|  Volitve so pred durmi. Izkušnje kažejo, da je zdrav duh v zdravem telesu poslancev še kako pomemben. Marsikateremu politiku, ki cveti od zdravja in mladosti, ne bi mogli prisoditi, da je zato tudi zdravega duha. Prav tako ne bi mogli reci nekomu, ki ga tare kakšna bolezen, da je bolnega duha. So ljudje že v letih in tudi malce bolehni pa nas očarajo s svojo modrostjo in neverjetno psihično močjo.
Takšen je n.pr. prof. dr. France Bučar, ki nas vselej, kljub že visokim letom privabi s svojo modrostjo, da mu prisluhnemo. Seveda pri zelo bolnih ljudeh pa hude bolezni v razviti ali terminalni fazi vplivajo na psihično stanje in lahko tudi na mentalno razsodnost. Kriterij absolutnega telesnega zdravja torej ne more biti najpomembnejši pogoj ali bomo koga izvolili za določeno funkcijo ali ne. Ni psihiatra in ni zdravnika, ki bi lahko dal verodostojno spričevalo, s katerim bi se lahko pogojevala dobra ali slaba izbira poslancev, predsednika države, vlade ali drugega funkcionarja ali politika.
Tudi oseba, ki kandidira na določeno funkcijo, se mora zavedati svojih zdravstvenih in telesnih sposobnosti. Realno mora oceniti sebe in si odgovoriti na določena vprašanja. Ta misel se mi je porodila, ko sem ob predsedniških volitvah gledala gospo Pečaričevo kako utrujeno in telesno izčrpano je bilo njeno telo in kako težko je dihala, ko je odgovarjala na zahtevna in naporna vprašanja novinarjev s svojim oslabljenim in šibkim glasom. Tisti, ki je z go. Pečaričevo hotel opozoriti na invalide zares se ni etično odločil, da jo je nagovoril naj kandidira ali se je za to celo sama odločila, vendar ne dovolj premišljeno. Taki napori bi lahko tudi ogrožali njene življenjske funkcije in bi se lahko zgodilo tudi kaj hujšega. Nikjer v svetu ni v navadi, da bi težke invalide porivali v volilne kampanije. Kandidiranje za poslanica ali predsednika države ni samo pravica, to pravico ima formalno vsakdo, zavedati se je treba, da je funkcija predvsem dolžnost in odgovornost, ki zahteva celega človeka.
Funkcija omenjene kandidatke za predsednico za takšno telo, kot je njeno ni, in tudi duh bi klonil pod bremeni, ki jih telo ne bi preneslo. Mislim, da ni realno ocenila svojega zdravstvenega stanja, ko se je podala v bitko za predsedniški stol. Kako bi Slovenija sploh lahko zastopala sebe in svoje interese ob prevzemu predsedovanja v EU s tako krhkim bitjem in tako nemočnim glasom, brez energije. Za funkcijo politika je potrebna predanost celega človeka, ki jo zmore uspešno opravljati.
Človek, ki bo opravljal funkcijo poslanca ali predsednika države ali vlade po mojem mnenju, mora biti krepak, psihično močan, čustveno uravnovešen, izkušen in z vsemi tistimi vrlinami, ki jih državljani želimo videti v njem in imamo določena pričakovanja od take osebe. Tudi karizma je potrebna. V predsedniku države državljani vidimo očeta naroda, ki ima pristojnosti odločati tudi o vojni, če se državni zbor ne more sestati. Takšne odločitve pa lahko sprejema le človek, ki zna temeljito pretehtati situacijo in se prav odločiti ter je sposoben sprejemati tudi odgovornost za svoje odločitve. Nič manj pomembno pa ni kakšne poslance bomo ob novih volitvah dobili v državni zbor. Temeljno psihološko vprašanje je, ali kandidat izpolnjuje skupino lastnosti, ki sestavljajo celotno osebnost politika, kar se pogosto zanemarja. Lahko bi navedli: IQ, izobraženost in profesionalna orientacija, življenjska zrelost, etična odgovornost, poštenje, prizadevanje za skupne cilje naroda, socializiranost, spontanost in še bi lahko naštevali, so osebnostne lastnosti kandidatov, ki jih naj bi jih imeli kandidati, ki jih volimo.
Oblikovalnost osebnosti, vzgojenost, samostojnost in zavest odgovornosti so zelo pomembni. Pri tem pa je nadvse pomembno, da kandidat za poslanca ni človek, ki bi ustvarjal napeto ozračje, vnašal konflikte in težil k lastnim partikularnim težnjam povzdigovanja svoje osebnosti, da pretirano ne vsiljuje svojo avtoriteto in partikularnih koristi stranke, ki ji pripada in te koristi nasprotujejo koristim naroda in njegovemu dobremu. Nedopustno je, da poslanec ščiti posamezne lobije in skupine, od katerih ima stranka koristi.
