Priče smo dramatičnim dogajanjem na globalni ravni: naraščajoči problemi s pitno vodo in vse bolj grozeče pomanjkanje hrane, epidemije degenerativnih obolenj, energetska in finančna kriza, vse skupaj začinjeno s klimatskimi spremembami, s sušami in poplavami, hudo vročino in peklenskim mrazom. Tisti, ki so danes že hudo prizadeti občutijo, da nepredvidljiva in neobvladljiva dogajanja vse bolj ogrožajo njihovo preživetje.

Drugi, ki jih katastrofalni dogodki do sedaj še niso dosegli, žive brezbrižno, kakor da je vse v najlepšem redu. Žive v lažnem upanju, da se jih bodo katastrofe izognile, da bodo vse probleme rešile nove tehnologije, nova ekonomija ali prosvetljena politika. Tehnoznanost je ljudem vcepila občutek vsevednosti in tako močan privid vsemogočnosti, da večina vidi rešitve vseh problemov le v nadaljnem materialnem napredku. Toda s tako držo bomo le do skrajnosti zaostrili probleme tega sveta.

V globalni družbi se slej kot prej vse dogaja globalno, tako materialni napredek kot njegove posledice. Pridobitve napredka niso le udarni TV showi, svetovne uspešnice, športni spektakli, bleščeči avto saloni in glamurozne modne revije, njegove posledice so tudi trume delavcev upadlih lic z bednimi zaslužki, so vsi ponižani otroci in njihove trpeče matere, so bolezni, žeja in lakota, vojne, umiranje in opustošenje narave. Mit materialnega napredka nas je tako zasužnjil, da smo spregledali, da je težnja po neomejeni gospodarski rasti pravzaprav filozofija rakavih celic. Za raka pa vemo, kako se nezdravljen konča. Zato je skrajni čas za zdravljenje naše bolne civilizacije.

1. ENERGETSKA OSNOVA CIVILIZACIJE IN NARAŠČAJOČA ENTROPIJA
Energija je temelj celotne ekonomske aktivnosti vsake človeške družbe, zato pomanjkanje energentov vedno vodi v krizo preživetja. Kriza preživetja zaradi iztrošenosti obstoječih energetskih virov sproži  razvoj novih tehnologij in formiranje nove družbe. Povedano drugače, ko entropija okolja postane previsoka, pride do nujnosti prehoda na novo energetsko osnovo družbe. Vsi dokazi govore, da so lovsko-nabiralniške družbe prešle na kmetovanje iz nuje. Naravni fondi lovnih živali in rastlin za prehrano so se izčrpali. Prehod na stalno poselitev in kmetovanje sta prinesla množično uporabo lesa. Les je bil tisočletja poglavitni energetski vir človeštva, dokler ni zaradi krčenja gozdov prišlo do kritičnega pomanjkanja lesa in rešitev je bil premog, ki je sredi 19.st. postal energetska osnova industrijske družbe. Potem so vloge energetske osnove civilizacije prevzeli nafta, plin in atomska energija. Razvite industrijske države so po 400 letih praktično izčrpale neobnovljive energetske vire.

Vsaka nova energetska osnova zaradi delovanja zakona entropije zahteva večje vložke energije za njeno pridobivanje. Obenem pa se skozi človeško zgodovino pretok energije neprestano pospešuje. V lovsko-nabiralniški kulturi smo živeli nekaj milijonov let, potem nekaj tisočletij kot agrarne skupnosti v dobi lesa, da smo v le nekaj stoletjih izčrpali energetsko osnovo industrijske družbe. Sedaj stojimo pred novo energetsko revolucijo. Ob tem moramo vedeti, da nobena tehnologija ne ustvarja energije, temveč jo samo troši in bolj kot je zapletena, več jo troši. Družba se, v ljudem nevidni borbi proti entropičnemu fantomu, organizira v tehnološko vse bolj zapletene, organizacijski specializirane in prav tako tudi vse dražje institucije, ki jim analitiki pravijo »družbeni transformatorji energije«. Toda v vsakem dodanem členu linije pretoka energije skozi družbene strukture se vse bolj kopiči nered, entropija. Entropija sistema narašča. Na ekonomskem področju se rastoča entropija sodobnega sveta kaže kot nenehno povečevanje inflacije, na področju prostora pa kot uničevanje okolja, kopičenje odpadkov in slabšanju zdravstvenega stanja človeštva. Požira nas entropični vrtinec. Danes entropično polomijo najbolj čuti državljan, kajti najhitreje naraščajo cene artiklom na repu energijskega pretoka, recimo voda, hrana, zdravstvo in stanovanja, ki so temeljne življenjske potrebe ljudi, ne pa luksus elite. Če povzamemo:

