|  „V Sloveniji je nekaj bogatih ljudi in nekaj takih, ki imajo kapital. Zdi se mi, da je to tudi potrebno, da ekonomija funkcionira,“ je izjavil kardinal Franc Rode (Dobro jutro, 11.4.2009).
V naši družbi bogataši uživajo ugled, moč, vpliv. Toda v času gospodarske krize mediji pogosto poročajo o tem, da je najbrž marsikateri bogataš do svojega bogastva prišel z izkoriščanjem ljudi ali pa družbe. Vse to je še bolj zaskrbljujoče, ker se ima večina slovenskih in drugih zahodnih bogatašev za kristjane. Tudi superbogata katoliška cerkev, ki se dnevno vedno bolj bogati, sebe imenuje kristjanska.
Poglejmo, kaj je govoril Jezus o bogataših npr. v Bibliji: «A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate.» Lk 6,24, ali: „Prej pride kamela skozi šivankino uho, kot pa bogataš v nebeško kraljestvo.“, ali pa pri Jak 5,1 « No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas.»
Kaj je Jezus mislil o nesrečah, o katerih je govora v Bibliji, lahko preberemo v kristjanskih virih, npr.v brošuri Govor na Gori, ki jo je izdalo Univerzalno življenje. Tam naj bi bile zapisane besede in učenje Jesusa iz Nazareta, katere so poznali prvi kristjani. Citiram:
«Če bogataš gleda na denar in dobrine kot na svojo last in ima v svetu zaradi bogastva ugled, bo v naslednjem zemeljskem življenju – zaradi učinka svojih vzrokov – živel v revnih deželah in tam prosil za kruh, ki ga je nekoč kot bogataš odrekal revnim. To traja tako dolgo, dokler so še možna takšna utelešenja. Duša takšnega bogataša ne bo našla miru niti v ravneh očiščevanja. Duše, revne svetlobe, ki so zaradi njega morale v zemeljski obleki trpeti in stradati, ga bodo ponovno prepoznale kot tistega, ki jih je prikrajšal za to, kar bi jim bilo pomagalo iz zapletov človeškega jaza. Mnogi ga bodo obtoževali in njegova duša bo nato sama čutila, kako so ti trpeli in stradali. Tako lahko doleti dušo, ki je bila v zemeljski obleki kot človek bogata in ugledna, velika stiska, in ta je veliko večja, kot če bi morala v zemeljski obleki beračiti za kruh. Ljudje, ki gledajo na svoje bogastvo kot na svojo last, so duhovno revni.
Mnogim, ki imajo veliko zemeljskega bogastva, je bila že v zibko položena duhovna naloga, da naj bodo vzor tistim bogatim, ki se z zakrknjenim, nepopustljivim srcem vežejo na svoje bogastvo in si prizadevajo samo za to, da ga povečajo zase. Človek, ki ima veliko zemeljskega bogastva in je spoznal, da je njegovo bogastvo dar, ki ga je prejel od Boga samo zato, da se vključi v veliko celoto za blagor vseh in tam z njim zakonito upravlja za vse, uresničuje zakon enakosti, svobode, enosti in bratstva. Kot nesebičen darovalec prispeva, da revni ne živijo v pomanjkanju in bogati ne v razkošju. Na ta način bo postopoma vzpostavljeno ravnotežje, višji srednji sloj za vse, ki so pripravljeni nesebično izpolnjevati zakon »Moli in delaj«. Tako počasi raste resnično človeštvo skupnosti, katere členi ne zbirajo osebnega bogastva, temveč imajo vse za skupno lastnino, ki jim jo je dal Bog. Po zakonu Večnega pripada vsakomur, ki nesebično izpolnjuje zapoved »Moli in delaj«, enako, Bog daje vsakemu človeku, kar potrebuje, in še več.
