|  Papež Benedikt XVI. je nedavno končal štiridnevni obisk v rodni Nemčiji. Med drugim je pozval vernike k zvestobi in predanosti cerkvi. Ob vsakem papeževem obisku je mnogo ljudi, ki se ne strinjajo z njegovimi pogledi na določene stvari. Toda, če katoliški verniki niso na isti liniji razmišljanja kot papež, ima to lahko zanje negativne posledice.
V demokraciji je povsem normalno, da se državljani pismeno pritožimo (po elektronski ali navadni pošti) na kakšno državno institucijo, če se s čim ne strinjamo. Kako pa je s pritožbami v katoliški cerkvi? Ali tudi tam lahko verniki svobodno izrazijo svoje mnenje, nestrinjanje, brez strahu, da bi jih kdo obsojal ali kaznoval? Odgovor nam ponuja Stanislav Slatinek v svoji knjigi Kazniva dejanja in kazni, Sankcije v Cerkvi, kjer piše: »Kaznivo dejanje je storjeno v trenutku, ko se vernik (laik ali klerik) pismeno pritoži na vesoljni cerkveni zbor, zoper neko konkretno papeževo odločitev.« V kanonskem pravu je tudi zapisano, da »prvega sedeža«, to je papeža, ne more nihče soditi.
Obstaja še več kaznivih dejanj, ki jih lahko zagrešijo člani katoliške cerkve. Recimo pri vzgoji otrok. Citiram iz omenjene knjige: »Prvine Kristusove cerkve v resnici obstajajo v Katoliški cerkvi, zato so verni katoliški starši dolžni poskrbeti, da bodo »otroci krščeni in vzgojeni v Katoliški cerkvi«. Katoliški starši, ki »tej milosti niso poslušni v mislih, besedah in dejanju, ne le da se ne bodo zveličali, ampak bodo strožje sojeni«, beremo v izjavi Gospod Jezus.«
Tudi katoliški novinarji, ki kritično poročajo o svoji verski skupnosti, so po kanonskem pravu storili kaznivo dejanje. Citiram: »Dejstvo je, da so danes ljudje manj občutljivi za napade proti veri in Cerkvi, kot so bili nekoč. Zato so nekatera kazniva dejanja med verniki (na primer sovražno pisanje proti veri ali Cerkvi) že skoraj sprejeta in jih smatrajo kot normalno obliko kritičnega oziroma demokratičnega razmišljanja. Včasih je za verne ljudi bolj pohujšljivo, če škof ali višji redovni predstojnik storilca kaznuje, kot pa samo kaznivo dejanje. Tudi na to mora biti škof ali višji redovni predstojnik pozoren, preden storilcu kaznivega dejanja (na primer kakšnemu novinarju ali voditelju TV oddaje) izreče kazen ali resen opomin.«
Čeprav je eden od glavnih ciljev katoliške cerkve kopičenje bogastva – celotno premoženje katoliške cerkve je ocenjeno na več tisoč milijard evrov – pa duhovniki zagrešijo kaznivo dejanje, če se ukvarjajo hkrati tudi s podjetništvom. Citiram iz knjige: »Skoraj vsi cerkveni dokumenti, ki opisujejo službo in življenje duhovnikov, namreč poudarjajo, da naj se duhovnik »vzdrži vsega« in »izogiba vsega«, kar bi v duhovniku zasenčilo Kristusa. Zato je klerikom prepovedano, da se ukvarjajo s stvarmi, ki ustvarjajo zaslužek in dobiček.«
Seveda to ni pravi razlog, da Vatikan prepoveduje podjetništvo pri običajnih duhovnikih. Eden od glavnih razlogov je v tem, da so revni župniki veliko bolj poslušni Vatikanu. Cerkev si je vedno prizadevala, da bi v družbi obstajala dva sloja: peščica bogatih in večina revnih. Kajti revnim je lažje vladati kot ljudem srednjega sloja in bogatim. Enak princip uporablja tudi znotraj svoje verske skupnosti.
Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi
|
NE ZAMUDITE
Če se katoliki ne strinjajo s papežem, so storili kaznivo dejanje
Prispeval/a: eckhart dne nedelja, 9. oktober 2011 @ 23:14 CEST
Papež Benedikt sliši glasove
Papež Benedikt sliši umrle in govori z njimi! Benedikt je o svojem umrlem predhodniku Janezu Paulu II. v nekem televizijskem intervjuju rekel: “Slišim in vidim ga govoriti. Tako sem lahko z njim v stalnem dialogu.” (Bild, 18.10.2005).
Je Benedikt medij?
Medij je medialno nadarjena oseba, ki trdi, da lahko sliši glasove umrlih direktno in brez pripomočkov. Psihologi svarijo: Slišanje duhov dobi včasih prisilne oblike. Verjetno se za temi seansami skriva psihotično stanje. Seanse
so tipične za shizofrena obolenja.
Papež – spiritist?
Nič čudnega, da Benedikt ne more slišati Boga, če se ukvarja s spiritizmom! Spiritizem je sprejemanje, da duhovi umrlih v svetu delujejo kot nevidne moči in lahko postanejo zarotovani.
Papežev spiritizem vsekakor pojasnjuje nenavadne, že skoraj hipnotične evforije, katere je izzval obisk papeža Benedikta pri mladostnikih in politikih na svetovnem dnevu mladih.
“Spiritizem, okultizem, ... marsikdaj povezan z drogami, naredi mlade ljudi obsedene ..., je svaril škof dr. Heinrich Mussinghoff na svetovnem dnevu mladih v Kölnu.
Okultizem in spiritizem s krščansko vero naj ne bi bili združljivi”, je rekel tudi škof Schraml na svetovnem dnevu mladih v Kölnu. Logično sklepanje: Papež se ne sme več imenovati krščanski.
Papež potrebuje eksorcizem.
Kako je mogoče pomagati papežu v tej nevšečni situaciji? Za fenomen kot je slišanje glasov katoliška cerkev še vedno zapoveduje izganjanje hudiča. Na vatikanski univerzi poučujejo eksorcizem – samo v Italiji je več kot 70 izganjalcev hudiča. “Katoliška cerkev je poostrila borbo proti hudiču, papeževa akademija prireja tečaj za satanizem.” je dne 2.7.2005 poročal SPIEGEL ONLINE.
Luter: “Hudič deluje po papežu”. “Papež je hudič!”
In kako vidi evangeličanska cerkev to s hudičem? Za Martina Lutra, ustanovitelja te cerkve, je stvar jasna: “Verjamem, da je papež maskiran in živi hudič.” Ali: “Kajti hudič je ustanovil papeštvo, govori in deluje preko papeža in rimskega sedeža.” (R. Bäumer, Martin Luther in papež, str. 96). In kar se tiče
eksorcizma: Če hoče hudič izganjati Belzebuba, so neizogibni problemi. Hudič vendar sam sebe ne bo izgnal.
Tekst je prirejen po članku Papst Benedikt hört Stimmen, DENK MIT št. 12
Vir: časopis Razmisli, številka 7, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
www.zrtve-cerkve.org
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Če se katoliki ne strinjajo s papežem, so storili kaznivo dejanje
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 9. oktober 2011 @ 23:51 CEST
Tudi eksorcisti so istega mnenja. Bolje da papeža v roke vzamejo eksorcisti, ker so najbolj uspešni v izganjanju le tega.
Ker je papež že zelo star je izganjanje nevarno, saj lahko zblazni in celo umre.
Tisti, ki so verni in znajo molit bi mu s skupno molitvijo lahko pomagali da bi ozdravel.
Že, če te nosi polna luna je hudo, ker se tega sploh ne zavedaš. Če te pa obsede hudič, velikokrat škodiš tudi okolici, da o osebnih mukah sploh ne govorim.
Če se katoliki ne strinjajo s papežem, so storili kaznivo dejanje
Prispeval/a: eckhart dne torek, 11. oktober 2011 @ 15:27 CEST
Tipično za ljudomrznost katoliškega imperija je, da Vatikan do
danes ni potrdil konvencije o otrokovih pravicah. Tudi so
papež in njegova kamarila proti kakršnimkoli človekovim
pravicam, tako kot je vprašanje odnosa samozvanega
diktatorskega "zastopnika" Boga, to je papeža, do
demokracije zgolj retorično vprašanje. Demokracijo in njeno
tržno gospodarstvo cerkev zgolj zlorablja za neomejeno
bogatenje in neprestano vmešavanje v notranje zadeve
suverenih držav. Totalitarnost cerkve in njeno nespoštovanje
pravic kogarkoli se vidi tako v njenem nepriznavanju
dejanskega izstopa odraslih iz cerkve (priznajo samo formalni
izstop), potem ko so jih kot dojenčke s pomočjo
indoktriniranih staršev prisilno nanovačili v cerkev preko
neprostovoljnega krsta, kot tudi v njenem nespoštovanju
živali in celotne narave. Mogoče bodo zgornje misli
razumljivejše in verjetnejše po prebranju sledečega
prispevka:
Za papeža je katoliška cerkev odurna in podivjana zverina?
V knjigi Uvod v krščanstvo tedanji kardinal Joseph Ratzinger
in sedanji papež Benedikt XVI. piše: »Če smo iskreni, bomo
priznali, da smo v skušnjavi, da bi izjavili: Cerkev ni ne sveta
ne katoliška. Stoletja cerkvene zgodovine so tako polna
vsakovrstnih človeških nebogljenosti, da moramo razumeti
Dantejevo pošastno vizijo, v kateri je na vozu Cerkve videl
sedeti babilonsko vlačugo, in da se nam zdijo razumljive
strašne besede pariškega škofa Viljema iz Alvernije (13.
stoletje), ki je rekel, da mora vsakdo okameneti od groze, ko
vidi, kako je v Cerkvi zavladala podivjanost: »To ni več
nevesta, ampak strahovito odurna in podivjana zverina.«
Konkretni primeri, kako je papež ščitil pedofilske duhovnike
Ali je morda tudi papež Benedikt XVI. pripomogel, da v cerkvi
še danes vlada podivjanost?
V knjigi Afera papež, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in
žrtve cerkve, piše: »Med leti 1981 in 2005 je Joseph Ratzinger
kot prefekt kongregacije za vero in nato kot papež po vsem
svetu vodil sistem prikrivanja, ki je cerkvene posiljevalce
otrok ščitil pred kazenskim pregonom državnih sodišč in so se
namesto tega soočili izključno z ukrepi kanonskega prava, ki
niso nikogar prizadeli in privedli do tega, da so posiljevalci
otrok praviloma ostali v službi ter dobili in izrabili nadaljnje
možnosti za spolno nasilje. Robertson povzema izsledek: »Iz
dokaznega stanja sledi, da so na zahtevo Vatikana s storilci
hudodelstev postopali tako, da so jih zaščitili pred razkritjem,
njihove žrtve pripravili do molčanja, nekaterim so pomagali,
da so naprej izvajali kazniva dejanja in oblastem kazenskega
pregona niso dali na razpolago dokazov za hude zločine. V
številnih deželah cerkev dejansko vodi lastno kazensko
sodstvo, o katerem javnost, policija in parlament ničesar ne
vedo. Da, dokaze so pred njimi celo namerno izkrivljali. Krivci
so ostali nekaznovani, medtem ko so žrtvam zavezali jezik z
izsiljenimi prisegami in s poravnavami v molčečnosti.«
In naprej: „Toda s prikrivanjem zločinov se dr. Ratzinger ni
zadovoljil. V kolikor je prišlo do obtožb znotraj cerkve, je
vedno znova posredoval v korist posiljevalcev otrok, zaustavil
postopke, ki so bili v teku, razveljavil obsodbe ali na drug
način skrbel za storilce. Na primer v zadevi duhovnika
Lawrencea Murphyja iz Wisconsina, ki je od leta 1950 do 1975
stokratno zlorabil gluhoneme otroke. Ko je leta 1996 pristojni
škof, nadškof Milwaukeeja, izvedel za njegove zločine, je pisal
kardinalu Ratzingerju in ga prosil za nasvet, kaj naj stori z
duhovnikom. Na pismo ni bilo odgovora. Nadškof je ponovno
vprašal in spet ni dobil odgovora. Čez osem mesecev je
kardinal Tarcisio Bertone, ki je bil takrat, kot je že bilo
omenjeno, namestnik predstojnika kongregacije za vero,
uvedel tajni postopek znotraj cerkve, ki bi Murphyja lahko
odstranil s položaja. Nenadoma pa je bil postopek spet
zaustavljen. Storilec se je osebno obrnil na kardinala
Ratzingerja in prosil za »prijazno podporo«. Posiljevalec otrok
ni bil odpuščen, ampak je nekaj let pozneje umrl, in pokopali
so ga v duhovniških oblačilih. (prim. Robertson, prav tam, str.
