|  Mnogi člani zveze komunistov, so v njej ostali ali pa iz nje izstopili. Nekateri pa so zamrznili svoje partijske knjižice in usmerjajo vse svoje sile in lobirajo prek kapitala, da bi spet prišli na oblast in delovali po starem.
Ime partije ali stranke niti ni pomembno. Ti lažejo in obljubljajo ljudem, kar ne bi mogli nikoli spolniti. Demagogija je njihov žargon pravšnjosti.
Člane zveze komunistov bi po mojem spoznanju lahko razdelili v naslednje tipe:
1. Komunist idealist
V to kategorijo spadajo osebe, ki so v ideji komunizma videle bratstvo, enakost, solidarnost , pravično porazdelitev dobrin, odpravo suženjskega odnosa med bogatimi in revnimi. Skratka prevzele so jih ideje s čustvenim nabojem, ki se nikoli niso in se nikoli ne bodo uresničile, ker so v nasprotju s človekovo naravo. Komunisti idealisti so običajno preprosti poštenjaki s socialnim čutom, da bi slekli hlače za drugega. Ti niso nikoli nič imeli in so skromni. Ponosni so na svoje poštenje. Mednje lahko prištevamo delavce, partizane domoljube in še veliko ljudi s poklici delavskega razreda, ki so občutili krivice gospodarjev na svoji koži. Ti so običajno izvorno pošteni in načelni ljudje, ki so izstopili iz partije, ko so videli, da svojih sanj in idealov ne morejo uresničiti in da je v bistvu komunizem oblast, ki ideologijo in vrednote izrablja sebi v prid in materialne koristi, da obstanejo na oblasti, pri tem pa zavajajo s svojo demagogijo in ne izbirajo sredstev. Upravljanje družbe je pesek v oči, ker družbo upravlja in dirigira peščica ljudi, ki so prevzeli oblast. Tu je veljalo načelo »demokratičnega« centralizma, da so ljudje samoupravljali in odločali o tistem, kar je bilo že odločeno na vrhu piramide.
2. Komunist razsvetljenec
Kot mlad človek poln idealizma je vstopil v partijo, vanjo verjel, a kmalu spoznal zlaganost in totalitarizem, ki ga ovira v njegovi svobodi duha, razmišljanju, kritiki, težnji po spremembah. Normirane zavesti ne sprejme, se ji upre. Osebno prepričanje mu ne dopušča takega delovanja, ki sloni na podrejanju in kimanju. Takšen tip komunista kmalu dozori in z oblikovanjem svojih intelektualnih sposobnosti in spoznanj, ubere svojo pot borca proti zlagani ideologiji in deluje v skladu s svojo vestjo, nazorskim gledanjem na svet in inteligenčnim potencialom doseže višjo raven zavesti. Prelevi se v borca za ideal demokracije in svobodo duha. Med takšne lahko prištevamo člane JBTZ in druge disidente ter intelektualce, ki so se zavzemali za osamosvojitev Slovenije (gl. Novo revijo št. 57).
3. Komunist karierist
Karieristov je bilo v partiji največ. To so oportunisti, ki prilagajajo mišljenje in ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastnih koristi. Zanje velja, da so preračunljivci, prilagodljivci, ki so po padcu komunizma največkrat menjavali stranke. Ti so po osamosvojitvi Slovenije še vedno ostali na položajih, imeli so dostop do informacij, so lobirali in prevzemali podjetja ter ustanavljali slamnate gospodarske družbe, na katera so kot kukavice prenašali narodovo zlatnino in srebrnino. Med sedanjimi tajkuni je največ bivših komunistov - karieristov in oportunistov. Ves čas so imeli na jeziku ideološka gesla o enakosti, pravičnosti in solidarnosti ter se hkrati ozirali po bogastvu. S tranzicijo je napočil njihov pavi trenutek. Najdemo jih v vseh strankah, ki se razglašajo za levičarske. Družba se je po osamosvojitvi preoblekla v demokracijo, vendar vladajo ji po istih vzorcih in modelih strukture karieristov in oportunistov, nekateri tvorijo še danes cele dinastije in klane ter imajo od očetov dedne naslove ostati na oblasti. Oblasti se držijo kot klopi in vsakič narod nasankajo z lažnimi obljubami. Nekateri med njimi imajo celo polažaje delavskih direktorjev za 8 do 10 tisočakov mesečne plače.
