NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 10-dec
  • Praznično dogajanje v Ljubljani

  • nedelja 11-dec
  • Hrestač

  • ponedeljek 12-dec
  • Ženske premikajo gore

  • sreda 14-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • četrtek 15-dec
  • Festival Vilinsko mesto

  • petek 16-dec
  • Kvačkamo

  • nedelja 18-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • torek 20-dec
  • Portreti znanosti

  • sreda 21-dec
  • Pot po Čarobni galeriji

  • petek 23-dec
  • Čarobni gozd

  • nedelja 25-dec
  • Jaslice iz slame

  • ponedeljek 26-dec
  • Mozaik

  • torek 27-dec
  • Čarobne palčke
  • Ulično gledališče skozi lečo

  • sreda 28-dec
  • Portreti znanosti

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Religija - iskanje božanskega I.del   
    nedelja, 10. maj 2009 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: novaakropola

    Ta članek je plod dolgoletnega iskanja in razmišljanja o velikem misteriju, ki mu pravimo religija. V njem bom skušal podati tiste elemente, ki se mi zdijo pomembni in ki so skupni vsem religijam.

    Skupne korenine
    Ko sem iskal skupno nit, sem prišel do spoznanja, da mi ni več blizu samo krščanstvo, v katerem sem rojen, temveč tudi budizem, islam, taoizem in konfucianizem, zoroastrizem kot tudi ostala religijska učenja.

    Ta učenja so trdno zasidrana vame in name močno delujejo. Kadar mi je težko, kadar ne morem najti izhoda, kadar izgubljam upanje, v meni zagrmi Krišnin glas: "Vstani, bori se, ti si kšatrija, bojevnik.'' Usmiljen glas Bude nežno govori: "V sebi nosiš vso moč. Bodi svoja lastna svetilka. Vse je odvisno od tvoje volje.'' Konfucij pravi dostojanstveno: "Postani plemenit človek. Živi po zakonih Neba in tako ne boš nikoli zgrešil.''

    Religija vpliva na tok zgodovine

    Religija je vplivala na tok zgodovine bolj kot karkoli drugega. Zaradi nje so se premikala ljudstva, prihajalo je do vojn, navdihovala je umetnost, arhitekturo. Najveličastnejše stvari skozi prostor in čas so njen plod. Pri tem se pojavi vprašanje – od kod takšna moč? Od kod jo je črpala? Vsi tisti, ki nekaj pomenijo v umetnosti, filozofiji in znanosti (do pojava pozitivizma) so bili vsak na svoj način globoko religiozni. Ni človeka, naj je vernik ali ne, ki ne bi imel odnosa do nje. Ta dejstva nas lahko napeljejo na razmišljanje, da ne zavzamemo a priori strogega stališča proti njej, temveč da skušamo odkriti, kaj je v ozadju vsega. Kajti vsakdo od nas je posredno ali neposredno pil iz njenega izvora.

    Kadar se želimo pohvaliti s kulturo in njenimi ostanki, vidimo, da je skoraj vse povezano z religijo. Sokrat, Einstein, Goethe, Gandhi, Buda so bili globoko religiozni. Če bi morali našteti največje dosežke človeštva, bi videli, da so spet vsi povezani z religijo. Ta tako prežema naše življenje, da je enostavno ne opazimo. Postavlja se vprašanje: ali je vse to, na čemer se je gradilo človeštvo do danes, bila le velika ukana, kakršne zgodovina ne pomni. Ali je bila celotna dosedanja pot človeštva napačna? Zakaj tudi danes nekateri še naprej ubirajo to pot zablode? Mar se nam še vedno niso odprle oči?

    Materialistično in religijsko pojmovanje

    Zdaj se postavlja druga stran vprašanja – kaj pa, če nam je religija govorila resnico? Materialistična in religijska alternativa se med seboj izključujeta. Obstajata samo dve možnosti – religija da ali ne. Ne moremo biti malo eno malo drugo. Nekaj je resnica. Če je svet nastal tako, kot nas danes učijo znanstveniki, potem je vse ''jasno''. Po njihovem pojmovanju je do njegovega nastanka prišlo po naključju in nima ne cilja ne smisla. Če se pridružimo takšnemu stališču, potem najverjetneje skušamo svoje življenje preživeti tako, da se molekule našega telesa čim bolj napolnijo z raznimi užitki. Tako ali tako nas po smrti ne bo več. Uživaj, dokler lahko. Kakšna čast, pravica, humanost. To je nekaj, kar ne izhaja iz materije, zato je odvečno. To je le nepotreben stranski produkt napačnih trkov med atomi.

