NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 26-apr
  • VegaFriday v Mariboru

  • sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • sreda 01-maj
  • Med naravo in kulturo

  • petek 03-maj
  • Človek in čas

  • nedelja 05-maj
  • Razstava Interspace

  • sreda 08-maj
  • Razširjeni vid

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ritual atlantidskih kraljev obvladovanja moči   
    četrtek, 15. februar 2007 @ 05:01 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Pred Vami je tekst, ki govori o atlantidskem ritualu obvladovanja moči. Težko sem se dokopal do njega. Moral sem razvozlati številne šifre v objavljenih tekstih o Atlantidi. Pač Atlantida se je izgubila, toda ni se izgubila na zemljevidu zgodovine in dejstev, ampak v naših glavah. Ste gledali film izgubljeno s prevodom?


    Da sem se dokopal do spodnje vsebine sem si pomagal predvsem s Platonovim opisom Atlantide v poglavju Kritija. Vsebina je nastala tudi s pomočjo t.im. fonoloških prevodov (opis fonologije glejte Platon v Kratilu) ključnih imen kot so Poseidonos, Arkhon, Kleito… vizualizacijske tehnike dekripcije starodavnih umetnin, občutka za presežno in za logiko – grško logos. Ravno to zadnje pa ni najboljša metoda raziskovanja kompleksnih problemov. Morda podano označite za fantazijsko zgodbo in uživate v njeni pestrosti, ali pa izberete dele ki vam bodo bližje. Sam menim, da je velik del teksta zelo verodostojen približek tistemu kar se je dejansko tudi dogajalo.

    Ritual atlantidSKIH KRALJEV obvladovanja moči

    Beseda Poseidonos pomeni kreator, zato bom to besedo povezal z Janezovim apokrifnim evangelijem iz zbirke Nah Hammadi, ki prav tako govori o kreatorjih, toda imenuje jih Arkhonti. Beseda Arkhon pomeni gospodar; kreatorji so bili ljudem predvsem gospodarji.

    Kreatorji (Arkhonti oz. Poseidoni) so Atlantido razdelili na 10 kraljevin. Vrhovni vodja ostalih kraljev je bil Atlant. Najpomembnejši del njegove kraljevine je bilo svetišče posvečeno Poseidonu. Pozejdonov tempelj je bil mogočen: dolg 180 metrov, širok 90 metrov, središčni del templja je bil visok okoli 60 metrov, čelo nad njim pa še 30 metrov. Zunanje stene svetišča so bile prevlečene s srebrom, čela svetišča – t.im. timpanoni pa z zlatom. Timpanonov je bilo namreč več, saj sta bili ob glavni stavbi še na vsaki strani po ena stranska. Osnovna zgradba je bila glede dimenzijskih razmerij malce podobna Atenskemu Partenonu.

    Notranjost strehe je bila iz slonove kosti. Notranji zidovi, stebri in tla so bili obloženi z uranovo rudo1/ (gr. Oreichalkos) in pisano okrašeni z zlatom ter srebrom. Predvsem v stenskih vdolbinah glavnega prostora so bili zlati kipi. V prvem prostoru na tri dele razdeljene osnove svetišča je stal kip izjemnih dimenzij - kip Poseidona (kreatorja) z vprego šestih krilatih konj. Zaradi velikosti se je zdelo, kot da se kip z vrhom glave dotika stropa. Sosednji prostor je bil posvečen materam, ki so v Atlantidi (Biblija jo imenuje Eden) v sodelovanju z velikani - Arkhont(i) Poseidon(i) rodile prve ljudi. Tu je stalo sto kipov Nereid na delfinih. Kipi so bili tako kot vsi ostali premazani s svetlečo nizkoradioaktivno snovjo. Zaradi svojih elegantnih oblik, prešernega veselja obrazov in zaradi rahlega sevanja so delovali nadnaravno in božansko. Kipi Nereid - demoničnih vil rojenic - so predstavljali lastnost Kleito – radovednost in željnost sprememb. Po uničenju Atlantide so vladarji zaradi različnih razlogov za prikrivanje dejstev pričeli govoriti, da je bila mati kreiranih ljudi ena sama (deklico Kleito Biblija imenuje Eva).

