Pred Vami je tekst, ki govori o atlantidskem ritualu obvladovanja moèi. Težko sem se dokopal do njega. Moral sem razvozlati številne šifre v objavljenih tekstih o Atlantidi. Paè Atlantida se je izgubila, toda ni se izgubila na zemljevidu zgodovine in dejstev, ampak v naših glavah. Ste gledali film izgubljeno s prevodom?

Da sem se dokopal do spodnje vsebine sem si pomagal predvsem s Platonovim opisom Atlantide v poglavju Kritija. Vsebina je nastala tudi s pomoèjo t.im. fonoloških prevodov (opis fonologije glejte Platon v Kratilu) kljuènih imen kot so Poseidonos, Arkhon, Kleito… vizualizacijske tehnike dekripcije starodavnih umetnin, obèutka za presežno in za logiko – grško logos. Ravno to zadnje pa ni najboljša metoda raziskovanja kompleksnih problemov. Morda podano oznaèite za fantazijsko zgodbo in uživate v njeni pestrosti, ali pa izberete dele ki vam bodo bližje. Sam menim, da je velik del teksta zelo verodostojen približek tistemu kar se je dejansko tudi dogajalo.

Ritual atlantidSKIH KRALJEV obvladovanja moèi

Beseda Poseidonos pomeni kreator, zato bom to besedo povezal z Janezovim apokrifnim evangelijem iz zbirke Nah Hammadi, ki prav tako govori o kreatorjih, toda imenuje jih Arkhonti. Beseda Arkhon pomeni gospodar; kreatorji so bili ljudem predvsem gospodarji.

Kreatorji (Arkhonti oz. Poseidoni) so Atlantido razdelili na 10 kraljevin. Vrhovni vodja ostalih kraljev je bil Atlant. Najpomembnejši del njegove kraljevine je bilo svetišèe posveèeno Poseidonu. Pozejdonov tempelj je bil mogoèen: dolg 180 metrov, širok 90 metrov, središèni del templja je bil visok okoli 60 metrov, èelo nad njim pa še 30 metrov. Zunanje stene svetišèa so bile prevleèene s srebrom, èela svetišèa – t.im. timpanoni pa z zlatom. Timpanonov je bilo namreè veè, saj sta bili ob glavni stavbi še na vsaki strani po ena stranska. Osnovna zgradba je bila glede dimenzijskih razmerij malce podobna Atenskemu Partenonu.

Notranjost strehe je bila iz slonove kosti. Notranji zidovi, stebri in tla so bili obloženi z uranovo rudo1/ (gr. Oreichalkos) in pisano okrašeni z zlatom ter srebrom. Predvsem v stenskih vdolbinah glavnega prostora so bili zlati kipi. V prvem prostoru na tri dele razdeljene osnove svetišèa je stal kip izjemnih dimenzij - kip Poseidona (kreatorja) z vprego šestih krilatih konj. Zaradi velikosti se je zdelo, kot da se kip z vrhom glave dotika stropa. Sosednji prostor je bil posveèen materam, ki so v Atlantidi (Biblija jo imenuje Eden) v sodelovanju z velikani - Arkhont(i) Poseidon(i) rodile prve ljudi. Tu je stalo sto kipov Nereid na delfinih. Kipi so bili tako kot vsi ostali premazani s svetleèo nizkoradioaktivno snovjo. Zaradi svojih elegantnih oblik, prešernega veselja obrazov in zaradi rahlega sevanja so delovali nadnaravno in božansko. Kipi Nereid - demoniènih vil rojenic - so predstavljali lastnost Kleito – radovednost in željnost sprememb. Po unièenju Atlantide so vladarji zaradi razliènih razlogov za prikrivanje dejstev prièeli govoriti, da je bila mati kreiranih ljudi ena sama (deklico Kleito Biblija imenuje Eva).

V prvem prostoru je bil torej kip Poseidona, ki je stal na vozu in v rokah držal vajeti šestih krilatih konjev. Spodnja slika se malce dotika te teme, obenem pa tudi starogrške pripovedi o Faetonu

Neptun kot Pozeidon, ki hoèe zaustaviti šest konjev, upodobljen je na prstanu iz kamelije, zgodnje Rimsko obdobje2/

Sedaj pa pojdimo v zadnji – tretji prostor. Ta je bil posveèen kljuènemu problemu nedokonèanega stvarjenja Èloveka kot presežnega bitja, posveèen je bil odpravljanju njegovih negativnih lastnosti. V tem prostoru je stala mogoèna stela z vklesanimi zapovedmi, ki so jim bili podrejeni vsi prebivalci Atlantide pa tudi okoliških podjarmljenih ljudstev. Zakone so v stelo vklesali prvi kralji Atlantide. Na steli je bilo vklesano da smejo v svetišèe le Arkhonti, Atlantidski kralji in skrbnice oz. skrbniki svetišèa, zapisana pa je bila tudi prisega, ki je priklicevala velika prekletstva nad tiste, ki se zapisanim zapovedim oz. zakonom stele niso povsem podredili.

Na vrhu mogoène stele je bil žrtvenik, do njega je vodilo široko stopnišèe.

Zunanja stran Poseidonovega svetišèa pa je bila okrašena z zlatimi podobami vseh mater kraljev in kraljev dinastije Atlanta in drugi predmeti, ki so jih darovali kralji in zasebniki zunanjih podjarmljenih ljudstev. Planota, kjer je stalo tudi to svetišèe, je imela premer 900m, obkrožali pa so jo trije vodni jarki - široki 170, 240 in 500m, vsi pa so bili globoki 30m. Zaradi teh vodnih jarkov, ki so jih obdajali pasovi zemlje (enako široki kot posamièni jarki) so o najsvetejšem delu Atlantide govorili, da je otok. Zato še dandanes mnogi menijo, da je bila Atlantida otok, nekateri pa, da je bila potopljena celina (jo poišèemo na Marsu?). Mesto svoje kreacije so ljudje, ki so z darili in krotkostjo dobili to èast, lahko opazovali le iz tega ali onega zemskega pasu. Neskonèno zaželjen spomin na kreacijo in kreatorja je bil tako neotipljivo daleè- nedosegljiv, mogoèen, kljuèen lep… Na zemskih pasovih okrog »otoèka« so se med letom dogajale razne športne igre, tekmovanja npr. s konjskimi vpregami…

V svetem, veèini povsem nedostopnem Poseidonovem svetišèu izjemnih dimenzij, polnim skrivnostnih sevanj, zlata, srebra, spominov in mogoènosti, so se na ritualu druženja, sodelovanja, oèišèenja in sojenja vsakih vsakih 5 oz. 6 let sreèevali kralji Atlantide.

Kip glave atlantidskega kralja, Lagash, 3000 pnš, Louvre
Lagash je na podroèju današnjega Iraka, Atlantida ni bila v Atlantskem oceanu, blizu Španije... ampak na podroèju Edena - Mezopotamije. O tem govorijo številna dejstva

Eden pomembnejših ciljev takratnega èasa je bilo obvladovanje živali, pa tudi ljudi na psihièen, èim bolj fizièno nenasilen naèin. Ker jim je to dokaj dobro uspevalo so živeli v harmoniji (prevodi Biblije govorijo o Raju). Živali so bile krotke, ljudje izjemno spoštljivi drug do drugega in do narave nasploh. Da bi preverjali sposobnosti obvladovanja animaliènega so vpeljali razliène rituale. Oglejmo si ritual povezan z obvladovanjem bikov.

Ritual se je lahko zaèel le, èe so bili prisotni vsi kralji - vseh 10 vladarjev na 10 delov razdeljene Atlantide. Najpomembnejši in s tem tudi najbolj oboževan kralj je bil Atlant (sin Neba). Vsi ostali kralji so mu bili podrejeni. Sin Neba je predvsem skrbel, da so se dejansko izvedli vsi obvezni postopki rituala. V primeru problemov je svetoval, v primeru medsebojnih sporov pa posredoval.

