Kraška gmajna
v pozni zimi obnemi,
obdaja jo le sneg
in žalostni pogled v daljavi,
ko vrne se sreča spet nazaj spomladi.

Šepet tišine,
šepet bežajočih se ptic,
ki letijo v tople kraje,
zapuščajo te naše kraške gmajne.

Obstane človeško oko,
ne sliši nobeno uho,
da tu v tem kraškem svetu
še kdo živi, le praznina
ovija vse strani,
sliši se le šepet
zimske, hladne noči.

Vse utihne,
vse molči,
le škripanje snega
se sliši nekje v daljavi...