Vloge poslancev so kaj različne; tu srečamo zmernega in nezmernega kritika, opozicionalista, nedemokrata, oviralca, iniciatorja, posredovalca mnenj stranke in tudi lastnih mnenj. Pomanjkljivost v igranju vlog je nezmožnost, gledati na sebe kot na objekt ali bolje se identificirati z drugimi gledišči. Gre za različne stopnje zavzetosti, nekateri imajo igralske in dramatske vloge, tretji vloge gorečnežev, nekateri pa vloge slepega in brezčutnega politika za probleme in interese naroda, v korist katerega naj bi kot politik deloval. Mnogi, ki so predolgo v politiki, so narcisoidni, nimajo več kritičnega odnosa do samega sebe in v zaverovanosti vase doživljajo v ponavljajočih se diskurzih in monologih, kot da bi bili v stanju obsedenosti do nasprotnika, obnašajo se kot seksualni klimaksi. Takšni niso sposobni kritično obvladovati svoje zavestne vloge. Vživljajo se v stanja osebne prizadetosti in se nevrotično zatekajo v območje uterinega varstva svoje stranke. Nekateri nastopajo z odurno vokalizacijo, sprožajo neproduktivne napetosti in čakajo na odziv. Kako takšne psihične drže in nastope poslancev vidimo mi volivci, pa vemo samo mi, ki to občutimo. Simpatično andrenalinski sistem je zaželen pri volilnem telesu, če ni čezmerno aktiven in če je strukturiran z modrostjo rešiti konflikt in modificirati sprejemljivo stališče za narod.
Tudi pri kandidatih za poslance gre za ugotavljanje voditeljskih sposobnosti. Jedro vsake prave poslanske vloge je visoka stopnja samonadzorne širine, gre za human relations. Živi primeri iz prakse kažejo koliko sprenevedanja, laži in nizkih udarcev premorejo nekateri in kako neprožno izpolnjujejo temeljna človeška merila in tudi formalni poslovnik.
Udeležba na volitvah res ni zakonska dolžnost, je pa upravičenje in naloga vesti, da se volitev udeležimo čimbolj polnoštevilno, saj smo na ta način udeleženi pri upravljanju države.
Največja umetnost je umetnost življenja. Politik jo mora obvladati v polni meri. Prav je, da na poslansko ali predsedniško mesto kandidira človek, ki je sposoben zagotavljati svojemu narodu visoko stopnjo samostojnega upravljanja, demokratičnega dialoga in delovanja ter odločanja; obvladovanja sklepanja strateških zvez ter vzajemnega in smiselnega povezovanje ciljev, ki omogočajo državljanom javno blaginjo. Odločno se mora upreti vsem družbenim ekscesom, skratka tak človek mora biti modrec in poštenjak.
O arhetipski figuri akademika in intelektualca je mogoče veliko povedati. Angažiran intelektualec se mora sodobnemu svetu upreti. Solidarizirati se mora z ljudmi. V naši družbi je mnogo distributivnih intelektualcev, inženirjev materialnih in človeških virov in oblikovalskih strokovnjakov, ki ostajajo kot antipol človeku spoznanja. Na drugi stani pa je politika spremenila celo vrsto akademikov iz ljudi znanosti v svoje plačane najemniške delavce, ki običajno morajo čutiti še pripadnost stranki in delovati v njeno korist.
Akademiki z doseženimi akademskimi nazivi doživljajo status intelektualne elite in to jim daje neke pravice, da uživajo status intelektualca kot aristokracija duha, ki skrbijo za duhovno prenovo naroda. Med prenovo in prevaro pa je le majhna besedna igra, kajti politične vrednote niso vselej vrednote naroda, ker se zaobidejo načela pravičnosti, resnice in razuma in se poslužujejo manipulacije. Akademski profesorji, ki vstopijo v politiko, so običajno le inštrumenti tiste ozke politike, ki ji pripadajo in ne odigrajo svoje vloge, ki bi jo pričakovali od intelektualca, ki mu je pravičnost in narodov blagor na prvem mestu, pred ozkimi interesi politike. Ti se borijo, da imajo vpliv na družbeno okolje in postanejo samodejni intelektualci in pišejo znanstvene razprave in knjige, da se povzpnejo na visoke akademske funkcije z visokimi akademskimi naslovi. Mnogi pozirajo aristokracijo duha, nekateri so pa dežurni razlagalci uradne politike za visoke honorarje.