    V prvem prostoru je bil torej kip Poseidona, ki je stal na vozu in v rokah držal vajeti šestih krilatih konjev. Spodnja slika se malce dotika te teme, obenem pa tudi starogrške pripovedi o Faetonu

    Neptun kot Pozeidon, ki hoče zaustaviti šest konjev, upodobljen je na prstanu iz kamelije, zgodnje Rimsko obdobje2/

    Sedaj pa pojdimo v zadnji – tretji prostor. Ta je bil posvečen ključnemu problemu nedokončanega stvarjenja Človeka kot presežnega bitja, posvečen je bil odpravljanju njegovih negativnih lastnosti. V tem prostoru je stala mogočna stela z vklesanimi zapovedmi, ki so jim bili podrejeni vsi prebivalci Atlantide pa tudi okoliških podjarmljenih ljudstev. Zakone so v stelo vklesali prvi kralji Atlantide. Na steli je bilo vklesano da smejo v svetišče le Arkhonti, Atlantidski kralji in skrbnice oz. skrbniki svetišča, zapisana pa je bila tudi prisega, ki je priklicevala velika prekletstva nad tiste, ki se zapisanim zapovedim oz. zakonom stele niso povsem podredili.

    Na vrhu mogočne stele je bil žrtvenik, do njega je vodilo široko stopnišče.

    Zunanja stran Poseidonovega svetišča pa je bila okrašena z zlatimi podobami vseh mater kraljev in kraljev dinastije Atlanta in drugi predmeti, ki so jih darovali kralji in zasebniki zunanjih podjarmljenih ljudstev. Planota, kjer je stalo tudi to svetišče, je imela premer 900m, obkrožali pa so jo trije vodni jarki - široki 170, 240 in 500m, vsi pa so bili globoki 30m. Zaradi teh vodnih jarkov, ki so jih obdajali pasovi zemlje (enako široki kot posamični jarki) so o najsvetejšem delu Atlantide govorili, da je otok. Zato še dandanes mnogi menijo, da je bila Atlantida otok, nekateri pa, da je bila potopljena celina (jo poiščemo na Marsu?). Mesto svoje kreacije so ljudje, ki so z darili in krotkostjo dobili to čast, lahko opazovali le iz tega ali onega zemskega pasu. Neskončno zaželjen spomin na kreacijo in kreatorja je bil tako neotipljivo daleč- nedosegljiv, mogočen, ključen lep… Na zemskih pasovih okrog »otočka« so se med letom dogajale razne športne igre, tekmovanja npr. s konjskimi vpregami…

    V svetem, večini povsem nedostopnem Poseidonovem svetišču izjemnih dimenzij, polnim skrivnostnih sevanj, zlata, srebra, spominov in mogočnosti, so se na ritualu druženja, sodelovanja, očiščenja in sojenja vsakih vsakih 5 oz. 6 let srečevali kralji Atlantide.

    Kip glave atlantidskega kralja, Lagash, 3000 pnš, Louvre
    Lagash je na področju današnjega Iraka, Atlantida ni bila v Atlantskem oceanu, blizu Španije... ampak na področju Edena - Mezopotamije. O tem govorijo številna dejstva

    Eden pomembnejših ciljev takratnega časa je bilo obvladovanje živali, pa tudi ljudi na psihičen, čim bolj fizično nenasilen način. Ker jim je to dokaj dobro uspevalo so živeli v harmoniji (prevodi Biblije govorijo o Raju). Živali so bile krotke, ljudje izjemno spoštljivi drug do drugega in do narave nasploh. Da bi preverjali sposobnosti obvladovanja animaličnega so vpeljali različne rituale. Oglejmo si ritual povezan z obvladovanjem bikov.

    Ritual se je lahko začel le, če so bili prisotni vsi kralji - vseh 10 vladarjev na 10 delov razdeljene Atlantide. Najpomembnejši in s tem tudi najbolj oboževan kralj je bil Atlant (sin Neba). Vsi ostali kralji so mu bili podrejeni. Sin Neba je predvsem skrbel, da so se dejansko izvedli vsi obvezni postopki rituala. V primeru problemov je svetoval, v primeru medsebojnih sporov pa posredoval.