Kralji so se zbrali pod stelo postave, ki je bila narejena iz toplega, rahlo žareèega kamna takrat imenovanega Oreichalkos. Skozi zunanja vrata so nato prišli mogoèni plemenski biki. Deset plemenskih bikov, prav tistih, ki so jih kralji pripeljali kot tempeljske svete živali s seboj, se je prosto sprehajalo pred stelo. Ti biki so bili darovani v èast rituala. Vsaka kraljevina je namreè morala darovati svojega. Plemenski dve leti stari biki lahko tehtajo tudi 500 - 800 kilogramov in veè, biki so po svoji naravi zagledani v lastno moè in so zelo težko obvladljivi. Bike so spremljale prelestne sveèenice in skrbnice svetišèa. Ko so si ogledale Kralje so odšle. Pred sabo so imeli Kralji težko nalogo. Èe so prav izbrali »žrtev« rituala, se je le ta preje zakljuèil, èe so bili pri izboru slabi, se je lahko nadaljeval v nedogled in morda s tem ogrozil sam ritual. Izbirali so bika, ki naj bi bil najbolj samozadosten in zgolj zemeljski. Sami sebe so imeli za nebešèane, za tiste namreè, ki so tudi na nebu - otroci neba. Bik pa je predstavljal ujetost v zemeljskost.

Biki so se prosto sprehajali po svetišèu. Po uvodnem delu molitev in spoznavanjem bikov so izbrali bika in ostale odgnali iz prostorne dvorane (prostor pred stelo ok. 55 x 55m). Po izboru bika »žrtve« je Atlant - sin Neba vodil uvodne molitve in izvedel iniciacije ostalim kraljem. Na ritualu je odloèal o naèinu preizkušanja bika. Rituali so se razlikovali, tako v èasu kot odvisno od osebnosti, ki jih je vodila. Dinastije Atlantidskih kraljev so namreè trajale veè tisoè let... V èasu so se seveda spreminjale okolišèine na sploh. Nekateri deli rituala pa so ostali nespremenjeni. Kralji so imeli za izvedbo svoje naloge na razpolago le vrvi in kole. Prepovedana je bila nošnja in uporaba kakršnega koli drugega orožja, še posebej železnega. Deset kolov katere so imeli na razpolago je imelo enake dimenzije, dolgi so bili ok. 170 cm (glede na takratno povpreèno višino ljudi). Najprej so kralji bika seznanili s svojo namero, tako, da so pred njega položili posodo z drobovino s krvjo bika, ki so ga par dni preje (za vajo) ubijali pretendenti za kraljevi prestol ene od kraljevin. Nato so kralji en za drugim, pred že vznemirjeno mogoèno, v plemenitost vzgajano živaljo, zaèeli izvajali osebne rituale. Predvsem so provocirali bikovo samozaverovanost in primitivnosti - animaliènost in preko biku neškodljivih iger izzvati izbruhe besnila

Obvladovanje in igra z bikom, 1500 p.n.Å¡., muzej Heraklion na Kreti

Najprej se je z bikom obièajno zaèel igrati Evmel (nežni). Èe je bik prijateljevanje in igro z Evmelom grobo prekinil, se je obièajno vmešal Gadejr (branilec) in organiziral obrambo, pohabitev in vezanje bika z vrvmi..., èe pa je bil bik krotek je ritual nadaljeval Evajmon (èastilec zemlje), pri manjšem nemiru pa Amferes (znanstvenik), saj je znal na razliène preverjene naèine pridobiti zaupanje bika. Mnezeja (vedež) je lahko po pritrditvi Avtohtona (samostojni) in seveda odobritvi Atlanta ritual prekinil in naredil posvet. Èe se je bik podredil ritualu in postal krotek je olajšal delo Elazipu (èastilec èistosti). Èastilec èistosti je skrbel da noben postopek ni bil naravnan proti biku kot možnemu bitju presežnosti, zato mu je nudil moralno oporo. Provokacije so smele le izzivati primitivnost. Z njim so ravnali kot da bi imeli pred sabo Èloveka in ne tempeljske živali, ki je bila kljub negi še vedno žival. Bika so umivali, opozarjali na napake dlak in telesa na sploh, ga povezovali, preskakovali, krièali, mu peli pesmice, se igrali z repom ipd pri izzivanju bojevitosti je bil obièajno uspešen Mestor (borbeni). Èe se je bik izkazal kot nenapadalno bitje in je zmogel obvladati samega sebe in ugotavljal da so provokacije le igra fantazije pametnejših od njega in da mu v bistvu ni prav niè hudega ter je za komunikacijo izbral èastilca èistosti, je bil izpušèen. Življenje je biku lahko podaril Diaprepes (darovalec), konèno besedo o tem pa je imel tudi po morebitnem posredovanju Atlanta, Azaes (molèeèi). V primeru izpustitve so na ritual pripeljali drugega bika. Izpušèeni bik je bil povišan v sveto žival, ki je vredna spoštovanja in èašèenja, saj je simboliziral krotkost in poduhovljenost. Bik, ki je prestal preizkušnjo je pridobil tudi položaj pomembnega oz. najpomembnejšega semenskega bika. Prej ali slej se je ritual razširil v odkrit spopad z enim izmed bikov. Dolgi koli so služili za obrambo, lomljenje nog, vrvi pa za lovljenje in onesposabljanje. Kralji so morali v spopadu z podivjano, mogoèno živaljo sodelovati, v nasprotnem jih je lahko pokonèala ali pa ji niso uspeli soditi, beri žrtvovati. Neuspeh pa je seveda obièajno pomenil odhod iz kraljevega položaja. Ko so bika ujeli in zvezali, so iz kolov naredili nosila. Zopet so bili pred težko nalogo. Kole, s katerimi so razpolagali, so morali namreè prav zložiti, jih primerno zvezati. Možnosti izdelave nosil je bilo veè, obremenitve pa so morali enakomerno porazdeliti.