4. Komunist žrtev
Med komuniste žrtve prištevamo razne vojne in povojne eksekutorje, teroriste, ovaduhe ipd., ki so bili v odvisnosti od partije in orodje sistema, iz katerega se niso mogli umakniti. Delovali so v nasprotju s svojo človeško vestjo. Mnogi med njimi so naredili samomor.
5. Komunist iz upora
Danes se nekateri razglašajo za komuniste ali skrajne levičarje - častilce komunističnih idolov. Običajno so to ljudje, ki v demokratičnih razmerah zaradi nesposobnosti, oporečne preteklosti ali drugih okoliščin in nerodnosti niso več zaželeni ali uporabni, ker niso bili nikoli uspešni in se tudi niso mogli uveljaviti in se uvrstiti med komuniste aktivnega elitnega karierizma. Tudi med komunisti vladajo elite. Odklanjajo jih zaradi starih grehov, zamer in nesposobnosti za prilagoditev na nove razmere. Skratka so stigmatizirani z nečem, ki jih ovira, da bi se uveljavili v "demokraciji". Običajno so to osebe s togim in okostenelim mišljenjem, ki vztrajajo pri starem. Ne ločijo partizanstva in revolucije in se ideološko prepirajo, indoktrinirajo mladino, nagovarjajo jo na novo revolucijo, itd., družba pa jim plačuje njihovo delovanje, da ima pred njimi mir. Spremembe in demokratizacijo družbe doživljajo odklonilno, včasih tudi sovražno. S čaščenjem komunistični idolov in demagogijo opozarjajo nase. To so nostalgiki totalitarizma in položajev v starih strukturah ali pa otroci iz takšnih indoktriniranih družin.
6. Levičarji žrtve lastnih kameradov iz točke 3
Mednje sodijo pripadniki delavskega razreda, ki so zaradi prevzema družbenih podjetij in kraje izgubili službe in slabše živijo, kot so živeli v socializmu, ko so imeli delo. Ti pa sodijo v razred, ki je postal v globalizacijskih procesih in z nepoštenim prevzemom podjetji ter krajo družbenega premoženja nepotreben in ni soudeležen pri upravljanju družbe. Te je padec komunistične diktature najbolj prizadel. Komunisti kot neoliberalisti so po tolikih letih koprnenja za bogastvom in denarjem, sedaj brezkompromisni in ne izbirajo načina in sredstev za bogatenje.
www.tatjana-malec.si
|
NE ZAMUDITE
Komunisti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 26. januar 2009 @ 09:59 CET
O tistih, ki so se deklarirali za komuniste so k navedeni razpredelnici objavljeni zanimivi komentarji na RTV MMC. Vredno branja zaradi spoznanja iz kakšne maternice stare družbe smo izšli.
Komunisti?
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 26. januar 2009 @ 20:41 CET
V katero izmed naštetih kategorij komunistov spada naš bivši premier? Pa recimo še gospod Rupel, gospod Jambrek in gospod Jerovšek? In nenazadnje tudi naši bivši pokojni predsednik Drnovšek?
So Ameriški kapitalisti z demokratičnim pedigrejem (na primer tisti, ki so povzročili hipotekarno krizo in še pred tem na primer zlom Enrona) kaj manj pokvarjeni od slovenskih kapitalistov s komunističnim pedigrejem?
So za goljufanje ameriških velekorporacij in bank (ropanje in propad malih delničarjev na borzah je v ZDA stalnica), tudi krivi komunisti? Ste svoje prihranke vložene v t.i. naložbe izgubila v komunizmu ali ste jih v kapitalistični demokraciji?
Smo Slovenci res kaj slabši narod, ker smo izšli iz »komunistične« maternice? Smo res slabši od Italijanov, Nemcev, Hrvatov ali Avstrijcev? Smo manj pošteni, manj delavni, manj solidarni, manj pošteni, manj zgodovinsko osveščeni? Iz kakšne maternice izhajajo Nemci, Avstrijci, Italijani in Hrvati?
Je bila slovenska družba pred letom 1945 res tako zelo pravična, boljša, napredna, poštena, v blagostanju in sploh do Slovencev prizanesljiva in prijazna, kot je bila v času tako imenovanega komunističnega enoumja? Smo živeli Slovenci pod vladavino fevdalne gospode, Habsburžanov in Karađorđevićev v resnični demokraciji (več-umju)? Ali recimo Primorci v času Mussolinija? Smo imeli več pravic? Večji kos kruha? Smo lahko volili bolj demokratično? Smo imeli večje možnosti in več glasu pri urejanju skupnih zadev?