Toda dokler se vsi ljudje ne bodo držali te zapovedi, bodo na Zemlji tako imenovani bogataši. Njihova naloga je, da razdelijo nakopičeno bogastvo in da živijo prav tako kot tisti, ki nesebično izpolnjujejo zapoved »Moli in delaj«. Če na ta način ne mislijo na svoj blagor, pač pa na blagor vseh, potem se počasi obrača notranje bogastvo navzven in noben človek ne bo stradal in trpel pomanjkanja. Gorje vam, bogati, ki imate svoj denar in dobrine za svojo last in pustite svoje bližnje delati za vas, da si povečujete svoje premoženje! Tudi če podpirate socialne ustanove, sami pa ste še vedno veliko bolj bogati kot tisti, ki jih te ustanove podpirajo, ste vseeno poslušni satanu čutov, ki hoče razlike med revnimi in bogatimi. Zaradi teh razlik nastajajo oblast in podložništvo, nevoščljivost in sovraštvo. To pa povzroča prepire in vojne. Duša, zaslepljena z materialnostjo, se ne zaveda, da je žejna svetlobe, ker ima malo svetlobe. To poskuša nasiloma nadomestiti z zunanjimi stvarmi, kot so zemeljsko bogastvo, grabežljivost, požrešnost, pijančevanje ali druga poželenja in užitki».
Če bi se tega učenja mi kristjani držali preteklih dva tisoč let, bi verjetno Zemlja, naš planet izgledal povsem drugače in bi tudi drugače razumeli pravičnost Boga, vzroke kaosa ter kriz našega finančnega sistema.
Slavko Brumen, Križe
|
NE ZAMUDITE
Kako pravičen je katoliški bog, če govorimo o bogastvu?
Prispeval/a: eckhart dne sobota, 30. maj 2009 @ 14:37 CEST
Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve (www.zrtve-cerkve.org) lahko preberemo sledeče z dejstvi argumentirano razmišljanje:
Ker s podatki o bogastvu Katoliške cerkve v Sloveniji zaenkrat ne razpolagamo, podajamo nekaj dejstev o cerkvenem bogastvu (tudi v evangeličanski cerkvi) v Nemčiji, Avstriji, Švici in seveda v Vatikanu ter o nastanku tega bogastva
1. Premoženje
Katoliška cerkev razpolaga po ocenah tednika Der Spiegel s premoženjem zemljiške posesti in nepremičnin okoli 400 milijard nemških mark. Poleg tega še z okoli 80-100 milijard kapitala in naložb, torej akcije, vrednostni papirji (Focus, 30.12.1996).
O premoženju, zemljiški posesti in nepremičninah evangeličanske cerkve ne obstaja skupna ocena. Kapitalsko in naložbeno premoženje se verjetno giblje v podobnem obsegu kot katoliško, ker evangeličanska cerkev letno razpolaga s skoraj prav takšnimi "dohodki iz premoženja" - z obrestmi - kot katoliška: 2,3 milijarde mark (evangeličanska) nasproti 2,8 milijardam mark (katoliška) (Der Spiegel, 6.3.1995).
Podatki iz posameznih škofij in deželnih cerkva to oceno potrjujejo: finančni prihranki škofije Rottenburg so ocenjeni na milijardo, v nadškofiji Köln znašajo 1,5 milijarde. Evangeličanska deželna cerkev Rheinland razpolaga s preko 1,1 milijarde prihrankov (Publik-Forum, 17.1.1995).
V Nemčiji je največji nedržavni zemljiški posestnik katoliška cerkev, drugi največji pa evangeličanska cerkev. Skupaj razpolagata s površino enako skupni velikosti Posarja, Bremna, Hamburga in Berlina.
Pripominjamo pa, da so posestna in premoženjska razmerja obeh cerkva skrajno nejasna. Mnogo se skriva v samostanih in ustanovah, ki so vselej lastni gospodarji. Samo naložbeno in posestniko premoženje katoliške Caritas je ocenjeno na 65 milijard (Suddeutsche Zeitung, 24.12.1994).
Obe cerkvi, kljub ogromnemu premoženju, ne plačujeta niti davka na darila, dedičino in premoženje niti davka na dohodke pravnih oseb.
