Iz novih Misterijih www.misteriji.si

Pogovor z Marjanom Ogorevcem, avtorjem knjige Alternativna medicina v športu

Olimpijsko zlato je metalec kladiva Primož Kozmus dosegel tudi s pomočjo brežiškega bioterapevta Marjana Ogorevca. Ta je pripomogel, da sta bila atletovo telo in duh v optimalnem stanju, vrhunsko pri­pra­v­ljena na najtežje preizkušnje.

Metode, s katerimi je Marjan Ogo­revc »obdeloval« olimpijca, niso skriv­nost. Po olimpijskih igrah v Pekingu je izšla njegova knjiga Alternativna medicina v športu. V njej opisuje svoje dolgoletne izkušnje, ki jih je strnil v osnovna načela alternativne teorije treninga, s pou­darkom na raziskovanju energijs­ke­ga sistema človeka in nevidni anatomiji duha. Z Marjanom Ogorevcem se je po­govarjala Andreja Paljevec.

Že dolgo poznate Primoža?
Sodelujeva od takrat, ko je začel resno trenirati. Bil sem že trener njegovega tre­nerja Vlada Kleva. Moja vloga je sedaj odpravljanje ovir, ki se pojavijo zaradi stresnega načina treninga.

Kakšen človek je olimpijski zmagovalec?
Primož Kozmus verjame, da je »vse ta­ko, kot mora biti«, da ni dobre ali slabe situacije, ampak vsaka situacija prinaša določeno izkušnjo. Ne obremenjuje se s prihodnostjo, pač pa se osredotoči v trenutek sedanjosti, v katerega usmeri pre­težni del svoje pozornosti. Ni asket; ne odreka se življenjskim radostim, živi pov­sem normalno življe­nje, kolikor ga sploh lahko živi kot vrhunski športnik. Poleg vsakodnev­nega treninga se po­sve­ča tudi meditativni borilni veš­čini in meditaciji. Trenerju in ekipi, ki mu stoji ob strani, popolnoma zaupa.

Na kaj naslanjate svoje delo?
Izhajam iz spoznanj tradicionalnih me­di­cin, da je mogoče sposobnost telesa razviti preko meja, če hkrati urimo tudi duha.

Kaj je največ prispevalo k Primoževi zmagi?
Vsekakor njegova kakovostna dolgoletna priprava, njegov talent, strokovno letno načrtovanje forme. Tekmovalce je prekašal v svoji trenutni formi in dobri psihološki pripravi, ki je odraz energij­skih vaj in duhovne priprave. Velik del njegovega treninga je usmerjen v krepi­tev duha in notranjih energij. Bistvo je njegova mantra: Kolikor sem odprt v du­hu, toliko lahko realiziram na Zem­lji. Izhodišče je, da se to najprej naredi v duhu, nato spremeni in ojača na ener­gijskih ravneh, potem pa se da to naredi­ti v metu kladiva.

Kdaj postane športnik uspešen?
Ko je osvobojen navezanosti na rezultat in strahu, kako se bo izteklo tekmova­nje. Ko svoje uspešnosti ne veže več na pojma zmaga in poraz, ko se ne bremeni več z vprašanjem, ali ravna prav ali narobe. Ko se prepusti notranji sili, ki v njem vzplamti kot ogenj, svoj um osvobodi nepomembnega razmišljanja, telesu pa prepusti, da ga vodi samo.

Kako ste nanj vplivali med nastopi?
Bil sem na tribunah. Sam mu nisem mo­gel nič dodati, lahko sem samo pomagal, da je uresničil tisto, kar ima v sebi. Večino mojega dela sem opravil že pred tekmovanjem, na desetdnevnih pripravah na Kitajskem. Tedaj sem mu prigovarjal nekako takole: »Ne prepuščaj se premočnim, evforičnim čustvom, če zmagaš ali pa če ne dose­žeš finala. Ostati moraš neodvisen od rezultata. Ne bodi čustveno ujet. Samuraji so bili moč­ni zato, ker niso bili od­visni od tega, ali bitko dobijo ali izgubijo, ravnali so brezpogojno. Cilj je doseči stanje satori, v katerem lahko realiziramo vse svoje zmožnosti …«

Neposredno pred pekinškim nastopom in med njim sem s Primožem delal na daljavo. Seveda v skladu z dogovorom. To je bila pomoč pri ohranjanju višjega stanja zavesti in energije. Če sem s tem kaj prispeval, ne vem. Saj se ne da vsega izmeriti. Rezultat je znan: zlato. Si­cer pa sva še posebej veliko vadila si­mu­lacijo tekmovanja.

Kako?
Po štirih miselnih korakih, natančne­je o njih pišem v knjigi, je Primož v mislih stopil na tekmovalni štadion in misel­no opravil celotno proceduro pred­tekmo­vanja. Ob tem je vadil vse možne zaple­te, v njih pa skušal ostati popolnoma ne­prizadet. Po tem je stopil na tekmova­li­š­če in izvedel najprej po­skus­ne mete, nato tri tekmovalne.

S svojim uvidom sem nadzoroval morebitne energijske blo­kade, ki se kažejo kot neke vrste na­sprotno delujoča energija; ta bi ga lahko ovirala. Če se v podzavesti pokaže ovi­ra, potem jo sproti odpraviva, dokler meta ne izvede gladko. Enako naredi tudi za zaključno tekmovanje. Izkuš­nja v njegovi podzavesti mu pove, da zmore, da ga nič ne more presenetiti in da se je tudi v najtežjih po­go­jih sposoben stoodstotno zbrati ter ures­ničiti svoje potenciale. Pri vadbi simulira tudi pone­sre­čene mete ter situacijo, ko mu za uvr­s­titev v finale preostane le en met.

Od kje vam vedenja o meditacijskih teh­nikah?
Največ znanja sem si pridobil iz izkušenj in na različnih usposabljanjih, tečajih … Veliko raziskujem, nenehno se učim; bil sem in sem povsem predan in usmerjen v razvoj, v odkrivanje novih znanj. Zadnjih deset let sem v povprečju vsak dan najmanj deset ur v ezoteriki. Od tega ve­liko časa porabim za učenje, raziskovanje in za razvijanje posebnih sposobnosti.

Kdo je najmočneje vplival na Marjana Ogorevca, atletskega trenerja?
Vsekakor je bil to dr. Bondarchuk, ki je bil trener še vedno aktualnega svetov­ne­ga rekorderja v metu kladiva Juryja Se­di­kha. Imel sem srečo, da sem se učil pri izviru znanja, saj večina nima te mož­nosti. Od njega sem prevzel tudi načrto­vanje treninga, ki je alternativno uradnemu in po katerem trenira Primož.

V knjigi pišete, da mora za uspeh podzavest prevzeti nadzor …

Podzavest je potrebno najprej očistiti vseh destruktivnih vzorcev, travm, pre­pri­čanj in blokad, ker jo potem lažje vklju­čimo v tisto, kar delamo. Bolj ko se šport­nik zaveda sebe, energij, in bolj ko se prepušča, več podzavesti se mu odpira.

Kaj je axis mundi?
Axis mundi je vertikalna os, ki je neke vrste središče sveta, stična točka Zemlje in nebes v prostoru absolutne resnice. Os sveta je ravnovesje energij od »zgoraj« in »spodaj«; je tista gotovost in varnost, ki jo lahko občutimo le, kadar se čutimo tesno povezane s svetim, absolutnim in Zemljo. Gre za »os«, ki jo zavestno vzpo­sta­vimo skozi svoje telo.

Praktično je to …

Praktično to storimo takole: pozornost za­vestno usmerimo v noge, predvsem v podplate, ki se dotikajo tal – zato je naj­bolje, da stojimo – in poskušamo čutiti pretok energije od središča Zemlje. Nato pozornost usmerimo v nebo in po­skušamo zaznavati kozmično energijo. Stik teh dveh energij v našem telesu po­vzroči občutek »osrediščenosti«, tesne povezanosti z Zemljo, in odprtost proti nebu. Občutek te energije nam pomaga, da se lažje spoprijemamo z vsak­danjimi težavami, in povzroči pove­čanje ener­gije v našem telesu. To iz­ključi zuna­nje vplive in izostri se nam orientacija; ne le v prostorskem, pač pa tudi v socialnem in psihološkem smislu.

Drug način za povečanje energije je dihanje …

Metoda endogenega dihanja ruskega znanstvenika dr. Vladimirja Frolova, ki so jo na njegovem dihalnem aparatu pre­izkusili Primož Kozmus in še nekate­ri drugi atleti, je vsekakor novost v pripra­vi športnikov. Poznavanje endogenega dihanja je močno spremenilo razumeva­nje fizioloških procesov v telesu. Včasih so razloge za zdravstvene probleme is­kali v metabolizmu. Znanstveniki so odkrili, da so težave večinoma povezane z nezadostno proizvodnjo in izmenjavo energije.

