2: “Potenciali iz preteklosti” – Predstavlja ADAMUS, kanalizira Geoffrey Hoppe 1.del
ŠAUMBRA GRADIVO - Serija mojstrstva

Jaz sem, ki sem, Adamus Suverene Domene. Dobrodošli v našem svetu.

O, ja, prav res, Šaumbre, vstopate v Novi Svet, novo zavest. Da, še vedno ste tukaj v tem, kar včasih vaša fizična telesa iztroši, definitivno ste še vedno tukaj v svojem umu – a to bomo spremenili – toda tukaj ste v čisto novi zavesti. Ste na samem začetku tega neverjetnega potovanja v novo zavest, Novo energijo, kakor koli želite poimenovati.

In preden začnemo našo današnjo diskusijo, bi rad priznal in se zahvalil vsakemu od vas, ki ste ostali, ki ste posvetili svoje življenje, svojo ljubezen in svoje srce. Prav tako tistim, ki so odgovorili na klic znotraj svoje duše, znotraj vaše duše, da ste tukaj.

Raziskali bomo popolnoma nova področja in ne bo vedno udobno. »Udobnost« je pravzaprav iluzija, precej, kakor pravi film Leap! (Skoči!), vse je iluzija. Danes bomo raziskali del teh iluzij. Potisnilo vas bo ven iz vaše cone udobja, kajti vaše udobje ni nič drugega, kot navade. Navade so udobne, četudi jih sovražite, četudi jih ne marate. So igre, ki se jih del vas rad igra, kajti veste, da boste ranjeni le do določene mere; a po drugi strani, boste imeli le določeno količino izpolnjenosti, zadovoljstva, razširitve svoje energije.

Z lahkoto se je ujeti v te kolesnice, v te pasti. Nekaj v vas je reklo: »Nič več. Nič več.« Reklo je: »Pridružil se bom tej skupini ljudi. Ni mi mar, če jih je samo deset, ali če jih je deset milijonov, a tukaj bom v tem času Nove energije.«

Da, prav res, drugi – lahko, da se vam smejijo. Lahko, da se vam rogajo. Lahko, da vam pošljejo zelo sovražna pisma in emaile. Lahko vam rečejo utelešen hudič, kot ste nekateri slišali. A odgovorili ste na klic globoko v sebi, ki dejansko razume, kaj se v resnici dogaja. Moram vam povedati. Igrate se igrico – tako pogosto se jo igrate z menoj – da ne veste, kaj se dogaja. Mislite, da nimate pojma. A globoko dol ga imate. Veste, kaj se dogaja.

Nekaj v vas je prestrašeno. Nekateri ste izrazili strah pred menoj. Oh, nič vam ne bom storil. Lahko, da vas pripravim do tega, da si boste sami kaj storili (smeh), a ničesar vam ne bom STORIL.

A čutite to – pojavlja se strah – kajti mi TVEGAMO v nove stvari. Čemu se boste morali odreči? Bo tam bolečina? Boste sami? Bo tam takšna sprememba v vašem življenju, da ne veste, kako se jo boste lotili? Se vam bo zmešalo? Kdo ve? Kdo ve? A nekaj v vas ve, da ni pomembno.

Veste, da niste živeli v resničnem smislu besede – obstajali ste, a niste živeli – in to ste vedeli, kajti, ko ste pogledali barvo, ste vedeli, da je bilo v tej barvi več.

Zdaj moram… (zvoni telefon) opa, opa, natanko tule se moram ustaviti. Mobilni telefoni – ena stvar, za katero nimam NOBENE tolerance, so vaši mobilni telefoni, vaša brenčala, vibratorji, karkoli drugega ste prinesli sem s seboj (smeh). Jaz vam bom dal vznemirjenje. Ne potrebujete teh! (več smeha)

Bom … prihajamo do rahle točke ločitve. Torej, bo danes odprtih oči ali zaprtih oči? Odprte ali zaprte? (nekdo v občinstvu reče »Odprte.«) Cauldreja sprašujem, ne tebe (smeh). Odprte ali zaprte? Torej… to smo že naredili prej, ni tako velika težava. Torej…

LINDA: Lahko vidimo bitko? Se boš obrnil okrog?

ADAMUS: … dajmo globoko vdihniti s Cauldrejem… in naj se te… (Cauldrejeve oči se odprejo) oh… (in spet zaprejo)… naj se te oči odprejo. Ostali bomo v tvojem telesu. (občinstvo ploska, ko Cauldre odpre oči)

Ah, in moram reči, da ta stavba in vsi vi izgledate bolje, če imam zaprte oči, torej. (dosti smeha, ko se Caudrejeve oči za trenutek zaprejo). In to mislim resno! (smeh) To mislim resno, ker… Oh, Caudre, razvedri se.