    Kralji so se zbrali pod stelo postave, ki je bila narejena iz toplega, rahlo žarečega kamna takrat imenovanega Oreichalkos. Skozi zunanja vrata so nato prišli mogočni plemenski biki. Deset plemenskih bikov, prav tistih, ki so jih kralji pripeljali kot tempeljske svete živali s seboj, se je prosto sprehajalo pred stelo. Ti biki so bili darovani v čast rituala. Vsaka kraljevina je namreč morala darovati svojega. Plemenski dve leti stari biki lahko tehtajo tudi 500 - 800 kilogramov in več, biki so po svoji naravi zagledani v lastno moč in so zelo težko obvladljivi. Bike so spremljale prelestne svečenice in skrbnice svetišča. Ko so si ogledale Kralje so odšle. Pred sabo so imeli Kralji težko nalogo. Če so prav izbrali »žrtev« rituala, se je le ta preje zaključil, če so bili pri izboru slabi, se je lahko nadaljeval v nedogled in morda s tem ogrozil sam ritual. Izbirali so bika, ki naj bi bil najbolj samozadosten in zgolj zemeljski. Sami sebe so imeli za nebeščane, za tiste namreč, ki so tudi na nebu - otroci neba. Bik pa je predstavljal ujetost v zemeljskost.

    Biki so se prosto sprehajali po svetišču. Po uvodnem delu molitev in spoznavanjem bikov so izbrali bika in ostale odgnali iz prostorne dvorane (prostor pred stelo ok. 55 x 55m). Po izboru bika »žrtve« je Atlant - sin Neba vodil uvodne molitve in izvedel iniciacije ostalim kraljem. Na ritualu je odločal o načinu preizkušanja bika. Rituali so se razlikovali, tako v času kot odvisno od osebnosti, ki jih je vodila. Dinastije Atlantidskih kraljev so namreč trajale več tisoč let... V času so se seveda spreminjale okoliščine na sploh. Nekateri deli rituala pa so ostali nespremenjeni. Kralji so imeli za izvedbo svoje naloge na razpolago le vrvi in kole. Prepovedana je bila nošnja in uporaba kakršnega koli drugega orožja, še posebej železnega. Deset kolov katere so imeli na razpolago je imelo enake dimenzije, dolgi so bili ok. 170 cm (glede na takratno povprečno višino ljudi). Najprej so kralji bika seznanili s svojo namero, tako, da so pred njega položili posodo z drobovino s krvjo bika, ki so ga par dni preje (za vajo) ubijali pretendenti za kraljevi prestol ene od kraljevin. Nato so kralji en za drugim, pred že vznemirjeno mogočno, v plemenitost vzgajano živaljo, začeli izvajali osebne rituale. Predvsem so provocirali bikovo samozaverovanost in primitivnosti - animaličnost in preko biku neškodljivih iger izzvati izbruhe besnila

    Obvladovanje in igra z bikom, 1500 p.n.š., muzej Heraklion na Kreti

    Najprej se je z bikom običajno začel igrati Evmel (nežni). Če je bik prijateljevanje in igro z Evmelom grobo prekinil, se je običajno vmešal Gadejr (branilec) in organiziral obrambo, pohabitev in vezanje bika z vrvmi..., če pa je bil bik krotek je ritual nadaljeval Evajmon (častilec zemlje), pri manjšem nemiru pa Amferes (znanstvenik), saj je znal na različne preverjene načine pridobiti zaupanje bika. Mnezeja (vedež) je lahko po pritrditvi Avtohtona (samostojni) in seveda odobritvi Atlanta ritual prekinil in naredil posvet. Če se je bik podredil ritualu in postal krotek je olajšal delo Elazipu (častilec čistosti). Častilec čistosti je skrbel da noben postopek ni bil naravnan proti biku kot možnemu bitju presežnosti, zato mu je nudil moralno oporo. Provokacije so smele le izzivati primitivnost. Z njim so ravnali kot da bi imeli pred sabo Človeka in ne tempeljske živali, ki je bila kljub negi še vedno žival. Bika so umivali, opozarjali na napake dlak in telesa na sploh, ga povezovali, preskakovali, kričali, mu peli pesmice, se igrali z repom ipd pri izzivanju bojevitosti je bil običajno uspešen Mestor (borbeni). Če se je bik izkazal kot nenapadalno bitje in je zmogel obvladati samega sebe in ugotavljal da so provokacije le igra fantazije pametnejših od njega in da mu v bistvu ni prav nič hudega ter je za komunikacijo izbral častilca čistosti, je bil izpuščen. Življenje je biku lahko podaril Diaprepes (darovalec), končno besedo o tem pa je imel tudi po morebitnem posredovanju Atlanta, Azaes (molčeči). V primeru izpustitve so na ritual pripeljali drugega bika. Izpuščeni bik je bil povišan v sveto žival, ki je vredna spoštovanja in čaščenja, saj je simboliziral krotkost in poduhovljenost. Bik, ki je prestal preizkušnjo je pridobil tudi položaj pomembnega oz. najpomembnejšega semenskega bika. Prej ali slej se je ritual razširil v odkrit spopad z enim izmed bikov. Dolgi koli so služili za obrambo, lomljenje nog, vrvi pa za lovljenje in onesposabljanje. Kralji so morali v spopadu z podivjano, mogočno živaljo sodelovati, v nasprotnem jih je lahko pokončala ali pa ji niso uspeli soditi, beri žrtvovati. Neuspeh pa je seveda običajno pomenil odhod iz kraljevega položaja. Ko so bika ujeli in zvezali, so iz kolov naredili nosila. Zopet so bili pred težko nalogo. Kole, s katerimi so razpolagali, so morali namreč prav zložiti, jih primerno zvezati. Možnosti izdelave nosil je bilo več, obremenitve pa so morali enakomerno porazdeliti.

