|  Živali so pametnejše, kot pa smo mislili do sedaj. Aktualne znanstvene raziskave kažejo, da so številne živali zmožne miselnih procesov, ki so jih doslej pripisovali samo ljudem in človeku sorodnim opicam. Homo sapiens ni edini, ki je sposoben kaj iznajti in načrtovati ter plansko delovati. Veliko živali ima iste sposobnosti in lahko komunicira z ljudmi. In še: živali imajo dober spomin.
Kar vedo lastniki psov že od nekdaj, sedaj potrjuje še znanost: psi lahko glasovnim vzorcem pripišejo določene pojme. Že leta 1999 je pes Rico pasme border collie osupnil gledalce oddaje Wetten dass …, s tem ko je glasove in besede povezal s pripadajočimi igračami. Raziskovalci inštituta Max-Planck so testirali Ricovo inteligenco in ugotovili, da si pes lahko besede zapomni prav tako hitro kot majhen otrok.
Ko nadarjeni borderski ovčarji slišijo besedo enkrat ali dvakrat, že vedo, kaj določen glasovni vzorec pomeni, nato predmet iščejo in najdejo s pomočjo slik. Besedni zaklad borderske ovčarke Betsy iz Avstrije obsega kar 340 pojmov.
Ko se majhen otrok prvič prepozna v ogledalu, je to za strokovnjake proučevanja obnašanja znak, da je razvil samozavedanje. V ogledalu pa se ne prepoznajo samo ljudje – to lastnost imajo tudi večje opice, sloni, delfini in celo srake.
Srake pa niso edine ptice z inteligenco. Znanstveniki dokazujejo, da se ptice spominjajo preteklih dogodkov. Pri neki vrsti ptic so ugotovili, da si ptica zapomni, da je skrila kos hrane ter kam ga je skrila in ga poišče, preden se pokvari. Nekatere vrste ptic, recimo vrane, upogibajo kose žice v obliko kavljev, da lažje pridejo do hrane, papagaji pa so sposobni celo računati.
Tudi nevretenčarji, kot je hobotnica, so sposobni uporabljati orodje. Zoologi v živalskemu parku Hellabrun v Münchnu so naučili hobotnico, kako dobiti hrano iz zaprtega kozarca z navojem.
Delfin rešil življenje kitu
Na Novi Zelandiji je delfin po imenu Moko rešil dva kita pred gotovo smrtjo. Živali, ki sta zašli v plitvino, je popeljal nazaj na odprto morje.
Nasedlima kitoma glavačema, materi in njenemu mladiču, so člani okoljske organizacije neuspešno poskušali pokazati pot nazaj na odprto morje, vendar pa sta kita vedno znova zaplavala nazaj na peščeno obalo. Medtem ko so aktivisti izgubljali upanje in razmišljali, da bodo morali kita uspavati, da bi jima prihranili mučno smrt, je iznenada h kitoma priplaval delfin Moko in ju popeljal do kanala, ki je vodil v odprto morje. Okoljevarstveniki predvidevajo, da je Moko zaslišal kita, ki sta klicala na pomoč.
Vir: Freiheit für Tiere, št. 3/2008, prevod: Matej Smodiš
Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, avgust 2008 |
NE ZAMUDITE
Živali: pametnejše, kot smo menili do sedaj
Prispeval/a: Čar Črne dne četrtek, 28. avgust 2008 @ 07:24 CEST
Pa sej jih gledate vsak dan pa vam ni potegnilo.
Poizkusite se kar začeti pogovarjati z njimi pa boste videli kaj vse znajo.
Ne podcenuj tistega kar ne poznaš(razumeš, čutiš).
Pač še vedo ne od kod inteligenca izvira kako nastane pa bi ljudje že želeli biti nekaj najboljšega.
Ne gre se za pamet, tudi marsikatera žival je pametnejša od večine ljudi, vsaka pa od človeštva.
Tu se gre za drugačno dojemanje in razumevanje vesolja. Pa vi dojemate vesolje(svet) tako kot živali? Pomoje da ne.
Pa saj niste žival.
Tako pač je vsak je za svoje tu na tem svetu.
Če ne razumeš še ne pomeni, da lahko obsojaš.
