Pogovarjali smo z Naro Petrovič, dobitnikom priznanja Sončna knjiga leta 2009

Nara, ste pričakovali nominacijo vaše knjige »Bog: navodila za uporabo« za Sončno knjigo leta 2009?
Nikoli ne pričakujem nominacij, se jih pa vedno veselim.

Kaj vam pomeni ta nominacija?
Podelitev nagrade za sončno osebnost in knjigo je tako čudovit dogodek, da se mi zdi najboljša nominacija pri nas. Iskreno. Z veseljem sem se udeležil kar nekaj podelitev v zadnjih letih. Najbolj mi je všeč srčnost in pozitivnost ekipe, ki jo organizira in se potrudi izpostaviti res pozitivne posameznike, skupine in knjige.

O čem pravzaprav govori knjiga BOG – navodila za uporabo?
Bog ni ne tu ne tam, vedno je vmes. V vsem je, kar se dogaja med ljudmi. Če ga znamo videti tudi v tistih odnosih do ljudi in stvari, ki jih imamo za najbolj samoumevne, dosežemo svetost. Za to ne potrebujemo uradne posvetitve ali priznanja duhovnih avtoritet. Knjiga »Bog: navodila za uporabo« poziva bralce, da jim ves svet – v vsem dobrem in slabem – postane ogledalo, ki odseva svetost vsega, tako v njih kot okoli njih. Obenem to ni sholastična knjiga, ki poskuša kar koli dokazati, opravičiti ali ovreči z zapleteno katehetsko logiko. Je le odprto razmišljanje, ob katerem se bo odprt bralec bolje zavedel, kdaj je njegov odnos do sveta svet in kdaj ne.

Kako ljudje sprejemajo vašo knjigo? Je že kaj odziva?
Seveda je odziv! Zelo raznolik. Fantastično se mi zdi to, da mladi ljudje objemajo nove svetovne nazore, za katere je značilno spoštovanje do življenja, širina mišljenja, izvirnost. Bilo je tudi nekaj skreptičnih in negativnih odzivov, ampak so redki. Kdor je knjigo prebral, se je moral »prebiti« skozi uvod, ta pa poskrbi za selekcijo – tisti, katere pritegne, bodo v knjigi uživali, tisti, ki jih uvod odbije, pa jo bodo tako ali tako odložili. Tudi če taki napišejo odziv, tega ne štejem kot odziv, ampak kot predsodek. Vsem ostalim, ki so kaj komentirali, je knjiga tako ali drugače obogatila življenje.

Nam lahko zaupate kaj o sebi? Kdo pravzaprav je Nara Petrovič?
Prav to so me nedavno vprašali kolegi iz Estonije. Tako sem jim odgovoril:

Nara je običajen dečko z neobičajnim svetovnim nazorom in navadami. Nikoli ni preveč navezan na nič, nikoli nemaren do ničesar, nikoli pretirano metodičen, nikoli se ne ustavi, preden ne doseže lastnega maksimuma. Nara je uganka ... tudi samemu sebi. In prav je tako!

Drugi ne razumejo prav zlahka mojega življenjskega sloga: hodim bos, zobe si čistim z žvečno paličico, živim v prikolici v gozdičku, ne uporabljam stolov in miz, ne toaletnega papirja, že pol življenja sem večino časa prostovoljec, čeprav nisem nikoli bil zaposlen. Živim radostno, bogato življenje z vsem, kar potrebujem ... in ne, nikoli nisem ničesar podedoval, nimam bogatih sorodnikov, živim prost bremena množice predmetov.

Nimam zaposlitve ali poklica ... ukvarjam se s tem, kar imam rad in v čemer sem dober. Drugače sem prelen, da bi delal. Po drugi strani moja ustvarjalna energija ne pozna meja ...

Morda zato veliko pišem. In ko nazadnje priznam: »Hm, lahko bi rekli, da sem pisatelj ...« ljudje vzdihnejo, ko prepoznajo v tem vsaj nekakšen poklic. »Končno! Eden od nas je!« vzkliknejo, »Obstaja naziv za njegovo delo!«

»Delo?!« pomislim in nadaljujem: »... ampak saj sem tudi kuhar, prevajalec, maser, organizator, motivator, srfer, ljubimec, štopar, tekač, popotnik, mistik, glasbenik, trgovec, obrnik, zdravilec ...« Pa sem kvalificiran za vse to? Kvalifikacije ne merim le po kakovosti končnega izdelka, ampak morda še bolj po kakovosti notranjega procesa med ustvarjanjem tega izdelka. Ta proces je neverjetno živ, prinaša mi neizmerno zadovoljstvo in verjamem, da prav zaradi te živosti moje knjige pritegnejo žive, pozitivne ljudi.

Sem dober v vsem, a mojster v ničemer. Na nobenem področju nisem zares izstopajoč. Živim tako, kot mi najbolj ustreza. Na vsakem področju lahko najdete cel kup ljudi, ki me prekašajo v spretnosti, pameti, drznosti ali norosti.

Kar delam, najbolj strnjeno izražajo besede enega mojih največjih učiteljev, Anthonyja de Mella: »Pojem svojo pesem, plešem svoj ples.« To je več ali manj to.

Prejeli ste priznanje Sončna knjiga leta 2009 v Sloveniji. Kaj vam ta naziv pomeni?
»Končno!« si mislim. Sem kot pes: vedno hrepenim po več, a sem zadovoljen z malim. Že pri nominaciji »Človeka« za Sončno knjigo, sem slutil, da bi lahko dobila nagrado, ker je knjiga res dobra. Mnogim bralcem boljša kot »Bog«. Ampak glede na to, da je »Bog« v bistvu priloga, ki zaokroži »Človeka«, dojemam nagrado kot priznanje za obe knjigi.

Za konec morda še kaj, kar vas nisem vprašal, pa bi želeli povedati?
Najprej nekaj glede otrok:

Zdi se mi, da bi otroke morali najprej naučiti uživati in šele potem pisati, računati, delati; brez sposobnosti uživanja je težko začutiti razliko med bogastvom in revščino, težko je zares vedeti, kaj je dobro in kaj slabo. Kar pa je najhuje, kdor ne zna uživati, se ne mara potruditi.

Danes znamo redko kaj početi z vso prisotnostjo zavesti, vsa dejanja opravimo podobno mimogrede kot brisanje zadnjice. In če začnete na samem dnu in opazujete prav to dejanje, če se ga poglobljeno zavedate, se bo to poznalo na vseh področjih vašega življenja – zdravstveno, ekološko, socialno, kreativno. Pa še zabavno bo!

Nazadnje želim povabiti vse ljudi v idealni svet ... ki, seveda, ni to, kar prikazujejo reklame.

V idealnem svetu vsi ljudje jasno zaznavajo in se ustrezno odzivajo, če si spet sposodim besede Anthonyja de Mella. To je vse, kar potrebujemo za ljubezen! Če vse okoli sebe vidimo povsem jasno in se na to odzivamo ustrezno, ne more biti vojn, sovraštva, nepravice in neumnosti.

Z Naro Petrovič se je pogovarjal Igor Petek
www.pozitivke.net