Pri navadnem dihanju, tudi če je dovolj globoko in če organizmu od zunaj dovedemo dovolj kisika, večji del organizma trpi zaradi pomanjkanja ener­gije, istočasno pa obstajajo področja preveč koncentriranega dovajanja ener­gije, kar poškoduje in razgrajuje tkiva. Najpogosteje se poškodujejo drobne žilice, notranja površina arterij, krvne ce­lice in pljučne alveole. Ti procesi na­sta­nejo zaradi močnejšega dihanja ob fizič­nih ali psihičnih obremenitvah in se nadaljujejo tudi v spanju.

Kako urimo in krepimo mentalno, duhovno, astralno telo?
Šport je v pomoč, da človek razišče svoje najgloblje sposobnosti. Preko športa lahko odkrijemo »nadmoč« duha nad telesom. Da bi športnik izkoristil ves svoj potencial, se mora uriti tudi v obvladovanju svojega bitja na vseh ravneh. Za­vestno se mora truditi obvladovati svoje fizično, astralno in mentalno telo. Da bi športnik obvladal svoje bitje na vseh rav­neh, izboljšal kakovost svojega živ­lje­nja in dosegel želeni športni rezultat, se mora začeti za­ve­dati posameznih ravni, jih uriti. Naj­prej vsako posebej, po­tem pa tudi vzajemno in isto­časno.

Zapisali ste, da je na tekmovanjih ključ­­no, da športnik doseže popolno izo­la­cijo od vseh šumov iz okolja. Je to sta­nje popolne koncentracije ali posebno stanje zavesti?

Tehniko postavitve axis mundi športnik med pripravami izvede neštetokrat, da jo lahko z odličnostjo uporabi na tekmovanju. Os kot simbol moči športnik izkoristi za povečanje svoje moči in spo­sob­nosti. »Os sveta« je za športnika rav­no­vesje energij; omogoča mu »umešče­nost« in samozavest, oboje pa mora za­čutiti tako na treningu kot na tekmova­nju. Vsekakor je to posebno stanje zave­sti, ki mu omogoči zavedanje središča svoje biti. Stanje zavesti v tem smislu je zavedanje sebe, njegove situacije, delovanja Vesolja, energij, duhovne razsež­nosti.

Kako doseči stanja višje zavesti?
S pomočjo vseh avtosugestivnih metod, z umskim osredotočanjem na dele telesa ali organe, s tehniko vizualizacije, avto­genimi treningi, meditacijo … Vse to je samo začetek. Ko zaženemo proces, spremljamo, kaj se dogaja. V tem kon­teks­tu razumem zavest kot sposobnost športnika, da se povsem zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj. V tem stanju lahko z umom ukazujemo telesu, kar je najpomembneje.

To spretnost je treba razviti in nato negovati, da postane vsakodnevna rutina. Sem spada tudi razvijanje duha, torej tistega dela naše duševnosti, ki se zunaj izraža kot pro­ces mišljenja, navznoter pa preveva vsa­ko vlakno našega telesa. Ko namreč na­predujemo na duhovnem področju, to lahko veliko prispeva k našemu sploš­ne­mu napredku, kar se seveda kaže tudi pri športnih rezultatih.
Je za uspeh nujna redna meditacija?

Meditacija ni nujna, je pa vsekakor zelo koristna.

Zakaj športnikom na tekmovanjih spo­dleti?
Največkrat zato, ker športnik globoko v sebi ne verjame, da je prav on zmožen najvišjega uspeha. Postane pa na nek na­čin odvisen od uspeha; uspeh in neuspeh začenja enačiti z biti in ne biti, in na koncu mu spodleti. Globlji pogled na energijskih ravneh mi nudi povsem drugačno sliko, kot si jo lahko sestavi večina ljudi. Kadar govorimo o tistih, ki jim na tekmovanju »spodleti«, govorimo o tekmovalcih, na katere stavi javnost; govorimo o tem, kako se »zmago­val­ci« ločijo od »poražencev« v svoji no­tranjosti.