Tudi na področju množičnih občil obe cerkvi kopičita občutno moč. Po poročilu tednika Focus (1/98) imata skupaj 3 tiskovne agencije, 55 časopisov, 279 revij, 48 radijskih redakcij, 2 radijska oddajnika in 17 TV produkcijskih firm. Za to področje izdajajo letno 300 milijonov mark.
2. Tekoči prejemki
Obe cerkvi skupaj letno prejemata približno 17 milijard DEM cerkvenega davka, ki ga izterja država. Od tega dajeta cerkvi samo približno 5-8 odstotkov za javno socialne namene.
Razen tega dobita približno enak prispevek še kot državno podporo iz splošnih davčnih sredstev (glej razpredelnico). Država financira cerkveni verski pouk na državnih šolah, šolanje katoliških in evangeličanskih teologov in vojaško dušno pastirstvo (samo za zadnje 54 milijonov mark na leto).
Približno 17 milijard DEM letno -
državne subvencije za uradne cerkve
- Cerkveni verouk v javnih šolah 4,1 mrd. DM
- Izobraževanje duhovnikov in teologov, cerkvene visoke šole 1,1 mrd. DM
- Državni dodatki na osnovi pogodb (npr. dotacije) 1,4 mrd. DM
- Dušno pastirstvo v javnih ustanovah 130 mio. DM
- Spomeniško varstvo 270 mio. DM
- Javni radio za povsem cerkvene oddaje 300 mio. DM
- Davčne izgube zaradi neomejene olajšave cerkvenega davka 4,2 mrd. DM
- Subvencije od občin (ocenjeno) 5,5 mrd. DM
Skupaj 17 mrd. DM
Država, v tem primeru zvezne pokrajine, financirajo tudi plače skoraj vseh škofov in deželnih škofov pa tudi drugih duhovnikov in cerkvenih nadsvetnikov. Škof zasluži med 13.000 in 20.000 markami na mesec, pri prostem službenem stanovanju, službenem vozilu, šoferju in mnogih drugih ugodnostih. Samo svobodna država Bavarska plača vsako leto zgolj za cerkvene plače sedmih nadkofov in škofov, dvanajstih posvečenih škofov, 14 dostojanstvenikov, 60 kanonikov, 49 stolnih in generalnih vikarjev, vseh škofovskih sekretarjev in direktorjev ter vzgojiteljev v škofovskih duhovniških in mladeniških seminarjih - skupaj okoli 100 milijonov mark (Die Woche, 25.8.1995). Ustrezna plačila prejema tudi luteranska cerkev.
Obe cerkvi od vsake nemške zvezne pokrajine letno prejmeta milijonske zneske za cerkveno zemljiško posest, ki je bila odvzeta pred dvesto leti(!). Za ta plačila so se dogovorili v sporazumu s Hitlerjem leta 1933 in jih niso spremenili. Kako je nastalo to bogastvo, se ob tem nihče ne vpraša.
Vsak župnik zasluži mesečno povprečno 8000 mark (primerjava Gerhard Rampp: Cerkev in denar - neločljiva siamska dvojčka, v: Tisti, ki vlečejo Božje niti). Tudi ta ima službeno stanovanje.
3. Položaj v Avstriji in Švici
V večini kantonov v Švici vse do Ženeve in Neuenburga cerkev in država nista ločeni. V Zürichu na primer kanton plača vse prejemke reformiranih župnikov (okoli 30 milijonov frankov letno) in pobira davke za cerkev. Celo gospodarska podjetja morajo plačevati cerkveni davek.
V Avstriji država daje cerkvi podatke državljanov, da lahko sama izterja davku ustrezne prispevke, 4,5 milijarde šilingov za katoliško cerkev. Razen tega sama avstrijska država plača okoli 3,5 milijarde šilingov letno za učne moči katoliškim šolam.