    Ena izmed možnosti zlaganja kolov. Na ta način iz 170 cm dolgih kolov dobimo nosila dolga dobre 3 metre. Kole so kralji seveda morali med seboj povezati, to so storili z vrvmi katere so jim pred tem služile za lov. Tudi z vrvmi so morali gospodariti varčno, saj so del vrvi pred tem porabili za vezanje ujetega bika.

    Če je bik v boju poškodoval preveč kraljev se je obred zaključil neuspešno, saj ga niso uspeli prenesti do žrtvenika na vrhu stele. Morali so biti tim, in to izredno dobro povezan, da so izpeljali zahteven ritual. Kazen za neizpeljani ritual je bila "upokojitev" - nadomestitev kralja z drugim iz njegovega sorodstva (to ni bilo težko saj je imel kralj kot "razplojevalni bik" številno potomstvo).

    Žival je morala biti pred žrtvovanjem še živa, bila pa je tudi zelo, zelo težka. Večdesetmetrska stela je tako zahtevala izjemen napor kraljev, da so ga uspeli prinesti, privleči, oz. dvigniti do žrtvenika. Posebej zahtevno je bilo dvigovanje bika na žrtvenik, ko pa so, besno žival, uspešno položili na žrtvenik nad stelo je vodenje prevzel darovalec. Po uvodnem umirjanju bika je daroval molitev v kateri so kralji priklicevali duha Neba in Zemlje (v grškem prostoru kasneje poimenovana Atena in Hefajst, danes je duh Neba v Bibliji prevajan s Sv. Duh). Po uspešnem priklicevanju so sestopili. Ob žrtveniku na vrhu stele sta za krajši čas ostala le darovalec in molčeči. Nato je darovalec biku je nad stelo prerezal vrat in ga s tem predal v duhovno sojenje. V tem pošastnem trenutku polnem rjovenja bika in brizganja krvi iz vratne žile, posihanja telesa in umiranja, so pod stelo stoječi kralji razlivajočo kri lovili v posode in molili k pravičnosti zakonov stele. Iz telesa odraslega bika lahko izteče tudi več kot 50 litrov krvi. Mogočna stela z vklesanimi zakoni je bila tako polna krvi in s tem onečedena. Ko je večina krvi iztekla je hitro umiralo tudi telo bika - posoda njegove duše. Atlantidski kralji so odložili svoje zlate posode s krvjo, darovalec pa je vstajajoči duši ponudil pomoč. Molčeči je v tem trenutku prevzel vodenje rituala. V sodelovanju vseh kraljev, je vodil sojenje vstali duši bika. Njegovo dušo je ob tihi molitvi kraljev, brez besed soočal z negativnimi dejstvi nesmiselnega besnila, primitivnosti in preveč zgolj zemeljskosti, saj neverujoča v presežnost sveta ni mogla sestopiti iz svoje omejenosti. Brutalnost je pokazala celo do Evmela - nežnega, ki ji od vsega začetka ni hotel nič žalega in je stalno iskal neko skupno pot sožitja in s tem tudi možnost izpustitve bika, nato so dušo spustili naprej, da jo sodi Bog sam ali pa morda Arkhont, ki je ves obred običajno opazoval izza mogočne izvotlene podobe nad stelo? Del duše bika je lahko razpadel, včasih se je kdo od prisotnih z vstalo dušo bika pogovarjal v takšnih ali drugačnih "halucinacijah", morda je kdo kakšen njen del tudi prejel kot zaveznika v avrični plašč... Nato so ga razkosali, iztisnili