Zdaj vidite, gledam skozi Cauldrejeve človeške oči in pravzaprav je tukaj takšna kruta realnost, ko vas pogledam. Gledam ta prostor za srečanje – ne najbolj, na kar sem navajen, prvič z odprtimi očmi – videl sem ga v energiji, a nikoli ga nisem videl skozi človeške oči. Ima lepšo energijo, kot ima fizično pojavnost. Oh, v vsakem delu zgradbe je velikanska energija. Ko odprem oči je videti, da izgine. (smeh) Torej jih bom samo za trenutek zaprl, vendar…

In vi, Šaumbre, nekatere od vas sem videl z odprtimi očmi, a ne mnogih. Vse vas sem videl energetsko, a moram reči, zanimivo telo, zanimiv izgled ste pobrali. Ni dober ali slab, samo je. Toda… torej, bomo naredili to… Živjo! (- zagleda Lindo. Smeh) … danes bomo naredili z odprtimi očmi.

Mojstri

Torej ste izbrali, da ste tukaj. Izbrali ste… poslušali ste. Ko ste v nekaj zadnjih letih začeli videti barve, se je nekaj v vas sprožilo in reklo: »Vem, da je na teh barvah več, kot vidim s svojimi očmi. Vem, da je na življenju več, kot čutim s svojim telesom. In vem, da je nekaj več, kot dojema moj um. Kaj je to? Kje je to?« Nekaj v vas je reklo, da morate to izkusiti. Niste šli preverjati. Niste zapustili tega življenja, preden to izkusite. In zato ste tukaj.

Nekateri so nedavno odšli. Nekateri so mislili, da je bil Tobisov odhod konec obdobja in prav res je bil. A vedeli so, da bo – kako reči – da bo kar precej izzivajoče iti naprej od tu. Ne, da do zdaj ni bilo, a bilo jim je udobno v igranju starih iger in bilo jim je zelo udobno v vračanju nazaj k njim. In spoštujem jih in vas prosim, da jih tudi vi. To tukaj je unikaten rod. To je resnično skupina Mojstrov.

Zdaj, tega se ne zavedate, kot se zavedam jaz. In še vedno se ujamete v igranje starih iger, v samo-omejitve, a šli bomo onkraj tega. Prišli boste do razumevanja, kaj pomeni, ko vas kličem Mojster in to ni le beseda, ki jo uporabljam. Ni le zato, ker ste dolgo časa študirali. Prav res, toliko ste Mojster, ko sem jaz, ali Kuthumi, ali Sam – dragi Sam. Prišli boste do tega spoznanja in spoznali boste, da obstajajo barve onkraj barv, zvoki onkraj zvokov. Spoznali boste, kakšna igra se je raje igrala z usodo, kot s kreacijo.

Če torej nimate nič proti, da se malo razvajam, se bom malo sprehodil naokoli. (Cauldre stoji) In moram reči, da…. (Linda se premakne, da mu asistira). Ne, čisto v redu bom.

LINDA: Samo pazi na male rešetke.

ADAMUS: Zagotovo. In to hojo naokoli bi rad naredil med mnogimi našimi srečanji, ki jih imamo. Morda te vsake toliko pokličem za mikrofon, toda…

LINDA: OK, pripravljena sem.

ADAMUS: Če boste globoko vdihnili in mi dovolili, ne samo, da vstopim v Cauldrejevo telo, um in duha, pač pa tudi v vaše – brez občutka odpora, brez skrbi, da se vam bo pridružila še druga entiteta, brez zadrževanja nečesa, kar bi morda lahko imeli, česar jaz še ne vem, nečesa, česar vas je strah.

Pri hoji naokoli bi rad naslovil nekatere od vas. Rad bi občutil vašo energijo. Rad bi tukaj v prostoru ustvaril zelo, zelo dinamično zavest.

Pregled domače naloge

Zdaj, menda je bila na našem prejšnjem srečanju dana domača naloga in prepričan sem, da ste jo vsi naredili – ne. In vem, če začnem s tem vprašanjem, ki je bilo na našem zadnjem srečanju postavljeno Easini Lindi; Lindi, ki ni bila tolikokrat tukaj na Zemlji. In, Linda, ali veš, kaj pomeni Eesa?

LINDA: Ne.

ADAMUS: To bi morala odkriti in nam naslednjič povedati (smeh). Zdaj, imaš računalnik, imaš tisto Google storitev – kar dobra si v tem, torej… a zadnjič sem te vprašal. In vprašal sem te, kaj je bilo tisto, kar te je pripeljalo sem na Zemljo? Zakaj si izbrala, da prideš sem?

LINDA: Bi rad odgovor?

ADAMUS: Mislim, da je bilo vprašanje zato postavljeno, seveda. In, mimogrede, vprašam te, ne, da bi te spravil v zadrego tukaj, pač pa so tvoji vpogledi vredni.

