Spoštovani komentatorji,

vnaprej vas vljudno prosim, da vsak napiše svoje mnenje na prispevek in da glede posameznih komentarjev prepusti bralcem svojo presojo, ne da bi s pobijanjem mišljenja drugega, uveljavljal izključno sebe in svoje nazorsko prepričanje. Smo pluralna družba in ne družba normirane zavesti, zato ima vsak pravico dati svoj komentar na prispevek in povedati svoje mišljenje o prispevku in obravnavani tematiki. Preseganje te dimenzije diskurza pripelje do nestrpnega odzivanja, ki pripelje do neracionalnosti, da na koncu ne govorimo več o stvari.

Ne oporekam Alenkinemu zapisu, razen nekoliko preambciozno zapisanemu naslovu, da je to tudi (vsa) resnica o Nadčloveku. Vse je stvar interpretacije. Pomembno je vprašanje kako neka filozofija ali ideja vpliva na posamezni čas, kako jo interpretiramo in kaj je prinesla človeštvu.

Polpretekla zgodovina govori, da Nietzscejeva filozofija o Nadčloveku in Volji do moči ni bila interpretirana v dobrobit človeštvu. In tudi danes se Nietzschejev ateizem ne sprejema kot absolutna vrednota, ki bi lahko odrešila svet.

Vprašanje o človekovi biti je bistveno. Živeti prostodušno, ne da bi se vprašali, kaj človeštvo onesrečuje, zakaj se vsak na začetku dober in pozitiven projekt sprevrže v zlo. Koliko lepih idej o vrednotah se je v zgodovini človeštva rojevalo od gesel francoske revolucije in razsvetljenstva o enakosti, bratstvu in svobodi, koliko pozitivnih idej je prinesel socializem, ki so se izrodile. To izroditev je povzročil Nadčlovek z Voljo do moči. Pa ne Nietzschejev, ker ta Nadčlovek z Voljo do moči obstaja že od pamtiveka.

Viri pravijo, da je utemeljitelj fašizma Mussolini bral Nietzscheja, Hitler pa je Mussoliniju podaril Nietzschejeva zbrana dela na njunem zgodovinskem srečanju leta 1938 na brennerskem prelazu. Nacisti so v svoji propagandi pogosto uporabljali Nietzschejeve izraze, denimo Nadčlovek in Volja do moči.

Holokavst in vse človeške tragedije so pripeljale človeka do razmišljanja, da v bistvu se Stvarnik bori s skupaj s človekom za zmago dobrega. Zlo prinaša odsotnost dobrega, nesposobnost, da bi bili ne le zase, temveč tudi za drugega. Dobro pa vedno zastavlja samega sebe – zate. Nekatere stvari bi težko prevrednotili. Vendar v pepelu duha so tudi iskre, ki vžigajo pri človeku ljubezen in dobro, navdihujejo ga z odkrivanjem novih načinov, kako bo to dobro uresničil. Ljubezen in dobro sta imperativ vsemu človeštvu.

Prebirala sem Giannija Vattima, 1936, italijanskega filozofa, etika in politika, ki je študiral filozofijo na Turinski univerzi pod mentorstvom eksistencialista Luigija Pareysona in leta 1969 postal tu redni profesor Estetike, v letu 1982 pa še Teoretične filozofije. Med letom 1999 - 2004 je bil član Evropskega Parlamenta. Vattima meni, da nikoli zaključiva neskončnost nihilističnega razvoja, da je morda motivirana z dejstvom, da ljubezen kot dokončni smisel razodetja nima nobene resnične dokončnosti. Splošna smer Vattimovega delovnja so naslednja področja: hermeneutica in postmodernizem; specializacija - usmerjenost pa: ontologija, etika, politika, teologija, filozofija zgodovine in estetika. Znan je po šibki misli (Credo di credere - prev. Milim, da verjamem) in nihilizmu. Na Giannija Vattimo so vplivali filozofi Nietzsche, Heidegger, Pareyson, Gadamer, Adorno, Derrida in Rorty.

Velik del misli človekovega razuma – teoretičnih in praktičnih, vse do racionalne ureditve družbe, demokracije, družbenega sistema, ima svoje korenine v hebrejsko krščanskem izročilu in si jih izven tega ni mogoče zamišljati, meni Gianni Vattimo, sodobni italijanski filozof in mislec, ki se je uveljavil tudi kot politik. Vattimo vidi, da smo ujeti v zakonitost procesa, v katerega smo vključeni in v tem vidi dodatni razlog za ponovno najdenje krščanstva, kot razmerja pripadnosti, ki nas veže v krščanstvo, v krščansko izročilo – prav dejstvo, da je v njegovi doktrini predvidena interpretacija, predviden interpretacijski značaj zgodovine biti.

Prevrednotiti vse vrednote in jih nadomestiti z Nadčlovekom z Voljo do moči, vemo kam je pripeljalo svet. Najslabše je ne najti odgovora, kam se je mogoče vrniti iz niča in zavrženosti, iz nihilizma, ki je preplavil svet. Iskati odgovor v nazoru, ki zanikuje in odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote, skratka po nazoru filozofskega nihilizma, ki zanikuje možnost spoznanja kakršnekoli resnice, ne pripelje nikamor.