fekalije iz črevesja v velik kotel z zbrano krvjo. Bika so tako fizično razdvojili - krvava smrdeča brozga v kotlu in na drugi strani kosi mesa. Pokleknili so okrog razkosanega bika »očiščenega nečiste krvi« in molili k pravičnosti postav stele ter k popolnem očiščenju razkosanega trupla. Nato so se lotili čiščenja svetišča. V kotel so zbrali razlito kri v svetišču in druge tekoče ostanke bika. Stela je morala zasijati v prvotni podobi. Ni bilo lahko - tudi tokrat ne. Vso zbrano krvavo brozgo so v kotlu ponovno premešali in odnesli v odprti krožni stebriščno večnivojski tempelj na vrhu srednjega dela Poseidonovega svetišča. Tam je vsak kralj v kotel s smrdečo krvavo brozgo, dodal kapljo svoje krvi. Zopet so jo premešali, zato da bi se nečistosti pomešale. Kaplje lastne krvi so predstavljale negativno animaličnost kraljev samih, pomešane pa so simbolizirale vedenje, da so krivde posameznika tudi krivde skupnosti Atlantide... kot celote. Nato so z zlatimi čašami zajemali iz kotla krvavo brozgo in jo izlivali na ogenj sredi svetišča. Ta del rituala so lahko kot višek katarze od daleč opazovali ljudje, ki so stali na enem od zemskih kolobarjev okrog »otoka« in molili, se kesali in izganjali lastno primitivnost. Ogaben in oster vonj sežigajoče brozge se je širil naokrog. Dolgo časa je trajalo da so vso zažgali. Trpeče in ogabno. Na ta način so se ritualno odrekli svoji in atlantidski negativni živalskosti - animaličnosti (to negativnost kasneje v grškem zgodovinopisju - mitologiji - poimenujejo s Kentavrovstvo). Animaličnost so tako simbolno spremenili v prah. Izberi »Iz prahu si in v prah se povrneš« ali pa »Duh si in duh ostane« bi lahko bila zapoved postave stele. Med ritualom so kralji prisegali, da bodo sodili v skladu z vklesanimi zapovedmi in da bodo kaznovali tistega, ki je od prejšnjega srečanja prekršil zakone stele. Nato so posamično prisegali, da prostovoljno ne bodo kršili nobenega zapisa in da ne bodo niti sami vladali niti ubogali vladarja Atlanta, če ne bi bilo v skladu z postavo očeta Arkhonta - Poseidona (danes se pojem Poseidona ohranja v prevodu Biblije kot Bog Oče). Ko je vsak od njih prisegel, tako zase, kot za svoj rod, je v prazno okrvavljeno čašo vlil vodo, jo očistil in izpil pomije krvi. Preko tega rituala so se kralji kesali svoje grešnosti in se tudi na hemeopatski način seznanili s strupom lastne, skupne in bikove samozadostne sle za močjo. Posledica je bila krotkost in pripravljenost za višje resnice.

    Okrvavljeni, utrujeni... so potrebovali kopel, zato so se skopali v prostorih, ki so bili del predela svetišča, ki je bil posvečen spominu na radovedna dekleta - Kleito, materam prvih počlovečenih t.im. "Neandertalcev". Kopanje, maziljenje in razvajanje s strani tempeljskih svečenic "Ištar" je bil pravi preporod. Urejeni in preoblečeni so izpraznjene čaše odnesli v dvorano k žrtveniku nedavnega boja in jih pod vodstvom Arkhonta - Pozeidona posvetili.