(pavza)

LINDA: Da sem del tega, del odkritja. Da sem del vsega tega, kar to je, ne le tega prostora, pač pa vsega, kar to je, da sem tukaj. In… (pavza), da sem si zmožna dovolj zaupati, da resnično izkušam v tej dogodivščini, v tem izjemnem eksperimentu, kar Zemlja je. In, da najdem rešitev in zaključek nekaterih stvari, ki so bile puščene tam zunaj.

ADAMUS: Prav res, hvala. Hvala. In rekla si, da je Zemlja eksperiment, kar ni. Je izkušnja. In rekla si, da si prišla sem, da se naučiš zaupati si. Kako odkrito surovo in iskreno, kajti, ko prideš na Zemljo, to odnese raven zaupanja. Kot veš, si prišla pod to stvarjo, ki se imenuje tančica in izgubila si zaupanje do sebe. In še posebno, za vse vas, sem ste prišli z željo po učenju, z željo po premiku energij, sem si prišla, ker se je med potjo nekaj zgodilo. Tvoja lastna energija se je zadržala. Torej je reči, da si prišla sem, da si zaupaš, čudovit vpogled. Zelo iskreno, hvala. Hvala.

(Cauldre/Adamus začne hoditi med občinstvom)

Torej, Nausheen, si naredila svojo domačo nalogo?

NAUSHEEN: Na nek način, ja.

ADAMUS: Na nek način – si jo, ali pa je nisi.

NAUSHEEN: Sem jo.

ADAMUS: Katero si naredila?

NAUSHEEN: Odkrila sem svoj totem.

ADAMUS: In kaj je tvoj totem?

NAUSHEEN: Slon.

ADAMUS: Slon! Odličen totem, zelo svet.

NAUSHEEN: Ja.

ADAMUS: Zelo svet.

NAUSHEEN: Ja.

ADAMUS: Je tvoj slon zdajle s teboj?

NAUSHEEN: Ja.

ADAMUS: Si ga pustila zunaj?

NAUSHEEN: Ne.

ADAMUS: Ne?

NAUSHEEN: Prav tukaj noter je.

ADAMUS: Prav tukaj noter. Se mi je zdelo, da nekaj voham (smeh). Odlično. Hvala.

NAUSHEEN: Hvala.

ADAMUS: Lepo, da te spet vidim in moral bi reči, če lahko komentiram, morala bi nehati iskati.

NAUSHEEN: Prav, hvala.

ADAMUS: Življenja iskanja.

Zelo zanimivo je videti, kdo se je vsedel ob prehode, kdo se zdajle skriva, kdo svojo energijo zadržuje tako nizko… ah, Kathleen. Kathleen. Kako si?

KATHLEEN: V redu sem. V redu sem.

ADAMUS: Izvrstno. Lažeš. Lažeš (smeh). Kathleen, vzel te bom na piko. Zdaj, se spomniš česa iz najinih pogovorov, ki sva jih imela zadnje mesece? Se spomniš, da sva imela pogovore? Ne.

KATHLEEN: Ne.

ADAMUS: Potem bom počakal, ko boš lahko začutila, da sva… veliko sva govorila. In v najinih pogovorih sem te z razlogom klical »My fair lady« (naslov muzikla, ki je pri nas preveden ‘Moje pesmi, moje sanje’*). V najinih pogovorih… počakal bom, dokler se ne spomniš. Naslednji mesec se vrneva. Toda, ah draga, s tvojim dovoljenjem, te bova uporabila kot tak lep primer prihajanja k sebi. Toliko imaš za ponuditi in ti živiš tam spodaj in to veš. In govorila sva o tem in nato se pretvarjaš, da nisva govorila. V redu je (smeh).

(Cauldre/Adamus se premika k drugi ženski v občinstvu)

Oh, draga moja, si naredila svojo domačo nalogo?

SHAUMBRA: To je pravzaprav zame prvič.

ADAMUS: Vem. (smeh)

SHAUMBRA: Torej ne vem, kaj je bila domača naloga. Ampak verjetno sem jo delala.

ADAMUS: Pakauwah …

SHAUMBRA: Pakau- …

ADAMUS: Totemska žival. Kaj bi izbrala kot totem?

SHAUMBRA: Nekomu sem prej govorila, da nekaj s krili.

ADAMUS: Nekaj s krili. Zanimivo. Jaz sem prej …

SHAUMBRA: Ne vem …

ADAMUS: … danes v Parizu – ne, da prekinjam tvojo zgodbo, ampak moja je sijajna (smeh). Zgodaj danes sem bil v Parizu, čudovito je bilo. Sedemnajst stopinj, delno oblačno in bil sem ptica. In po vsem Parizu sem letel na tako lep jesenski dan. Torej, da, nazaj k tebi.

SHAUMBRA: Jah, nisem mogla… mislim, ko sem slišala besedo totem, sem samo pomislila na krila, ampak ne vem, katera žival. Ostalo še ni prišlo…

ADAMUS: Dihaj jo vase. Prišla bo k tebi.

SHAUMBRA: Ja.

ADAMUS: Prišla bo k tebi.

SHAUMBRA: Hvala.

ADAMUS: Odlično. Odlično.

Ah, Dave … Dave. Kako je s tabo?

DAVE: Zelo dobro.

ADAMUS: Dobro. In Dave, si naredil svojo domačo nalogo s totemi?

DAVE: Ja.

ADAMUS: In kaj si doživel?

DAVE: Letenje.

ADAMUS: Da.

DAVE: Orla.

ADAMUS: Kako ti zdajle tvoj totem služi? Kaj ti omogoča, da narediš?

DAVE: Razširitev vizije.

ADAMUS: Izvrtsno. Izvrstno. Ali čutiš totem – svojega Pakauwah – ves čas okoli sebe? Včasih?

DAVE: Včasih.

ADAMUS: Včasih. Čutiš, da ves čas dela zate?

DAVE: Ne.

ADAMUS: V redu. Še naprej dihaj in delaj z njim, kajti, Šaumbre, te Pakauwaji so vi. Del vas so. Niso nekaj drugega; popolnoma so vi.

Razširitev vas so in tega sem izrecno izbral kot totemsko žival. Navajeni ste svojih aspektov, veste, kaj so vaši aspekti, a so tako podobni človeku. In potem se ujamete v vse človeške zadeve. Če bi vas prosil, da ustvarite človeški aspekt, človeško Pakauwo, bi prevzela tako človeške karakteristike. Tako bomo to žival, za katero ste bili naprošeni, da jo ustvarite, znova in znova uporabili. Vendar je sijajna, ker gre ven narediti toliko za vas. Danes bomo delali z njo, zatorej vsi, če še niste začutili svojega totema, svoje Pakauwe, zdaj je čas, da to storite. Zdaj je čas, da to prinesete.

Larry, si naredil svojo domačo nalogo?

LARRY: Ja.

ADAMUS: In kaj si naredil?

LARRY: Nekaj sem ustvaril.

ADAMUS: Kaj si ustvaril?

LARRY: Svoj kompresor sem napeljal do hiše.

ADAMUS: Čudovito.

LARRY: Zmigal sem svojo rit in naredil.

ADAMUS: Krasno! In Larry, zmigati svojo rit – to je bila pri tebi taka težava in… tvojih počitnic je s tem konec.

LARRY: Ja. Dve leti.

ADAMUS: Ja, veš to. Za to je bil razlog, a ne moreš se več skrivati. Nič več ne moreš počivati. To veš, jaz vem, treba se je premaknit naprej. To si odkril pri svojem malem projektu, ki je zagotovil čudovit občutek olajšanja.

LARRY: Ja.

ADAMUS: Znebil si se krivde, povrhu si se znebil copatarstva in na mali način ti omogoča zaznavati, kako izgleda kreacija. Zdaj se bomo premaknili k večjim kreacijam, ne le napeljevanje kompresorjev. To je zelo začetniško.

LARRY: Kar začni.

ADAMUS: Jah, to je … ne, ne – Ti začni.

LARRY: Prav, bom jaz začel.

ADAMUS: Ti začni. Zagotovo. S teboj sem vsak korak poti.

LARRY: Zakaj se tega ne morem spomniti?

ADAMUS: Pravkar sem tukaj. Vsak korak poti, Larry. Jaz sem tisti, ki sem te imel pod copato, ti si pa mislil, da sem govoril o tvoji ženi (veliko smeha). Torej, sram naj te bo za to.

LARRY: Zasačen.

ADAMUS: Tvoja energija je bila tako kriva (smeh), ko si to počel. Tako kriva. Tako zasačena.

Torej … Vince, kako si?

VINCE: Bolje sem, kot kdaj koli.

ADAMUS: Bolje kot kdaj koli. Lažeš. Torej, ah, draga Šaumbra, trikrat te bom vprašal. Vince, kako ti gre?

VINCE: Precej dobro mi gre!

ADAMUS: Precej dobro. To je šlo od »bolje kot kdaj koli« do »precej dobro«. Vince, kako ti gre v resnici?

VINCE: Bolje mi gre kot precej dobro.

ADAMUS: (smehljajoče) V redu. Ne, da bi te spravljal v zadrego, a naučil si se… učiš se, da moč ni v umu in ne v mišicah. In s tem si bil soočen, da bi razumel, da moč je in je vedno bila v duši.