Za Vattima je krščanstvo še vedno referenčni pojem, kadar razmišlja o religiji, ker izhaja iz krščanskih korenin. Njegovo ponovno odkrivanje religije predstavlja ponovno odkrito razsvetljenstvo. Sam pravi, da je meja sekularizacije (povzročiti, da kaj izgubi verski, cerkveni značaj): ljubezen. Vattimo meni, da novo obdobje kenosis ali novi zemeljski vek, ki se je začel s stvarjenjem in Staro zavezo, nosi v sebi smisel zgodovine odrešenja. Verovati v Staro zavezo ne pomeni dobesedno sprejemati vsega, kar je zapisano v evangeliju in cerkveni dogmatiki, ampak in predvsem prizadevati si, razumeti kakšen smisel imajo evangelijska besedila zame, tukaj in zdaj. Znamenja časov ne predstavljajo zapovedi za vselej. Vselej je treba 'iznajti' v luči tistega, kar se je človeštvu razodelo, da je za človeka dobro. Slepo sledenje idejam in ne upoštevati ujetost v zakonitosti procesa, v katerega smo vključeni, je razpravljanje v eter, ki nima nobene realne podlage. Brez smisla je tudi zanikati zgodovinskost svojega obstoja in duha.

Navedla bom misel Martina Heideggerja: Kaj pomeni svet, ko govorimo o pomračitvi sveta? Svet je vselej duhovni svet ...
Pomračitev sveta vključuje to, da duh izgublja moč, da se razkraja, slabi, tlači in nepravilno tolmači.

Ko razpravljamo o Evropi, vsi najprej pomislijo na današnjo politično realnost Evrope, zaposlene s skrbjo okrog skupnega evropskega trga, in zato mnogi enačijo Evropo s to realnostjo. Kot da ona uteleša bistvo evropskega duha. Neogibno se je treba vrniti k temeljni ideji Evrope, opozoriti na njene filozofske korenine, na njeno rojstvo iz duha filozofije. Evropejci se niti sami več dovolj ne zavedajo tega ozadja svoje zgodovinske odgovornosti. Zavest o duhovni enotnosti Evrope, je zavest o Evropi kot bistveni človeški skupnosti, kot posebni, samostojni strukturi duha, ki označuje novo, višjo stopnjo v razvoju človeštva. Evrope se ne razume zgolj v zemljepisnem smislu, temveč v duhovnem. Veliko časa je bilo potrebnega, da je ta zavest prodrla v širino in globino, da je zajela najširši krog ljudi in postala sestavni del njihove samoindetifikacije. Jasno je, da je zavest o duhovni enotnosti Evrope nastala pod okriljem grške filozofije na prehodu iz 7. v 6. stoletje pred Kristusom, ko je evropski kontinent verjetno dobil ime po legendarni Zevsovi ljubljenki Evropi, eni od številnih oceanid, ki jo je Heziod počastil z omembo v svoji Teogoniji, skupaj z njeno sestro Azijo, po kateri se imenuje ostali del sveta.

Zavest o duhovni Evropi je naraščala, kadar je pretila velika nesreča in popoln propad, pa tudi kadar so notranji prepiri ogrožali skupni obstanek. Duhovna enotnost je pridobivala veljavo v obdobjih relativnega miru. Naključje je hotelo, da je Evropa odigrala pomembno vlogo v najbolj kritičnih trenutkih evropske zgodovine, tako v stari dobi, v času grško - perzijskih vojn, kakor tudi v novejšem času barbarskih pustošenj in turških obleganj in osvajanj, bila je gonila sila pri ustvarjanju odgovarjajočih obrambnih političnih zvez. To svojo vlogo bo Evropa ohranila, dokler bo obstajala. Zagotovo Evropa tudi danes ni varna pred sodobnimi Džingiskani in Atilami, ki bi hoteli Evropejcem vsiliti drugačno kulturo in drugačnega duha.

Za Heglom so samo še Nietzsche, Husserl in Heidegger tako odločno poudarili evropski pomen grškega odkritja razuma kot medija mogočnega univerzalnega sporazumevanja med ljudmi tako, da so na nekoliko drugačen način in v nekoliko drugačnem smislu razvijali njegovo tezo. Znameniti je Nietzschejev aforizem o evropskem izvoru in označitvi starega, konservativnega in kritičnega mišljenja iz prve knjige 'Človeško, preveč človeško': "Izobraženi um je iz Evrope naredil Evropo - v srednjem veku je bil ta um na poti, da ponovno postane del in privesek Azije, da torej izgubi smisel za znanstvenost, ki jo dolgujemo Grkom". Seveda Nietzsche je menil, da se dober Evropejec najprej in najbolj izrazito odlikuje e svojo sposobnostjo neprestane preobrazbe.

Nikakor pa se nova Evropa ne bo rodila v skladu z destruktivnimi prizadevanji postmoderne filozofije, brez upoštevanja svojih duhovnih korenin. Filozofija v današnji krizni situaciji nima druge izbire, kot da pogumno skuša najti srednjo pot med zakrknjenim tradicionalizmom, ki želi po vsej sili oživiti staro vero v racionalni smisel vseh bitij in brezsmiselnim avantgardizmom, ki želi barbarsko zatreti vsako sled razumnega samoozaveščanja življenja. Če filozofija že ne more biti v uteho, nikakor ne bi smela spravljati človeka v obup z nihilizmom in postmodernizmi, ki ne odgovorijo na bistveno vprašanje. Izvor moralnega dejanja je človek kot bitje razuma in svobode s svojo zavestjo in kulturo ujetosti v čas in družbeno stvarnost, ki je ni mogoče izbrisati in nasilno prevrednotiti. Sposobni moramo biti tudi uvida, kaj nam prinaša negotovost in na kakšnih osnovah in vrednotah bomo vzpostavljali svojo etično držo in nenazadnje tudi svojo svobodo.

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]