    Tak pristop je v nasprotju z religijskim in ne vsebuje ga niti en religijski sistem.
    Toda moderna psihologija pravi, da človek ne more najti svojega miru in sreče v materialnih stvareh. Vidimo, da materialistični koncept nekje šepa, zato zagotovo obstaja napaka v sistemu.

    Ne glede na to, s katere strani opazujemo ta materialistični model človeka, vselej bomo prišli do zaključka, da je absurden, saj preprosto sam sebe izpodbija in razkrinkava.

    Po drugi strani se lahko poslužimo tudi nekega drugega argumenta. Zakaj so bili skoraj vsi največji umi človeštva globoko religiozni? Moram priznati, da je meni osebno večja avtoriteta npr. Platon ali Buda, ki sta imela izredne umske sposobnosti konkretnega in abstraktnega mišljenja, kot nekakšen anonimni znanstvenik, ki v svojem laboratoriju dokazuje, da ''Bog ne obstaja, ker tega ni možno dokazati.''. Tak znanstvenik morda piše učbenik, ki oblikuje pogled na resničnost velikega števila učencev in študentov, čeprav nikoli ni niti poskušal doseči ravni razmišljanja prej omenjene dvojice. Poleg tega – zakaj je bil Einstein, eden največjih znanstvenih avtoritet, o katerem so govorili, da ima tako globok uvid, da ga razume samo nekaj njegovih kolegov, globoko religiozen? Ali je bila to samo rahla anomalija nekega ekscentrika?

    Koliko takšnih znanstvenikov se je za ceno svojega lastnega življenja zavzemalo za svoja učenja, tako kot so to počeli Sokrat, Jezus, Giordano Bruno ... Moj življenjski vzor in avtoriteta ne more biti nekdo, ki bo svoja prepričanja in načela spremenil za prgišče dolarjev. Mimogrede naj še omenimo, da je bil tudi Darwin religiozen.

    Zgornje, materialistično pojmovanje me spominja na star grški mit o Prokrustu. Prokrust je bil razbojnik, ki je oprezal za naključnimi popotniki, medtem ko so ti hodili skozi gozd. Vljudno jih je povabil k sebi domov, pogostil in ponudil ležišče, da si odpočijejo. Ko je gost legel, ga je Prokrust zavezal, in če je bil večji od postelje, je preprosto odrezal del nog. Če pa je bil premajhen, ga je na silo raztegoval, vse dokler ni ustrezal velikosti postelje. Nesrečnik je po katerikoli od navedenih ''operacij'' seveda umrl. Prenesimo to na naš problem. Današnje velike avtoritete sprejemajo samo tisto, kar je možno vključiti v njihove vnaprej začrtane sheme. Če nekaj ni točno tako, kot bi moralo biti, to enostavno raztegnejo ali pa odrežejo ''odvečno''. Pomembno je samo, da potrdijo svojo teorijo. Pri tem ne pozabimo, da je bilo Prokrustovo početje zločin.
    Pomenljivo je tudi to, da so se ravno ti materialisti posluževali ''materiala'' tistih prvih, odvzeli so mu ves smisel in življenje ter ga vgradili v svoje vizije resničnosti.

    Kaj je religija?

    Na to je težko dati zadovoljiv odgovor, če ne celo nemogoče. Zato tega niti ne bomo poskušali, temveč bomo samo odprli nekaj vprašanj in opazovali problem z več strani. Kajti odgovorov na religijska vprašanja ni možno dobiti – ta je možno samo odkrivati.

    Vprašanje religije je povezano z duhovnim, najbolj intimnim in najbolj skritim delom človeka. S tistim delom, ki ga ni moč opisati z besedami ali vizualno izraziti.

    Religija ni samo odnos do Boga ali bogov, saj vsebuje tudi smisel in cilj življenja, odnos do sebe, do drugih in do narave. Povezana je z esenco samega bitja v nas. Ne ukvarja se z zunanjimi, temveč z notranjimi odnosi.
    Prvo, kar moramo storiti, kadar se ukvarjamo s tem vprašanjem, je, da se naučimo razlikovati samo bistvo od zunanje manifestacije. Ne smemo mešati religijske ideje s ''telesom'', ki jo prenaša.

    Ko preučujemo religije, vse njihove zgodovinske umetniške in filozofske elemente, lahko pridemo do zaključka, da ti ne nastajajo iz človekovega strahu pred naravnimi nesrečami ali zaradi praznoverja, temveč da so odraz izredno kompleksnega in globoko inteligentnega odnosa.

    Religije in življenjski moralni kodeks

    Zato ima vsak religijski sistem nujno v sebi vgrajen moralni kodeks, ki govori o dolžnostih človeka. Brez morale se ne bi mogla obdržati niti ena religija. In ne samo religija – Konfucij pravi, da je morala temelj vsake družbe. Morala je večno sredstvo. Družba, ki izgubi moralo, razpade. Tako se tudi religije, ki izgubljajo moralno osnovo, oddaljujejo od svoje prvotne ideje in začnejo razpadati.

    Religija je vir moči

    V celotni zgodovini človeštva ni nič pustilo tako veličastnih sledi kot religija. Politika, umetnost, arhitektura, znanost – vse to so bila njena področja izražanja. Če kulturni, materialni in duhovni dediščini odvzamemo vse tisto, kar je navdihnila religija, nam ne ostane skoraj nič. Egipčanske in mehiške piramide, grška filozofija in umetnost, gotske katedrale, klasična literatura, Bachova, Mozartova glasba ...

    Kaj imajo skupnega Mahatma Gandi, Platon, Einstein, Bach, Goethe in številni drugi, katerih ideje so gradile svet? To ni težko ugotoviti – vsi našteti so bili vsak na svoj način globoko religiozni. Moč avtoritete teh izjemnih posameznikov nas ne sili, da sprejmemo njihove religijske poglede, temveč da se vprašamo, zakaj so verovali. Vidimo, da sta vse krasili velika življenjska moralnost in modrost, zato nanje ne moremo gledati kot na naivne in lahkoverne zanesenjake. Po drugi strani pa so bila njihova dojemanja religije manj formalna, izredno globoka in drugačna od povprečnih in vsakdanjih.

    Jasno je, da je človeški duh tisočletja črpal svojo moč in ideje iz religije. Nič ni dajalo ljudem toliko ustvarjalnosti in moči kot religijski zanos. Če je to, kar izhaja iz religije, veličastno, ali je potem možno, da je ta samo ena velika zabloda? Antični filozofi so govorili, da podobno rojeva podobno, zato nekaj veličastnega ne more izvirati iz nečesa, kar to ni.

    Vidimo, da je religija večno gibalo. Upali bi si trditi, da je čas brez iskrene religije čas brez notranjega gibala. Danes so gibalo zunanje stvari. Toda te so brez Duše in človeka ne morejo premakniti od znotraj. Zato ni močnega vzleta duha, novih vizij, upanja. Ni svetlobe, s katero bi pregnali temo in strahove moderne dobe. Skoraj vse ''stare'' religijske forme so degradirale in se oddaljile od tistega, kar je religija. Ta namreč nima nobene povezave z bojem za moč in bogastvo ter s političnimi spletkami …

    Ostalo nam je le še eno vprašanje – zakaj obstaja toliko različnih religij? Zakaj se ljudje zaradi njih med seboj spopadajo? Zakaj se v njihovem imenu netijo vojne?

    prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji
    www.akropola.org

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.akropola.org
  • Več od avtorja novaakropola
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Religija - iskanje božanskega I.del | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Religija - iskanje božanskega I.del

    Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 11. maj 2009 @ 22:00 CEST
    Ljudje nikoli ne delajo zla tako temeljito in s takim navdušenjem kakor takrat, ko to počnejo zaradi verskih nazorov. (Blaise Pascal)

    Religija je vzdih pobitega bitja, srce sveta brez srca, kot je sama duh dobe brez duha. Ona je opij za ljudstvo.
    (Uvod h kritiki hegelijanske filozofije pravice, Marx, Karx)

    Z marsičem iz objavljenega prispevka bi se lahko tudi strinjal, če bi razumel pojem religija na podoben način kot ga verjetno razume avtor. Težko je oponirati čemurkoli, dokler ne razjasnimo pomena same besede. Običajno se ljudje trudijo ločevati med pojmoma vera in religija, nekateri med pojmoma vera in Cerkev oziroma vera in institucija. Wikipedia pravi religiji tudi vérstvo in jo obravnava kot sistem prepričanj in dejanj, s katerimi izraža človek svoj odnos do svetega. Zadeva se zaplete že takoj na začetku, ko poizkušamo definirati »sveto« oziroma svetost. Recimo - meni je sveta svoboda govora; zaradi tega še nisem religiozen, pa četudi se še tako sistematično ali celo institucionalno borim za svobodo govora. Kaj je sveto in kaj ni sveto je nazadnje neka povsem subjektivna presoja, ki je seveda lahko pogojena tudi z nekim kulturnim okoljem. Podobno velja na primer za tabuje in etična merila nasploh. Nazadnje je človek tisti, ki določa, ki je merilo za stvari, pa četudi se še tako sklicuje na višjo subjektiviteto, kakršna je recimo bog. Tudi bog je poustvarjen po človeški podobi oziroma merilih. SSKJ pravi: religija je zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje. Wikipedia razširja religijo tudi na osebno in mistično spoznavanje. Tako posplošena in razširjena definicija pušča še komaj kaj za tisto, kar naj ne bi bila religija. To nas pripelje do situacije, ko ateizem po neki čudni definiciji sploh ni več mogoč, saj, kot pravijo, vsakdo nekaj verjame. Seveda na tak način tudi besede izgubijo svoj pomen in niti kot označevalec, niti kot pojem sam na sebi, ne pomenijo ničesar več. V luči popolnega razvrednotenja besede religije z njeno posplošitvijo na vsako verovanje, na vsako transcendenco, na vsako metafiziko, je mogoče pojem religioznega zlorabiti na način – kot je to očitno hote ali nehote naredil tudi avtor prispevka. Kar naenkrat izvemo, da so bili Goethe, Einstein in celo Darwin globoko religiozni ljudje. V kontekstu zelo razširjenega pojmovanja religije gotovo, v ožjem pomenu besede, kjer religijo lahko razumemo kot sistem, ki določa skupinske obrede, čaščenje in tudi sporazumevanje, ki izvira iz skupnih prepričanj, pa niti najmanj.

    Avtor sam priznava, da je malodane nemogoče odgovoriti na vprašanje, kaj je religija. Kljub temu pa precej prostodušno in kategorično označuje za religiozne ljudi, ki bi jim v najboljšem primeru lahko rekli, da so bili agnostiki.

    Pravi tudi, da odgovorov na religijska vprašanja ni mogoče dobiti, da jih je možno samo odkrivati. Prej obratno. Religija in vera naj ne bi bila posledica odkrivanja, marveč prej razodetja. Religija je nasprotje odkrivanja, ker temelji na dogmah in na razodevanju – je torej že v osnovi nedialektična, saj ne priznava ničesar, kar ni skladno z njenimi bazičnimi (razodetimi) predpostavkami. Religija je v bistvu zločin proti dialektiki uma, pomeni razkroj uma – kot taka je lahko le platforma za vsakršno manipulacijo.

    Avtor članka še posebej izpostavlja Einsteina. O njegovi religioznosti sem enkrat že pisal prav na Pozitivkah. Ponavljam – dejstvo je, da Einstein niti približno ni bil religiozen v smislu, kot ga razume danes večina ljudi. Einstein se do svojih spoznanj (relativnostna teorija) ni dokopal s kakim razodetjem zaradi vere, marveč se je do njih dokopal z logičnim sklepanjem oziroma izračuni ter seveda s pomočjo tistega, kar so pred njim na podoben način dognali drugi znanstveniki. Duhovneži vseh vrst si radi uzurpirajo kakega znanstvenega genija, zato da bi potem po sistemu »Argumentum Ad Verecundiam« dokazali katero izmed svojih religioznih dogmatičnih tez ali špekulacij, za katero seveda ne obstaja niti en sam znanstveni dokaz.
    Še posebej po Einsteinovi smrti so genija začeli razglašati »za svojega« mnogi verski apologeti. In to kljub temu, da je Einstein že v času svojega življenja večkrat pojasnil, da ZANIKA OBSTOJ OSEBNEGA BOGA. Zaradi tega je bil znanstvenik deležen ostrih in besnih napadov tako s katoliške, kot tudi z judovske strani. Podobno kot njegov vzornik v filozofskih vprašanjih Spinoza, ki je bil v nekih (za nepravoverne veliko bolj nevarnih časih) zaradi svojega panteizma izobčen tako iz krščanske kot tudi iz judovske skupnosti. Dejstvo je, da je Einstein besedo bog uporabljal v docela metaforičnem in poetičnem smislu. To je več kot jasno razvidno iz množice njegovih citatov in pojasnil, ki so sami zase dovolj zgovorni:


    »Verjamem v Spinozovega boga, ki se razodeva kot urejena harmonija vsega obstoječega, ne v boga, ki se ubada z usodami in dejanji človeških bitij.«


    »Kar ste prebrali o mojih verskih prepričanjih, je seveda laž, laž, ki jo sistematično ponavljajo. V osebnega boga ne verjamem in tega nisem nikoli zanikal, temveč sem svoja prepričanja jasno izrazil. Če je v meni kaj, kar bi lahko imenovali vera, je to neomajno občudovanje ustroja sveta v tolikšni meri, kot nam ga razkriva znanost.«


    »Sem globoko veren nevernik. Pravzaprav je taka vera nekaj novega.«


    »Naravi nikoli nisem pripisoval namenov ne ciljev, ničesar, kar bi lahko razumeli kot antropomorfno. To, kar vidim v naravi, je veličasten ustroj, ki ga lahko le nepopolno doumemo in ki mora razmišljajočega človeka navdihniti z občutkom ponižnosti. To je pristno versko čustvo, ki nima nikakršnega opravka z misticizmom.«


    »Ideja osebnega boga mi je docela tuja in dozdeva se mi celo naivna.«


    »Najlepše, kar lahko doživimo, je tisto skrivnostno. To je osnovno občutje, ki botruje pravi umetnosti in znanosti. Kdor ga ne pozna, kdor se ne more več čuditi, kdor ne more več občudovati, ta je tako rekoč mrtev in njegovo oko je ugaslo. Doživetje skrivnostnega - četudi prepleteno s strahom - je ustvarilo religijo. Spoznanje, da obstaja nekaj, kar nam je nerazumljivo, da obstajajo manifestacije najglobljega razuma in najsijajnejše lepote, ki so našemu razumu pristopne samo v svojih najprimitivnejših oblikah, to spoznanje in občutje tvori pravo religioznost; v tem smislu sebe prištevam med globoko religiozne ljudi. Toda takšnega boga, ki objekte svojega stvarjenja nagrajuje in kaznuje in ki sploh ima voljo, podobno tisti, katero doživljamo v nas samih, si jaz ne morem predstavljati. Kakor si tudi ne morem zamisliti individua, ki bi preživel svojo telesno smrt; naj se šibke duše iz strahu ali smešnega egoizma hranijo s takšnimi mislimi. Meni zadostuje misterij večnosti življenja ter zavedanje in slutnja o čudežni zgradbi obstoječega, kakor tudi predano prizadevanje, da doumem vsaj najneznatnejši del razuma, ki se kaže v naravi.«


    »Beseda bog mi ne pomeni nič drugega kot izraz in proizvod človeške šibkosti, Biblija pa zbirka spoštovanja vrednih, ampak še zmeraj primitivnih legend, ki pa so vseeno precej otročje.«


    »Zame je judovska religija tako kot vse ostale religije inkaranacija najbolj otročjih vraževerij.«


    Podobno, če ne še bolj odločno, lahko zavrnemo religioznost pri Darwinu. Dejstvo je sicer, da je bil mladi Darwin, ko se je vkrcal na ladjo Beagle, še pravoveren in iskren kristjan. Vendar so ga začeli kmalu mučiti tihi dvomi, najprej ga je motila podoba boga - maščevalnega tirana, kakršen je naslikan v Stari zavezi. Darwin je bil sicer obseden z moralo in v Jezusovem nauku je videl nekaj prelepega. Upal je in hrepenel po gotovosti. Sanjaril je o odkritju starodavnih rokopisov, ki bi potrdili evangelije. A ni nič pomagalo. Priznal je, da ga je »nejevera počasi prevzemala«. Nazadnje je povsem izgubil krščansko vero in se nekaj časa držal nejasnega teizma oziroma bolje rečeno deizma. Verjel je v »stvarnika«, nekakšen božanski razum, ki je pognal v tek naravni izbor. A se je tudi ob tem spraševal, če lahko sploh zaupa človeškemu umu, ki se je razvil iz uma, ki ga premore najnižja žival. Nazadnje se je Darwin ustalil pri agnosticizmu. Po današnjih meril je bil v bistvu čisti ateist. Kljub temu pa je ostal »talec« viktorijanske morale. Seveda ni bil dvoličnež, kot marsikdo v njegovem času. Vsi njegovi sodobniki so ga ocenili kot nadvse prijaznega in vljudnega človeka, bil je pravi gentleman, skoraj ganljiv v svoji prijaznosti in preprostosti. Razburil se je samo v dveh primerih: ko je videl, da kočijaž tepe konja ali ko je grajal suženjstvo. Njegovi etični principi so bili, kljub temu da so ga kasnejše generacije razglašale in ga še razglašajo za velikega brezbožneža, precej na višjem nivoju in neprimerno bližji današnjim, kot na je bil Bibliji temelječ etični kodeks njegovih krščanskih sodobnikov, ki v suženjstvu niso videli ničesar spornega ali so ga celo zagovarjali

    Darwinovo znanstveno delo in epohalno odkritje o razvoju vrst oziroma njegova teorija naravnega izbora ni posledica kakega božanskega uvida, marveč je posledica izredno dolgotrajnega procesa zbiranja dokazov in logičnega sklepanja – v tem oziru Darwinovo delo predstavlja živo nasprotje raznih teoloških razodetij in čudežnih spregledov, tako zelo značilnih za religiozno – teleološko miselnost.

    Tudi Goethe ni bil religiozen, vsaj v ožjem smislu ne. Rojen v protestantski družini, je hitro izgubil vero, še posebej zaradi grozot (vojn in potresov), ki jih je videl v svojem času. V poznejši letih se je njegova duhovnost razvijala v smeri panteizma, sekularnega humanizma, verjetno je vključeval tudi elemente zahodne ezoterike, kot je razvidno tudi iz drugega dela njegovega Fausta. V nobenem primeru pa ni bil religiozen človek v smislu čaščenja kakega Boga, še najmanj Boga kot ga vidijo velika monoteističnega verstva.

    Tudi sicer se mi zdi precej deplasirano navajati za religiozne velike genije, znanstvenike in filozofe, ki so živeli v obdobju pred dvajsetim stoletju. To so bili bolj ali manj časi, ko so vsi ljudje verjeli v boga ali so celo morali verjeti v boga, vključno s Kopernikom, Galilejem, Newtonom – takšen je bil pač »zeitgeist.« Večina od teh ljudi pa se ni nikoli uklanjala ortodoksni dogmi in je boga razumela povsem po svoje. Mnogi med velikimi geniji so vsaj na zunaj hlinili religioznost, da so lahko sploh preživeli.

    Danes je situacija povsem drugačna. Tako je na primer kar 93% vseh članov Ameriške akademije znanosti takih, ki ne verujejo v boga – in to v izrazito religiozni državi, kjer so ateisti (zaenkrat še) v izraziti manjšini. Zanimive so tudi korelacije z inteligenco, izobraženostjo, stopnjo kriminalnosti, …

    http://www.youtube.com/watch?v=T27kB4BjbEg

    V 19-tem in 20-tem stoletju je Cerkev dokončno izgubila moč, da odloča o življenju in smrti posameznikov, zato se je lahko vedno večje število genijev opredelilo za agnostike, panteiste ali celo za ateiste. Zgodovina nas tudi uči, da so vedno prav ideje ateistov ali vsaj heretikov bile tiste, ki so pomikale kolesje in družbene etične norme naprej. Enakost pred zakonom, bratstvo narodov, svoboda, odprava suženjstva, demokracija, enakost spolov, odprava rasizma, nediskriminacija istospolnih, nasprotovanje vojni (pacifizem), nasprotovanje smrtni kazni, zavzemanje za pravice živali – vse to so v bistvu humanistične – predvsem razsvetljenske ideje, za katerimi so v vseh časih stali predvsem ljudje, ki so bili skregani ali so nasprotovali teokratskemu duhu svojega časa, zelo pogosto so bili to ateisti ali agnostiki. Religija je skoraj vedno stala na okopih nazadnjaštva in podpirala tiranijo posvetne oblasti.

    Avtor bi moral tudi razumeti, da religioznost posameznika v bistvu ne pove popolnoma nič o njegovi morali. Hitler je bil izredno religiozen človek. Pravzaprav so bili takšni vsi veliki diktatorji, ki so vzpostavili kult čaščenja velikega vodje, tudi če jih formalno uvrščamo med ateiste, vključno s Stalinom, Maom, Mussolinijem… Za Hitlerja je sploh značilno, da je bil prepojen z religiozno in ezoterično mislijo od nog do glave.

    Religija sicer lahko podučuje moralo, vendar je to običajno le zbirka predpisov, ki določa neke norme obnašanja v nekem času - vse prevečkrat je imel takšen kodeks tudi grozljive posledice.

    Mimogrede - je bil John Lennon religiozen?

    Imagine there's no heaven
    It's easy if you try
    No hell below us
    Above us only sky
    Imagine all the people
    Living for today...

    Imagine there's no countries
    It isn't hard to do
    Nothing to kill or die for
    And no religon too
    Imagine all the people
    Living life in peace...

    Imagine no possesions
    I wonder if you can
    No need for greed or hunger
    In a brotherhood of man
    Imagine all the people
    Sharing all the world...

    You may say i'm a dreamer
    But i'm not the only one
    I hope some day you'll join us
    And the world will be as one

    http://www.youtube.com/watch?v=wLlwO7178Vs

    Religija je, po mojem mnenju, vse prej kot to, kar je zapisal avtor prispevka, prej nekaj nasprotnega. Po zgodovini in svoji praksi sodeč je religija kvečjemu izvor vsega zla:

    1. http://video.google.com/videoplay?docid=9002284641446868316

    2. http://video.google.com/videoplay?docid=-8210522903232438954


    Nenazadnje problem z religijo priznava tudi avtor članka, ko si postavlja vprašanja: »Zakaj obstaja toliko različnih religij? Zakaj se ljudje zaradi njih med seboj spopadajo? Zakaj se v njihovem imenu netijo vojne?«


    Religije so bile vedno to, kar so danes. Orodje za manipulacijo. Nikoli ni bilo drugače. Ne obstajajo kaki zlati, izvorni, nedolžni časi, ko je bila religija še poštena, čista, nepopačena …


    Romantična in naivna se mi zdi tudi predstava, po kateri religija ali družba, ki izgubljajo moralno osnovo, propada. Seveda drži, da vsaka družba in religija za svoj obstoj potrebuje nabor pravil – kar lahko sicer imenujemo tudi morala. Ta pravila so nujna. Ni pa nujno, da so ta pravila etična ali pravična. Takšna - diktirana »morala« je le regulativ, surogat, približek – nazadnje tudi orodje nadzora – v bistvu ima avtor prispevka prav, ko pravi, da je morala »sredstvo«. In tudi religija je samo sredstvo – za vzdrževanje statusa quo v krivični družbi, zato se je ne branijo niti posvetni (ateistični) tirani.

    Enako ali celo bolj zanimivo kot vprašanje , zakaj religija povzroča toliko zla, bi bilo vprašanje, zakaj so ljudje sploh religiozni oziroma nagnjeni in predisponirani k religioznosti. Zakaj smo nagnjeni k dualistični razlagi sveta? O tem bi nam znala več povedati razširjena Darwinova teorija evolucije (naravnega izbora), kognitivna nevro znanost, mogoče tudi Sigmund Freud in psihoanaliza, čeravno imam občutek, da prav slednjega avtor članka nima preveč v čislih. Verjetno že ve, zakaj ne.




    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,78 seconds