Manjše nesreče si imel po poti. Ne nesreče – niti malo ne nesreče. Tako se je pripetilo, da sem imel nedavno manjšo diskusijo z Vincem in malo po diskusiji, je imel razbit avto. Uničen avto. Kaj zdaj to pomeni? Da počne nekaj narobe? Slaba energija? Ne! Pomeni, da se je morala ena od zadev, ki sva jo naslovila, premaknit – morala se je premakniti – ker je bila zataknjena. Vince, kje je bila zataknjena?

VINCE: Zataknjena je bila v mojih očeh.

ADAMUS: Zataknjena v tvoji glavi, prihajajoča skozi tvoje oči.

VINCE: Ah!

ADAMUS: Ah. Zadeve zataknjene v tvoji glavi. Torej si potreboval nekoliko sunka – česar nisem jaz naredil; ti si to sam naredil. Žal mi je, ta sunek je uničil tvoj avto, a je premaknil nekaj energije. Zdaj, to se vrača k temu, da lahko naredimo na lažji način, ali lahko naredimo na težji način. To lahko narediš skozi dihanje; lahko narediš skozi uničevalni derbi (smeh). Na tebi je. Na tebi je, eno ali drugo. Torej… torej, hvala. Hvala.

VINCE: Hvala.

ADAMUS: In resnično bom priporočil nekaj zelo globokega dihanja. Delaj z Aandro (Dr. Norma Delaney), delaj s seboj, vendar izvajaj globoko dihanje. Te težave, ki jih imaš, začenjajo curljati ven skozi tvoje telo. Ni treba, da je tako. Ne potrebuješ avtomobilskih nesreč. Nič od tega ne potrebuješ.

Lahko je tako enostavno, kot je izbira. In tja gremo. Tja gremo. Nič več teh mučnih fizičnih bolečin. Fizične težave samo pomenijo, da imate nekje zataknjeno energijo. Nekje, od nečesa. Morda je zato, ker ste zataknjeni v možganih. Morda, ker nekaj let sedite na svoji zadnjici in ne počnete ničesar. Je samo – oprosti, Larry – to je enostavno zataknjena energija! Energija bo nekako, nekje prišla na dan. Nekako se bo premaknila. Ni treba, da povzročiš avtomobilsko nesrečo. Dajmo zdajle narediti samo skozi dihanje.

Globoko vdihni in premakni to energijo… premakni to energijo…

(pavza)

Torej, Ralph. Kako si, Ralph?

RALPH: Super.

ADAMUS: Oh Ralph. (smeh) Ralph, ne pravim, da lažeš. Pravim, da blazno…

RALPH: Blodno.

ADAMUS: … zmotno. Zmotno. Kajti, imela sva mnogo dolgih pogovorov. Ah, to, drage Šaumbre, je nova igra, v kateri smo. Čudovita igra, a nova, kjer, če tukaj sedite, pomeni, da ste odprti za izpostavljanje (smeh).

Torej, Ralph … Ralph. Zdaj, imela sva dosti dolgih pogovorov in, pravzaprav si osupljiv. Po eni strani me učiš. Toliko me učiš o tem, kako je prav zdaj dejansko biti v človeški obliki in se premikati skozi stvari. Po drugi strani se pretvarjaš, da ne veš, česa me učiš. Tako si v tem čudovitem konfliktu – sijajnem konfliktu, pravzaprav – v katerem igraš, da se pretvarjaš, da ne veš. In igraš izgubljenega Ralpha. Igraš – no, pravzaprav, ubogega Ralpha. In igraš Ralpha, ki ni dobil pravih priložnosti in jih še vedno ne. Torej se skrivaš.

Imaš ta sijajni del tebe – bodisi, da je tvoja glasba, bodisi, da je tvoje pisanje, Ralph, bodisi, da je tvoje govorjenje, bodisi, da je tvoje glasovno delo, bodisi, da je tvoja filozofija – verjetno ena tvojih najmočnejših prednosti – a igraš to igro. Kdaj boš torej to prinesel na plan? Kaj čakaš?

(pavza, ko Ralph išče besede)

Ja, jaz tudi. (Ralph in Adamus se nasmehneta)

RALPH: Ne vem. Rečem, da je zdaj čas. Pripravljen sem, da grem in rad bi samo malo, saj veš, malo… morda ne poznam pesmi, ampak, ali mi lahko samo zamrmraš nekaj taktov? (smeh Adamusa in občinstva) Daj mi malo intonacije! (smeh)

ADAMUS: Torej, zdi se mi, da si ravno napisal prvi verz! (več smeha) Toda, ko pride do tega – hvala, hvala, ker mu dopuščate. Mimogrede, vidva – Ralph and Gabriella –imata takšno energijsko skladbo drug z drugim, a je trenutno ne igrata prav. Ne igrata je prav, ker oba zapadata v dramo drug drugega in v biti žrtev in zakaj ne more biti opravljeno. Oprostita, ker sem neposreden z vama, vendar sedita v prvi vrsti.

RALPH: Zato sva tukaj.

ADAMUS: Sprednja vrsta in prehodi, Šaumbre. Sprednja vrsta in prehodi.

Torej, med seboj imata to sijajno kompozicijo, vendar je ne igrata, ker še vedno – čakata na nekaj. Nekaj sta postavila ven v prihodnost. Na primer, rekoč: »Tega ne moreva narediti, dokler to ni dokončano.« To je igra sama po sebi, ki se jo vsak od vaju igra. »Tega ne moreva narediti, dokler tukaj, v domovini ne najdeš službe.« No, to sploh ni res. Mnogo je stvari, ki bi jih lahko počela.

Ta razdalja, ki jo ohranjata med seboj je simbolična za to, da se to kompozicijo bojita resnično postaviti skupaj med vaju. Vesta, da je tam, a se bojita, da se zgodi. Tako sta postavila te ovire. Namestila sta to reč z delom.

Namestila sta, bodisi, da je to – nekaj od tvoje imigracije, nekaj od tvojih služb, kar koli že je. Vse te ovire sta namestila, kajti pride točka, kjer je v vajinem staroenergijskem razmišljanju sanje bolje pustiti kot sanje. Sanje je bolje pustiti kot sanje. Včasih je bedno odpreti svoje oči. Včasih je težko biti v tem fizičnem telesu. Težko je reči, da, če prevzameš nov izziv, nov projekt, da ti morda ne uspe. Morda ne boš uspel. Torej je bolje sanjati o tem, kaj bi lahko bilo, kot to dejansko narediti in to dejansko prinesti noter in se tega dejansko lotiti (Adamus zelo vneto govori) in to dejansko živeti! In to biti! In izraziti! In deliti!Torej…

Torej, drage Šaumbre in Ralph in Gabriella, včasih je toliko lažje ohranjati distanco, vendar bo dozorelo in smrdelo bo kakor pokvarjena riba na vroč dan. In potem bo vaša energija postala vsa prismuknjena in za svoje probleme boste krivili - prvič mene, drugič drug drugega, tretjič življenje, četrtič svoje starše in tako naprej po spisku.

Nato bo na tej točki vaša energija postala resnično zavozljana. In kaj se zgodi potem? Vsi vemo – ne želite reči, jaz bom govoril o tem – fizična bolezen. Fizično neravnovesje. Ta energija mora nekje priti ven. Ni ji mar. Energiji ni mar. Mora priti na plan. Mora se igrati. Ne morete je za vedno zadrževati. Celo, če postavite vodo v kovinski vrč, bo ta slej ko prej prišla ven. Lahko, da bo trajalo tisoče in tisoče let, preden povzroči rjo in razje skozi, a ta energija se bo premaknila.

Energijski pionirji ste. Energijski uporabniki ste. Kreatorji Nove energije ste. Kako se bo ta Nova energija vklopila v vaše življenje?

Mimogrede, Sart, čedna obleka (smeh). Je to tvoj simbol krivde? (več smeha)

SART: Ne, skušal sem pridobiti točke!

ADAMUS: Slišal sem od ene od drugih Šaumber, ki – saj veš, govorijo, natolcujejo – da nisi naredil domače naloge.

SART: Uh, ne, nisem.

ADAMUS: Ja. In obleka bo to kompenzirala?

SART: Sem upal.

ADAMUS: Saj jo! Pravzaprav jo (dosti smeha in nekaj aplavza) V Adamusovem svetu vse počne. Kajti, moram reči – dražimo, ampak v tem je toliko – poglej si spoštljivost do sebe!

SART: O ja. Krasno je. Krasno.

ADAMUS: In videti si čudovit.

SART: Hvala.

ADAMUS: Da.

SART: Super se počutim. Hvala, Šaumbre (aplavz)

ADAMUS: Zdaj, ne gre za poskušanje narediti vtis na kogar koli drugega, kajti bog ve, da Sartu tega ni treba (smeh). Ne gre za poskus razkazovanja. Gre za spoštovanje in cenjenje sebe. In to ne pomeni, da morate vsak dan obleči italijanske obleke – ampak, Cauldre, vsake toliko bi bilo lepo! (smeh) Pomeni, da se cenite in spoštujete. Sebi dajete to darilo. Pravite: »Vreden sem je.« Ne gre za denar. Denar je popolnoma nepomemben. Gre za izraz Jaz-a in Jaz izgleda danes veličastno.

SART: Hvala. Krasno se počutim. Super dan imam.

ADAMUS: Prav res in zgled si za Šaumbre.

SART: Hvala.

ADAMUS: Hvala.