So za globalizacijo, v kateri vidite predvsem ali izključno gorje, tudi krivi komunisti?
So komunisti krivi tudi za današnjo svetovno recesijo?
So krivi komunisti tudi za globalno segrevanje?
Zakaj toliko prelitega črnila zaradi nekoga, ki je, če mi dovolite uporabiti vaše besede, zaradi starosti in razočaranj že zdavnaj izstopil, pomrl, ali je v zaledenelem stanju ali pa je sploh samo fikcija. Je res vredno toliko truda zaradi papirnatega, brezzobega zmaja, zaradi fikcije?
Je mogoče, da se komunistični gen prenaša iz staršev na njihove »mladiče« podobno kot se prenaša gen za rdečkasto polt ali lase? Ali se nemara ne podeduje zgolj človeška (ne)inteligenca, iz roda v rod pa prenašajo zamere, sovraštvo in slabe tradicije (običaji)?
In nazadnje, zakaj očitate ideološkost vsakemu, ki razmišlja drugače kot vi, medtem ko sami nenehno bombardirate Pozitivke z izrazito (dnevno)političnimi, strankarskimi in ideološkimi temami? Kolikor mi je znano, celo vam tako zelo »ljubo« Društvo za zaščito žrtev cerkve, ni nikoli zganjalo agitke za kako politično stranko ali se opredeljevalo za ali proti kaki politični stranki, tako kot to nenehno počnete vi.
p.s.:
In prosim, nikar se ne trudite, da bi me uvrstili v katero izmed vaših »K« kategorij; nisem niti idealist, niti razsvetljenec, niti karierist, niti žrtev, niti upornik, niti žrtev lastnih kameradov, nisem ostarel, niti obupan, ne zamrznjen, niti nisem fikcija. In edina partija, v katero so me kdaj včlanili in sem nazadnje iz nje tudi izstopil, je bila RKC!
In če mi dovolite še malo patetike v vašem slogu:
ŽIVELA ANARHIJA (kot najvišja oblika osebne odgovornosti) !
Komunisti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 27. januar 2009 @ 00:11 CET
"Smo Slovenci res kaj slabši narod, ker smo izšli iz »komunistične« maternice? Smo res slabši od Italijanov, Nemcev, Hrvatov ali Avstrijcev? Smo manj pošteni, manj delavni, manj solidarni, manj pošteni, manj zgodovinsko osveščeni? Iz kakšne maternice izhajajo Nemci, Avstrijci, Italijani in Hrvati?"
Enotnega odgovora ni. Mislim, da tisti, ki se zavedajo iz kakšne maternice prihajajo in s čem so obremenjeni, so se iz tega kaj naučili in so zato boljši. Tisti, ki se pa tega ne zavedajo in so po svojem prepričanju okosteneli in neprožni nostalgiki, umeščeni v stare vzroce mišljenja in vkalupljeni v indoktrinacijo propadlega režima, v katerem so govorili o enostnosti, bratstvu, enakosti, pravičnosti in drugih terminih s pravšnje zaigranim čustvenim nabojem ljudskim masam in so se hkrati ozirali po bogastvu, so po mojem mnenju slabši, ker niso bili sposobni osvojiti načel demokracije in so nadaljevali po starih metodah partijskega centralizma, ki so ga zamenjali s kapitalskim, ki so ga tako razporedili, da narodu ni ostalo skoraj nič in skoraj vse v njihovih rokah. S tem pa ne mislim, da delim ljudi na dve skupini. Tu je celo vrsta podskupin in vsaka zahteva svojo obravnavo. Najslabši so po mojem mnenju karieristi in oprtunisti iz prejšnjega režima, ki so izrabili informacije na položajih in izmozgali kri svojemu narodu. Jaz o posameznikih ne bom govorila, ker sem prepričana, da imata Hobotnico Mladine in da poznate vsakega posebej. Saj vi Marko z VUI ste ja najbolj informirana oseba.
Le zakaj bi mene testirali, ko pa vse dobro veste.
Lahko noč
Tatjana
Etika
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 27. januar 2009 @ 10:36 CET
Še to bom dopolnila! Nisem postavljala dveh družbenih redov enega nasproti drugemu - komunizem in imperializem kot trditev - da je eden slab in drugi dober. Oba sta gnila. Žalostno je, da se danes zagovarja tisti marksizem, ki je postal Oblast in postaja danes že do take mere utrudljivi pojem, da je postal prazen, ideološki, prikrita farsa z demokracijo, laž, zavajanje, ki očitno vžge.
Po sesutju socializma boljševiške provenience, ne bi smeli Kantu očitati antizgodovinskost, kot eni to počnejo, na podlagi njegovih zelo natančnih analiz francoske revolucije 1789, iz katerih je razvidno, da se je globoko solidariziral z njenimi moralnimi temelji. Hkrati pa je tudi razumel, da nikoli ne pride do resnične reforme v načinu mišljenja. Kot da bi hotel človeštvu pustiti trajno sporočilo o tem, da je morda samo etika tisti temelj, ki naj bi zmogla takšno nalogo.
Etika pa je v marksizmu (z izjemo novokantovsko usmerjenih marksistov) neizrazna in nespoštovana smer. Zato takšna revščina v mišljanju! Za takšno dejstva sta odgovorna tako Hegel kot Marx, ker pri njima pač ni razvite etike. Marksisti so in še danes dežurajo le kot Oblast ob polni mizi socializma, zagrešili so nad socializmom najbolj s tem, da so kot Oblast - z veliko začetnico - pozabili na njegovo etično utemeljitev. Sistem, ki ne deluje na moralni podlagi, se mora prej ali slej zrušiti. Nihče od marksistov mi ne zna odgovoriti na vprašanje kaj je človek. Človek ni samo homo faber, je še kaj več. Filozofiji manjka ontologija človeka, t.j. antropologija. Če je dokaz za eksistenco filozofije od Aristotela do Kanta obtičal v dokazu o eksistenci Boga, potem to tiči danes v dokazu o eksistenci človeka. Kaj je človek? Čas razsvetljenstva je zelo zaostril vprašanje človeka kot bitja, ki ga odlikuje ena njegovih najbolj temeljnih določb in potreb, da je človek bitje svobode. Komunizem pa tega človeku ni mogel dati, ker se z etiko ni ukvarjal, nasprotno do človeka kot bitja svobode se je obnašal nasilno in zatiralsko. Razsvetljenstvo si je prizadevalo najti na mesto oslabljene religije intelektualen razlog, da bi se prebilo v družbi, če interes odpove. Teorije so trde in s posledicami, moralni nauki propagandistični in sentimentalni tudi tam, kjer zvenijo religiozno. Bežimo pred nasiljem in nezmožnostjo morale. V tem je ves problem. Začetka ni, je samo prvotno stanje. Skušajte me razumeti, da svoje razmišljanje usmerjam v beg od totalne podreditve in poslušnosti in si prizadevam za etiko samoohranitve človeka, ne le v eksistenčnem materialnem smislu, temveč tudi v duhovnem. Nesvobodo se da spoznati, jo izkusiti, ne pa predstaviti. Svoboda je proces, nekaj neprenehno nastajajočega. Res je, da sem pogosto napadena prav zaradi razmišljanja te svoje poti v nenehnem iskanju svobode duha. Gradim si tudi svoje svetove, ki mi pomagajo preživeti v duhovnem smislu Avtonomni in emancipirani ratio mora biti svoboden. Etika je temelj mišljenja.
Tatjana
Etika
Prispeval/a: osh-kosh dne torek, 27. januar 2009 @ 12:35 CET
,,Skušajte me razumeti, da svoje razmišljanje usmerjam v beg od totalne podreditve in poslušnosti in si prizadevam za etiko samoohranitve človeka, ne le v eksistenčnem materialnem smislu, temveč tudi v duhovnem. Nesvobodo se da spoznati, jo izkusiti, ne pa predstaviti. Svoboda je proces, nekaj neprenehno nastajajočega. Res je, da sem pogosto napadena prav zaradi razmišljanja te svoje poti v nenehnem iskanju svobode duha. Gradim si tudi svoje svetove, ki mi pomagajo preživeti v duhovnem smislu Avtonomni in emancipirani ratio mora biti svoboden. Etika je temelj mišljenja.,,
Iz tega( pod pogojem da je res iskreno povedano ) jaz prepoznavam eno drugo Tatjano,Tatjano ki se lahko preobrazi v bitje luci!
Tatjana
:
Komunisti
Prispeval/a: Lario dne torek, 27. januar 2009 @ 13:12 CET
te isti popredalčkani komunisti so te izobraževali zastonj.
Veliko nas je pridobilo tudi štipendije, da smo kot učenci in študentje bolje živeli. Veliko otrok je bivalo v internatih na račun družbe. Ustanovljeni so bili mladinski klubi, da nismo bili na cesti. Mnogo ljudi je lahko študiralo ob delu. Dobili so izredno plačane dopuste itd. Zdravstvo je bilo brezplačno. Da ne naštevam še drugih brezplačnih ugodnosti.
V času vlade komunistične avantgarde delovnega ljudstva ni bilo vse tako črno, kot prikazuješ ti s SVOJIM razmišljanjemin scenami.
Čeprav je bil represivni aparat boleč in poniževalen so RKC in ostale verske skupnosti imele vseeno kar dosti pravic, zlasti po letu 1980.
Jože Pučnik je bil v svinčenih časih komunizma oporečnik. S svojo trdno voljo in optimizmom je po padcu komunizma bil eden redkih politikov, ki so zaslužni za našo osamosvojitev.
Kaj si ti počela v tistih časih, da ni bilo zate slišati, danes si pa dobila krila in na vse strani pljuvaš.
Komunisti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 27. januar 2009 @ 14:16 CET
kaj naj vam rečem. Ljudje se moramo boljše spoznati med seboj, da se lahko razumemo in sodimo. Stvari moramo znati preseči, da smo potem bolj človeški.
Pravkar sem gledala kulturniško oddajo o Rapi Šuklje, 1923, ki je diplomirala na pravu in iz primerjalne književnosti. Včasih je urejala popularno oddajo "Gremo v kino" ter se uveljavila kot fimska kritičarka. Prevedla je tudi pomembna dela angleške, ameriške in nemške literature (mdr. O. Wilda, sestre Brontë, K. Hamsuna, A. Döblina, E. Wharton, V. Woolf). Zdela se mi je tako popolna, tako čista je bila njena pripoved, brez najmanjše zaznamovanosti s sledmi tistega časa, tako brezhibno življenjsko naravnana, kot da ni od tega sveta, temveč kot da jo je sam stvarnik naredil in poslal na svet. Delovala je nadvse popolno, skoraj božansko.
Po tej oddaji, ki je bila zares za oko in uho čudovita, popolna in brez ene same negativne kritične besede, ki bi govorila o kulturi tedanjega časa, recimo o tisti skupini kulturnikov, ki so bili odrinjeni od kulturnega delovanja in uveljavljanja iz političnih razlogov, zaprti in maltratirani od komunističnega režima n. pr. Dane Zajc ob izdaji pesniške zbirke "Požgana trava", itd. primerov je nešteto, se samo sebe vprašam dvoje: "Ali je naloga intelektualca, da išče v času in prostoru samo pozitivne in lepe plati in ali je naloga intelektualca, da pozlati tudi svinjarijo, ki se skriva pod leskom neke dobe? Ali ni naloga intelektualca, da resnicoljubno spregovori pošteno o enem in drugem?" Tako realistično kot stvari so in kot jih subjektivno doživljal.
Sama ugotavljam, da ko odkrito povem, kako sem doživljala prejšnji sistem v smislu človekove svobode in avtonomnosti mišljenja, se proti meni vsuje plaz očitkov in v bran postavi veliko sovražno nastrojenih oseb, ki nočejo priznati resnice. Seveda nujihova resnica je recimo bila drugačna od moje. Želeli bi me videti kot nekakšno pesnico v mirovanju, ki ne govori o vsebinah, ki so bile nekdaj prepovedane. Jaz, žal ne morem eksistirati s polovičarsko držo, resnica ni moj žrtovani del v prid miru.
Vas prijazno pozdravljam
Tatjana
Komunisti
Prispeval/a: kristusovadezela dne nedelja, 1. februar 2009 @ 17:11 CET
Približki
Prispeval/a: MC dne nedelja, 1. februar 2009 @ 17:29 CET
Kar zadeva korelacijo med notranjo gnilobo in trajanjem nekega sistema, se skoraj moram strinjati. Krščanstvo obstaja že več kot 2000 let. No, pravzaprav sem nekoliko krivičen. Krščanstvo namreč sploh ni nikakršen sistem. Je pa nedvomno sistem Pavlova »vesoljna« Cerkev in njene bolj ali manj ortodoksne variante na čelu z rimsko - s komaj malo krajšimi roki trajanja. Zadnji Kristjan je umrl na križu. Njegovi boljši približki pa povečini prej ali slej pobegnejo iz »sistema«. Podobno kot so v »železnih« časih iz sistema pobegnili boljši približki Komunista.
Zadovoljevanje potreb
Prispeval/a: MC dne nedelja, 1. februar 2009 @ 17:45 CET
Zadovoljevanje potreb
Prispeval/a: kristusovadezela dne nedelja, 1. februar 2009 @ 20:03 CET