1. ko entropija okolja postane previsoka, pride do nujnosti prehoda na novo energetsko osnovo družbe;
2. ker je entropija okolja sodobne civilizacije tako narasla, z obstoječim družbenim sistemom ni več mogoče dolgo preživeti;
3. da bi preprečili zdrs v entropični kaos, mora človeška vrsta uravnotežiti svoj proračun z naravo tako, da ne smemo trošiti hitreje kot narava proizvaja;  
   
   2. EKONOMIJA NEOMEJENE RASTI IN FINANČNA KRIZA
   Globalno krizno dogajanje ima značaj pozitivne povratne zanke. V tem kaotičnem dogajanju  ekonomisti in politiki poznajo zgolj cirkulatorni sistem denarja, nič pa ne vedo o delovanju prebavnega sistema planeta. Nimajo pojma, da preostanek biosfere že danes ne zmore več kompenzirati rasti tehnosfere človeka. V naravi ni rezerv, ekonomski sistem pa deluje kot, da imamo neomejeno količino naravnih virov. Temelj zla se skriva v konceptu množične potrošnje. Rešitev prinaša le nova ekonomija, Green New Deal, od rasti k razvoju, iz kvantitete rasti v kvaliteto bivanja. Množična produkcija dobrin in potrošništvo morata odstopiti mesto proizvodnji kvalitetnih dobrin, ki se jih lahko vzdržuje in popravlja. Namesto množične produkcije, servisiranje proizvedenega, namesto gora odpadkov, recikliranje. John Stuart Mill je v delu »Principi politične ekonomije« že leta 1848 zapisal, da bo človeštvo po fazi rasti vstopilo v čas stacionarne ekonomije, torej ničelne rasti, v katerem bodo prioritete kulturni, socialni in moralni razvoj. Nekoč je bila to utopija, danes je to nujnost.
   
   V medijskem in političnem prostoru prevladuje le finančna kriza, ki je preglasile vse druge aspekte kriznega dogajanja. Toda v resnica imamo vsaj pet kriznih žarišč, ki so sinergično prepletene, njihove posledice pa se medsebojno ne seštevajo, ampak množe. Ekonomski sistem je skregan z osnovnimi zakoni fizike (entropija) in temeljnimi principi delovanja ekosistemov (biozofija).
   
   3. PREHRANSKA KRIZA IN VODNA VARNOST
   Prehranska politika ni nekaj o čemer bi se govorilo, morda se je o tem zadnjič razpravljalo v času hladne vojne, ko smo še razmišljali o prehranski varnosti in prehranski suverenosti. Zadnje desetletje so nizke cene hrane in do vrha napolnjene police hipermarketov bile najboljši dokaz, da je s sistemom prehrane vse v najlepšem redu. Toda stanje se je le v nekaj letih dramatično spremenilo. Problem prehranske varnosti namreč silno zakomplicira dejstvo, da je proizvodnja hrane temeljila na ceneni energiji, predvsem na poceni nafti. Ampak z nafto problem hrane še ni zaključen, kajti prenove je potreben celoten prehranski sistem držav, od kmeta in trgovske police do kupca. Poleg avtomobilov je naša prehrana z okrog 20% deležem največji porabnik fosilnih goriv. Na strani emisije toplogrednih plinov pa je stanje še slabše. Način našega prehranjevanja sproža v atmosfero kar 40% vseh toplogrednih plinov. Lahko rečemo, da z industrijsko hrano dobesedno žremo nafto in izločamo toplogredne pline. Ali povedano drugače, hrano danes pridobivamo iz nafte ne pa iz zemlje. Konča žrtev te nespameti je državljan, ki pri nakupovanju hrane, plačuje vse dražjo nafto. Poglejmo si nazorne številke. V letu 1940 smo iz ene kcal fosilnih goriv pridobili 2,3 kcal energije v hrani, danes pa porabimo kar 10 kcal fosilnih goriv za eno samo kcal hrane na polici marketa. Kot rešitev za zavoženi prehranski sistem se sedaj ponuja genski inženiring. Toda z uporabo te nepreizkušene in tvegane tehnologija, ki je polna nepredvidljivosti in nenapovedljivosti, bi zgolj do konca zaostrili že tako kaotične razmere.
   