23; The New York Times dne 24.3.2010, Vatican declined to
defrock U.S. priest who abused boys)
Na podoben način je kardinal Ratzinger reagiral že leta 1981,
ko je prevzel predsedstvo kongregacije za vero. Škof iz
Oaklanda je nujno priporočil razrešitev duhovnika Steffena
Kiesleja s položaja, potem ko ga je sodišče obsodilo zaradi
spolne zlorabe dveh mladeničev. Ratzinger je štiri leta odlašal
z obravnavo primera, čeprav ga je škof o tem večkrat
zaskrbljeno povpraševal. Končno je bilo duhovniku zaradi
njegove mladosti – star je bil 38 let – dovoljeno, da nadaljuje
delo z otroki. Leta 2004 je bil ponovno obsojen zaradi
nadlegovanja mladega dekleta; druga dejanja so medtem
zastarala. (Robertson, prav tam, str. 23 in The Times dne
10.4.2010, Signature on letter implicates pope in abuse cover-
up[1]). Times je pisal: »Kardinal Joseph Ratzinger se je uprl
prošnjam neke kalifornijske škofije, da s položaja odstranijo
duhovnika, ki je dokazano spolno nadlegoval otroke, pri
čemer je v skladu s pismom iz leta 1985 ‘blagor svetovne
cerkve’ postavil nad druga upoštevanja.«
Še druge primere najdemo v poročilu irske Murphyjeve
komisije, ki je ugotovila, da sta se dva pedofilska duhovnika,
ki sta zlorabljala otroke in bila zato odpuščena s položaja,
obrnila na Rim in junija 2002 dosegla razveljavitev odpusta.
(poglavje 4.60)
Tudi v Avstraliji je bilo razkrito takšno ravnanje kongregacije
za vero, ki jo je vodil kardinal Ratzinger. V nekem primeru je
Rim interveniral na prošnjo duhovnika, čigar družina je bila do
cerkve zelo velikodušna. Potem, ko so duhovnika zaradi
posilstva šestih žensk odstranili s položaja, mu je Vatikan
oprostil in odredil, da se ga prestavi v drugo župnijo, ne da bi
bila ta informirana o njegovih nedopustnih posegih – in prišlo
je do novih posilstev. (Robertson, prav tam, str. 33; prim.
druge podobne primere , Rome backed
sex-case priest[2], by Martin Daly, 6. julija 2002.)”
Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi
[1] Podpis na pismu povezuje papeža s prikrivanjem zlorab –
op. prev.
[2] Rim podprl duhovnika obdolženega zlorab – op. prev.
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Če se katoliki ne strinjajo s papežem, so storili kaznivo dejanje
Prispeval/a: Nan dne torek, 11. oktober 2011 @ 15:41 CEST
Eckhart, tebe bomo poslali recimo v Indijo. Tam se vsako toliko verniki spopadejo, rabijo agitatorje.
Če se katoliki ne strinjajo s papežem, so storili kaznivo dejanje
Prispeval/a: eckhart dne torek, 11. oktober 2011 @ 16:30 CEST
Vlado Began piše:
Duhovnik kot odpadnik?
V enem izmed katoliških medijev je bil pred kratkim objavljen intervju s pomembnim slovenskim katoliškim klerikom. V njem je ta pojasnil, da je njegova osebnost predsednik neke akademije, vzornik med drugim eden izmed slovenskih alpinistov, glede hrane pa je rekel, da ima od vseh sladkarij najraje meso. Že prej pa je bil objavljen intervju s še višje rangiranim klerikom, ki je za svojega vzornika navedel nekega misijonarja, za osebnost pa enega izmed škofov.
