NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 03-dec
  • Ta veseli dan kulture na Ljubljanskem gradu

  • sobota 04-dec
  • Umetnost otrokom: Gozd raja!

  • nedelja 05-dec
  • Animateka 2021

  • ponedeljek 06-dec
  • Med odrom in literaturo: Jožica Avbelj

  • torek 07-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Savsko naselje

  • sreda 08-dec
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • četrtek 09-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Glinškova ploščad

  • petek 10-dec
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 11-dec
  • Praznična preizkušnja s Friderikom in dedek Mraz

  • nedelja 12-dec
  • Večer z Manco Košir: zgodbe o knjigah in ljudeh

  • ponedeljek 13-dec
  • Bazar ljubljanske ljubiteljske kulture 2021

  • torek 14-dec
  • Pravljični sprehod po gradu z Ireno Cerar

  • sreda 15-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • četrtek 16-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici dr. France Škerl

  • petek 17-dec
  • Angleški bralno-debatni krožek

  • sobota 18-dec
  • Praznična preizkušnja s Friderikom in dedek Mraz

  • nedelja 19-dec
  • Ukročena elektrika: Poizkusi Nikole Tesle

  • ponedeljek 20-dec
  • Božično-novoletni sejem unikatnih izdelkov

  • torek 21-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Savsko naselje

  • sreda 22-dec
  • Prihod Božička

  • četrtek 23-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Glinškova ploščad

  • petek 24-dec
  • Adriena Šimotova: Srečanje. Dotik in odtis

  • torek 28-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Savsko naselje

  • sreda 29-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Črnuče

  • četrtek 30-dec
  • Adriena Šimotova: Srečanje. Dotik in odtis

  • petek 31-dec
  • Najem Božička
  • Silvestrska večerja 2021/22 v Grand hotelu Union

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja   
    sreda, 17. november 2021 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

    Evtanazija

    Pravica do dobre smrti
    »Kako svetohlinsko je, da oblast pridiga, kako je življenje sveto in ga je treba čuvati do naravnega konca, obenem pa tisoči umirajo vsak dan v revščini, boleznih in vojnah kot kolateralna škoda interesov kapitala. Zakaj naj bi bilo življenje po volji politike, religije in zdravniške stroke nedotakljivo samo pri edinem upravičenem primeru - ko ga želi končati njegov trpeči lastnik?« se sprašuje dr. Dušan Keber, nekdanji zdravstveni minister, zagovornik prostovoljne evtanazije.

    Meni, da bi moral vsakdo, ko gre za lastno smrt, imeti pravico izbire. V državah, kjer je evtanazija dovoljena, ljudje izjavljajo, da jim je v veliko olajšanje, da ta pravica obstaja in da jo v neobvladljivi stiski lahko izrabijo.

    Dr. Dušan Keber je tudi v skupini državljanov »Srebrna nit - Združenje za dostojno starost«, ki je pripravila osnutek Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga javnosti predstavili 14. oktobra.

    Najprej osvetliva osnovni pojem. Kaj je oziroma kaj ni evtanazija?
    Že kar s prvim vprašanjem sva trčila na tipično težavo pri pogovorih na to temo. Če besedi evtanazija ne dodamo nobenega pridevnika, ki bi pojasnil, kakšno vrsto evtanazije imamo v mislih, se odpira prostor za nerazumevanje in podtikanja. Sama beseda »evtanazija« pomeni povzročitev ali pospešitev smrti, da bi se trpeči ali neozdravljivo bolni osebi skrajšalo trpljenje. Najin pogovor bo tekel o prostovoljni evtanaziji, ki pomeni končanje življenja na željo in zahtevo osebe, ki trpi, s pomočjo druge osebe.

    Naj ob tem omenim tudi pomoč pri samousmrtitvi; v tem primeru bolnik sam vnese v telo smrtonosno učinkovino, ki mu jo preskrbi zdravnik. Skupaj s sodelavci, ki smo pripravljali Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, uporabljamo - tudi na priporočilo filozofa Tineta Hribarja - izraz »samousmrtitev« kot nevtralnejši izraz kot »samomor«. Slednji je namreč izpeljan iz umora in nakazuje na nesprejemljivo in kaznivo dejanje.

    Poznamo tudi neprostovoljno evtanazijo - usmrtitev človeka, ki ni več zmožen odločati sam o sebi in svojem zdravljenju - in prisilno evtanazijo - usmrtitev, ki se zgodi proti posameznikovi volji. V to zadnjo skupino spada nacistični pomor duševno bolnih in invalidov pred drugo svetovno vojno in med njo; imenovali so ga evtanazija. In prav iz te zlorabe pojma evtanazija izvira velik del argumentov proti prostovoljni evtanaziji. Ko bom v tem pogovoru zaradi racionalnosti uporabljal samo izraz evtanazija, bom mislil na prostovoljno evtanazijo.

    Niste pa omenili pasivne evtanazije?
    Res je, evtanazija je lahko aktivna ali pasivna. Pri aktivni evtanaziji je uporabljeno smrtonosno sredstvo. Pri pasivni pa gre za odtegnitev zdravljenja, ki po zdravnikovi presoji samo podaljšuje bolnikovo agonijo - na primer odklop z respiratorja ali pa prekinitev hranjenja bolnika v vegetativnem stanju. Pasivna evtanazija v večini držav ni sporna in sprejema jo tudi slovenska komisija za medicinsko etiko, vendar ta nasprotuje izrazu in vztraja pri opisu dejanja kot »opustitev« ali »odtegnitev zdravljenja«.

    Tudi če zdravnik zaradi lajšanja bolečin uporablja naraščajoče odmerke morfija vse do smrtnega odmerka, imenuje to dejanje »terapija z dvojnim učinkom«; pri njej naj bi imel zdravnik namen lajšanja bolečine in smrt je zgolj neželen učinek tega zdravljenja. Pri aktivni evtanaziji ima torej zdravnik namen povzročiti smrt, kar je v nasprotju z medicinsko etiko, pri pasivni pa naj bi bil njegov namen zdravljenje, ki bolniku lajša bivanje pred smrtjo.

    Ampak v obeh primerih bolnik umre …
    Res je, zato gre za sprenevedanje. Če bolnika odklopimo z vseh aparatov in mu odvzamemo zdravila, ki ga vzdržujejo pri življenju, ga s tem res vedno ne usmrtimo takoj, ampak to pogosto pomeni podaljševanje trpljenja, preden nastopi smrt. Če mu ob tem zaradi bolečin predpisujemo zdravila, ki bodo ob naraščajočih odmerkih zelo verjetno povzročila smrt, še težje zanikamo, da nismo aktivno posegli v proces umiranja. Filozof dr. Friderik Klampfer vztraja, da z moralnega vidika med odtegnitvijo podpornega zdravljenja in aktivno evtanazijo ni pomembne razlike: »V obeh nas vodi želja, da bi bolniku prihranili neznosno in nepotrebno trpljenje, končni rezultat je enak, bolnik nazadnje umre, le poti do njega se nekoliko razlikujeta.«

    Sam dodajam, da je trpljenje pri pasivni evtanaziji kljub trudu negovalcev večje in daljše. Menim, da je pasivna evtanazija ustrezno poimenovanje za odtegnitev zdravljenja; na spletu najdemo pod tem izrazom deset milijonov zadetkov in prizadevanje slovenske komisije, da bi ta izraz izkoreninila, se mi zdi jalovo.

    Kdaj in zakaj ste postali zagovornik evtanazije? Ali ste imeli že kot dejaven zdravnik takšno stališče do te tematike?
    Evtanaziji sem dolgo nasprotoval; o tem sem pisal in govoril mnogim generacijam študentov. V to so me prepričali moji učitelji na medicinski fakulteti, ki sem jih spoštoval, in Hipokratova prisega, ki neposredno govori o evtanaziji: »Nikoli ne bom nikomur - tudi ko bi me prosil - zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.«

    Priznati morate, da ta veličastna zaobljuba, ki izhaja iz zdravnikovega poslanstva, da rešuje življenja, malone odpravlja potrebo, da bi se zdravnikov lotevali dvomi. Poleg tega je v času, ko sem študiral medicino, od druge svetovne vojne minilo šele dvajset let. Zloraba besede evtanazija v času nacizma se je takrat v razpravah med zdravniki pogosto omenjala in to je ostalo do danes; možne zlorabe so še danes glavni argument nasprotnikov evtanazije.

    Ste pa potem začeli dvomiti? Zakaj?
    Da, sam sem vse bolj dvomil. Kot zdravnik v intenzivni terapiji sem videl, da trpljenja tudi z najboljšimi metodami ni mogoče vselej dovolj olajšati. Pri morfiju smo vsi vedeli, a molčali, da z njim bolnika vodimo v smrt. Končno sem tudi s proučevanjem etike, ki jo učijo filozofi, presodil, da bi trpeči človek moral imeti pravico do dobre smrti. Pri tem gre za spoštovanje človekove avtonomije, kar pomeni, da je pri njegovem apelu po končanju življenja odločilna predvsem njegova volja.

    Pri želji po končanju življenja ne gre samo za telesno trpljenje, ki ga še lahko razumemo. Gre tudi za trpljenje, ki zunanjemu opazovalcu ni dostopno: za strah pred odpovedovanjem lastnega telesa in umskim razkrojem, za zavedanje, da izginjaš s sveta kot oseba, ki so jo poznali, torej si mrtev pred svojo fizično smrtjo, pa te še vedno negujejo in čakajo, kdaj se bo tvoje srce naveličalo in ustavilo. Mislim, da lahko o tem, kaj je znosno ali neznosno življenje, odloča samo tisti, ki tako življenje živi.

    Zakonodaja bi vsem morala dati pravico do pomoči pri končanju življenja. Priporočilo, ki ga včasih dajejo nasprotniki evtanazije, naj pač trpeči posameznik naredi samomor in naj ne obremenjuje drugih, je nečloveško – od posameznika zahteva, da si izbere nezanesljiv in praviloma krut način, da se ne poslovi od svojih najbližjih, da se skrije v osamo in da svojce zapusti v šoku, z neodgovorjenimi vprašanji in občutki krivde. Sam bi se želel posloviti od svojih najbližjih in z njihovim razumevanjem, da želim umreti v času, ko sem jaz še vedno jaz.

    Sam še ne vem, kako se bom v takem primeru sam odločil. Ampak prav za to gre: ko gre za lastno smrt, mora vsakdo imeti pravico izbire. Ne gre za to, da argumenti, ki svarijo pred evtanazijo, niso vredni razmisleka; gre za to, da ima pravica izbire večjo težo. Ko sem se »spreobrnil«, sem vedel, da moram to povedati svojim nekdanjim učencem. To sem storil pred leti v več člankih.

    Kako svetohlinsko je, da oblast pridiga, kako je življenje sveto in ga je treba čuvati do naravnega konca, obenem pa tisoči umirajo vsak dan v revščini, boleznih in vojnah kot kolateralna škoda interesov kapitala. Zakaj naj bi bilo življenje po volji politike, religije in zdravniške stroke nedotakljivo samo pri edinem upravičenem primeru - ko ga želi končati njegov trpeči lastnik?

    Ali vas je kdaj kak bolnik prosil, da mu pomagate umreti?
    Na to vprašanje sem v preteklosti odgovarjal z »ne«, danes pa o tem nisem več prepričan. Pogovor o pomoči pri končanju življenja mora začeti bolnik; če bi to storil zdravnik, bi to lahko pomenilo napeljevanje k samomoru. Morda je bila v tipajočih stavkih nekaterih bolnikov prisotna želja po smrti, vendar zdravniki, vsaj v mojem času, nismo bili opremljeni z etičnimi odgovori, da bi nadaljevali tak pogovor. Nasprotno, bili smo prepričani, da moramo bolnika odvrniti od takih misli. Res pa je tudi, da taka prošnja ne bi mogla biti uslišana, saj je evtanazija kaznivo dejanje, česar se je zavedal tudi bolnik. Pogovor zdravnika z bolnikom o smrti je hvalevredno odprla šele paliativna medicina, vendar ne v smislu pomoči pri končanju življenja.

    Nekateri nasprotniki evtanazije trdijo, da paliativna oskrba zadostuje, a je pri nas preslabo razvita. A četudi bi bila paliativna oskrba dobro razvita in bi imeli tudi najkakovostnejši zdravstveni sistem na svetu, verjamete, da bi še vedno morala biti na voljo tudi možnost evtanazije?
    Mnogi zdravniki povedo, da si velika večina umirajočih ne želi skrajšanja življenja, temveč so hvaležni za vsak dodatni dan, seveda brez trpljenja, za kar bi morala poskrbeti dobra paliativna oskrba. To je res - taki bolniki so in bodo tudi v prihodnosti ostali v večini, deloma zaradi narave svojih bolezni, ki v svoji zadnji fazi niso vse enako nemilostne, pa tudi zaradi vedno boljših metod paliativnega zdravljenja in nege.

    Ni pa res, da je mogoče prav vsakemu posamezniku omogočiti spokojno umiranje. Predvsem pa je treba sprejeti, da nekateri ljudje ne soglašajo, da je vreden prav vsak dan dodatnega življenja, če sestoji iz polzavestnega ali nezavestnega stanja, infuzijskih steklenic in piskajočih aparatov ter postopnega odmikanja ljubljenih oseb. Nekateri ljudje se želijo posloviti od svojcev in prijateljev takrat, ko je pravo slovo sploh še možno. Zaradi njih je potrebna razprava o legalizaciji evtanazije; moramo jim dovoliti, da v skladu s svojim prepričanjem umrejo pravočasno in ne prepozno.

    Povsem verjetno je, da bo dobra paliativna oskrba omejila zahteve po evtanaziji. A nikoli se ne bo zgodilo, da se nihče ne bo želel odpovedati življenju, katerega edina vsebina je trpeče čakanje na smrt.

    Nikakršnega utemeljenega razloga ni, da bi najprej poskrbeli za dobro paliativno oskrbo, šele nato pa začeli ugotavljati, ali evtanazijo sploh potrebujemo. Oboje je treba urejati hkrati. Raziskave kažejo, da se je v državah, kjer so uzakonili evtanazijo, sistem paliativne oskrbe občutno izboljšal.

    Znano je, da ste kritizirali triažo oziroma razvrščanjestarostnikov v domovih starejših občanov med epidemijo. V kakšnem razmerju je to z vašim stališčem do evtanazije?
    Najbolje to lahko razložim s svojo javno polemiko s kardiologom dr. Markom Nočem. Noč je zapisal, da so kritike - mišljene so bile moje kritike - »medijski izlet posameznikov, ki so še pred nekaj meseci pisali javna pisma v podporo evtanaziji, zdaj pa nenadoma zagovarjajo tezo, da mora vsak oskrbovanec doma za starejše, okužen s covidom-19, v bolnišnico«.

    V odgovoru sem zapisal: »S tem, ko [Noč] ›razkrinkava‹ mene, govori o svojih dvojnih merilih. Da, dosledno zagovarjam avtonomijo vsakega posameznika pri odločitvah o svojem življenju - tako v primeru, ko gre za zdravljenje, kot v primeru, ko gre za željo po smrti, ki bi skrajšala njegovo trpljenje. Pomislimo natančneje, kaj za starostnika s težkim potekom okužbe s koronavirusom pomeni odločitev, da ne bo hospitaliziran. Pomeni opustitev nepotrebnega zdravljenja, kar marsikje v svetu imenujejo pasivna evtanazija.

    Če za tako dejanje zdravniki nimajo pristanka bolnika, pridobi še težje poimenovanje: neprostovoljna evtanazija. Noč očitno spada med tiste, ki trpečemu bolniku izpolnitev želje po smrti in z njo povezano zdravniško pomočjo odreka, ne vidi pa problema, če o tem odloči zdravnik brez vednosti bolnika
    Noč je tudi zapisal: »Škoda [mišljena je škoda zaradi mojih in drugih kritik], ki je bila narejena s tem, je neizmerna in nepopravljiva, in ta kampanja je žal podrla marsikaj, kar nam je z leti uspelo narediti na področju humane medicine za starostnike.«

    Moj odgovor:»Sam imam v mislih drugo škodo - škodo, ki jo je stroka zagrešila zaradi odrinjanja oskrbovancev od odločanja o lastni usodi. Ob tem dejanju se besedna zveza ›humana medicina za starostnike‹ sliši kot pokroviteljski cinizem.«

    Kdo so zagovorniki in nasprotniki evtanazije?
    Različne ankete govorijo, da evtanazijo podpira vsaj sedemdeset odstotkov našega prebivalstva. Glavni nasprotniki so zdravniške organizacije in cerkev. Argumente prvih sem že navedel. Verski argument pa je, da je življenje darilo boga, zato ga edino on lahko vzame. Samomor je skozi zgodovino veljal za velik greh in samomorilce so pokopavali na zunanji strani pokopališkega zidu.

    Ena najbolj priljubljenih taktik nasprotnikov evtanazije je njeno demoniziranje s strašenjem o množičnih zlorabah.
    »Povsod, kjer se te prakse uveljavljajo, so se pokazale zlorabe,« je pred nekaj leti za Delo razlagal predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč. »Ko daš nekomu moč, da odloča, ali bo nekdo živel ali ne, so odločitve in zlorabe vse lažje. Iz Nizozemske, ki prednjači po evtanaziji, prihajajo šokantni podatki. Zlorab je več kot uradnih evtanazij.«

    Zame je šokantno, da se Voljč sklicuje na pamflete nasprotnikov evtanazije v tej državi in ob tem razglasi polovico zdravnikov domala za morilce, ki jih mirno spregledujeta nadzorni in pravni aparat države. Veliko je podatkov, da je zlorab več v državah, kjer evtanazija ni svobodna odločitev posameznika.

    Ali bi si nasprotniki lahko premislili?
    To je enakovredno vprašanju, ali bi si lahko premislili mi ob argumentih nasprotnikov. Take možnosti ni, še zlasti ne med javno razpravo o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Mi zahtevamo, da ljudje dobijo možnost izbire, nikogar pa ne želimo prepričati, da to možnost uporabi. Nasprotna stran pa to možnost vsem odreka. V razpravi, ki se bo razvila ob predstavitvi zakona, bo šlo za razlaganje in prikazovanje argumentov, ki naj bodo v pomoč javnosti in političnim odločevalcem.

    Na daljši rok pa sem prepričan, da bodo številni šli po moji poti. Tak je tudi razvoj v svetu. V nobeni državi, v kateri so v zadnjih dveh desetletjih uzakonili evtanazijo ali pomoč pri samomoru, je niso naknadno spet prepovedali, ker bi se ureditev izkazala za moralno nevzdržno.

    Kaj menite o vlogi zdravnika pri evtanaziji?
    Evtanazija, zlasti aktivna, nedvomno pomeni breme, ki ga nekateri, morda številni zdravniki ne bodo mogli ali hoteli sprejeti. Zanesljivo ga bodo sprejeli tisti, ki verjamejo, da s tem izpolnjujejo bolnikovo voljo in ga rešujejo trpljenja. Bolniki že danes lahko odklonijo zdravljenje in zdravniki morajo njihovo voljo upoštevati, čeprav to marsikdaj pomeni povečanje bolnikovega trpljenja pred smrtjo. Če torej sledijo bolnikovi volji s pasivno evtanazijo, zakaj mu ne bi aktivneje olajšali trpljenja?

    Če povzamete: zakaj bi morala biti možnost evtanazije dostopna vsem?
    Ker gre za pravico, pri kateri ni razloga, da bi bil kdorkoli izvzet. Seveda pa jo bodo izrabili le redki. Po izkušnjah drugih držav domnevam, da se bo zanjo odločilo le nekaj odstotkov ljudi. Vendar povsod tam, kjer je evtanazija dovoljena, ljudje izjavljajo, da jim je v veliko olajšanje, da ta pravica obstaja in da jo v neobvladljivi stiski lahko izrabijo.

    Zdravnik dr. Eldar Gadžijev je izrekel naslednji stavek: »Človek se ne more odločiti, ali se bo rodil. Pogosto ne more vplivati na to, kako bo živel. Lahko bi vplival vsaj na to, kako bo dostojno umrl.«

    Tatjana Svete

    ZAKON O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA
    Društvo »Srebrna nit - Združenje za dostojno starost« (Srebrna-nit.si) je 14. oktobra na novinarski konferenci predstavilo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakon je rezultat več kot triletnega intenzivnega dela številnih strokovnjakov, združenih pod pobudo Andreja Pleterskega, enega od ustanovnih članov društva. Predlog zakona so predstavili Andrej Pleterski, Dušan Keber, Luka Mišič, Igor Pribac in Brigita Skela Savič. Več o predlogu zakona o prostovoljni evtanaziji boste izvedeli v naslednjih Misterijih. Celoten predlog zakona je dosegljiv na spletni strani (T. S.)

    Slika
    Dr. Dušan Keber
    Foto Nataša Čampelj

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • na spletni strani
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20211116120243763

    No trackback comments for this entry.
    Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

    Prispeval/a: Nan dne sreda, 17. november 2021 @ 14:48 CET

    Vprašajte se, ali bi lahko ubili koga, blizko osebo, tudi če ta trpi? Podati mu strup, da ga sam spije ne bo dovolj, postopek "evtanazije" se nadaljuje...včasih ne uspe od prve, oseba se zbudi ali še dodatno trpi.
    Zaslužek s tako humanostjo je pa ogromen.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2021 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,01 seconds