LP
Živali: pametnejše, kot smo menili do sedaj
Prispeval/a: budabreztruda dne četrtek, 28. avgust 2008 @ 10:22 CEST
Živali: pametnejše, kot smo menili do sedaj
Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 28. avgust 2008 @ 13:06 CEST
Čeprav Rimskokatoliška cerkev s takim odnosom do živali ni začela, je štafeto bestialnega odnosa do naših sostvaritev z veseljem prevzela in dodala bistveni pospešek k njegovi globini in širini. Praktično od kar obstaja ta cerkev kot nosilka danes na srečo razkrajajoče se svetovne totalitarne diktature njeni ideologi = teologi (npr. "sveti" Tomaž Akvinski) govoričijo o živalih kot predmetih brez duše. Današnji katoliški pismouki so samo malce olepšali antropocentrični katoliški rasizem z blebetanjem o nekakšni živalski "psihi", ki seveda ni duša. In ker je tudi katoliški bog - ki naj bi bil po besedah katoliške duhovniške kaste Kristus - dovolil ljudem biblično izkoriščanje (beri: zlorabljanje) naše Matere Zemlje, je seveda vse "v redu". Seveda so katoliški (in drugi) farji pri tem zamolčali, da je bil resnični Jezus Kristus vegetarijanec in pacifist. A si nor, da bi bili farji pacifisti - le kdo bi bil do dandanes še katolik brez zunanje strahovlade (danes ta ni več tako očitna) kot tudi globoko v podzavest potisnjenega in zabetoniranega katoliškega pranja možganov od neprostovoljnega krsta dojenčkov naprej. A si nor, da bi bili farji vegetarijanci, ko pa je šunka tako dobra.
Da se je ta do življenja sovražna katoliška ideologija sploh lahko prijela in se ohranila do dandanes, smo krivi vsi, ne samo katoliški filozof Descartes s svojim za nadaljno usodo živali katastrofalnim blebetanjem o brezdušnih živalih-strojih. Naša krivda je po mojem prepričanju v tem, da smo izgubili notranjo komunikacijo, stik z Bogom v naši notranjosti - in s tem z vsem stvarstvom, tudi s kraljestvi narave. Živali, rastline, minerali so s tem postali samo sredstva, predmeti za naše egocentrično "dobro" počutje. Saj se samo enkrat živi, a ne, za mano je lahko potop, kaj me briga! Mimogrede, za to za naš planet katastrofalno pravljico o enkratnem življenju je tudi sokriva katoliška ideologija. To, da je danes praktično znanstveno dokazano, da so živali sposobne še kaj več kot samo uporabljati razum v čisto človeškem pomenu besede in da so tudi rastline živa bitja, ki čutijo in čustvujejo (opisano med drugim tudi v knjigi »Skrivno življenje rastlin«) – to še zdaleč ni prineslo za preživetje človeka nujne spremembe v naš vsakdan. Tudi OZN in FAO – vo priznanje, zabeleženo tudi v naših medijih, da je masovna živinoreja bistveno večji krivec za globalno otoplitev in spremembo klime kot ves svetovni promet skupaj, še ni prineslo konkretnih rezultatov.
Pa saj ni čudno, da je tako, da se človek vrste Homo Sapiens tako obnaša do drugih vrst, saj se tudi do pripadnikov svoje vrste obnaša v skladu s katoliškim naukom glede živali, to je kot do predmetov. To, da se menedžerji-direktorji-lastniki firm – vseeno ali z Biblijo, Koranom ali z Marksovim Kapitalom na nočni omarici – obnašajo do zaposlenih kot do predmetov, to je stroškov podjetja, to je še najmanj. Med drugim je tak odnos med sodelavci po mojem mišljenju tudi glavni razlog, zakaj ne pride do resnične ozdravitve svetovnega gospodarstva.
Srhljivo ekstremen primer katoliškega »popredmetenja« celotnega stvarstva, torej tudi ljudi, se je dogajal npr. med drugo svetovno vojno v koncentracijskih taboriščih takratnega vodje Nemčije katolika Hitlerja. Sovjetskemu »očetu naroda« Stalinu je bilo v njegovih komunističnih Gulagih, to je komunističnih inačicah nacističnih Dachauvov, dovolj, da je tam zaprte nesrečnike ali skozi neverjetno torturo »prevzgojil«, ali pa preprosto pobil in zagrebel. Številke gredo pri tem v milijone. Katoliško-luteranski nacisti pa so razmišljali bolj »pragmatično«: »Če že živali izkoriščamo totalno – od njihove delovne sile, poizkusov na živih živalih, do njihovih kadavrov – zakaj ne bi podobno storili tudi z ljudmi. Suženjska delovna sila manjvrednih ras nam je zelo dobrodošla – konec koncev je tudi Cerkev dolga stoletja imela sužnje. Za medicinske poizkuse na zdravih, živih ljudeh dajmo proste roke dr. Mengeleju in njemu podobnim. A ni škoda vseh teh trupel!? Dajmo, populimo jim zlate zobe. Porežimo lase in iz njih spletimo vrvi. Usnja nam tudi primanjkuje, dajmo ustrojimo njihovo kožo. Pa tudi milo se da skuhati iz njih.« Ne, to niso blodnje, dokazi so zbrani v knjigah o Treblinkah, Mathausnih, Dachavih, itd. Je pa res, da je vse skupaj precej zamolčevano, da ja ne bi kdo potegnil kakšnih vzporednic tudi z današnjim časom – predvsem pa, da se ne bi kdo spraševal o vzrokih za tako početje. Pri teh vedno znova naletimo tako ali drugače na Cerkev, kar ni sicer nič novega.