Tudi avstrijska cerkev je neizmerno bogata. Samo škofija Graz-Seckau je po izjavi časopisa Der neue Grazer "super bogat koncern" z letnim prometom ocenjenim na pičlih 2,5 milijard šilingov. Škofija ima lasten tiskovni koncern "Styria" v vrednosti približno 5 milijard šlingov ter približno 60.000 hektarjev zemljiške in gozdne posesti. Cerkvena gozdna površina je glede na vso Avstrijo ocenjena na 100.000 hektarjev (Profil, 27.2.1995). Najstarejša dunajska privatna banka Schelhammer & Schattera (bilančna vsota 1994: 4,4 milijarde šilingov) je skoraj popolnoma v cerkveni posesti.
4. Vatikansko premoženje
Vatikan je leta 1929 po pogodbi z Mussolinijem od italijanske države prejel 91,7 milijonov USD kot odškodnino za razpustitev cerkvene države v letu 1870. (Papeži so pridobili cerkveno posest v zgodnjem srednjem veku na podlagi velikanske poneverbe listin). Teh 91,7 milijonov dolarjev se je od tedaj močno povečalo z obrestmi in obrestnimi obrestmi.
Revija Oggi je l. 1952 ocenila prihranke cerkvene države na vrednost 11,5 milijarde dolarjev - takrat drugo največje državno bogastvo - za tistim v ZDA. Velik del tega je, tako takrat Oggi, bil v zlatih palicah, ki so jih hranili v ZDA.
V osemdesetih letih je Vatikan vzbujal pozornost v časopisju, ker je bil s svojo lastno banko "Instituto delle Opere di Religione" (Intitut za religiozna dela) očitno vpleten v internacionalne posle pranja denarja in imel dobre zveze z mafijo.
Vatikan po Karlheinzu Deschnerju ("Abermals krähte der Hahn, 1979" - Ponovno je zapel petelin) v Italiji razpolaga s preko pol milijona hektarjev zemlje "in sicer v najrodovitnejih območjih. ... Samo v Angliji znaša katoliška klerikalna zemljiška posest skoraj 100.000 ha, ... v Franciji pol milijona, v Združenih državah nekaj nad 1.100.000 ha."
Vatikan razpolaga, prav tako po Deschnerju, s posestjo delnic "v francoski naftni družbi, argentinskih plinarnah in elektrarnah, bolivijskih rudnikih kositra, brazilskih tovarnah gumija, severnoameriških jeklarskih podjetjih..."
V Italiji naj bi bil Vatikan udeležen pri številnih električnih in telefonskih družbah ter lastnik dveh železniških linij in sedmih bank. Letalska družba Alitalia in avtomobilska firma Fiat sta "v dokajšnjem delu" v klerikalnih rokah.
V ZDA ima Vatikan "močan vpliv" na štiri velike jeklarske koncerne, na General Motors in številne druge firme. In njemu "z 51% udeležbe kapitala dejansko pripada največja svetovna privatna banka, Bank of America." (Karl-Heinz Deschner, OPUS DIABOLI, 1990)
V Nemčiji je vatikanski kapital in kapital katoliške hierarhije v naslednjih podjetjih: BASF, BMW, DEAG, Bayer, Linde, Siemens, Mannesmann in tevilnih drugih.
5. Kako je nastalo cerkveno bogastvo
V tretjem stoletju so škofi, ki so se v cerkvi polastili krmila, začeli zelo čudno razdeljevati cerkvene dohodke: četrtino so obdržali zase, četrtino je dobila duhovščina, četrtina je služila za vzdrževanje cerkvenih zgradb, četrtino pa so prejeli reveži. Mnogi škofi in duhovniki so se ukvarjali z živahnimi obrestnimi in oderuškimi posli ali pa so poneverjali denar. Patriarh Aleksandrije v Egiptu je trgoval z lastnim ladjevjem.
Konstantin je cerkev oprostil večine dajatev. Cerkvena drhal (ki so jo vodili mnogi "svetniki", na primer Sv. Martin) je v naslednjih stoletjih razdejala in izropala poganske templje in nekatoliške cerkve ter prevzela njihovo premoženje in zemljiško posest.