   *(v predavanju bodo predstavljena najnovejša spoznanja genetike s poudarkom na genski tehnologiji in tveganjih, ki jih prinaša).   
   
   Če pogledamo biosfero, nam postane jasno, da kroženje snovi skozi ekosistem poteka na sončni pogon. Rešitve za tranzicijo kmetijstva v sonaravnost so:
   1. Resolarizacija kmetijske pridelave
   2. Reševanje germoplazme tradicionalnih varietet kulturnih rastlin
   3. Obnova lokalnega trga
   4. Subvencioniranje biotske pridelave hrane
   
   *(v predavanju bodo predstavljena vprašanja vodne varnosti v povezavi z vodnim režimom pokrajine (posegi človeka v okolje, klimatske spremembe), z vodno bilanco in vodnim stresom, ter s  poskusi komodifikacije vode. Temeljno vodilo ostaja voda, kot skupna in javna  dobrina vseh ljudi, nujnost revitalizacije vodotokov in rekonstrukcije mokrišč).
   
   4. ZDRAVSTVENA KRIZA
   Globalizacija trga industrijske hrane je prinesla še eno veliko asimetrijo sodobnega sveta: vse večji razkorak med revnimi in bogatimi, med presitimi in umirajočimi od lakote. Sodobni človek ima pravzaprav le dve izbiri, ali umre zastrupljen ob polni skledi ali pa lačen ob prazni. V obeh primerih vidimo dve podobi kovanca svetovne prehrane, bolezen in lakoto.
   
   Ljudje vse bolj obolevajo in fiziologi trdijo, da danes zaradi vsesplošne kontaminacije ne bi mogli več napisati učbenika normalne fiziologije človeka. Tehnoznanost je toliko napredovala, da praktično ni več zdravega človeka, obenem pa zdravstveni sistem pretresajo nenehne krize. V 60-tih letih je zdravstvo potrošilo okrog 5% narodnega dohodka, danes ta številka presega 15%. Glavni delež obolevanja prinašajo kronična obolenja povezana s prehrano. Med deset dejavnikov smrti se uvrščajo štirje glavni morilci, ki tiče skriti v hrani: srčna obolenja, kap, sladkorna bolezen in rak. Velike probleme povzročajo sintetične kemikalije z učinkom hormonskih motilcev (HDC), ki danes predstavljajo največjo grožnjo biološkega obstoja vrste Homo sapiens.
   
   *(v predavanju bodo predstavljena najnovejša spoznanja o delovanju hormonskih motilcev, njihova toksikologija- hormetično načelo, zdravstvene posledice na moški in ženski spol, s poudarkom na izpostavljenost otrok, njihova pojavnost in ukrepi za preprečevanje kontaminacije).
   
   Rešitev zdravstvene krize lahko slikovito ponazorimo z realizacijo starega izreka: naj bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet. Povedano drugače, ko bo kmet prideloval zdravo hrano, ko bo zdravnik učil, kako preprečevati obolevanje in, ko bo učitelj poučeval sonaravno kmetovanje.
   
   5. KLIMATSKA KRIZA
   Ne glede na scenarije razvoja sprememb v klimi planeta (globalno ogrevanje ali ohlajanje) bodo klimatske spremembe dramatično vplivale na vse navedene podsisteme globalne krize.
   
   *(v predavanju bo klima obravnavana s pogledom teorije kaosa in fraktalne analize - podobnost preko meril z interpretacijo astronomskih, geoloških in historičnih podatkov).
   
   TEORIJA KOMPLEKSNOSTI IN SISTEMSKA ANALIZA
   Da bi družba vzdrževala razvoj mora nenehno reševati probleme, ki se pojavljajo, reševanje problemov zahteva nove organizacijske rešitve, s tem pa nove družbene stroške, kar povzroča še večjo kompleksnost družbe (primer: stara sumerska civilizacija). Imamo torej opravka s tipično obliko pozitivne povratne zveze, ko en pojav vse bolj pospešuje drugega in povratno. V teh spirali povratnega pospeševanja obstoji posebna točka, v kateri se vsi dosegljivi viri in vsa razpoložljiva energija porabljajo zgolj za vzdrževanje že dosežene stopnje kompleksnosti družbe. Npr., če bi eskalacija klimatskih sprememb požrla vse razpoložljive vire civilizacije, bi se ta sesedla. Potem se družba na novo samoorganizira, na nižji ravni kompleksnosti ali pa jo »po svoje« preurede barbari, katerih sunek jo je dokončno zrušil. (primer: propad antičnega Rima v primerjavi z rekonstrukcijo Bizanca na nižjo stopnjo družbene kompleksnosti).
   
   Naša civilizacija je dosegla najvišjo stopnjo kompleksnosti v človeški zgodovini. Rastoči neizogibni problemi, ki se kopičijo, sprožajo neizbežne rešitve in procese, ki v pozitivni povratni zvezi ne le še bolj zaostrujejo obstoječe probleme, pač pa sprožajo še številne nove, ki jih poprej nismo poznali. V kompleksnih sistemih je vgrajena tendenca k kolabiranju. Rešitev pred kolapsom sodobne človeške civilizacije raziskovalci vidijo v:

1. Prednosti javnega interesa pred privatnim interesom
2. Decentralizaciji proizvodnje energije s povečanjem lokalne oskrbe
3. Decentralizaciji pridelave hrane s čimvišjo stopnjo lokalne samooskrbe

BIOZOFIJA
Sodobna civilizacija počne stvari, ki se na osebnostni ravni izkažejo kot popolna nespamet, celo norost. Zakaj kot družba počnemo stvari, ki jih kot posamezniki nikakor ne bi storili?

Toda narava ima rešitve tudi za človeštvo. Prebrati jih bomo znali, ko bomo postali ekološko pismeni. Biozofija pomeni evolucijsko modrost narave, ki se kaže kot samoorganizacija delovanja ekosistemov (primer: gozd, ki počasi dozoreva v pragozd: specialisti s časom vse bolj nadomeščajo generaliste, ob tem pa se povečuje celotna biomasa in narašča zapletenost ekosistema. V okvirju običajnih dogajanj je sistem stabilen, toda ob zunanjih motnjah, npr. suši, požaru ali viharju, se sprožijo dramatične spremembe. Stari sistem se v delih, ki jih je prizadela ujma razsuje, na njegovih ruševinah pa se porodi enostavnejši stadij sukcesij.

Pragozdni ekosistem je mozaične zgradbe, sestavljen iz zrelih jeder in področij, kjer poteka intenzivna prenova). Tako naj bi delovala tudi trajnostno naravnana človeška družba. Zato človeška družba potrebuje tako stabilnost kot spremembo, tako red kot svobodo, tako tradicijo kot novosti. Kajti prav nasprotja znotraj skupnosti so garant pestrosti in generator njene vitalnosti. Vzdrževanje fleksibilnega stanja človeške družbe je torej najboljši porok za nujne spremembe. Sodobni globaliziran svet, ki vse bolj drsi v egalizacijo in standardizacijo tako forme, kot vsebine in celo vedenjskih vzrocev je kot tak izrazito antievolucijsko naravnan.

Po biozofskem načelu ekosistema moramo spremeniti svoje kolonizatorsko vedenje značilno za fazo primarne sukcesije in preiti na način funkcioniranja klimaksne združbe. Stojimo pred najpomembnejšo revolucijo v človeški zgodovini.  