    Nato jih je Arkhont povabil na večerjo kjer je bila med drugim jedmi najbolj cenjena ravno pečenka ubitega - žrtvovanega bika. Ob mraku so se kralji oblekli v kar najlepšo temno modro obleko in odšli v tempelj na vrhu svetišča. Arkhont je pred zbranimi ugasnil ogenj, ki je plapolal v kapeli, sedli so ob pepel in izpeljali sojenja ljudem. Kralji so lahko drug drugega obtoževali glede kršitev zakonov, najprej so začeli z morebitnimi lastniki izpuščenih bikov, hude besede pa je bil običajno deležen kralj, ki je bil lastnik žrtvovanega bika. Po postavi stele kralji niso smeli ubiti kralja, ampak so si morali nasprotno med seboj podpirati in si pomagati. toda, če je smrt zahtevalo več kot polovica kraljev so ga usmrtili. Na predlog Arkhonta so tako sprejemali sodbe, tako zase kot za druge. Sodbe so razglasili ob jutranji zarji in jih zapisali na zlato ploščico. Svoja svečeniška oblačila in zlato ploščico z vdelanimi sodbami so ob slovesu darovali svetišču kot spomenico, svetišče pa je izdelalo ustrezen pečatni valj postave Atlanta.

    Zlata čaša, 1.500 pnš, Vafij ob Šparti, Arheološki muzej Atene, Grčija

    Na levi strani čaše vidimo kako se lahko vrv uporabi kot zanka ovita okrog noge bika, na drugi pa kako so ga nato ulovili z mrežo. Mrežo so atlantidski kralji lahko spletli iz večine posamičnih vrvi.

    1/ oreichalkos – uranova svetlica (radiira, se sveti in spodbuja rast. Nizko radioaktivni uran najdemo v različnih mineralih npr. v Uraninitu - mineralu, ki vsebuje uran v obliki oksidov, najdemo ga v določenih granitih...). Kot kaže so Arkhonti poznali poleg mineralov z vsebnostjo radioaktivnih snovi (npr. Uraninit)… tudi t.im. Uranovo svetlico, ki jo lahko izločijo. S to oz. podobnimi tekočinami so premazovali pomembnejše kipe, da so "oživeli".

    2/ Gospodar Arkhont - oz. kreator Poseidon se je pred ljudmi proglašal za Boga. O koncu njegove duhovne moči govori zgodba o Faetonu, veličastnem kralju, kateremu se konji iztrgajo iz vajeti, zato pade iz nebeškega voza in umre.

    Podoben ritual se je ohranil tudi v Mitraizmu, religiji, kije bila na vrhuncu moči ok 1- 2 st. n.š. najprej kot vodilna religija rimskega imperija, kasneje pa ga je izrinilo krščanstvo. Leta 313 ga je rimski cesar Trajan razglasil za poganskega in ga prepovedal, kasneje so sporočila Mitraizma za javnost uničili. Sam sem mnenja, da je krščanstvo del sporočil Mitre prevzelo in ohranilo. Poznajo pa ga le posvečeni svečeniki, množicam skrivnosti Mitre niso dostopne, tisto pa kar je bilo je sistematično uničevano, poskrito ali "izgubljeno s prevodom".

    Če pomislimo, da imajo škofje in papež na glavi pokrivalo, ki se imenuje Mitra, lahko sklepamo, da je rdeča nit zgodovine razvoja naše duhovnosti še vedno živa. Na začetku vzpona krščanske religije je bila ta kapa zaprta, sčasoma pa se je preoblikovala v odprto – v simbol ribje glave oz. želje komunikacije s Sv. Duhom. Današnji papež tako prosi energije neba za dopolnitev svoje DUŠE in s tem simulira odprtost v svet.

    Mitra, Rimska umetnost, Fondacija Persivala Duvala. ok. 2. st. Mitra ubija bika, glavo ima obrnjeno proti ptiču, ki tako simbolično vodi ritual. Ptič je simbol Duha.

    Mitra žrtvuje zaradi višjih ciljev simbol moči in živalskosti - bika. Preko žrtvovanja spoznava dimenzije duhovnega, kar simbolizira ptič, v imenu katerega izvaja ritual. Ptič je del njegove plapolajoče ga pokrivala, ki asociira na auro. Mitra obredno podredi živalskost, torej premaguje kentavrovstvo - primitivnost. Z levo nogo Mitra izničuje moč trtitce, ki je osnovni vir energije kundalini.