Prižigajo se tudi politične strasti, ki sprožajo sovraštvo naroda. Tisti redki angažirani intelektualci, ki povedo stvari tako kot resnično obstajajo in se aktivno borijo za spremembe, pa so odrinjeni na rob dogajanja in jih imajo običajno za čudake. Tak primer sem imela priliko opaziti v dialogu Antona Komata, ki je pri nas eden najbolj sposobnih strokovnjakov za vode, in nekim politikom, ki je Antona Komata kar grobo pobijal brez argumentov.
Mnogo akademikov je zaprtih v izolacijo lastne strokovne samozadostnosti in oportunističnega konservativnega izbora vrednot, intelektualec pa je vest družbe. Takih je žal malo. Ob osamosvojitvi Slovenije jih je bilo več in so žal umrli. Danes s štejejo za intelektualce tisti dobičkarji, ki si kupujejo in pridobivajo enormno bogastvo in nesramno, neetično bogatijo in se družijo z vidnimi politiki in predstavljajo skorumpirani jet-set naše stvarnosti. Žal za takšno osamosvojitev se dr. Jože Pučnik, slovenski politik, poslanec, filozof, primerjalni književnik in doktor socioloških znanosti ni boril. Ta velikan naše državnosti si je zaslužil vso zahvalo in priznanje in je lahko marsikomu za vzgled.
Volitve in kandidacijski postopki so v teku in na nas je kakšno državniško telo si bomo ljudje izvolili. Potrebno je, da se parlament prenovi tudi z doslej neznanimi kandidati, ki aktivno delujejo v dobrobit slovenskega naroda v civilni družbi.
www.tatjana-malec.si |
NE ZAMUDITE
Zdrav duh v zdravem telesu poslancev
Prispeval/a: surovež dne sobota, 23. avgust 2008 @ 11:57 CEST
Elita so navadni kmetje. Med njimi vsaj beseda velja. Na univerzah v Sloveniji zagotovo že dolgo ne.
Zdrav duh v zdravem telesu poslancev
Prispeval/a: MC dne nedelja, 24. avgust 2008 @ 22:50 CEST
Na zadnjih predsedniških volitvah sem volil Eleno Pečarič. Med vsemi kandidati je zanesljivo pokazala največ poguma, po svojim umskih sposobnosti in po kulturi obnašanja ni zaostajala za nikomer, kvečjemu je – vsaj po izrečenem - večino ostalih kandidatov presegala. Ko se je bilo potrebno opredeliti do določene problematike, pa sem ugotovil, da so se njena mnenja in prepričanja najbolj skladala z mojimi. Odločil sem se za edino logično izbiro, ki je mogoče še najmanj temeljila na čustvih.
Zavrženi se mi zdijo očitki, da je nekdo stal za Eleno in jo porival v volilno kampanjo zaradi nekih svojih interesov. Menim, da se je Elena za kandidaturo odločila sama, na lastno pobudo, tako kot se je verjetno tudi večina ostalih kandidatov. Da pa je morala imeti neko podporo skupine ljudi pa je popolnoma jasno, nisi pa mogla privoščiti glomaznega strankarskega aparata, kot so si ga lahko privoščili »favoriti« te ali one stranke. Če je bil kdo porivan in politično aranžiran, potem so bili to prej ostali kandidati.
Šibkost, ki izhaja ali naj bi izhajala iz hendikepa, so nekoč, še nedolgo tega, očitali ženskemu telesu (vključno z možgani), zato je bila ženska dolgo časa, ne samo odrinjena iz polja političnega odločanja na nivoju funkcij (izjema so kraljice, carice in druge krvno podedovane funkcije), marveč se ji ni priznala niti zmožnost (in posledično pravica do) presoje, ko je šlo za izbor predstavnikov – to preprosto pomeni volilna pravica.
Govoričiti o tem, da ima nekdo sicer formalno pravico kandidirati za to ali ono funkcijo, po drugi strani pa se zgražati, potem ko nekdo, ki se nam osebno zdi neprimeren, v resnici izrabi to pravico, se mi zdi najmanj perverzno. Kaj ti bo ali čemu ti bo pravica, če pa se »ne spodobi«, da jo izkoristiš?! To je približno tako, kot tista krščanska »svobodna volja«, ki daje človeku prosto izbiro, po drugi strani pa zapoveduje, katera izbira je prava, ali zapoveduje kaj »se spodobi«, ali že kar grozi z večnim pogubljenjem v primeru »neprave« izbire. To potem pač ni več svobodna izbira, niti svobodna volja, niti pravica ne, marveč, takole, malo po Ježkovo: »Cinca marinca, ta je zoper nas u črna skrinca vrgu je svoj glas!«
Če kdo izkorišča invalide za svojo propagando, potem je to kvečjemu RKC, ki je – spomnimo se – ne tako dolgo tega – dolgo časa razkazovala bolnega Wojtyło. Ta je bil zadnjih nekaj let svojega pontifikata mogoče še veliko bolj betežen kot Elena Pečarič (predvsem ni več vedel, kaj počnejo za njegovim hrtom), pa ni odstopil, marveč se je kot nekakšna mučeniška lutka kazal v javnosti oziroma bolje rečeno - naprej ga je porivala vatikanska kurija, da bi na ta način uprizarjala nekakšen živi Pasion s papežem v glavni vlogi. Veliko vprašanje je, če si je Wojtyła želel takšen reality show, ko se je kot pop ikona v snežno beli obleki potresaval na balkonu svoje rezidence na trgu sv. Petra in utrujeno hropel svoj »urbi et torbi«. Da bi se potem vsako leto udeležil še tistega mazohističnega nošenja križa po rimskih ulicah. Je kdo takrat rekel, da tega človeka samo mrcvarijo in porivajo naprej zaradi »takšnih ali drugačnih«, bog ne daj – političnih interesov.
Skratka, če je bil Wojtyła »dober« za vesoljno Cerkev, ne vem, zakaj ne bi bila Elena dobra za dvomilijonsko Slovenijo.
To, kar nam Elena sporoča, je pravzaprav preprosto. Elena ne želi, da invalidi dobivajo miloščino in da se nanje gleda kot na nekakšne »uboge kriple«, marveč, da jih ljudje sprejmejo kot na enakopravne posameznike družbe. V resnici sploh ne gre samo za invalide oziroma za hendikepirane. Gibanje, ki se prizadeva za neodvisno življenje hendikepiranih, ne želi biti gibanje za dvig kvalitete življenja ene marginalne skupine. Predstavlja v resnici upor, nasprotovanje in boj proti vsem vrstam kontrole, zapostavljanja ter represije katerihkoli skupin in posameznikov.
Človek mora imeti pogum, samozavest, predvsem pa izredno voljo do moči, da se postavi na takšen način, kot je to storila in zmogla Elena Pečarič. Že zaradi tega je pritlehno označevati Elenin nastop na volitvah kot nekaj neprimernega. Moč nekega človeka se ne kaže nujno v zunanji pojavnosti (v »močnem glasu«, mišičastem telesu in lepem profilu) , marveč v njegovem duhu in v notranji energiji, ki jo izžareva.
Invalide ni mogoče odpraviti s pomilovanje in miloščino, potrebno jim je zagotoviti zakonske možnosti, da bodo lahko enakopravno izkoristili svoje potenciale, ki jih nedvomno imajo. Ne gre za milost, še manj za usmiljenje, marveč za PRAVICO. Invalidi se nam kažejo v drugačni luči, ne več kot mizerniki, ki so obsojeni na trpljenje, ki naj ga lajša »vbogajme«, molitev in razna romanja na Brezje, v Lurd ali Medžugorje, marveč kot aktivne in ponosne osebe, ki vedo, kaj so njihove pravice in jih tudi zahtevajo.Če sem natančen, ko govorim o pravicah, ne mislim toliko na uveljavitev nekih posebnih zakonov ali posebnih privilegijev. Bolj bistveno je, da splošni principi enakopravnosti in enakih možnosti, ki so že zapisani v ustanovnih dokumentih, mednarodnih listinah in v Ustavi, postanejo pravice, ki se uresničujejo tudi v praksi. Zakonske rešitve na ravni potrjevanja pravic in njihove dejanske uresničitve naj bodo v okviru antidiskriminacijskih normativov, ne pa kot neka posebna poglavja za »posebno« socialno ločeno kategorijo. Naloga države je, da na osnovi antidiskriminacijske zakonodaje zagotovi zadostna sredstva, iz katerih lahko hendikepirana oseba krije stroške osebne asistence. Tako kot krije stroške medicinske oskrbe mnogim drugim bolnikom, celo ali predvsem takim, ki so si svoje zdravje pokvarili s popivanjem, drogiranjem, nezdravimi življenjskimi navadami, prenajedanjem – po svoji krivdi skratka. In tudi med takimi se vedno najde kdo, ki je bil ali še vedno je predstavnik ljudstva.