Pogovarjali smo z Natašo Šalaja, dobitnico priznanja Sončna knjiga leta 2009

Nataša, ste pričakovali nominacijo vaše knjige Angel pod masko za Sončno knjigo leta 2009?
Nominacije nisem pričakovala, zato me je še toliko bolj razveselila. Enako tudi Adriana P. Kezeleta, avtorja knjige.

Kaj vam pomeni ta nominacija?
Potrditev, da dobro seme vedno zraste, le posejati ga je treba. Da se je knjiga s svojo vsebino zelo globoko dotaknila mnogih ljudi, podobno kot se je tam nekje oktobra 2006 mene, ko sem jo prvič prebirala v hrvaškem izvirniku. Ko gre knjiga med ljudi, vendarle tisti, ki jo pošlje v svet, v dobršni meri izgubi pregled nad tem, kako knjiga na ljudi deluje in kako in v kakšni meri jo sprejemajo. Taka nominacija, kot je Sončna knjiga leta, pa nama je z avtorjem vendarle potrdila, da Angel pod masko še kako prispeva k pozitivnim spremembam v slovenski družbi.

O čem pravzaprav govori knjiga Angel pod masko?
Angel pod masko je zgodba o malem dečku Ediju, ki se rodi močno telesno prizadet, s sabo pa poleg številnih zdravstvenih tegob prinese za celo morje brezpogojne ljubezni, s katero v zelo kratkem času globoko spremeni ljudi okoli sebe. Tu že zaslutimo glavno sporočilo knjige: da bolni in prizadeti otroci vzpodbujajo najboljše v ljudeh – sočutje, skrb, toplino, željo, da bi jim pomagali in nas učijo brezpogojne ljubezni, iskrenosti, vztrajnosti in potrpežljivosti. S svojo masko (prizadetostjo) kažejo, kako prazno je vse tisto, na kar se ljudje največkrat opiramo, na nestalnost materialnega in trajnost ljubezni. Vsi starši prizadetih otrok, ki sem jih doslej srečala, so mi potrdili, da so jim njihovi otroci veliki učitelji. Kar je seveda možno, če starši hočejo biti učenci.

Poleg tega pa knjiga sporoča tudi, da je v vsaki še tako slabi izkušnji v življenju treba najti višji smisel in namen, saj so taki dogodki priložnost za osebnostno rast, učenje in razvoj. Vse vedno poteka tako, kot je najbolj prav. To budi upanje. Zato je zgodba kljub svoji tragiki, saj Edi umre pri starosti manj od treh let, svetla in prinaša razumevanje, upanje in uteho. Poleg tega pa vliva navadnim ljudem tudi več razumevanja in spoštovanja do prizadetih in posebnih ljudi ter drugačnosti nasploh.

Pri tej zgodbi me je prepričala predvsem ljubezen, s katero je prežeta in jo izraža. Zame je in vedno bo oda brezpogojni ljubezni.

Angel pod masko je resnična zgodba, ki je nastala na podlagi izkušenj avtorja in predvsem izkušenj, ki so jih starši otrok s posebnimi potrebami delili z njim. Adrian je po poklicu defektolog in je na začetku kariere krajši čas tudi delal s takimi otroki.

Kako ljudje sprejemajo vašo knjigo? Je že kaj odziva?
Seveda, z odzivom sem zelo zadovoljna. Tako s tistim, ki se meri v številu prodanih izvodov, kot z osebnimi vtisi tistih bralk in bralcev, ki so jih delili z mano. Pri predstavljanju knjige lansko zimo in pomlad sem se delno osredotočila tudi na organizacije, ki skrbijo za vzgojo in pomoč otrokom in odraslim s posebnimi potrebami, saj je na nek način knjiga namenjena tudi njim in staršem njihovih uporabnikov. Vesela sem, da je knjiga nekaterim staršem res ogromno pomagala pri sprejemanju usode in življenja, kar je v primerih takšnih življenjskih usod dostikrat težko. Na tem mestu naj se zahvalim tudi dvema mamama, gospema Daci Perne in Idi Slapšak, ki sta svoje izkušnje iz življenja z otrokom s posebnimi potrebami delili tudi z občinstvom na mojih predstavitvah ter tako ljudem na oseben način približali izkušnje in doživetja, o katerih govori knjiga, in ki so v njunih primerih malce drugačne, s sporočilnega vidika pa tako zelo podobne.

