Mediji so poročali o protestih v Italiji, kjer prebivalci zahtevajo, da cerkev ostane brez davčnih olajšav. Kajti cerkveno neplačevanje davka na lastnino ob drugih cerkvenih davčnih ugodnostih italijansko državno blagajno vsako leto prikrajša za tri milijarde evrov.
Več o cerkvenih davčnih olajšavah v Italiji piše Curzio Maltese v knjigi Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev. Novinar pravi, da je »raziskava naletela na močno nasprotovanje in povzročila ogorčeno verižno reakcijo v katoliških časopisih ter pretresla celo samo vatikansko hierarhijo, vključno s kardinalom državnim tajnikom svetega sedeža, ki nas je nekega dne opozoril na način, ki je zelo nenavaden v razmerah neodvisnega zahodnega tiska: "Končajte s tem!"
Objavljamo nekaj odlomkov iz knjige. »Davčni privilegiji dajejo Cerkvi veliko prednost pred konkurenco, saj ji omogočajo netržne cene. V naslednjih štirih ali petih letih bi obseg cerkvenega turizma že lahko prebil mejo 10 milijard evrov. In tu ne gre več samo za "skromni" in "nizkocenovni" turizem. Zdaj je že kakšnih sto samostanov-hotelov vstopilo v verige Condé Nast, Relais & Châteaux ali Leading Hotels of the World, čeprav jih je le še približno polovico v cerkveni lasti.
To so hoteli z dvema, tremi, štirimi ali petimi zvezdicami, njihove cene pa so zaradi nižjih stroškov vedno nižje od cen konkurentov. V Rimu "samostani" jemljejo stranke normalnim hotelom v sleherni četrti, tako v samem središču kot tudi na periferiji.
Po študijah Nacionalnega združenja italijanskih občin (ki so bile opravljene zgolj na temelju podatkov iz zemljiških knjig, ti pa so daleč od dejanskih tržnih vrednosti), italijanske občine zaradi neplačanih davkov vsako leto izgubijo 400 milijonov evrov. Davčna olajšava je nezakonita in v nasprotju z evropskimi predpisi o tržni konkurenci.
Tej oceni je treba dodati še tiste nepremičnine, za katere je Cerkev že od nekdaj enostransko prepričana, da so oproščene plačila davka, in jih zato občinam sploh ne prijavlja. Tako pridemo do izpada dohodka iz davkov na cerkvene nepremičnine v višini približno milijarde evrov letno. Povedano natančneje, to je izguba italijanskih državljanov, saj občine manjkajoč denar vzamejo iz njihovih žepov.
V italijanskem sistemu je Cerkev pomemben akter na področju nepremičnin, financ, trgovine in turizma, pri tem pa v primerjavi s konkurenco uživa določene ugodnosti. Zato se je marca 2006 skupina trgovcev, lastnikov gostiln in restavracij ter hotelirjev ob pomoči davčnega strokovnjaka Carla Pontesillija in odvetnika Alessandra Nucare, ki je specializiran za pravo Evropske unije, obrnila na komisijo za konkurenco v Bruslju.
Prijavili so kršitev evropskega pravila, češ da gre v tem primeru za "pomoč države", kakršno Evropska unija prepoveduje. Iz tega se je porodil spor med Evropsko unijo in Italijo, ki traja že dolgo in še ni rešen. Po prvem opozorilu Bruslja je Prodijeva vlada po eni strani odgovorila, da so "pravila povsem jasna", nato pa je na vztrajanje ministra za gospodarstvo Tommasa Padoe Schioppe ustanovila komisijo, ki naj bi raziskala nejasnosti v evropskem zakonu.
Novembra 2007 je evropska komisarka za konkurenco Nizozemka Neelie Kroos že drugič prosila Rim za pojasnila: tokrat je Kroosova poleg občinskega davka na nepremičnine zaprosila za izračune 50-odstotnega zmanjšanja davka za cerkvene ustanove v zdravstvu in šolstvu, ki ga omogoča 4. Alineja 149. člena zakona o dohodnini. Vlada je odgovorila, da v Bruselj ni dolžna pošiljati informacij, je pa povabila komisijo, naj pride v Italijo, skratka, "če jih želite imeti, pridite in si jih poiščite". Zares ravnanje, ki mu ni para.«
Janez Škorjanc, Šentjanž pri Dravogradu
|
Italijanski trgovci so jezni zaradi cerkvenih davčnih olajšav
Prispeval/a: eckhart dne torek, 6. september 2011 @ 18:10 CEST
Koga bo najbolj udarilo varčevanje v Italiji? Cerkev sigurno
ne!
Italijanski parlament je sprejel sveženj varčevalnih ukrepov, s
katerimi želi Italija do konca leta 2014 prihraniti 48 milijard
evrov. Med drugim bo morala večina Italijanov po novem
plačevati za diagnostični pregled pri zdravniku 10 evrov in za
obisk pri specialistu 25 evrov. Ta ukrep bo bistveno povečal
družinske stroške in začne veljati takoj. Italijanski statistični
inštitut je istočasno objavil podatek, da petina italijanskih
družin sodi v območje revščine, na jugu pa je revna kar
polovica. Začetek veljavnost varčevalnih ukrepov pri
poslancih pa je prestavljen na leto 2014. (Delo, 16.7.2011)
To je še en dokaz, da vladajoča elita rešuje krizo, ki jo je
sama zakuhala, v glavnem na tujih ramenih. Kot ponavadi
bodo breme krize nosili pripadniki srednjega sloja in revni. S
tem se bo srednji sloj vedno bolj gibal k siromaštvu, siromašni
pa bodo postali še bolj siromašni. Zanimovo, da bodo poslanci
začeli varčevati šele z naslednjim mandatom, večina
varčevalnih ukrepov, ki bodo prizadeli ljudstvo, pa začne
veljati takoj.
Obstaja pa organizacija, ki je ti varčevalni ukrepi ne morejo
prizadeti. Gre za katoliško cerkev. Ta je v Italiji izjemno
bogata in politično zelo močna. Poseduje okoli 42.000
cerkvenih zgradb, od tega je župnij 36.000, 1.000
samostanov, 12.000 molilnic in 118 škofovskih sedežev. Na
področju zdravstva ima okoli 4.700 zdravstvenih centrov in
centrov za pomoč, od tega okoli 2.000 bolnišnic in ambulant
ter okoli 2.500 centov za „zaščito življenja in družine“, jasli in
družinskih posvetovalnic. Na področju šolstva ima nekaj manj
kot 9.000 raznih šol, od tega okoli 6.000 vrtcev, 1.200
osnovnih šol, 1.100 srednjih šol in 140 univerzitetnih ustanov,
vključno z 5 univerzami. Na področju kulture ima cerkev kar
2.300 muzejev in knjižnic.
Katoliška cerkev vsako leto (od leta 1990 dalje) dobi nekaj
manj kot milijardo evrov, v letu 2007 991 milijonov, v letu
2003 pa največ do leta 2007, to je 1.016 milijonov evrov, od 8
promilov dohodnine, ki jo fizične osebe lahko namenjajo za
verske skupnosti. 950 milijonov evrov letno država namenja
za plače učiteljev verouka, ki jih sicer izbira cerkev, 700
milijonov za cerkveno zdravstvo in šolstvo, registrirane
katoliške bolnice so npr. leta 2006 prejele približno milijardo
evrov iz državne blagajne. Zanimive so tudi naslednje
številke, ki k cerkvi prihajajo iz državne blagajne: 44
milijonov evrov za pet katoliških univerz, 30 milijonov evrov
za biomedicinsko fakulteto Opusa Dei, 258 milijonov za
katoliške šole, 420 milijonov evrov za cerkvene raziskovalne
inštitute in 250 milijonov za zasebne klinike. Po Cursiju
Malteseju naj bi cerkev dobila letno 4,5 milijarde evrov iz
italijanske državne blagajne, vključno z vštetimi davčnimi
ugodnostmi, po matematiku Piergiorgiu Odifreddiju naj bi bila
ta številka 9 milijard evrov. Ta matematik je za podlago svoje
ocene vzel bistveno višjo vrednost cerkvenih nepremičnin kot
Maltese in sicer nekaj 100 milijard evrov, s čimer je vrednost
davčnih ugodnosti bistveno višja. Dejstvo pa je, da je
katoliška cerkev največji lastnik nepremičnin v tej državi.
Cerkev ima svoje nepremičnine razdeljene med več kot
50.000 različnih pravnih oseb.
Ne glede na to, kakšna je v Italiji vrednost cerkvenih
nepremičnin, pa je ta nepredstavljivo velika. Cerkev ima
kakšnih 1.000 gostiln in hotelov pa tudi mnogo kinodvoran,
gledališč, knjigarn in trgovin. Tržna vrednost nekega
cerkvenega hotela, ki leži v najdražjem delu Rima in ki je v
zemljiški knjigi vpisan kot „vzgojni zavod“, je okoli 60
milijonov evrov, cena enoposteljno sobe v tem vzgojnem
zavodu pa je 120 evrov. Približno četrtina Rima je v lasti
cerkve, po mnenju nepremičninskega strokovnjaka Franca
Alemannija je 20 do 22% nepremičnin v Italiji last katoliške
cerkve. V 15 minutah vožnje s kolesom iz rimske četrti
Monteverde do italijanskega parlamenta se je Cursio Maltese
peljal mimo cerkvenih zgradb v vrednosti okoli 150 milijonov
evrov, pri čemer v svoj popis ni vključil katoliških zasebnih
klinik, cerkva, kinematografov in trgovin. Ni pa se peljal mimo
vatikanskih zidov – če bi se peljal tam, bi popis tako velik, da
ne bi zadostovalo celo poglavje, mogoče niti cela knjiga ne,
saj je tam vse v cerkveni lasti. "Štiristo ustanov za nune, 300
župnij, 250 katoliških šol, 200 nežupnijskih cerkva, 90 verskih
ustanov, 65 sanatorijev, 50 misijonov, 43 kolegijev, 30
samostanov, 20 domov za starejše, prav toliko semenišč, 18
bolnišnic, 16 konventov,13 molilnic, 10 bratovščin, 6 hospicev.
V prestolnici ima sedež skoraj dva tisoč verskih ustanov, ki so
lastnice približno 20 tisoč zemljišč in stavb." In zaključi: "Vzeto
čez palec je četrtina Rima v lasti Cerkve." Tako je zapisal
avtor raziskave, objavljene v IL Mondu. (vir podatkov in citati:
Cursio Maltese, Nabirka: koliko Italijani plačujejo za Cerkev,
Mengeš, Ciceron, 2011)
Italijanske družine so vedno bolj revne, kar očitno katoliškega
klera ne zanima. Važno je, da sam živi v razkošju in da se
bogastvo kopiči. Kaj ima s tem Jezus iz Nazareta, ni znano. Bil
pa je jasen, saj je rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino
uho kot bogataš v nebesa. Če bogata cerkev ne more priti v
nebesa, bo očitno šla nekam drugam. Tja, kamor pošilja
druge. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!
Vlado Began
Vir: http://www.began.si/komentar.html
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru