Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080817120335937

Zdrav duh v zdravem telesu poslancev sobota, 23. avgust 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Volitve so pred durmi. Izkušnje kažejo, da je zdrav duh v zdravem telesu poslancev še kako pomemben. Marsikateremu politiku, ki cveti od zdravja in mladosti, ne bi mogli prisoditi, da je zato tudi zdravega duha. Prav tako ne bi mogli reci nekomu, ki ga tare kakšna bolezen, da je bolnega duha. So ljudje že v letih in tudi malce bolehni pa nas očarajo s svojo modrostjo in neverjetno psihično močjo. Takšen je n.pr. prof. dr. France Bučar, ki nas vselej, kljub že visokim letom privabi s svojo modrostjo, da mu prisluhnemo. Seveda pri zelo bolnih ljudeh pa hude bolezni v razviti ali terminalni fazi vplivajo na psihično stanje in lahko tudi na mentalno razsodnost. Kriterij absolutnega telesnega zdravja torej ne more biti najpomembnejši pogoj ali bomo koga izvolili za določeno funkcijo ali ne. Ni psihiatra in ni zdravnika, ki bi lahko dal verodostojno spričevalo, s katerim bi se lahko pogojevala dobra ali slaba izbira poslancev, predsednika države, vlade ali drugega funkcionarja ali politika. Tudi oseba, ki kandidira na določeno funkcijo, se mora zavedati svojih zdravstvenih in telesnih sposobnosti. Realno mora oceniti sebe in si odgovoriti na določena vprašanja. Ta misel se mi je porodila, ko sem ob predsedniških volitvah gledala gospo Pečaričevo kako utrujeno in telesno izčrpano je bilo njeno telo in kako težko je dihala, ko je odgovarjala na zahtevna in naporna vprašanja novinarjev s svojim oslabljenim in šibkim glasom. Tisti, ki je z go. Pečaričevo hotel opozoriti na invalide zares se ni etično odločil, da jo je nagovoril naj kandidira ali se je za to celo sama odločila, vendar ne dovolj premišljeno. Taki napori bi lahko tudi ogrožali njene življenjske funkcije in bi se lahko zgodilo tudi kaj hujšega. Nikjer v svetu ni v navadi, da bi težke invalide porivali v volilne kampanije. Kandidiranje za poslanica ali predsednika države ni samo pravica, to pravico ima formalno vsakdo, zavedati se je treba, da je funkcija predvsem dolžnost in odgovornost, ki zahteva celega človeka. Funkcija omenjene kandidatke za predsednico za takšno telo, kot je njeno ni, in tudi duh bi klonil pod bremeni, ki jih telo ne bi preneslo. Mislim, da ni realno ocenila svojega zdravstvenega stanja, ko se je podala v bitko za predsedniški stol. Kako bi Slovenija sploh lahko zastopala sebe in svoje interese ob prevzemu predsedovanja v EU s tako krhkim bitjem in tako nemočnim glasom, brez energije. Za funkcijo politika je potrebna predanost celega človeka, ki jo zmore uspešno opravljati. Človek, ki bo opravljal funkcijo poslanca ali predsednika države ali vlade po mojem mnenju, mora biti krepak, psihično močan, čustveno uravnovešen, izkušen in z vsemi tistimi vrlinami, ki jih državljani želimo videti v njem in imamo določena pričakovanja od take osebe. Tudi karizma je potrebna. V predsedniku države državljani vidimo očeta naroda, ki ima pristojnosti odločati tudi o vojni, če se državni zbor ne more sestati. Takšne odločitve pa lahko sprejema le človek, ki zna temeljito pretehtati situacijo in se prav odločiti ter je sposoben sprejemati tudi odgovornost za svoje odločitve. Nič manj pomembno pa ni kakšne poslance bomo ob novih volitvah dobili v državni zbor. Temeljno psihološko vprašanje je, ali kandidat izpolnjuje skupino lastnosti, ki sestavljajo celotno osebnost politika, kar se pogosto zanemarja. Lahko bi navedli: IQ, izobraženost in profesionalna orientacija, življenjska zrelost, etična odgovornost, poštenje, prizadevanje za skupne cilje naroda, socializiranost, spontanost in še bi lahko naštevali, so osebnostne lastnosti kandidatov, ki jih naj bi jih imeli kandidati, ki jih volimo. Oblikovalnost osebnosti, vzgojenost, samostojnost in zavest odgovornosti so zelo pomembni. Pri tem pa je nadvse pomembno, da kandidat za poslanca ni človek, ki bi ustvarjal napeto ozračje, vnašal konflikte in težil k lastnim partikularnim težnjam povzdigovanja svoje osebnosti, da pretirano ne vsiljuje svojo avtoriteto in partikularnih koristi stranke, ki ji pripada in te koristi nasprotujejo koristim naroda in njegovemu dobremu. Nedopustno je, da poslanec ščiti posamezne lobije in skupine, od katerih ima stranka koristi. Vloge poslancev so kaj različne; tu srečamo zmernega in nezmernega kritika, opozicionalista, nedemokrata, oviralca, iniciatorja, posredovalca mnenj stranke in tudi lastnih mnenj. Pomanjkljivost v igranju vlog je nezmožnost, gledati na sebe kot na objekt ali bolje se identificirati z drugimi gledišči. Gre za različne stopnje zavzetosti, nekateri imajo igralske in dramatske vloge, tretji vloge gorečnežev, nekateri pa vloge slepega in brezčutnega politika za probleme in interese naroda, v korist katerega naj bi kot politik deloval. Mnogi, ki so predolgo v politiki, so narcisoidni, nimajo več kritičnega odnosa do samega sebe in v zaverovanosti vase doživljajo v ponavljajočih se diskurzih in monologih, kot da bi bili v stanju obsedenosti do nasprotnika, obnašajo se kot seksualni klimaksi. Takšni niso sposobni kritično obvladovati svoje zavestne vloge. Vživljajo se v stanja osebne prizadetosti in se nevrotično zatekajo v območje uterinega varstva svoje stranke. Nekateri nastopajo z odurno vokalizacijo, sprožajo neproduktivne napetosti in čakajo na odziv. Kako takšne psihične drže in nastope poslancev vidimo mi volivci, pa vemo samo mi, ki to občutimo. Simpatično andrenalinski sistem je zaželen pri volilnem telesu, če ni čezmerno aktiven in če je strukturiran z modrostjo rešiti konflikt in modificirati sprejemljivo stališče za narod. Tudi pri kandidatih za poslance gre za ugotavljanje voditeljskih sposobnosti. Jedro vsake prave poslanske vloge je visoka stopnja samonadzorne širine, gre za human relations. Živi primeri iz prakse kažejo koliko sprenevedanja, laži in nizkih udarcev premorejo nekateri in kako neprožno izpolnjujejo temeljna človeška merila in tudi formalni poslovnik. Udeležba na volitvah res ni zakonska dolžnost, je pa upravičenje in naloga vesti, da se volitev udeležimo čimbolj polnoštevilno, saj smo na ta način udeleženi pri upravljanju države. Največja umetnost je umetnost življenja. Politik jo mora obvladati v polni meri. Prav je, da na poslansko ali predsedniško mesto kandidira človek, ki je sposoben zagotavljati svojemu narodu visoko stopnjo samostojnega upravljanja, demokratičnega dialoga in delovanja ter odločanja; obvladovanja sklepanja strateških zvez ter vzajemnega in smiselnega povezovanje ciljev, ki omogočajo državljanom javno blaginjo. Odločno se mora upreti vsem družbenim ekscesom, skratka tak človek mora biti modrec in poštenjak. O arhetipski figuri akademika in intelektualca je mogoče veliko povedati. Angažiran intelektualec se mora sodobnemu svetu upreti. Solidarizirati se mora z ljudmi. V naši družbi je mnogo distributivnih intelektualcev, inženirjev materialnih in človeških virov in oblikovalskih strokovnjakov, ki ostajajo kot antipol človeku spoznanja. Na drugi stani pa je politika spremenila celo vrsto akademikov iz ljudi znanosti v svoje plačane najemniške delavce, ki običajno morajo čutiti še pripadnost stranki in delovati v njeno korist. Akademiki z doseženimi akademskimi nazivi doživljajo status intelektualne elite in to jim daje neke pravice, da uživajo status intelektualca kot aristokracija duha, ki skrbijo za duhovno prenovo naroda. Med prenovo in prevaro pa je le majhna besedna igra, kajti politične vrednote niso vselej vrednote naroda, ker se zaobidejo načela pravičnosti, resnice in razuma in se poslužujejo manipulacije. Akademski profesorji, ki vstopijo v politiko, so običajno le inštrumenti tiste ozke politike, ki ji pripadajo in ne odigrajo svoje vloge, ki bi jo pričakovali od intelektualca, ki mu je pravičnost in narodov blagor na prvem mestu, pred ozkimi interesi politike. Ti se borijo, da imajo vpliv na družbeno okolje in postanejo samodejni intelektualci in pišejo znanstvene razprave in knjige, da se povzpnejo na visoke akademske funkcije z visokimi akademskimi naslovi. Mnogi pozirajo aristokracijo duha, nekateri so pa dežurni razlagalci uradne politike za visoke honorarje. Prižigajo se tudi politične strasti, ki sprožajo sovraštvo naroda. Tisti redki angažirani intelektualci, ki povedo stvari tako kot resnično obstajajo in se aktivno borijo za spremembe, pa so odrinjeni na rob dogajanja in jih imajo običajno za čudake. Tak primer sem imela priliko opaziti v dialogu Antona Komata, ki je pri nas eden najbolj sposobnih strokovnjakov za vode, in nekim politikom, ki je Antona Komata kar grobo pobijal brez argumentov. Mnogo akademikov je zaprtih v izolacijo lastne strokovne samozadostnosti in oportunističnega konservativnega izbora vrednot, intelektualec pa je vest družbe. Takih je žal malo. Ob osamosvojitvi Slovenije jih je bilo več in so žal umrli. Danes s štejejo za intelektualce tisti dobičkarji, ki si kupujejo in pridobivajo enormno bogastvo in nesramno, neetično bogatijo in se družijo z vidnimi politiki in predstavljajo skorumpirani jet-set naše stvarnosti. Žal za takšno osamosvojitev se dr. Jože Pučnik, slovenski politik, poslanec, filozof, primerjalni književnik in doktor socioloških znanosti ni boril. Ta velikan naše državnosti si je zaslužil vso zahvalo in priznanje in je lahko marsikomu za vzgled. Volitve in kandidacijski postopki so v teku in na nas je kakšno državniško telo si bomo ljudje izvolili. Potrebno je, da se parlament prenovi tudi z doslej neznanimi kandidati, ki aktivno delujejo v dobrobit slovenskega naroda v civilni družbi. www.tatjana-malec.si Komentarji (2) www.pozitivke.net