Eni in drugi dajejo vtis nepre­magljivosti. A športnik, ki igra vlogo ab­solutnega zmagovalca, a temu v sebi ni dozorel, mora dodatno energijo potro­ši­ti za to, da okolje prepriča, da je neus­tra­šen, najboljši, najuspešnejši. Vzdrže­va­nje zunanje podobe, ki ni v skladu z »notranjostjo«, je stanje neravnovesja, ki ga je treba vzdrževati. Vzdrževanje vsa­kega neravnovesja pa v ekonomiji ener­gij nekaj stane in športnika izčrpa. V trenutku nastopa, torej velikega stresa, je raven energije visoka, poveča pa se tudi raven neravnovesja. Sledi večji ali manj­ši neuspeh. Tako narava poskrbi, da se vse vrne v svoje nasprotje, ki pa je v res­nici stanje naravnega ravnovesja.

Kako odpravljate energijske blokade iz biopolja?
Najprej je treba ugotoviti, zakaj se bloka­de pri športniku sploh pojavijo. Odpravljanje energijskih blokad, ne da prej ugotovimo njihov vzrok, je nesmiselno, dol­­goročno celo škodljivo. Blokada se lahko pojavi tudi pri najbolj izkušenem šport­­niku. Lahko jo povzroči slab partnerski odnos, slabo finančno stanje, strah pred tekmovanjem, zapustitev spon­zorja, prometna nesreča, travme, neprijetne situacije ali pa nerealna priča­ko­va­nja staršev in njihovo vpletanje v tre­ning. Odpravljam jih s postopkom, ki je uve­lja­v­ljen v karmični diagnostiki. Nujno pa je aktivno sodelovanje športnika.

Kaj svetujete športnikom glede uporabe spolne energije; odsvetujete spolnost pred tekmovanji?
Metodo uporabe spolne energije v športu sem v knjigi omenil kot nekaj, kar še ni splošno uveljavljeno. Konkretnih aplikacij v praksi pri vrhunskih športnikih ne poznam, zato lahko govorim le o svojih izkušnjah in izkušnjah nekate­rih iz vrst terapevtov naravnega zdravljenja ter mojstrov borilnih veščin, ki so tudi na ta način razvili moč svojega telesa do za nas nepojmljivih ravni. Vendar pa so po moji oceni tukaj ogromne rezer­ve za športnike.

Uporaba spolne ener­gi­je, ki je najmočnejša energija v človeku, je za večino ljudi na zahodu tuja, saj se spolnost celo vzpodbuja za osvobajanje odvečne energije, ne pa za preobrazbo in koristno uporabo za razvoj vseh spo­sob­nosti. Ker pa imajo ljudje na zahodu zaradi nepravilnega odnosa katoliške cerkve do spolnosti veliko predsodkov, je to področje preveč kompleksno, da bi si drznil kar odsvetovati spolnost pred tekmovanji. Ta pristop zahteva sodelovanje strokovnjaka.

Vaša knjiga sporoča, da je duh močnejši od telesa …

Težava se pojavi, če ločimo duhovno in materialno realnost, saj je materialno samo ena od oblik duhovnega. Življe­nje moramo dojemati kot integralno in celostno. Če duh in telo nista ločena, lahko duh vpliva na telo, saj je močnejši.

Kaj je naloga športnikovega tima, da raz­vija zmagovalce?
Vsi tisti, ki sestavljamo športni tim, so­delujemo brezpogojno, vsak na svojem področju, a vendar usklajeno. Zavedamo se svojih kompetenc, pa tudi omeji­tev. Ves čas se skupaj s športnikom razvijamo, raziskujemo, smo odprti za spre­membe, samokritični. Le tako mu omogočimo vse pogoje, ki vodijo v uspeh. Sam v timu skrbim za »meditacij­ske tehnike«, za razvoj notranje zaznave, za razvijanje parapsiholoških sposobnosti, za popolno zavedanje in obvladovanje notranjih energij, sproti pomagam odpravljati energijsko neravnovesje …

Nasvet za naše bralce …

V športu poiščite več kot zgolj tekmova­nje, šport naj bo način življenja. Vsako zadevo, s katero se ukvarjate, tudi šport, jemljite kot način, kako izpopolniti in razviti sebe na vseh ravneh. Uživajte v tre­ningu, v tekmovanju, samoizpopolnjeva­nju in pridobivanju izkušenj. Z disciplino razvijajte telo in duha in dvigujte za­vest na višjo raven – to je smisel življe­nja.