Številna duhovščina je imela tudi sužnje - tako je ostalo tudi v vsem srednjem veku.
Cerkve in samostani so dobivali cerkveno desetino, ki so jo po potrebi izterjali tudi z orožjem. Samostani so si pridobivali neskončno bogastvo z desetino, darili in dejavnim izposojanjem denarja. Mnogi menihi so tudi ponarejali posestne liste, da bi povečali samostansko posest. Cerkev je načrtno podpirala nepošten lov na dedičino. Papež Aleksander III. je npr. leta 1170 odredil, da naj ne bi bil veljaven noben testament, ki ne bi bil napisan v prisotnosti duhovnika. Za dediče postaviti lastne otroke je cerkev že v antiki označila kot moralno nizkotno.
Najbolje pridobitvene možnosti so imeli seveda papeži: proti pristojbinam so prodajali cerkvene položaje najboljšim ponudnikom, znižali križarski davek, prodajali odpustke in v renesansi je obstajala celo papeška javna hiša. Tudi škofi in duhovniki so ob vsaki priložnosti za katerokoli obredno dejanje prejemali plačilo. V 19. stoletju so se morale v Mehiki zadolžiti cele družine, da so lahko plačale pogreb.
Vsa lastnina krivovercev in čarovnic, ki so jim "dokazali krivdo", je bila zasežena in razdeljena med cerkvijo in državo. Družina je praviloma pristala na cesti, ker je zaradi terorja komaj kdo tvegal, da ji pomaga. Tudi potomce krivovercev s kasneje "dokazano krivdo" so na tak način lahko spravili na beraško palico. Bogati španski Judje ali potomci Judov (tudi ti so bili preganjani - sicer kot katoliški prehitek nacistične rasistične blodnje) so se lahko odkupili z visokimi denarnimi zneski, vendar pogosto samo za kratek čas. Premoženje preganjanih je bilo pravo "gorivo" za vedno nova preganjanja.
Mnogo zlata, ki so ga na okruten način odvzeli ameriškim Indijancem, je pristalo v z zlatom zasipanih španskih cerkvah.
Evangeličanska cerkev je sebe od vsega začetka naredila za državno cerkev in državni denar preusmerjala v svoje namene. Danes luteranska cerkev v Nemčiji po bogastvu in moči komajda zaostaja za katoliško.
Vir:
Zaprite Sveto pismo! Izdajstvo Jezusa Kristusa in prerokov - Prerok št. 13 (Univerzalno življenje, 1999)
Glede na zgornja dejstva lahko mirno zaključimo, da je zase katoliški "bog" milo rečeno zelo pravičen in uvideven. Caritasu in preko njega pomoči potrebnim daje od tega bogataškega "pravičništva" samo drobtinice, pa še te naberači.
---
Bog da, cerkev ne!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Kako pravičen je katoliški bog, če govorimo o bogastvu?
Prispeval/a: Aimee dne sobota, 13. junij 2009 @ 14:06 CEST
Jaz pa sem po elektronski pošti prejela tole:
KOLIKO DENARJA NABEREJO ŽUPNIKI V ENEM LETU?
Da bi razumel cerkev, moraš vedeti, kako poteka tok kapitala. Vedno enosmerno! Iz posamezne župnije v škofije, in iz škofije v Vatikan. Nikoli drugače. In tako je že stoletja. Poglej, koliko župniki naberejo iz nabirke. Za osnovo mojega izračuna je javno priznanje nekega župnika (Tv tednik), da na eno mašo z nabirko dobi 400 €.
Zdaj pa računaj: 800 duhovnikov x 2 maši dnevno x 365 dni x 400 € = 233.600.000 € v enem letu.
