NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.000 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 17-okt
  • AAMI predstavitev / 2. ART Expo Ljubljana

  • četrtek 18-okt
  • Karierni sejem MojeDelo.com

  • petek 19-okt
  • Srečanje z Bracom v Opatiji
  • Vabilo na koncerte DAR SRCA v mesecu oktobru

  • sobota 20-okt
  • Ljubitelji čokolade pozor! Prihaja čokoladni zmaj!
  • Srečanje z Bracom v Opatiji

  • nedelja 21-okt
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 22-okt
  • Dr. Irena Avsenik Nabergoj: Od Erotike do Lepe Vide

  • torek 23-okt
  • Ustvarjalnica sreče

  • sreda 24-okt
  • Cankarjeve črtice

  • četrtek 25-okt
  • Romanje v Medjugorje z Ratkom Šimetinom

  • petek 26-okt
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 27-okt
  • Stolpova pripovedovalnica

  • nedelja 28-okt
  • 21. Pohod po sledeh soške fronte 2018

  • ponedeljek 29-okt
  • Modro brati in kramljati

  • torek 30-okt
  • Igralne urice

  • sreda 31-okt
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • četrtek 01-nov
  • Modro brati in kramljati

  • petek 02-nov
  • Dobrodelni koncert Za nov gasilski dom NA POMOČ

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ko spregovori narava   
    ponedeljek, 26. maj 2008 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: sasa.tasevski

    Neko pozno majsko popoldne, ko je pihal veter in pripravljal oblake na dež, me je mama nagovorila:
    »Rabim veje za fižol. Greš z mano v Pod ježo?«
    Cela družina se je odpravila na krajši izlet v bližnjo naravo. Medtem ko je mama nabirala veje, sta se oče in sin sprehajala vzdolž dolgega žitnega polja, jaz pa sem se ustavila ob bližnji jasi, polni rož. Za trenutek sem obstala na robu in se vprašala: »Res smemo trgati cvetlice, ali so te namenjene izklučno samo jasam in travnikom?«

    Nekaj me je potegnilo na travnik in zakorakala sem proti šopku marjetic. Začela sem jih nabirati in se še naprej spraševala isto. Zdelo se je kot bi me jasa iztrgala iz vsakdanjika in me objela v njeno naročje. Kar naentkrat se mi je zazdelo, da mi cvetlice v smehu, kot bi bile majhni otroci, govorijo: »Vzemi še mene. Vzemi še mene.«.

    Vse bi hotele iti v naš dom in nam krasiti mizo za katero vsak dan pojemo in blagoslavljamo življenje. Zdelo se mi je malo čudno, pa sem še naprej nežno nabirala cvetlice. Bilke so pele še naprej, a moj razum jih je hotel »izključiti«: »Le kako naj trava govori?«

    Ko je bil šopek dovolj velik, sem izstopila iz travnika, se zahvalila in se odpravila vzdolž žitnega polja, kjer sem na drugi strani videla sina z očetom. Še vedno omamljena od lepote in glasov, ki so prihajali iz sosednje jase, kjer sem nabrala marjetice, sem naekrat začutila veter. Njegova mehka sila je usmerila moj pogled na žitno preprogo, ki je valovala skupaj z njim. Zdelo se je, kot da vsaka žitna bilka s svojimi laski pleše v vetru. Pobožala sem dolge laske bližnjih bilk, zaprla oči in se predala sladko suhi aromi, ki je prihajala iz tega polja. Čutila sem moč in življenje, kot bi preproga žitnih bilk vsem mimoidočim podarjala svoj polen, ki je preko vonjav prebujal v nas Življenje in Mir. Prenehala sem hoditi in se začela zahvaljevati za tako velik dar. Pomislila sem na življenje v centru Barcelone, poln betona in sten, kjer se mi kaj takega nikoli ni zgodilo. Šele sedaj sem bila zavedna kaj sploh daje narava. To ni le hrana za telo, temveč hrana za dušo. Ves ta vonj je v sebi nosil neko višjo zavest, ki je prodirala v nas z vsakim našim vdihom. Prepravil me je občutek razsežnosti in radosti. Čez čas sem se še enkrat zahvalila za ta dar Življanja in odšla sinu in očetu nasproti.

    Tisto noč sem odšla spat zelo pozno. Kljub temu nisem mogla izpustiti iz svojega dnevnega reda večerno meditacijo. To je trenutek, ko se odprem Stvarniku in se predam njegovemu Glasu. Tokrat me je presenetila nova izkušnja, kakršne še nisem bila vajena. Kar naenkrat sem začutila veter in sladki volj žitaric. Pogledala sem, če je okno odprto. Bilo je poponoma zaprto, enako kot vrata sobe. Veter je še enkrat zapihal in me preplavil s svojo sladko aromo, ne glede na to, da se je to polje nahajalo vsaj kilometer stran od naše hiše in da bi zelo težko našlo pot preko dobro zaprtih vrat in oken. Nekaj pred mano, popolnoma nekonkretne oblike, se mi je priklonilo in se globoko zahvalilo. To je bila zahvala, ker sem jih obudila k življenju in jim povrnila radost to tega, kar je bila njihova misija.

    V meni je ostala globoka življenjska iskušnja in odgovor na vprašanje: »Ali trava res govori?« Če ne bi na tako fizični način čutila vetra in vonjala sladke arome, ki je kljub daljavam in zaprtim oknom prišla do mene, bi verjetno dvomila. V meni je za večno ostala misel, da imajo tudi polja in cvetlice Stvarnikovo zavest. Poleg tega, nam vračajo vse tisto kar jim mi podarimo.

    Sanje ali resničnost?
    To mora iskusiti vsak sam.

    Napisala Saša Tasevski

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja sasa.tasevski
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ko spregovori narava | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,25 seconds