SART: Hvala. (aplavz občinstva)

ADAMUS: Torej, moj izziv vama, Ralph and Gabriella, je, kdaj se bosta znebila teh iluzij ovir, ovir v vajinih lastnih individualnih življenjih? Ko vidim tak čist talent, ki ni izkoriščen tako, kot bi lahko bil, kot vem, da bi lahko bil, o katerem ves čas govorimo; ko vidim: »No, samo nekaj čakam. Samo čakam. Čakam na…« kaj, avtomobilsko nesrečo?

RALPH: imel sem nesrečo s kolesom…

ADAMUS: Nesrečo s kolesom.

RALPH: … to je bilo dovolj blizu.

ADAMUS: »… Čakam, da me nekaj premakne.« Slej ko prej te bo, vendar ti v tej Novi energiji ni treba skozi to. Ni ti treba imeti tega udarca, ali te bolečine, ali imeti med seboj tega grenkega prepira. Ni vama treba imeti razdalje med seboj – fizične razdalje v vajinem življenju. Zdaj lahko to naredita. Lahek način ali težak način; ni pomembno. V vsakem primeru se bo zgodilo.

Ko združimo našo zavest v skupini, kot je ta, doda jakost, da se premakne energija. Pravkar, če se zavedata – samo občutita kot naravnost tukaj dol (pokaže na solarni pleksus) – ta soba je živa. Ta internet je živ z energijo. Premika se. Saj veste, ko ste včasih sami s seboj in je vse pusto in brez življenja? Lahko vzamete, kar pravkar počnemo tukaj, v tem prostoru in to prinesete v svoje življenje – osupljive stvari v svoje življenje.

Postavitev je težka, kajne? Izgubljaš službo? Namestitev je mučna, kajti rečeš: »Kaj sledi? Kaj bo prišlo in jo nadomestilo?« V tej Novi energiji ponavadi najprej ne veš. Vstopi kasneje. A v svojem življenju imaš toliko potencialov, Jane, ki samo čakajo nate; čakajo nate, da se nehaš igrati. Da se nehaš izgovarjati. Nehaš s »kaj, če«. Nehaš z vsemi izgovori in dogovoliš, da se zgodi. In to je vznemirljiva stvar glede tega, kaj bomo počeli skupaj, kam bomo šli skupaj.

Osupljive stvari, brez omejtev; čudne stvari se bodo zgodile (Adamus se smehlja in občinstvo se smeji). Čudne svari, nepričakovane in to je lepota Nove energije - popolnoma nepričakovane stvari.

Veste, Stara energija deluje v zelo predvidljivih vzorcih. Zaradi tega jo je lahko razčleniti v matematiko, znanost in fiziko; zelo, zelo je predvidljiva. V njej je zelo malo resnično novih krivulj in krivulje, ki pridejo, so zelo počasne. Tisoče in tisoče let traja, da se zgodijo resnične zavestne spremembe.

Kombinacija Nove energije s Staro energijo, kot bi ji rekli, je fenomenalna. Nepričakovano – in to je eno od mojih današnjih sporočil, ki bodo šli gor na predvajanje, ki ga boste izvedli naslednji mesec – nepričakovane spremembe. In vprašanje, ki ga imam danes za vas je, ali ste pripravljeni na resnično nepričakovano? Si zaupate, da boste ustvarili najlepšo stvar?

In preden odgovorite »ja« – ker vem, da je to sranje (smeh). Ne zaupate si, bojite se sprememb, sprašujete se, kaj sledi. Boste stradali do smrti? Boste postavljeni na cesto? Ni pomembno. Ni pomembno. Ne umrete, nikoli. Zapustite fizično telo, a ne umrete resnično, kajne Richard?

RICHARD: Ne.

ADAMUS: In življenje postaja boljše, kajne Richard?

RICHARD: Postaja.

ADAMUS: In spremembe so zelo nepričakovane.

RICHARD: Zelo.

ADAMUS: In kar ste morda mislili pred petimi, sedmimi leti, kar ste si morda zamišljali ali želeli v svojem življenju, je lahko dosti večje.

RICHARD: Lahko je, ja.

ADAMUS: In kako si to naredil, Richard?

RICHARD: Dovolil sem.

ADAMUS: Ah! Ah! Izvrstno. Zdaj, vsi drugi v prostoru pravijo »Ampak jaz tudi dovolim.« (rečeno z jokavim glasom) Ko rečeš »dovolim«, Richard, kaj to resnično pomeni? Razloži svoj stil dovoljevanja.

RICHARD: Ah … je, da čutim v svojem srcu, da je moje. Je že opravljeno.

ADAMUS: To je tako pocukran odgovor. Pocukran (smeh). Richard, to jim tukaj ne bo pomagalo, ker vem. In ponovno – nisi toliko govoril z menoj. Govoril si s Tobiasom. Z njim je bilo lažje. A ko rečeš, da si dovolil, si prišel do točke v svojem življenju, ko ni ničesar več ostalo.