Odgovora obeh klerikov, ki sta visoko v strukturi katoliške cerkve v Sloveniji, sta zanimiva. Od duhovnika bi človek pričakoval, da na vprašanje, kdo mu je vzornik, odgovoril, da je to Jezus iz Nazareta, saj ga po defoltu praktično zastopa na zemlji, seveda glede na katoliški nauk. Da so mu vzorniki oz. osebnosti namesto Jezusa neke druge osebe, je sicer njegova pravica, seveda pa se ob tem postavi vprašanje, ali ima takšen duhovnik z Jezusom sploh kaj skupnega? Če mu Jezus ni vzornik! Če nima, potem ima več skupnega s tem, kar je kardinal Rode izjavil v svojem nagovoru pri maši v Celju pri Sv. Jožefu na Slomškovo nedeljo. Tam je namreč med drugim rekel, da „je zahodna družba usodno sekularizirana, da Bog izginja iz zavesti, da Kristusov lik kot človekov vzor bledi v njegovem spominu …“ Glede na dogajanja po svetu je očitno, da je mnogim klerikom Kristusov lik zbledel v spominu, očitno so pozabili tudi na Jezusove besede, da je On pot, resnica in življenje in da nihče ne pride k Očetu drugače kot po Njemu. Ali ni to eden izmed dokazov, da mnogi kleriki za vzor nimajo Jezusa iz Nazareta, temveč nekoga drugega? Ne sledijo Jezusu, temveč nekomu drugemu. Kdo je ta drugi? Ali niso potem takem tudi njihove molitve, v katerih omenjajo Jezusa, Kristusa navaden blef? Očitno je, da so ti duhovniki „sekulizirani“ in je zato mogoče pričakovati, da jih bo cerkev na novo evangelizirala, saj naj bi se sedaj začela nova evangelizacija, preko katere naj bi cerkev evangelizirala tudi lastne člane. Vprašanje pa je, kdo jih bo evangeliziral, kajti če verjamemo od katoliške cerkve uradno pooblaščenemu izganjalcu hudiča patru donu Gabriele Amorthu, je takšnih ljudi bolj malo. Kaj je dejal izganjalec hudiča? Da je v Vatikanu hudič in da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem.
Duhovnik, ki mu Jezus ni vzornik in ima rad meso. Koliko je takšnih duhovnikov? Verjetno zelo veliko! Takšni duhovniki imajo rad bitja, ki jih je ustvaril Bog. Tako jih imajo radi, da jih kar pojedo. Seveda jih ne pojedo žive, temveč zaklane. Dvomiti je, da bi jih sami zaklali, temveč dajejo naročilo za klanje oz. umor drugim. Čeprav je Bog jasno rekel Ne ubijaj, mu ti duhovniki ne sledijo, temveč delujejo proti tej zapovedi, saj zapoved Ne ubijaj velja tudi do živali. Kajti iz zapovedi ne sledi, da se ljudi ne ubija, ubija pa se živali. Tako ti duhovniki povzročajo hudo trpljenje bitjem, ki jih je ustvaril Bog in na ta način delujejo proti Njemu. Zaradi njih in mnogih drugih tečejo potoki krvi nedolžnih živih bitij, ki jih, tako vsaj uči katoliška cerkev, očitno samo uči, ne pa tudi izvaja, Bog celo „obdaja s skrbnostjo svoje previdnosti.“ (Katekizem katoliške cerkve, str. 599) In to Božjo previdnost večina klerikov surovo potepta. Da se ne pozabi: Jezus je bil vegetarijanec.
V kanonu 751 Zakonika cerkvenega prava je zapisano: “Z besedo krivoverec označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti … „
Če nekdo ne sledi Jezusu iz Nazareta, pomeni, da je zavrnil krščansko vero, ne glede na to ali je laik ali klerik. Zato se postavi vprašanje ali je zaradi tega odpadnik. Eno je zanesljivo: kristjan ni! Lahko je katolik, ne pa kristjan, saj ne sledi Jezusu, Kristusu. Kaj so kleriki, ki za vzornika nimajo Jezusa? Ali so odpadniki, katoliki, kristjani, če jim vzor ni Jezus, Kristus? In če so mnogi kleriki odpadniki, kaj je šele s cerkvenimi laiki?
“… imenujejo se kristjani, pod ovčjo kožo pa so divji volkovi,” je rekel Goethe.
Vlado Began, avtor knjige Resnica in cerkev se izključujeta!
Vir: http://www.rtvslo.si/blog/vlado-began/duhovnik-kot-odpadnik/63520
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru