pravica, kot zemljanu, ki bivam na tej
zemlji. Vse dobrine, ki nam jih ponuja zemlja sem enakopravno
vreden tudi jaz. jaz sem z rojstvom solastnik zemlje, če se tako
izrazim. Imam to pravico. Problem pa nastane, ker ekonomski
sistem ni pravičen in ne podpira tako filozofijo o kateri tu pišem.
Lahko bi še pisal a trenutno nimam toliko časa, da bi se
razpisal. Vendar, zakaj ne bi banke služile od obresti kreditov, ki
jih dajejo podjetjem in ne od nekega človeka, ki želi samo
stanovanje v katerem bo lahko bival pa ga še nima? Ali pa naj
bodo obresti vsaj minimalne.
Naj delo dela denar in ne denar. Čisto preprosta in etično
usmerjena filozofija.
Poleg tega je potrebno res poglobljenega znanja o ekonomiji,
da je jasno razvidno, kako je inflacija in višanje ali nižanje
obrestnih mer umetno vzdrževano, ki koristi samo tistim, ki so
čisto na vrhu lestvice.
Znanje je pomembno.
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: Jonson dne sreda, 5. september 2007 @ 20:10 CEST
Ko imaš neko podjetje, ki npr. proizvaja nek produkt ter v enem
letu prodajo več izdelkov in imajo dobiček. V tem primeru
izdelek dela denar in ne tako kot pri bankah in raznih
posojilodajalcev, ki "parazitirajo" na človeka, ki želi ali
stanovanje ali pa uresničiti idejo in ustanoviti podjetje.
Naj se zaračunajo obresti na tistih željah, ki niso življenjsko
nujne. Luksuzni avto ali jahta res ni človekova potreba.
Stanovanje za nekoga, ki ga še nima in je redno zaposlen pa je
nujna potreba, ker na prostem očitno ne bo mogel bivati, ne?
Naj se služi denar na bogatih in ne na revnih, ki komaj shajajo
čez mesec z majhno plačo in so še brez stanovanja in po
možnosti z majhnimi otroci.
Čisto preprosto. Vse se da, če se hoče. Naj bodo finančne
ustanove etične. In svet bi bil takoj lepši.
Nasprotje etiki pa je sebičnost, ki pa jo je na žalost v izobilju.
Kar se pa tiče raznih skladov: jaz bi investiral v neko podjetje le
ko bi vedel, da to podjetje deluje na etičen način. Če podjetje
odpira svoje tovarne v državah tretjega sveta in ljudi kot
mnogokrat slišimo premalo plačajo in skoraj da niso kot sužnji -
v tako podjetje ne investiram.
Investiram torej v produkte, v znanje, v storitve, ne pa v
finančne ustanove, ki se obesijo na navadne ljudi kot paraziti.
"Denar dela denar" ni etična ideja. Etika je za mir človeštva zelo
pomembna. Etika je pravilnost odnosov med ljudmi in ljudi do
okolice (narave).
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: Marjana dne četrtek, 6. september 2007 @ 09:32 CEST
Se strinjam s tvojim razmišljanjem. Pa vendar… če pomislimo malo naprej, se lahko vprašamo, od kod pridejo obresti? Bi me resnično zanimalo slišati, kako ljudje razmišljajo o tem?
Lep pozdrav,
Marjana
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: jamarka dne četrtek, 6. september 2007 @ 12:36 CEST
(in se ti to ne zdi sporno), plačaš tudi za denar (kredit), ki ga v banki dobiš zdaj, Zato, da lahko kupiš npr. stanovanje zdaj in ne čez 20 let. Končno tudi plače za 20 let dela ne dobiš takoj ko prideš v službo ampak vsak mesec za delo, ki si ga že opravil v preteklem mesecu.
Nič nimam nič proti ideji, da bi imeli vsi ljudje na svetu takoj že ob rojstvu vse kar potrebujemo. Težava je samo v tem, da v praksi, vsaj zaenkrat ni čisto uresničljiva, komunizem - socializem sta naprimer dokaz za to.
Res je, da se ljudje ne startamo v življenje iz enakih finančnih osnov. Nekateri se rodijo v bogatih drugi v revnih družinah. Nekateri v delu sveta, kjer bodo s svojo plačo komaj zaslužili za preživetje, drugi tam kjer jim bo zaslužek omogočal brezskrbno življenje - kljub temo, da bosta mogoče oba opravljala isto oz. podobno delo.
Res je da je največji faktor finančne neenakosti dedovanje. premoženja. Ali bi morali zaradi finančne pravičnosti ukiniti dedovanje (taki predlogi so v zgodovini že obstajali). Otroci tako npr. ne bi podedovali hiše (kmetije, delavnice) in ostalega premoženja svojih staršev. Vse bi vzela država , ki bi zato vsakemu otroku ob rojstvu izplačala enak znesek s katerim bi kasneje ob polnoletnosti razpolagal. Si res želite živeti v takem svetu ?
Ni samo finančno stanje tisto, ki ni »pravično« razdeljeno. Brez svoje krivde se nekateri rodijo lepi- drugi. grdi, Nekateri se rodijo pametni - drugi neumni. Nekateri so jeklenega zdravja - drugi takoj zbolijo ali so celo invalidi. Nekateri imajo vedno smolo - drugi vedno srečo. Nekateri imajo srečo v ljubezni in idiličen zakon – drugi so nesrečni in osamljeni……i.t.d, prav tako kot so nekateri bogati - so drugi revni. Vsak pač razpolaga s kartami, ki mu jih življenje dodeli in se trudi, da s tem kar ima kar najboljše odigra to igro svojega življenja.
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: Jonson dne četrtek, 6. september 2007 @ 21:29 CEST
se nekdo rodi reven ali bogat ni na mestu. Med njima je razlika
in sicer ta, da gre pri prvih za genetsko dednost na katero
človek nima vpliva, pri drugem primeru pa gre za pravno
dedovanje, na katero ima družba vpliv.
Ni potrebno delati drastičnih sprememb. Za začetek je dovolj že
to, da bi banke ali država omogočala manj premožnim kupiti
stanovanje z obročnim odplačevanjem BREZ OBRESTI. Mislim,
da to ni nikakršen problem. Manj premožni, ki so brez
stanovanja so že tako obremenjeni, zakaj bi jim nalagali še
obresti?
Vendar ni samo vprašanje stanovanja. Gre za revščino, ki ji
botruje nepravični kapitalizem. Komunizem je zagovarjal
pravičnost v družbi, vendar je manjkalo svobode. V kapitalizmu
pa je dovolj svobode, ni pa pravičnosti.
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: jamarka dne petek, 7. september 2007 @ 09:26 CEST
Sicer pa države tudi naša, že financirajo socialno ogroženim nakup stanovanja (socialna stanovanja) in res ne gre samo za stanovanja ampak še za marsikaj drugega.
Samo, da jaz mislim, da rešitev za to ni utopija popolne pravičnosti ampak zagotovitev možnosti, da si lahko vsi ljudje zagotovijo svojim delom sredstva za dostojno preživetje.
Teh možnosti pa ni mogoče zagotoviti brez upoštevanja zakonitosti, ki veljajo. V ekonomiji veljajo zakonitostih denarja, časa, obresti, stroškov, zaslužka…) ne glede na to kaj si mi o tem mislimo.
Glede tega midva očitno ne bova prišla skupaj in nadaljnja debata na to temo nima več smisla. Kar pa ni nič hudega. Vsak ima pravico do svojega mnenja.
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: Jonson dne petek, 7. september 2007 @ 10:38 CEST
na to kakšno stanje je danes, vem, da se vse lahko spremeni,
tako kot se je mnogokrat spreminjalo v to kar imamo danes.
Zakoni in zakonitosti, ki smo jih sami ustvarili morajo biti
podrejeni etiki in pravičnosti.
Svet je lahko bolj pravičen kot je, svet je lahko bolj etičen kot je.
Jaz grem naprej k bolj izraženi pravičnosti in etiki. In če se bo kje
kaj zaustavilo in poti ne bo več, bom sam ustvaril pot in grem
naprej.
Ob branju knjige "Rich Dad, Poor Dad" Roberta Kiyosakija
Prispeval/a: Marjana dne nedelja, 16. september 2007 @ 12:39 CEST
Se opravičujem, da tako dolgo ni bilo odgovora od mene. Da malo pojasnim svoje vprašanje »odkod pridejo obresti« - s tem sem mislila, da se je dobro vprašati, od kje izvira denar, na kak način nastane tisti znesek, ki ga 'moramo' plačati za obresti. Se strinjam, obresti so plačilo za uporabo denarja, tako rekoč cena denarja (kot sem že pisala, je dandanes v ceni blaga odstotek, ki ga predstavljajo obresti, ki jih je potrebno plačati za uporabo kapitala, okoli 40-60%). Pa vendar, to ne pomeni, da moramo situacijo vzeti za privzeto, brez malo globljega razmišljanja o njej.
Poglejmo en zelo nazoren primer. Ena od glavnih značilnosti današnjega sistema je obrestno obrestovanje. Kaj to pomeni? Na osnovi obrestno obrestnega računa se količina denarja v rednih intervalih podvoji. Pri 3% obrestni meri se to zgodi v 24 letih, pri 6% v 12 letih. Pogosto citiran primer je sledeč: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti do leta 1749 narasle na vrednost ene krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot zemlja. Do leta 1990 bi dodatno narasla na vrednost 8190 takih krogel. Po 5% obrestni meri pa bi leta 1990 lahko kupili neverjetnih 134 milijard zlatih krogel teže kot je zemeljska obla.
Se nam obresti še vedno zdijo tako 'logična' in edino možna rešitev? Po drugi strani se lahko tudi vprašamo po globljih psiholoških vzrokih tega, da ko nekaj damo (posodimo), v povračilo pričakujemo, da bomo dobili nekaj več, kot smo dali. Gre za sistemsko značilnost današnje civilizacije.
Pravkar sem oddala članek, ki podrobneje razlaga mehanizem obresti, ki bo verjetno objavljen v naslednjih dneh.
Lep pozdrav,
Marjana