Trpljenje prav zares ni potrebno,
predvsem, če človek zna biti ponižen sam pred sabo.
Bog je predvsem tista nesebična ljubezen,
ki je še najbolj podobna ljubezni matere do otroka,
mi ljudje pa smo tisti,
ki se v sebi od te ljubezni oddaljujemo,
ali približujemo.
To življenje nam je vsem šola,
tistega, kar se pa kdorkoli mora naučiti,
pa v srcu vsak še predobro ve kaj je to.
Vsako trpljenje nas poniža,
to pa naredi v srcu prostor za tisto ljubezen,
zaradi katere smo tu.
Na tem planetu smo vsi samo turisti,
naši spominki so naša izkustva.
In ta izkustva, kakršnakoli že so so tista,
ki jih bomo odnesli s sabo v onostranstvo.
Zato trudimo se v življenju dajati in sprejemati
čimveč ljubezni, kajti čas,
ki nam je tu namenjen je zelo kratek.

Stoyan Svet