KOZMOLOGIJA SIMBIOTSKEGA ČLOVEKA
Svet ne morejo rešiti nove tehnologije, ampak nova zavest našega bivanja, nova etika, nova kozmologija človeštva, nova in drugačna kulture sobivanja, holistična zavest biozofije, simbiotski človek z biozofskim pogledom na svet. 

Sporočilo evolucije človeka je, da je omika možna le v dejavnem sodelovanju vseh ljudi in ob njihovi pripravljenosti, da podredijo svoje kratkoročne sebične interese skupnemu dolgoročnemu dobru. Če ozka družbena skupina hoče maksimirati le svoj položaj, namesto, da bi optimalizirala moč skupnosti, potem to vodi v uničenje družbe kot celote. Ta modrost samoobvladanja je našim prednikom pripomogla k preživetju. Za doseganje modrosti prednikov je potrebno spoznavati življenje skozi vse njegove pojavne oblike. V slehernem človeku spi pozabljeno bratstvo z naravo, potrebno ga je samo prebuditi in odpreti na stežaj svoja čutila in dušo. Pomembneje kot vedeti je čutiti. Vemo dovolj, ne premoremo pa poguma, da bi karkoli spremenili. Pri tem pa je najusodnejša ovira lažno upanje. Kajti, ko umre upanje, zaživi delovanje. Da pa bi bili pri tem uspešni, moramo postati ekološko pismeni in pripravljeni na spremembe. Največ tvega tisti, ki nič ne tvega! Ko bomo razumeli principe organizacije ekosistema, jih bomo lahko uspešno uporabili za kreiranje trajnostne človeške družbe. 

Neodarwinistična paradigma (paradogma, sic!) je človeka in naravo razstavila na prafaktorje, vendar je njena usodna napaka v tem, da ju je prezrla kot (povezano) celoto, ki je vedno presežna, več od seštevka njenih sestavnih delov (primer: redukcionistični hazard genskega inženiringa se igra s samim življenjem in kaotičnim redom evolucije). S tem, ko reducira vse le na uporabno in manipulativno vrednost, je ustvaril razčlovečenega človeka in počlovečeno naravo. Kozmologija simbioze prinaša nov kontekst razumevanja življenja, ki je usmerjeno na mrežo odnosov med bitji. Če je racionalistična z induktivno metodo podprta tehnoznanost ustvarila kritične probleme današnje družbe in sveta, jih bo le holistična zavest biozofije  sposobna razrešiti. Poseči bomo morali globoko nazaj, v svoj praspomin, kjer še obstajajo kode simbiotskega sobivanja. Življenje na Zemlji je obstalo le zato, ker je koeksistiralo v simbiotskih odnosih. Če bi obstajali le borba in tekmovalnost, življenje ne bi bilo mogoče. O fenomenu življenja vemo v resnici zelo malo in krhke strukture reda nam vedno znova in vse pogosteje zgrmijo v brezno kaosa. Toda prave nevarnosti ne predstavlja kaos, temveč lažni red in lažno upanje. Nova kozmologija daje primat kulturi simbioze in danes postaja mejnik v preživetju človeške vrste.

Skozi kozmologijo simbiotskega človeka se promovira nova kultura sobivanja, ne pa toliko nove tehnologije. Simbiotska paradigma temelji na kulturni evoluciji človeka in zadeva nove pristopa na vseh področjih človekovega bivanja: od politike (nova globalna demokracija), gospodarstva (ekonomija ničelne rasti), človekovih pravic (prednost javnega pred zasebnim interesom), znanosti (relativizacija redukcionizma, induktivne metode in pozitivizma na račun holističnih in deduktivnih modelov), zdravstva (afirmacija preventivne medicine), šolstva (vzgoja celostne osebnosti za življenje in preživetje) do družbenih ved, v katerih je na prvem mestu poudarek na kulturni avtonomiji lokalnih skupnosti in duhovni afirmaciji človeka.

V središči simbiotskega pogleda na svet je človek, ki je kot simbiotsko bitje umeščen v sredo življenja. Povrniti se moramo v stanje duha, ki nas je rodilo. Zemlja bo preživela, življenje vedno najde pot  – z nami ali brez nas

Anton Komat
Svobodni raziskovalec, publicist in pisatelj