Zmanjšajmo ta znesek na polovico, če vzamemo, da niso vse župnije tako bogate. Potem zmanjšajmo še enkrat na polovico, če nimajo vsi toliko maš. (Čeprav je cerkva več kot tisoč in mnogi župniki mašujejo v več cerkvah) Torej 233.600.000 € : 2 = 116.800.000 : 2 = 58.400.000 €
Letna nabirka slovenske cerkve torej znaša 58 milijonov €, po minimalni predpostavki (4x zmanjšano izhodišče). Potem je še cena vsake maše (če pri maši poslušaš, potem lahko slišiš, da imajo maše prodane vsaj za pol leta naprej)
17 € x 2 dnevno x 800 duhovnikov x 365 dni = 9.928.000 €.
Samo z mašami torej zaslužijo župniki letno, minimalno (nabirka + cena maše po ceniku)
69 milijonov €
Poglejmo še stroške “plač”! Dajmo jim torej 1.500 € bruto mesečne plače. (800 župnikov x 12 mesecev x 1.500 €) = 14.400.000 €).Od nabranih 69 milijonov € odštejmo plače 14.400.000 € in dobimo 54.600.000 €, ki gredo dalje v škofije. Koliko si tam vzamejo, ne vem, vem pa, da razlika roma v Vatikan, kajti le-ta je absolutni lastnik vsega cerkvenega premoženja!
Ne pozabimo - brez vsake obdavčitve!
Drugih prihodkov RKC tu ne bom analiziral, ampak le naštel:
- poroke,
- pogrebi,
- krsti,
- sveta maziljenja,
- dohodki iz posestev in gozdov,
- dohodki iz bank in
- prihodki iz lastništva, delnice.
- državne subvencije iz več različnih ministrstev.
- dedovanja
- in drugo
Liberalci, ki se imate za tako pametne, pojdite računat, kot sem šel jaz, pa boste videli, da je denarja v cerkvi, da se ti meša!! Za Karitas seveda Cerkev nič ne da iz svojega. Oni samo organizirajo ločeno nabirko, zastonjske koncerte, prostovoljne prispevke občanov. Tudi za obnove cerkva so ločene nabirke po fari, pa iz kulturnega ministrstva.
Ja anonimni, prav imaš Cerkev in komunisti so enaki totalitarci. Le da je cerkev uspešnejša.
http://rado.blog.siol.net/2007/11/10/koliko-denarja-naberejo-zupniki-v-enem-letu/
Aimee
Kako pravičen je katoliški bog, če govorimo o bogastvu?
Prispeval/a: eckhart dne nedelja, 5. julij 2009 @ 21:15 CEST
Res je zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom - ter tekmovalnim športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega plesanja, predvsem ob nedeljah, okoli produktov globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri, predvsem evropski državi. V Italiji je že tako velik, da je italijanska škofovska konferenca če-se-prav-spomnim lansko leto prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo, da prestavi tekme iz nedeljskega termina na kakršnegakoli drugega - ker so katoliške cerkve tudi zaradi nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso "usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.
Glede potrošniške "religije", ki je tudi delno sokriva, da so cerkve ob nedeljah prazne, pa je zanimivo naslednje: Marsikateri katoliški klerik, tudi pri nas, kritizira potrošništvo kot nekaj "nekrščanskega" in v bistvu naperjenega proti ljudem. Pri tem ti farški kritiki pozabljajo najmanj dve stvari. Prva - sam Vatikan in njegove lokalne podružnice so na veliko soudeležene s solastništvom ali z vloženim kapitalom pri pogubnem duhovnem in materialnem divjanju potrošniškega kulta. Druga - cerkev je v Evropi prva, ali vsaj med prvimi začela s potrošništvom, po principu: plačaj npr. odpustke, pa boš odrešen grehov; plačaj toliko in toliko, pa boš postal škof, kardinal; plačaj, pa bo tvoj kandidat postal blaženi, oz. svetnik,..….. Plačaj, plačaj. Z za papeža in njegove klerike dovoljšnjo količino denarja si lahko kupil/še lahko kupiš karkoli, tudi npr. cerkveni žegen za krvoskrunsko vezo med sorodniki (kot npr. prodaja dovoljenja nekemu plemiču za incest z njegovo sestro s strani papeža Aleksandra VI.)
