|  Tudi Nemčijo so začeli pretresati   pedofilski škandali katoliške cerkve. V jezuitskih šolah in šolah nekaterih   drugih katoliških redov so se vrstile spolne zlorabe otrok, ki so jih storili   duhovniki katoliške cerkve. Po poročanju medijev gre za kazniva dejanja izpred   30 let, ki pa jih ni mogoče preganjati, saj so zastarala. Nemška škofovska   konferenca se je pred kratkim opravičila več kot 120 žrtvam in jih prosila za   odpuščanje. 
 Katoliška cerkev v Nemčiji je   priznala krivdo za spolne zlorabe otrok, ki so jih storili njeni kleriki. Žrtvam   se je opravičila in jih prosila za odpuščanje. Mnogi menijo, da je cerkev ubrala   pravo pot, ko se je upravičila in prosila žrtve za odpuščanje.
 
 Začetek je sicer   dober, vendar pa samo opravičilo in prošnja za odpuščanje ni dovolj. Potrebno je   storiti še naslednji korak. Žrtvam je potrebno plačati tudi odškodnino za   pretrpljeno škodo zaradi zlorab. O tem pa v sporočilu nemške škofovske   konference ni bilo govora.
 
 Odškodnina žrtvam pripada ne   glede na čas, ko je bilo dejanje storjeno. Pripada jim tudi, če je kazenski   pregon zastaran oz. je zastaran odškoninski zahtevek. Kajti z zastaranjem sama   obveznost ne preneha, preneha samo možnost, da se ta iztoži.
 
 Po nauku katoliške cerkve je   potrebno popraviti krivico, ki je bila storjena bližnjemu in to tudi tako, da se   da odškodnina za poškodbe, po Katekizmu katoliške cerkve to zahteva že preprosta   pravičnost (št. 1459). Iz tega je jasno razvidno, da mora katoliška cerkev dati   vsem žrtvam spolnih zlorab odškodnino za škodo, ki so jo povzročili njeni   duhovniki.
 
 Jasno je, da se pri tem ne more sklicevati na časovno oddaljenost   zlorab oz. na kakršnokoli zastaranje, saj bi bilo to v nasprotju z njenim naukom   iz št. 1459. Seveda bi bilo to tudi v nasprotju s pravičnostjo, o kateri je   govora v št. 1459, kajti v pravičnosti obveznost obstaja, dokler ni izpolnjena   ne gleda na čas. Ugovor zastaranja bi tako bil skrajno nemoralen in zato v   bistvu ničen.
 
 V Sloveniji je nekaj pravnomočnih   obsodb katoliških pedofilskih duhovnikov. Zakaj cerkev žrtvam teh zlorab ne   ponudi odškodnine, saj so njeni duhovniki povzročili bližnjim hudo krivico in   imajo zato ti po samem katoliškem nauku pravico do odškodnine  in to ne glede na časovno oddaljenost   dogodka. Zastaranje tukaj sploh ni pomembno.
 
 Zakaj se cerkev pusti tožiti,   namesto da bi dala žrtvam tisto, kar jim pripada in ki bi lahko vsaj malo   odtehtalo krivico, ki so jim jih kot pripadniki cerkve storili katoliški   duhovniki? Če nemška katoliška cerkev ne bo ponudila uvodoma navedenim žrtvam   odškodnine za krivico, ki jim jo je storila, ali ne bo potem njeno opravičilo in   prošnja za odpuščanje samo igrica in pesek v oči javnosti?
 
 Ko je bil sedanji papež v letu   2008 na obisku v ZDA, je med drugim dejal, da v cerkvi ne more biti več prostora   za pedofile in da bodo iz nje izključeni. Ker je po svetu in v Sloveniji že   nekaj pravnomočno obsojenih duhovnikov, se postavi vprašanje, ali je katoliška   cerkev te pedofile že izključila iz cerkve.
 
 Ali je cerkev v Sloveniji   pravnomočno obsojena duhovnika Frantarja in Žnidariča že izključila iz cerkve,   kar bi namreč moralo biti narejeno glede na papeževe besede o izključitvi   pedofilov iz cerkve. Če da, zakaj o tem ni obvestila javnosti, saj je bila   papeževa izjava o izključiti javno objavljena, če pa ne, ali ne deluje v   nasprotju s papeževo voljo? Ali pa so bile mogoče papeževe besede o izključitvi   pedofilov samo pesek v oči javnosti in duhovniki pedofili ne bodo izključeni iz   cerkve?
 
 Društvo za zaščito ustave in   žrtev cerkve:
 Zanj Janja Škrjanc, predsednica   in
 Vlado Began, pooblaščenec   društva
 |