Ena izmed možnosti zlaganja kolov. Na ta naèin iz 170 cm dolgih kolov dobimo nosila dolga dobre 3 metre. Kole so kralji seveda morali med seboj povezati, to so storili z vrvmi katere so jim pred tem služile za lov. Tudi z vrvmi so morali gospodariti varèno, saj so del vrvi pred tem porabili za vezanje ujetega bika.

Èe je bik v boju poškodoval preveè kraljev se je obred zakljuèil neuspešno, saj ga niso uspeli prenesti do žrtvenika na vrhu stele. Morali so biti tim, in to izredno dobro povezan, da so izpeljali zahteven ritual. Kazen za neizpeljani ritual je bila "upokojitev" - nadomestitev kralja z drugim iz njegovega sorodstva (to ni bilo težko saj je imel kralj kot "razplojevalni bik" številno potomstvo).

Žival je morala biti pred žrtvovanjem še živa, bila pa je tudi zelo, zelo težka. Veèdesetmetrska stela je tako zahtevala izjemen napor kraljev, da so ga uspeli prinesti, privleèi, oz. dvigniti do žrtvenika. Posebej zahtevno je bilo dvigovanje bika na žrtvenik, ko pa so, besno žival, uspešno položili na žrtvenik nad stelo je vodenje prevzel darovalec. Po uvodnem umirjanju bika je daroval molitev v kateri so kralji priklicevali duha Neba in Zemlje (v grškem prostoru kasneje poimenovana Atena in Hefajst, danes je duh Neba v Bibliji prevajan s Sv. Duh). Po uspešnem priklicevanju so sestopili. Ob žrtveniku na vrhu stele sta za krajši èas ostala le darovalec in molèeèi. Nato je darovalec biku je nad stelo prerezal vrat in ga s tem predal v duhovno sojenje. V tem pošastnem trenutku polnem rjovenja bika in brizganja krvi iz vratne žile, posihanja telesa in umiranja, so pod stelo stojeèi kralji razlivajoèo kri lovili v posode in molili k praviènosti zakonov stele. Iz telesa odraslega bika lahko izteèe tudi veè kot 50 litrov krvi. Mogoèna stela z vklesanimi zakoni je bila tako polna krvi in s tem oneèedena. Ko je veèina krvi iztekla je hitro umiralo tudi telo bika - posoda njegove duše. Atlantidski kralji so odložili svoje zlate posode s krvjo, darovalec pa je vstajajoèi duši ponudil pomoè. Molèeèi je v tem trenutku prevzel vodenje rituala. V sodelovanju vseh kraljev, je vodil sojenje vstali duši bika. Njegovo dušo je ob tihi molitvi kraljev, brez besed sooèal z negativnimi dejstvi nesmiselnega besnila, primitivnosti in preveè zgolj zemeljskosti, saj neverujoèa v presežnost sveta ni mogla sestopiti iz svoje omejenosti. Brutalnost je pokazala celo do Evmela - nežnega, ki ji od vsega zaèetka ni hotel niè žalega in je stalno iskal neko skupno pot sožitja in s tem tudi možnost izpustitve bika, nato so dušo spustili naprej, da jo sodi Bog sam ali pa morda Arkhont, ki je ves obred obièajno opazoval izza mogoène izvotlene podobe nad stelo? Del duše bika je lahko razpadel, vèasih se je kdo od prisotnih z vstalo dušo bika pogovarjal v takšnih ali drugaènih "halucinacijah", morda je kdo kakšen njen del tudi prejel kot zaveznika v avrièni plašè... Nato so ga razkosali, iztisnili fekalije iz èrevesja v velik kotel z zbrano krvjo. Bika so tako fizièno razdvojili - krvava smrdeèa brozga v kotlu in na drugi strani kosi mesa. Pokleknili so okrog razkosanega bika »oèišèenega neèiste krvi« in molili k praviènosti postav stele ter k popolnem oèišèenju razkosanega trupla. Nato so se lotili èišèenja svetišèa. V kotel so zbrali razlito kri v svetišèu in druge tekoèe ostanke bika. Stela je morala zasijati v prvotni podobi. Ni bilo lahko - tudi tokrat ne. Vso zbrano krvavo brozgo so v kotlu ponovno premešali in odnesli v odprti krožni stebrišèno veènivojski tempelj na vrhu srednjega dela Poseidonovega svetišèa. Tam je vsak kralj v kotel s smrdeèo krvavo brozgo, dodal kapljo svoje krvi. Zopet so jo premešali, zato da bi se neèistosti pomešale. Kaplje lastne krvi so predstavljale negativno animaliènost kraljev samih, pomešane pa so simbolizirale vedenje, da so krivde posameznika tudi krivde skupnosti Atlantide... kot celote. Nato so z zlatimi èašami zajemali iz kotla krvavo brozgo in jo izlivali na ogenj sredi svetišèa. Ta del rituala so lahko kot višek katarze od daleè opazovali ljudje, ki so stali na enem od zemskih kolobarjev okrog »otoka« in molili, se kesali in izganjali lastno primitivnost. Ogaben in oster vonj sežigajoèe brozge se je širil naokrog. Dolgo èasa je trajalo da so vso zažgali. Trpeèe in ogabno. Na ta naèin so se ritualno odrekli svoji in atlantidski negativni živalskosti - animaliènosti (to negativnost kasneje v grškem zgodovinopisju - mitologiji - poimenujejo s Kentavrovstvo). Animaliènost so tako simbolno spremenili v prah. Izberi »Iz prahu si in v prah se povrneš« ali pa »Duh si in duh ostane« bi lahko bila zapoved postave stele. Med ritualom so kralji prisegali, da bodo sodili v skladu z vklesanimi zapovedmi in da bodo kaznovali tistega, ki je od prejšnjega sreèanja prekršil zakone stele. Nato so posamièno prisegali, da prostovoljno ne bodo kršili nobenega zapisa in da ne bodo niti sami vladali niti ubogali vladarja Atlanta, èe ne bi bilo v skladu z postavo oèeta Arkhonta - Poseidona (danes se pojem Poseidona ohranja v prevodu Biblije kot Bog Oèe). Ko je vsak od njih prisegel, tako zase, kot za svoj rod, je v prazno okrvavljeno èašo vlil vodo, jo oèistil in izpil pomije krvi. Preko tega rituala so se kralji kesali svoje grešnosti in se tudi na hemeopatski naèin seznanili s strupom lastne, skupne in bikove samozadostne sle za moèjo. Posledica je bila krotkost in pripravljenost za višje resnice.

Okrvavljeni, utrujeni... so potrebovali kopel, zato so se skopali v prostorih, ki so bili del predela svetišèa, ki je bil posveèen spominu na radovedna dekleta - Kleito, materam prvih poèloveèenih t.im. "Neandertalcev". Kopanje, maziljenje in razvajanje s strani tempeljskih sveèenic "Ištar" je bil pravi preporod. Urejeni in preobleèeni so izpraznjene èaše odnesli v dvorano k žrtveniku nedavnega boja in jih pod vodstvom Arkhonta - Pozeidona posvetili.

Nato jih je Arkhont povabil na veèerjo kjer je bila med drugim jedmi najbolj cenjena ravno peèenka ubitega - žrtvovanega bika. Ob mraku so se kralji oblekli v kar najlepšo temno modro obleko in odšli v tempelj na vrhu svetišèa. Arkhont je pred zbranimi ugasnil ogenj, ki je plapolal v kapeli, sedli so ob pepel in izpeljali sojenja ljudem. Kralji so lahko drug drugega obtoževali glede kršitev zakonov, najprej so zaèeli z morebitnimi lastniki izpušèenih bikov, hude besede pa je bil obièajno deležen kralj, ki je bil lastnik žrtvovanega bika. Po postavi stele kralji niso smeli ubiti kralja, ampak so si morali nasprotno med seboj podpirati in si pomagati. toda, èe je smrt zahtevalo veè kot polovica kraljev so ga usmrtili. Na predlog Arkhonta so tako sprejemali sodbe, tako zase kot za druge. Sodbe so razglasili ob jutranji zarji in jih zapisali na zlato plošèico. Svoja sveèeniška oblaèila in zlato plošèico z vdelanimi sodbami so ob slovesu darovali svetišèu kot spomenico, svetišèe pa je izdelalo ustrezen peèatni valj postave Atlanta.

Zlata èaša, 1.500 pnš, Vafij ob Šparti, Arheološki muzej Atene, Grèija

Na levi strani èaše vidimo kako se lahko vrv uporabi kot zanka ovita okrog noge bika, na drugi pa kako so ga nato ulovili z mrežo. Mrežo so atlantidski kralji lahko spletli iz veèine posamiènih vrvi.

1/ oreichalkos – uranova svetlica (radiira, se sveti in spodbuja rast. Nizko radioaktivni uran najdemo v razliènih mineralih npr. v Uraninitu - mineralu, ki vsebuje uran v obliki oksidov, najdemo ga v doloèenih granitih...). Kot kaže so Arkhonti poznali poleg mineralov z vsebnostjo radioaktivnih snovi (npr. Uraninit)… tudi t.im. Uranovo svetlico, ki jo lahko izloèijo. S to oz. podobnimi tekoèinami so premazovali pomembnejše kipe, da so "oživeli".

2/ Gospodar Arkhont - oz. kreator Poseidon se je pred ljudmi proglašal za Boga. O koncu njegove duhovne moèi govori zgodba o Faetonu, velièastnem kralju, kateremu se konji iztrgajo iz vajeti, zato pade iz nebeškega voza in umre.

Podoben ritual se je ohranil tudi v Mitraizmu, religiji, kije bila na vrhuncu moèi ok 1- 2 st. n.š. najprej kot vodilna religija rimskega imperija, kasneje pa ga je izrinilo kršèanstvo. Leta 313 ga je rimski cesar Trajan razglasil za poganskega in ga prepovedal, kasneje so sporoèila Mitraizma za javnost unièili. Sam sem mnenja, da je kršèanstvo del sporoèil Mitre prevzelo in ohranilo. Poznajo pa ga le posveèeni sveèeniki, množicam skrivnosti Mitre niso dostopne, tisto pa kar je bilo je sistematièno unièevano, poskrito ali "izgubljeno s prevodom".

Èe pomislimo, da imajo škofje in papež na glavi pokrivalo, ki se imenuje Mitra, lahko sklepamo, da je rdeèa nit zgodovine razvoja naše duhovnosti še vedno živa. Na zaèetku vzpona kršèanske religije je bila ta kapa zaprta, sèasoma pa se je preoblikovala v odprto – v simbol ribje glave oz. želje komunikacije s Sv. Duhom. Današnji papež tako prosi energije neba za dopolnitev svoje DUŠE in s tem simulira odprtost v svet.

Mitra, Rimska umetnost, Fondacija Persivala Duvala. ok. 2. st. Mitra ubija bika, glavo ima obrnjeno proti ptièu, ki tako simbolièno vodi ritual. Ptiè je simbol Duha.

Mitra žrtvuje zaradi višjih ciljev simbol moèi in živalskosti - bika. Preko žrtvovanja spoznava dimenzije duhovnega, kar simbolizira ptiè, v imenu katerega izvaja ritual. Ptiè je del njegove plapolajoèe ga pokrivala, ki asociira na auro. Mitra obredno podredi živalskost, torej premaguje kentavrovstvo - primitivnost. Z levo nogo Mitra iznièuje moè trtitce, ki je osnovni vir energije kundalini.

Mitra je božanstvo svetlobe, ki s svojo èistostjo in moèjo preèišèuje energije lastnih èastilcev. V Rim je prišel Mitraizem pod vplivom perzijskega kulta. Mitraizem združuje tako politeistièno kot monoteistièno vero. Verovanje je bilo namenjeno izkljuèno moškim. V grško - rimskem prostoru so Mitro enaèili s tremi božanstvi: Heliosom (Soncem/biblijski Bog Oèe?) in Hermesom (stik s božanskim ustrojem Sveta/biblijski Sv. Duh?), Apolonom (presežno lepoto ljudi samih /kršèanski Jezus oz. Bog Sin?).

Privrženci so opravljali iniciacijske, oèišèevalne in druge obrede, toda le pod pogojem, da niso razširjali naukov.

Ritual posvetitve v Mitraizem

Bodoèi sveèenik je moral leta streèi mlademu biku. Tako je pridobil nujno zaupanje bodoèi žrtve. Z bikom pa so se ukvarjali tudi sveèeniki, ki so bika veè in manj zasramovali. V žrtvenem ritualu so najprej izbrali bika, ga privezali na kole in ga položili preko globoke jame, na dnu katere je prav tako privezan ležal bodoèi sveèenik. Po uvodnih molitvah "sojenja" so ga zaklali oz. so mu odrezali glavo. Doživetje bega bikovih duhovnih energij je bilo za iniciiranega v magijo izjemno, saj je bikova duša iskala izhod v prijatelju, ki je ležal nasproti v globoki jami. Tudi privezan pripravnik, ki je ležal v globoki jami je skušal rešiti kar bi se dalo in je globoko in boleèe doživljal trpljenje bika. Po vstajenju mu je duša bika darovala veè energetskih plašèev, lahko pa je postala celo njegova zaèasna aurièna entiteta. Posveèeni je bil tako preko zlorabe bika vpeljan v magijo in energetski svet. Ritual se je sèasoma vse bolj pogrezal v nasprotje oèišèevalnih... ciljev Mitraizma samega in je bil zato povsem upravièeno ukinjen.

Bikoborbe so bile del stare grške kulture npr. Minojske, pa tudi Perzijske, Etrušèanske, Rimske od koder se je verjetno razširila v Španijo kjer jo poznajo še danes… Pri obraèunu z bikom se v španski bikoborbi - corrida de toros najprej pojavijo torerosi, ki z rdeèimi pregrinjali vznemirjajo bika, nato nastopita pikadorja, ki kot viteza na konjih obnorelemu biku s sulico poškodujeta pleèa in tako ponižata njegovo moè, nato nastopijo banderilleri, ki v bikovo hrbtno grbo zabadajo šila s harpunastim koncem. Takrat obièajno bik spozna, da se bojuje za golo življenje. Nato pride Matador, ki okrog poniževane in izmuèene živali poplesuje, bik veè in manj nemoèen obièajno še vedno noèe razmišljati in se oklene svoje presihajoèe moèi, poplesujoèi »baletnik« mu je namreè preveè nenavaden, da bi ga izbral za vir boleèin in grožnjo smrti, zato za nasprotnika zopet izbere tisto kar se mu kot prvo ponuja kot ovira - cunjo - prevaro… Smo tudi mi obièajni ljudje v neki podobni koridi? Je španska korida nekakšno nadaljevanje ritualov Atlantidskih kraljev?

Uranova ruda1/ (gr. Oreichalkos) Uraninit – uranova sredica je mineral, ki vsebuje uran v obliki oksidov, in to v oksidacijskem stanju 4+ in 6+. Ima kemijsko formulo m UO2xnUO3. Leto odkritja: urana 1789.
Kipec na sliki je izdelan iz uranita

Iz Uranita se lahko naredijo zanimivi kipi, èe so stanjšani in spolirani postanejo prosojni, obenem pa malce žarijo. Uranit in podobni minerali ter snovi delujejo izjemno aseptièno.

© Vladislav Stres
http://stres.a.gape.org/index.htm