Katoliško potrošništvo je do renesanse in reformacije dobilo naravnost bestialne razsežnosti. Tu so farji do dneva dandanašnjega presegli kakršnokoli drugo, nam poznano organizacijo. Še posebej morbidno in grozljivo: Nihče, niti komunisti in njihovi ideološki prijateljčki nacionalsocialisti, se niso, kljub dolgostoletnemu katoliškemu zgledu, »spomnili«, da bi zahtevali od svojih žrtev denar za njihovo mučenje in za hrano mučiteljem. Še dandanes obstajajo dokumenti (mogoče celo niso preklicani), kjer so zapisane cene za inkvizicijsko mučenje - primer iz Darmstadta v Nemčiji:
Živega razčetveriti: 15 kron
Pripraviti grmado, vreči pepel v tekočo vodo: 30 kron
Sežgati živo čarovnico: 14 kron
Osebo usmrtiti z mečem: 10 kron
Človeka obesiti: 18 kron
Telo natezati: 5 kron
Odrezati ušesa in nos: 5 kron
Vpeti v stojalo: 8 kron
En udarec s koničasto palico: 1 krona
Zategovanje vrvi pri vpenjanju
v stojalo in obešanje uteži,
namestitev žebljev v noge: 30 kron
Izgon iz kraja: 1 krona
Ali pa naslednje: Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu.«
Ja, katoliška cerkev je po mojem mišljenju zaenkrat še nepresežen zgled prenašanja čistega zla v prakso – seveda je vse skupaj vedno znova zavijano v krščanski plašček usmiljenja. Cerkev je tudi mati in ohranjevalka potrošniškega kulta, saj poleg drugega tudi dandanes kot eden najmočnejših udeležencev globalnega trga prodaja tudi odpustke, titule, svetništvo, …….. V bistvu se ni od srednjega veka do danes nič spremenilo, samo bolj previdno in v rokavicah se vse odvija.
---
Bog da, cerkev ne!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Kako pravičen je katoliški bog, če govorimo o bogastvu?
Prispeval/a: eckhart dne sobota, 25. julij 2009 @ 13:15 CEST
Da Vatikan in njegova hegemonistična katoliška cerkev lepo sodelujeta s svetnimi državami pri kreiranju novega svetovnega reda oz. krasnega nove sveta - vse skupaj je seveda kot ponavadi zavito v dvoumno blebetanje o ljubezni in pravičnosti - se da lepo prebrati npr. v N.Y. Timesu:
http://www.nytimes.com/2009/07/08/world/europe/08pope.html?_r=1&scp=4&sq=pope%20Benedikt%20XVI.&st=cse
http://www.nytimes.com/2009/07/12/weekinreview/12dougherty.html?fta=y
Seveda je za Vatikan denar, lastnina, materialno bogastvo, ipd. smisel in najpomembnejši cilj bivanja in delovanja. Če bo ena sama svetovna vlada tudi preko svetovne policije in vojske vzdrževala "red in mir" (beri: jasno ločnico med elito in sužnji) in bo pretok kapitala in delovne sile bistveno bolj nemoten, kot je danes - toliko bolje tudi za vatikanske posle in nadalnje bogatenje verjetno najbogatejše institucije na tem planetu.
Če bi se katoliška cerkev držala papeževe misli iz te zadnje okrožnice - citiram: «Krščanska vera se posveča razvoju in pri tem ne računa na privilegije ali na položaje oblasti, ampak le na Kristusa ….« - bi bilo na tem svetu seveda povsem drugače. Za udejstvenje zgornje misli bi morala cerkev najprej ukiniti samo sebe, tako, kot je še vedno in se tudi z razdelitvijo svojega krvavega, na izkoriščanju temelječega, enormnega bogastva opravičiti vsem svojim milijonskim žrtvam.
---
Bog da, cerkev ne!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru