Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090510001910654




Religija - iskanje božanskega I.del

nedelja, 10. maj 2009 @ 05:02 CEST

Uporabnik: novaakropola

Ta članek je plod dolgoletnega iskanja in razmišljanja o velikem misteriju, ki mu pravimo religija. V njem bom skušal podati tiste elemente, ki se mi zdijo pomembni in ki so skupni vsem religijam.

Skupne korenine
Ko sem iskal skupno nit, sem prišel do spoznanja, da mi ni več blizu samo krščanstvo, v katerem sem rojen, temveč tudi budizem, islam, taoizem in konfucianizem, zoroastrizem kot tudi ostala religijska učenja.

Ta učenja so trdno zasidrana vame in name močno delujejo. Kadar mi je težko, kadar ne morem najti izhoda, kadar izgubljam upanje, v meni zagrmi Krišnin glas: "Vstani, bori se, ti si kšatrija, bojevnik.'' Usmiljen glas Bude nežno govori: "V sebi nosiš vso moč. Bodi svoja lastna svetilka. Vse je odvisno od tvoje volje.'' Konfucij pravi dostojanstveno: "Postani plemenit človek. Živi po zakonih Neba in tako ne boš nikoli zgrešil.''

Religija vpliva na tok zgodovine

Religija je vplivala na tok zgodovine bolj kot karkoli drugega. Zaradi nje so se premikala ljudstva, prihajalo je do vojn, navdihovala je umetnost, arhitekturo. Najveličastnejše stvari skozi prostor in čas so njen plod. Pri tem se pojavi vprašanje – od kod takšna moč? Od kod jo je črpala? Vsi tisti, ki nekaj pomenijo v umetnosti, filozofiji in znanosti (do pojava pozitivizma) so bili vsak na svoj način globoko religiozni. Ni človeka, naj je vernik ali ne, ki ne bi imel odnosa do nje. Ta dejstva nas lahko napeljejo na razmišljanje, da ne zavzamemo a priori strogega stališča proti njej, temveč da skušamo odkriti, kaj je v ozadju vsega. Kajti vsakdo od nas je posredno ali neposredno pil iz njenega izvora.

Kadar se želimo pohvaliti s kulturo in njenimi ostanki, vidimo, da je skoraj vse povezano z religijo. Sokrat, Einstein, Goethe, Gandhi, Buda so bili globoko religiozni. Če bi morali našteti največje dosežke človeštva, bi videli, da so spet vsi povezani z religijo. Ta tako prežema naše življenje, da je enostavno ne opazimo. Postavlja se vprašanje: ali je vse to, na čemer se je gradilo človeštvo do danes, bila le velika ukana, kakršne zgodovina ne pomni. Ali je bila celotna dosedanja pot človeštva napačna? Zakaj tudi danes nekateri še naprej ubirajo to pot zablode? Mar se nam še vedno niso odprle oči?

Materialistično in religijsko pojmovanje

Zdaj se postavlja druga stran vprašanja – kaj pa, če nam je religija govorila resnico? Materialistična in religijska alternativa se med seboj izključujeta. Obstajata samo dve možnosti – religija da ali ne. Ne moremo biti malo eno malo drugo. Nekaj je resnica. Če je svet nastal tako, kot nas danes učijo znanstveniki, potem je vse ''jasno''. Po njihovem pojmovanju je do njegovega nastanka prišlo po naključju in nima ne cilja ne smisla. Če se pridružimo takšnemu stališču, potem najverjetneje skušamo svoje življenje preživeti tako, da se molekule našega telesa čim bolj napolnijo z raznimi užitki. Tako ali tako nas po smrti ne bo več. Uživaj, dokler lahko. Kakšna čast, pravica, humanost. To je nekaj, kar ne izhaja iz materije, zato je odvečno. To je le nepotreben stranski produkt napačnih trkov med atomi.

Tak pristop je v nasprotju z religijskim in ne vsebuje ga niti en religijski sistem.
Toda moderna psihologija pravi, da človek ne more najti svojega miru in sreče v materialnih stvareh. Vidimo, da materialistični koncept nekje šepa, zato zagotovo obstaja napaka v sistemu.

Ne glede na to, s katere strani opazujemo ta materialistični model človeka, vselej bomo prišli do zaključka, da je absurden, saj preprosto sam sebe izpodbija in razkrinkava.

Po drugi strani se lahko poslužimo tudi nekega drugega argumenta. Zakaj so bili skoraj vsi največji umi človeštva globoko religiozni? Moram priznati, da je meni osebno večja avtoriteta npr. Platon ali Buda, ki sta imela izredne umske sposobnosti konkretnega in abstraktnega mišljenja, kot nekakšen anonimni znanstvenik, ki v svojem laboratoriju dokazuje, da ''Bog ne obstaja, ker tega ni možno dokazati.''. Tak znanstvenik morda piše učbenik, ki oblikuje pogled na resničnost velikega števila učencev in študentov, čeprav nikoli ni niti poskušal doseči ravni razmišljanja prej omenjene dvojice. Poleg tega – zakaj je bil Einstein, eden največjih znanstvenih avtoritet, o katerem so govorili, da ima tako globok uvid, da ga razume samo nekaj njegovih kolegov, globoko religiozen? Ali je bila to samo rahla anomalija nekega ekscentrika?

Koliko takšnih znanstvenikov se je za ceno svojega lastnega življenja zavzemalo za svoja učenja, tako kot so to počeli Sokrat, Jezus, Giordano Bruno ... Moj življenjski vzor in avtoriteta ne more biti nekdo, ki bo svoja prepričanja in načela spremenil za prgišče dolarjev. Mimogrede naj še omenimo, da je bil tudi Darwin religiozen.

Zgornje, materialistično pojmovanje me spominja na star grški mit o Prokrustu. Prokrust je bil razbojnik, ki je oprezal za naključnimi popotniki, medtem ko so ti hodili skozi gozd. Vljudno jih je povabil k sebi domov, pogostil in ponudil ležišče, da si odpočijejo. Ko je gost legel, ga je Prokrust zavezal, in če je bil večji od postelje, je preprosto odrezal del nog. Če pa je bil premajhen, ga je na silo raztegoval, vse dokler ni ustrezal velikosti postelje. Nesrečnik je po katerikoli od navedenih ''operacij'' seveda umrl. Prenesimo to na naš problem. Današnje velike avtoritete sprejemajo samo tisto, kar je možno vključiti v njihove vnaprej začrtane sheme. Če nekaj ni točno tako, kot bi moralo biti, to enostavno raztegnejo ali pa odrežejo ''odvečno''. Pomembno je samo, da potrdijo svojo teorijo. Pri tem ne pozabimo, da je bilo Prokrustovo početje zločin.
Pomenljivo je tudi to, da so se ravno ti materialisti posluževali ''materiala'' tistih prvih, odvzeli so mu ves smisel in življenje ter ga vgradili v svoje vizije resničnosti.

Kaj je religija?

Na to je težko dati zadovoljiv odgovor, če ne celo nemogoče. Zato tega niti ne bomo poskušali, temveč bomo samo odprli nekaj vprašanj in opazovali problem z več strani. Kajti odgovorov na religijska vprašanja ni možno dobiti – ta je možno samo odkrivati.

Vprašanje religije je povezano z duhovnim, najbolj intimnim in najbolj skritim delom človeka. S tistim delom, ki ga ni moč opisati z besedami ali vizualno izraziti.

Religija ni samo odnos do Boga ali bogov, saj vsebuje tudi smisel in cilj življenja, odnos do sebe, do drugih in do narave. Povezana je z esenco samega bitja v nas. Ne ukvarja se z zunanjimi, temveč z notranjimi odnosi.
Prvo, kar moramo storiti, kadar se ukvarjamo s tem vprašanjem, je, da se naučimo razlikovati samo bistvo od zunanje manifestacije. Ne smemo mešati religijske ideje s ''telesom'', ki jo prenaša.

Ko preučujemo religije, vse njihove zgodovinske umetniške in filozofske elemente, lahko pridemo do zaključka, da ti ne nastajajo iz človekovega strahu pred naravnimi nesrečami ali zaradi praznoverja, temveč da so odraz izredno kompleksnega in globoko inteligentnega odnosa.

Religije in življenjski moralni kodeks

Zato ima vsak religijski sistem nujno v sebi vgrajen moralni kodeks, ki govori o dolžnostih človeka. Brez morale se ne bi mogla obdržati niti ena religija. In ne samo religija – Konfucij pravi, da je morala temelj vsake družbe. Morala je večno sredstvo. Družba, ki izgubi moralo, razpade. Tako se tudi religije, ki izgubljajo moralno osnovo, oddaljujejo od svoje prvotne ideje in začnejo razpadati.

Religija je vir moči

V celotni zgodovini človeštva ni nič pustilo tako veličastnih sledi kot religija. Politika, umetnost, arhitektura, znanost – vse to so bila njena področja izražanja. Če kulturni, materialni in duhovni dediščini odvzamemo vse tisto, kar je navdihnila religija, nam ne ostane skoraj nič. Egipčanske in mehiške piramide, grška filozofija in umetnost, gotske katedrale, klasična literatura, Bachova, Mozartova glasba ...

Kaj imajo skupnega Mahatma Gandi, Platon, Einstein, Bach, Goethe in številni drugi, katerih ideje so gradile svet? To ni težko ugotoviti – vsi našteti so bili vsak na svoj način globoko religiozni. Moč avtoritete teh izjemnih posameznikov nas ne sili, da sprejmemo njihove religijske poglede, temveč da se vprašamo, zakaj so verovali. Vidimo, da sta vse krasili velika življenjska moralnost in modrost, zato nanje ne moremo gledati kot na naivne in lahkoverne zanesenjake. Po drugi strani pa so bila njihova dojemanja religije manj formalna, izredno globoka in drugačna od povprečnih in vsakdanjih.

Jasno je, da je človeški duh tisočletja črpal svojo moč in ideje iz religije. Nič ni dajalo ljudem toliko ustvarjalnosti in moči kot religijski zanos. Če je to, kar izhaja iz religije, veličastno, ali je potem možno, da je ta samo ena velika zabloda? Antični filozofi so govorili, da podobno rojeva podobno, zato nekaj veličastnega ne more izvirati iz nečesa, kar to ni.

Vidimo, da je religija večno gibalo. Upali bi si trditi, da je čas brez iskrene religije čas brez notranjega gibala. Danes so gibalo zunanje stvari. Toda te so brez Duše in človeka ne morejo premakniti od znotraj. Zato ni močnega vzleta duha, novih vizij, upanja. Ni svetlobe, s katero bi pregnali temo in strahove moderne dobe. Skoraj vse ''stare'' religijske forme so degradirale in se oddaljile od tistega, kar je religija. Ta namreč nima nobene povezave z bojem za moč in bogastvo ter s političnimi spletkami …

Ostalo nam je le še eno vprašanje – zakaj obstaja toliko različnih religij? Zakaj se ljudje zaradi njih med seboj spopadajo? Zakaj se v njihovem imenu netijo vojne?

prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji
www.akropola.org

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20090510001910654







Domov
Powered By GeekLog