    Mitra je božanstvo svetlobe, ki s svojo čistostjo in močjo prečiščuje energije lastnih častilcev. V Rim je prišel Mitraizem pod vplivom perzijskega kulta. Mitraizem združuje tako politeistično kot monoteistično vero. Verovanje je bilo namenjeno izključno moškim. V grško - rimskem prostoru so Mitro enačili s tremi božanstvi: Heliosom (Soncem/biblijski Bog Oče?) in Hermesom (stik s božanskim ustrojem Sveta/biblijski Sv. Duh?), Apolonom (presežno lepoto ljudi samih /krščanski Jezus oz. Bog Sin?).

    Privrženci so opravljali iniciacijske, očiščevalne in druge obrede, toda le pod pogojem, da niso razširjali naukov.

    Ritual posvetitve v Mitraizem

    Bodoči svečenik je moral leta streči mlademu biku. Tako je pridobil nujno zaupanje bodoči žrtve. Z bikom pa so se ukvarjali tudi svečeniki, ki so bika več in manj zasramovali. V žrtvenem ritualu so najprej izbrali bika, ga privezali na kole in ga položili preko globoke jame, na dnu katere je prav tako privezan ležal bodoči svečenik. Po uvodnih molitvah "sojenja" so ga zaklali oz. so mu odrezali glavo. Doživetje bega bikovih duhovnih energij je bilo za iniciiranega v magijo izjemno, saj je bikova duša iskala izhod v prijatelju, ki je ležal nasproti v globoki jami. Tudi privezan pripravnik, ki je ležal v globoki jami je skušal rešiti kar bi se dalo in je globoko in boleče doživljal trpljenje bika. Po vstajenju mu je duša bika darovala več energetskih plaščev, lahko pa je postala celo njegova začasna aurična entiteta. Posvečeni je bil tako preko zlorabe bika vpeljan v magijo in energetski svet. Ritual se je sčasoma vse bolj pogrezal v nasprotje očiščevalnih... ciljev Mitraizma samega in je bil zato povsem upravičeno ukinjen.

    Bikoborbe so bile del stare grške kulture npr. Minojske, pa tudi Perzijske, Etruščanske, Rimske od koder se je verjetno razširila v Španijo kjer jo poznajo še danes… Pri obračunu z bikom se v španski bikoborbi - corrida de toros najprej pojavijo torerosi, ki z rdečimi pregrinjali vznemirjajo bika, nato nastopita pikadorja, ki kot viteza na konjih obnorelemu biku s sulico poškodujeta pleča in tako ponižata njegovo moč, nato nastopijo banderilleri, ki v bikovo hrbtno grbo zabadajo šila s harpunastim koncem. Takrat običajno bik spozna, da se bojuje za golo življenje. Nato pride Matador, ki okrog poniževane in izmučene živali poplesuje, bik več in manj nemočen običajno še vedno noče razmišljati in se oklene svoje presihajoče moči, poplesujoči »baletnik« mu je namreč preveč nenavaden, da bi ga izbral za vir bolečin in grožnjo smrti, zato za nasprotnika zopet izbere tisto kar se mu kot prvo ponuja kot ovira - cunjo - prevaro… Smo tudi mi običajni ljudje v neki podobni koridi? Je španska korida nekakšno nadaljevanje ritualov Atlantidskih kraljev?

    Uranova ruda1/ (gr. Oreichalkos) Uraninit – uranova sredica je mineral, ki vsebuje uran v obliki oksidov, in to v oksidacijskem stanju 4+ in 6+. Ima kemijsko formulo m UO2xnUO3. Leto odkritja: urana 1789.
    Kipec na sliki je izdelan iz uranita

    Iz Uranita se lahko naredijo zanimivi kipi, če so stanjšani in spolirani postanejo prosojni, obenem pa malce žarijo. Uranit in podobni minerali ter snovi delujejo izjemno aseptično.

    © Vladislav Stres
    http://stres.a.gape.org/index.htm

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://stres.a.gape.org...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Atlantida_Kralj_Moc

    No trackback comments for this entry.
    Ritual atlantidskih kraljev obvladovanja moči | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,57 seconds