RICHARD: Ja, bilo je …

ADAMUS: To je nekako čudna oblika dovoljevanja, kajne? Nobenega razloga, da bi živel. Ko ni nobenega razloga, da bi živel, obstaja razen tega, ali boš šel v nebesa ali pekel, zelo malo tega, česar bi se bal. Razen tega, zelo malo razlogov za strah. Tvoje dovoljevanje je bilo popolna spustitev. Lahko bi rekel, da si šel do dna. Izpraznil si, se mučil in trpel in prosil – ne mene, Tobiasa – prosil in zagovarjal in trpel in končno spustil. Popolnoma.

In ko si spustil, si prav tako sprostil te ovire, ki so stale med teboj in tem, kdor v resnici si; med vsemi potenciali, ki so bili pripravljeni vstopiti v tvoje življenje. Ko greš torej do te točke, lahko pride. In je. In, mimogrede, v tem je še več. To ni bilo to; to je bila samo ena od mnogih, mnogih rund.

Šaumbre, to sploh ni motivacijski govor. Tu ne gre za to, da bi skušali naslikati neko veličastno in sijajno sliko, ki bi vas samo naredila malo bolj zdravega, srečnejšega človeka. Šli bomo onkraj človeškosti. Človeškost je iluzija – čudovita iluzija, vredna iluzija, kajti na ravni duše se resnično učite stvari, ki se jih ne bi mogli nikjer drugje – in zaradi tega Eesina Linda … mimogrede, Eesa v vaših izrazih pomeni Ješuo, Jezusa. V bolj simboličnih smislih, pomeni Hišo Sanande. Hišo Sanande, ki je angelski red, ki dela s svetlobo.

Linda, sem si prišla, da se učiš o svetlobi, toda, da bi se naučila o svetlobi, se moraš prav tako naučiti o temi. Hmm. Ko vse to, kar si se naučila na tem čudovitem planetu in drugih krajih, integriraš… no, ne bom šel v podrobnosti, a tukaj ti bom naredil nekoliko prerokovanja ali obljube, kot je bila. Ko smo v Franciji – ahhh, kmalu se vrnem – ko smo nazaj tam, se bomo učili o tem, kaj sta tema in svetloba v resnici. Kaj sta v resnici.

Oh, nekateri od vas mislite, da bomo žalovali za Katari. Ne bi rekel. Dovolj jih je šlo tja, da so žalovali za njimi. Tja gremo, da se naučimo, kaj sta tema in svetloba v resnici. Naučili se bomo, kako ju razumeti na najbolj intimni ravni. Tu je… oh, našo diskusijo bom prihranil za naš izlet.

Pri Sanandi gre torej za svetlobo in svet potrebuje svetlobo. Zato ste vsi vi tukaj. Zavest angelov je morala razumeti svetlobo v gostoti, v tej realnosti, zato ste prišli sem. Sananda je sem vnesla svetlobo, torej si prišla od tega. Mnogi od vas ste prišli od drugih duhovnih družin – ni več pomembno, ker so vas brcnili ven (smeh). So. So, ker, veš kaj, Pete? Ker si jih prosil, na te, Pete. Pred mnogimi leti, ko si zapustil Mihaelov red, si rekel: »Ko pridem do določene točke, ko vam pošljem nazaj znak, me brcnite ven. Izpustite me iz moje duhovne družine.«

To je ena od najstarejših povezav in ena od najstarejših karm, ki ste jih kdajkoli imeli, torej so vas vrgli ven – in je bolelo. Ko čutite prekinitev energijske povezave od vaše duhovne družine, svoje angelske družine, ki gre skoraj do začetka, je to nekakšna zapustitev. Na neki ravni jo čutite in potem rečete: »Zakaj bi sploh še živel. Ničesar nimam. Imam svojo biološko družino…« Seveda, ni nam treba govoriti o tem. Nekateri ste jih tako na hitro pobrali, brez posebnega razmisleka. Prišli ste voljni, da poberete kar koli. Ampak vaša duhovna družina? Zbrcani ven. To boli.

Toda, veste, to je korak do suverenosti. Ko vas duhovne družine izpustijo, resnično boli. Dejansko krivite biološko družino. Enačite jo z biološko družino. »Zakaj tako ravnajo z menoj? Zakaj so me zapustili, ali zavrgli? Zakaj se mi posmehujejo, kot se mi?« Pravzaprav je posledica vaše duhovne družine.

Torej, Šaumbre, skrenil sem, a se zabavam.

SE NADALJUJE

Prevod: Mateja Keber
http://shaumbra.si

Crimson Circlu predstavljeno
3. oktobra 2009
www.crimsoncircle.com