Nam lahko zaupate kaj o sebi? Kdo pravzaprav je Nataša Šalaja?
Za svoje pojme sem čisto navadna punca, čeprav se precej ljudi, ki me poznajo, z mano ne strinja. Najbrž imamo različna merila. Kot posebno srečo si štejem, da sem mladost preživela na vesel, naraven in preprost način, iz česar še zdaj včasih črpam moč in navdih.

Po zaključenem študiju ekonomije in začetku »kariere« tam konec 90. let sem se nekega dne preprosto odločila, da je delo, s katerim ne prispevam za širše dobro, pravzaprav zapravljanje časa. Od te odločitve do »ostre menjave smeri« v poklicnem življenju ni preteklo dosti vode – kmalu sem se znašla na podiplomskem študiju varstva naravne dediščine na Biotehniški fakulteti ter v službi na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), kjer že deset let delam na področju ohranjanja narave, predvsem ptic in njihovih življenjskih prostorov. Delo je naporno, dolgoletne bitke s takimi in drugačnimi interesi in »papirnate vojne«, pa vendar prinaša ogromno zadovoljstva ob uspehih, kot je recimo uspešna obnova Škocjanskega zatoka pri Kopru, največjega polslanega mokrišča v Sloveniji, ki smo ga na DOPPS-u speljali skupaj z okoljskim ministrstvom. Na 120 hektarjev velikem mokrišču v neposredni bližini urbanega središča sobiva taka pestrost živega sveta, da vam zastane dih. Le pridite si ga pogledat ob prvi priliki.

Z Angelom pod masko sem šla daleč stran od tega, kar sem navajena početi. Zame je bilo vse v zvezi s to knjigo tako lepa in dragocena izkušnja, da si kaj takšnega lahko le še želim, neglede na ogromno vložene energije in časa, ki sem ga porabila od prevoda do izdaje knjige v samozaložbi, promocij, prodaje. Ogromno mi je dal in nikoli mi ni bilo žal, da sem se odzvala notranjemu klicu in se lotila tega projekta. In še vedno daje ... z vsakim vzdihom olajšanja nekoga v stiski, ki mu pomaga razumeti, kaj se mu dogaja, z vsakim srečnim pogledom bralk in bralcev, z vsako solzico radosti v očeh. Teh sem na predstavitvah videla kar nekaj.

Sicer pa rada potujem: tako po tem lepem planetu, ki ga imam z vsem življenjem na njem tako zelo rada, kot tudi v globine svoje notranjosti. Prva potovanja prinašajo veselje, navdih in radost, druga pa notranji mir – tiho polnino, ki jo je težko opisati z besedami, zelo lepo pa doživljati v živo.

Prejeli ste priznanje Sončna knjiga leta 2009 v Sloveniji. Kaj vam ta naziv pomeni?
Čutim globoko radost ob tem, da je Angel sprejet na tak način in da je pozitivno sporočilo knjige sprejeto in razumljeno v širši javnosti. Popolnoma se strinjam z Adrianom, ki je svoje vtise ob priznanju strnil takole: »Izjemno vesel in počaščen sem, da je knjiga Angel pod masko proglašena za Sončno knjigo leta 2009 v Sloveniji. To kaže predvsem na povečanje senzibilnosti do oseb s posebnimi potrebami ter spremembi našega odnosa do njih. Čeprav še vedno potrebujejo našo pomoč, jih sedaj doživljamo drugače: ne le kot enakopravne sebi, temveč tudi kot učitelje, včasih pa dobesedno kot »angele«, katerih brezpogojna ljubezen nas preobraža in dviga na povsem novo in drugačno raven zavesti. Po mojem mnenju se kakovost in razvitost neke družbe meri z razumevanjem duhovne vrednosti vsakega človeka, neglede na njegov telesni izgled ali umske sposobnosti. Prepoznanje tega s strani slovenskih bralcev, ki so sodelovali pri glasovanju, vidim kot znak prihoda novih vrednot in kot zrnce upanja za večje duhovno in življenjsko blagostanje vseh nas.«

Za konec morda še kaj, kar vas nisem vprašal, pa bi želeli povedati?
Zahvalila bi se vsem, ki so glasovali za Angela pod masko ter strokovni žiriji ter čestitala tudi ostalim dobitnikom priznanj. Še posebej sem vesela, da sta letos dve Sončni knjigi, saj Naro Petroviča in njegovo delo poznam in zelo cenim.

Z Natašo Šalaja se je pogovarjal Igor Petek
www.pozitivke.net